Trditev v naslovu povsem drži. Najnovejša pametna ura znamke Amazfit, tudi prva z možnostjo brezstičnega plačevanja prek denarnice Zepp Pay, za 270 evrov nudi vse tisto, kar od take naprave pričakujem. Vendar po drugi strani ne preseneti še s čim dodatnim.
Gre sicer za uro, ki naj bi bila usmerjena predvsem v zdravstveni vidik. Za tekače ali za uporabnike z drugimi preferencami podjetje ponuja modelske družine kot so GTR, GTS ali Active. Seveda tudi Balance povsem zgledno beleži aktivnosti, prikazuje obvestila s telefona in omogoča celo nalaganje preprostih aplikacij ter, kot rečeno, prvič doslej med urami Amazfit brezstično plačevanje, toda merjenje spanja ter različnih telesnih znakov naj bi bilo v ospredju. Vendar do tega še pridemo, ker sem v tem pogledu nekoliko razočaran in ker moram prej povedati še kaj o sami zunanjosti uri, kakšna je na pogled in otip.
Priznam, da doslej o urah Amazfit, predvsem njihovem netehnološkem »hardveru«, nisem imel najboljšega mnenja, vedno na fotografijah oz. risbah delujejo veliko bolj šik in prestižno kot v realnosti. Morda razkorak ni bil tako hud kot nekoč pri urah LG, vendar je bil opazen. Z modelom Balance se je nekoliko zmanjšal, še vedno pa je prisoten. Zgornji del ohišja vsebuje nekaj kovine, toda osnova je plastična. Oblikovanje je dokaj klasično in zadržano, ni pa čisto brez navdiha, naprava na zapestju izpade dovolj elegantno in všeč mi je, da ne izžareva kakšnih športnih aspiracij. Barva je bila nekakšna šampanjska, kdor bi rad manj vpadljivo lahko izbere temnejšo. Na voljo je z različnima paščkoma, od katerih odsvetujem lahkega najlonskega, ki smo ga dobili na preizkus. Z njim ura deluje zelo lahko in skoraj ceneno, čeprav v resnici nima tako malo gramov. Na zapestju se sicer da pašček dobro prilagoditi, da je ravno prav zategnjen, toda počutil sem se, kot bi nosil otroško uro. In med rekreacijo fino vpija znoj. Ko sem ga zamenjal s klasičnim silikonskim (»gumijastim«) druge ure, je bil občutek povsem drugačen. Ker je na voljo tudi taka možnost, vsekakor priporočam, da se odločite zanjo, v kolikor boste kupili to uro.
Ena od njenih svetlih strani, tudi dobesedno, je 1,5-palčni zaslon OLED. V vseh razmerah je bil dobro viden in je tudi zelo barvit, če ga številčnica ali aplikacija izkoristi. Hkrati seveda nudi možnost, da vedno prikazuje čas in podatke med vadbo, a s tem ne porabi preveč baterije. Tudi ob vedno vključenem zaslonu in približno eni uri spremljanja vadbe s satelitskim pozicioniranjem ura ni porabila kaj dosti več kot 15 odstotkov baterije na dan, zato lahko mirno rečem, da je pri običajni uporabi bolj pogosto kot na pet dni ne bo treba polniti, če se bo zaslon med neuporabo izklapljal, pa je zagotovo zaloge za več kot en teden. S temi rezultati sem zadovoljen, nikakor pa mi ni všeč mali polnilni podstavek z integriranim kablom (napajalnik je treba imeti svoj, saj v kompletu ni priložen), ki zahteva, da je ura obrnjena točno pravilno (zadeva je magnetna in ima nožici za kontakt), in naprave ni priročno odlagati na ta polnilnik.
Veliko na zunaj, manj v resnici
Ura temelji na lastnem operacijskem sistemu tega proizvajalca Zepp OS in se povezuje z aplikacijo Zepp. Sistem je po uporabniškem vmesniku dokaj podoben drugim »urarskim«, še posebej Huaweijevemu, pa tudi Applovemu. Tudi tu se je denimo mogoče odločiti med tem, ali so »aplikacije« prikazane v nekakšni gruči ali kot seznam, po katerem se uporabnik pomika navpično. Za pomikanje je mogoče uporabljati vrtljivo »krono«, torej zgornji gumb, kar je zagotovo ena od dveh boljših možnosti v primerjavi z upravljanjem s prstom. Druga je vrtljiva luneta, obroč okrog zaslona, ki ga je z aktualno generacijo znova uvedel Samsung. To vrtenje daje celo nekaj povratnega občutka z vibriranjem in je zelo zvezno, nasploh je sam sistem lepo odziven, edino pri pomikanju »nazaj«, potegu s prstom od levega roba proti sredini, je pogosto malo zamika in tako nisem bil prepričan, če je ura sploh registrirala mojo namero. Obvestila se prikliče s potegom od spodaj navzgor, od zgoraj proti sredini pa hitre bližnjice. Številčnic je na voljo obilo, vendar je na žalost velika večina res zanimivih in uporabnih (z dosti podatkovnimi polji) plačljivih.
Ura meri in omogoča marsikaj, vsaj v teoriji, v praksi pa je nekako podobno funkcionalna kot denimo srednja stopnja Huaweijevih Watch GT, pri modelih Pro slednjega proizvajalca, nedvomno dobite več. Amazfit ponuja klasične možnosti, kot so merjenje kisika v krvi, streha, dihanja, temperature kože, spanja, potem tudi telesne sestave (Body Composition), pa še »pripravljenosti« in nudi »osebnega trenerja« in auro. Seveda ob spremljanju vadbe, kjer je na voljo precej profilov za različne športe, a nekoliko manj kot kje drugje.
Aplikacija je razdeljena na tri glavne sklope – domačega s karticami za vsako od »meritev«, namenskega za spanje in potem še za vadbo. Tisto, kar se steka v aplikacijo, je dokaj podrobno, ne pa toliko, kot bi mogoče pričakoval iz promocijskih materialov. Je nekako na ravni standardnih podatkov ur v tem cenovnem razredu, se pa izmerjeno oz. interpretirano lahko nekoliko razlikuje. Denimo izračun stresa je bil pogosto povsem drugačen kot z drugo uro, prav tako se niso povsem ujemali podatki o spanju. Iz slednjih ura izračunava »pripravljenost« (Readiness), ki pa je ena od tistih številk, ki same po sebi ne povedo dosti. Lahko so koristne kvečjemu kot trend skozi daljše časovno obdobje. Podobno je tudi z značko PAI, indikatorjem aktivnosti, kjer pa je vsaj jasno, kako pridobivaš točke. Mogoče je zahtevati »merjenje z eno potezo,« kar smo že videli na nekaterih urah Huawei, ki s tem ukazom tudi izmerijo več zdravstvenih podatkov. Tu uporabnik poleg srčnega utripa in ravni kisika v krvi izve še nivo stresa in število vdihov na minuto. Težko bi rekel, da se mu s tem odpro nova obzorja. Telesna sestava je šele poglavje zase. Meritev je izredno izbirčna. Prsta je treba na tipko postaviti točno pravilno, sicer lahko ura že vmes prekine vse skupaj, in je treba začeti znova, kar pomeni več potrjevanja na zaslonu, kot bi si ga uporabnik želel. A tudi če mu uspe izvesti celotnih deset sekund do konca, ni nujno, da bo dobil rezultat, lahko zgolj izve, da je bil signal »prešibak.« Nekajkrat mi je uspelo, vendar po pravici povedano ne vem, kako naj si pomagam z rezultatom. Auro si predstavljam kot meditacijski pripomoček, v detajle se nisem spuščal, trenerja tudi nisem zagnal.
Med vadbo naj bi ura uporabljala dvofrekvenčni sprejemnik satelitskega signala, pri čemer je mogoče nastaviti njegovo natančnost oz. pogostost osveževanja lokacije, kar seveda na eni strani vpliva na samo meritev, na drugi pa na trajanje baterije. Pri brezkompromisni natančnosti sem dobival enake rezultate kot z drugimi urami, kar je verjetno v redu, saj kakšnih odstopanj ni. Tudi fiksiranje signala je precej hitro, za kakšno sekundo ali dve hitrejše od drugih (nekoliko starejših) ur, ki sem jih imel pri (oz. na) roki. Srčni utrip med vadbo se je popolnoma ujemal s podatki traka, ki ga uporabljam na sobnem kolesu, pa tudi v precejšnji meri s tem, kar je sporočala druga ura za primerjavo. Vendar le takrat, ko je bil pašček pri Balance res močno, tesno zategnjen, sicer so se lahko pojavila precejšnja odstopanja oz. je izgledalo, kot da se je meritev zataknila na določeni vrednosti. Nekaj, na kar je vredno biti nekoliko pozoren.
Denarnica Zepp Pay v Sloveniji sprejema dve možnosti. Prva je kartica izdajatelja mBills, te trenutno nimam, zato je nisem mogel preizkusiti. Druga pa je kartica storitve Curve, ki v bistvu deluje kot agregator kartic različnih bank, zato lahko to plačevanje, podobno kot denimo Garmin Pay, uporablja komitent katere koli banke. Zadeva deluje brez težav, treba je samo takrat, ko na uri odpreš denarnico (najlažje z dvakratnim pritiskom spodnjega gumba, lahko pa tudi s potegom od leve proti sredini, da se prikažejo podatkovne »kartice«), še klikniti Naprej (Next), in potem se zadeva za eno minuto postavi v način plačevanja. Da je sploh mogoče uporabljati denarnico, mora biti nastavljeno geslo za odklepanje ure, enako kot na tistih z Googlovim sistemom Wear OS, kar je skrajno zoprno, če hoče uporabnik kaj početi z uro, ko je nima na zapestju, saj se konstantno zaklepa. Ljubša mi je Garminova rešitev, ki zahteva PIN zgolj za odklepanje denarnice (Garmin Pay).
Pri uri Amazfit Balance je moje navdušenje s trajanjem testa žal postopno kopnelo. Na začetku je izgledalo, da ura ponuja veliko in da je zelo natančna, kasneje sem začel ugotavljati, da čeprav ponuja vse ali večino tistega, kar pri tovrstni napravi uporabljam, nima tako obsežnih funkcionalnosti, kot jih obljublja, pa tudi, da so nekatere nekoliko manj natančne oz. lahko dajejo drugačne podatke kot jih druge ure. Uporabljeni materiali se zdi korak naprej za to znamko (izvzemši »tekstilni« pašček) in cena ni pretirana, pa vseeno bi to uro imel v ožjem izboru zgolj v kakšni akciji z vsaj 50 evri popusta. Vsekakor pa bi se tja znala uvrstiti, saj za razliko od nekaterih nudi brezstično plačevanje.
HVALIMO:
- Prisotne so vse ključne meritve, ki jih danes od ure pričakujemo
- Lep in velik zaslon
- Dobra avtonomija baterije
- Natančno pozicioniranje
- Možnost brezstičnega plačevanja
GRAJAMO:
- Materiali obljubljajo več uporabnih podatkov, kot jih ura nazadnje zagotovi
- Nekatere meritve se precej razlikujejo od tistih na drugih urah
- Za pravilne podatke o srčnem utripu mora biti pašček skoraj pretirano zategnjen
- Nič ne bi imeli proti pravemu kovinskemu ohišju
Brez komentarjev