Tega v zadnjem času ne morem velikokrat trditi, a tokrat lahko. Ura Garmin Forerunner 165 pretežno upraviči svojo ceno in ko jo bodo kdaj dali še v kakšno akcijo z npr. 15 ali 20 odstotki popusta, bo predstavljala enega najboljših nakupov. Vendar ni za vsakogar. Na športnem področju nudi ogromno, na pametnem nekako dovolj, na zdravstvenem premalo, slogovno in v smislu pojavnosti je nekje v zlati sredini.

Morebiten problem in pravzaprav glavna razloga, zakaj jo bodo nekateri že na prvi pogled odpisali, drugim pa bo zelo po godu, sta velikost in uporabljeni materiali. Tako velikost same ure kot zaslona. Oboje je namreč majhno (zaslon ima premer 30,4 mm oz. 1,2 palca in ločljivost 390 x 390). Na mojem zapestju, na katerem je tudi sicer zadnja leta večino časa skoraj enako velika oz. majhna Venu prve generacije, še nekako izgleda, na kakšnem bolj možatem pa bo delovala kot igrača. In kdor malce slabše vidi, hoče večje zaslonske elemente, več informacij na zaslonu ali prave aplikacije, tudi sam se po treh letih nagibam v to smer, bo tudi moral poseči po čem drugem. Prav tako, kdor hoče elegantno, kakovostno kovinsko ohišje. Tukaj nekaj sledi kovine menda celo je v luneti, toda vse ostalo je plastično, pašček pa silikonski, še kar soliden. Seveda je mogoče namestiti tudi drugega velikosti 20 mm, kar bo po kakšnem letu ali dveh neizbežno, ko se bo izvirnemu že preveč poznala obraba.
Zaslon je sicer zelo lep in svetel, za razliko od moje ure ima svetlobna leta naprednejšo, bolj podrobno in atraktivno grafično podobo, tudi na soncu se ga bolje vidi. Nisem pa čisto prepričan, da tipalo zunanje svetlobe karkoli počne. Morda prilagaja svetilnost znotraj nastavljene vrednosti, vsekakor pa v nastavitvah ni možnosti samodejnega prilagajanja svetlosti zaslona, kot ga v maniri pametnih telefonov poznajo mnoge druge ure in ki bi ga zelo rad videl, saj v določenih prostorih in predvsem priložnostih ni najbolj primerno in olikano, če zaslon ure »na polno« zasveti vsakič, ko premaknem zapestje. V vsakem primeru pa je lepo videti, da se tehnologija OLED pomika tudi proti vstopnemu razredu linije Forerunner, če ceno, kakršna je, lahko označimo za vstopni razred.
Nova era?
V zadnjih letih je Garmin potisnil cene svojih ur konkretno navzgor, denimo za Venu 3 in Forerunner 265 ju je postavil na 500 evrov, potem ko smo bili navajeni, da tovrstni modeli stanejo morda malo čez 300. Zato smo bili skoraj ekstatični, ko je ameriško podjetje poslalo v prodajo novinko Forerunner 165 z zaslonom OLED za »samo« 280 evrov (330 v izvedbi Music, kakršno sem tudi testiral), še posebej glede na to dokaj malo kompromisov za dosego tega cilja. Ni denimo meritve elektrokardiograma (EKG-ja), bolj zavzete športnike bo lahko zmotila nezmožnost povezovanja z merilniki moči, manj tekaških meritev, odsotnost »triatlonskega« načina (merjenje različnih športov v eni vadbi) in dvofrekvenčnega satelitskega sprejemnika, pa seveda manjši zaslon (pri podobni velikosti ure) in baterija. Morda za nekoga povsem sprejemljive »degradacije«, za koga drugega prehude. Vsekakor pa mislim, da dražji uri težko upravičita približno dvesto evrov pribitka.
Najprej še malo o upravljanju, kajti ta ura ima ob strani kar pet tipk, dve na desni in tri na levi. Večinoma srečamo zgolj dve, mogoče tri (vse na desni). Da se celo nastaviti, da denimo med vadbo dotikanje zaslona sploh ne reagira in je treba vse s tipkami. Kar sem nastavil, a nato pozabil in se vedno čudil, zakaj zaslon ne reagira. Za hiter dostop do česa so tipke v redu, za pomikanje po sistemu in potrjevanje izbir pa imam raje druge načine, kot je denimo kombinacija vrtljive lunete ali krone in dotikanja zaslona. Tu sem se še posebej motil pri tipkah za gor-dol, to sta spodnja in srednja na levi, saj se mi je ves čas zdelo povsem logično, da sta spodnja in zgornja za pomikanja, srednja pa za potrjevanje. A ni tako, za potrjevanje je denimo zgornja na desni. Sicer pa leve ob dolgem pritisku prikličejo – spodnja glasbo, srednja številčnice in nastavitve in zgornja hitri dostop do pomembnih funkcij, tudi denarnice, ki tako nima več svoje tipke in je dostop do nje zamudnejši, zaradi česar je skoraj bolj priročno iz žepa vzeti telefon.
Še ena glede ergonomije in priročnosti se dotika polnjenja. Garmin vztraja pri svojem priključku, na uri je ženski, na kablu moški, ki ga je treba vtakniti v prvega, le da so zdaj na drugo stran kabla dali USB-C, na uri pa je vtič(nica) na drugi strani kot pri moji. Samo zato, da mi zmede rutino. USB-C je fin za novejše napajalnike in za priklop na prenosnik. Toda, če želite uporabljati isti napajalnik, kot ste ga dobili s telefonom, in je zelo verjetno iz izhodom USB-A, ali kabel priključiti na namizni računalnik brez priključka tipa C, vam ne preostane drugega, kot da si zagotovite dodaten kabel s starejšim priključkom, v kolikor ga nimate na zaloge od katere od prejšnjih ur iste znamke. Čakam pa na dan, ko bo ameriško podjetje prešlo na kakršno koli obliko (magnetnega) induktivnega polnjenja.
Sama baterija naj bi omogočala do 11 dni uporabe, kar je tudi z izklapljanjem zaslona težko dosegljivo, razen če ure ne nameravate uporabljati za njen osnovni namen, torej spremljanje vadbe. Z vedno vklopljenim zaslonom, to je zame edini smisel ure, da jo lahko ošvrknem z vsakega kota in brez obračanja zapestja, in približno uro satelitskega določanja položaja na dan, sem jo polnil na tri dni ali tri dni in pol. To je podoben dosežek kot na začetku pri že omenjeni, enako veliki Venu (prve generacije), ta je morda dosegla celo štiri dni, ki po treh letih že kaže nekaj znakov pešanja, a še vedno nudi dva in pol do tri dni avtonomije.
Veliko, mogoče celo preveč

Forerunner 165 torej daje obilo informacij iz vsega, kar izmeri. Mogoče celo preveč. Iz aplikacije (Garmin Connect) imam tako dolg posnetek zaslona, da sem ga moral konkretno razsekati za objavo. Seveda lahko poleg srčnega utripa ves čas meri nasičenost krvi s kisikom (pulzni oksimeter) in stres, ponoči spanje, potem so tu še »nadstropja« in še kaj, ura pa to vsako jutro zapakira v »jutranje poročilo,« vmes pa še v podatek o zalogi energije v telesu (body battery) in različne predloge. Kar nato umešča med »pripomočke«, do katerih pridemo s potegom z zgornjega ali spodnjega roba proti sredini zaslona. In tam je hitro vsega preveč, kot je tudi v aplikaciji. Dozdeva se mi, da bo veliko uporabnikov podobnih meni in bo samo sproti približno spremljalo številke, kakšne resne analize in vpogledov za nazaj pa ne bodo opravili nikoli.
Spremljanje vadbe je na nivoju, edino športnih profilov se mi zdi dokaj malo. Ker se v času testiranja še nismo povsem poslovili od zime, sem denimo pogrešal smučanje in druge športe na snegu. Tudi kolesarjenje ima en sam profil. Toda merjenje je natančno, pri čemer je mogoče izbirati, kateri satelitski sistemi so »vklopljeni«, in kako pogosto ura osveži signal, in na koncu podatkov veliko. Še posebej mi je bilo všeč, da za pravilne o srčnem utripu ni bilo treba močno zategniti paščka kot pri nekaterih drugih urah. Pri dolžini moje najbolj običajne pohodne poti (v klanec) ni bilo bistvenega odstopanja od večine drugih ur ali telefonov, morda za deset metrov v dveh kilometrih. Prav tako je skoraj povsem pravilno izmerila višinsko razliko, pri čemer ji najbrž pomaga tudi barometer (tega denimo zelo podobna Vivoactive 5 za skoraj enako ceno nima) Ura seveda lahko vmes daje govorjena obvestila o napredku in mogoče je spremeniti polja, kateri podatki so prikazani med vadbo, a je oboje treba spremeniti ali izklopiti preden začnemo, kar je nekoliko zoprno.




Pametne funkcije ima Garmin že leta dokaj spodobno pokrite. Obvestila s telefona prihajajo brezhibno, se pa na sporočila ne da odgovarjati. Telefonske klice je mogoče prevzeti, vendar ni mikrofona za pogovore (zvočnik seveda je, kar potrjujejo »prekinitve« vadbe in različni piski, vendar ni omogočen za ta namen), pa tudi samostojno ne more delovati ura, ker nima modema za mobilna omrežja in podpore za kartico eSIM. Mobilno denarnico Garmin Pay – v Sloveniji sta vključeni finančni storitvi mBills in Curve – že dobro poznamo in prav tako deluje perfektno, je pa priklic »plačevanja« na zaslon zdaj malo bolj zamuden, kot je bil včasih, in vpisovanje kode PIN po namestitvi ure na roko je treba opraviti s tipkami, medtem ko gre na moji uri z dotikanjem številk na zaslonu, kar je bolj priročno in hitreje.



Da se namestiti nekatere preproste programe in pripomočke, toda težko bi rekel, da so na voljo prave aplikacije, kot jih poznata platformi Watch OS (Apple Watch) in Wear OS (ure Samsung, Xiaomi, itd). Tudi že nameščene oz. vgrajene funkcionalnosti, kot so različne (zdravstvene) meritve (SpO2, dejavnost, kalorije, spanje, stres), ali drugo (vreme, obvestila, klici, itd), nimajo seznama »aplikacij«, temveč se vse skrivajo med pripomočki, do katerih se pride s potegom od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol. To je nekoliko zoprno, kajti ta seznam, ki ga je sicer mogoče prilagajati, se hitro preveč razbohoti, če pa ga uporabnik namenoma pušča zelo osredotočenega na nekaj ključnih zadev, mora za vse ostale informacije odpirati aplikacijo na telefonu. Rad kaj preverim na sami uri in mi je všeč, če je na enem, od dostopa do obvestil in »hitrih zadev« ločenem seznamu vse tisto, kar ura nudi. Všeč mi je tudi premikanje po »karticah« v levo ali desno na nekaterih urah, toda tega tukaj prav tako ni. Prav tako bi lahko obvestila ura postavila na začetek seznama pripomočkov, vsaj z ene strani, kar na moji starejši Garminovi še obstaja, zdaj pa se obvestila vrinejo nekam na sredino.






Za glasbo podpira pretočnike Apple Music, Deezer in Spotify, medtem ko »mojega« Tidal ne. Zato sem poskusil zgolj s prenašanjem glasbe z računalnika, za kar je treba nanj namestiti program Garmin Express, toda potem ga niti ni treba uporabljati, saj je mogoče datoteke premikati kar v Raziskovalcu. Uro je seveda za poslušanje glasbe treba povezati s slušalkami bluetooth. Ker ne tečem in ker nasploh zunaj skoraj nikoli nimam slušalk v ušesih, če pa že, imam tudi telefon v žepu, bi se brez pomislekov odločil za osnovno izvedbo brez dodatnega pomnilnika za glasbo.
Forerunner 165 ves čas prehaja med pozitivnimi in negativnimi vidiki posameznih odločitev snovalcev te ure. Ker je majhna, je simpatična in ne predraga, a za koga s premajhnim prikazom in morda premalo šik za poslovne in »gala« priložnosti. Upravljanje s tipkami je lahko udobno, a skoraj istočasno nadležno. Veliko možnosti in podatkov je dobrodošlih, toda zelo hitro jih postane preveč. In odsotnost klasičnih aplikacij po eni strani ohranja vmesnik ure dokaj čist, toda seznam pripomočkov, kjer je potem treba poiskati izmerjene podatke (ali pa v aplikaciji), se lahko pretirano podaljša. Ta ura mi je bila všeč z vidika funkcionalnosti in tudi vrednosti za ceno, toda prav zares spoprijateljila se nisva. Sam bi najbrž še vedno ciljal na Venu 3, četudi se mi zdi obupno precenjena.
HVALIMO:
- Lep, svetel in grafično dobro izkoriščen zaslon
- Ogromno funkcij in meritev
- Natančna tipala
- Stranske tipke za vse, ki ne marajo zaslonov na dotik
- Možnost brezstičnega plačevanja
- Razumna cena (sploh za dotično znamko)
GRAJAMO:
- Zaslon je dokaj majhen
- Ni možnosti popolnoma samodejne svetlosti zaslona
- Ni grajenih zvočnikov in mikrofona
- Prenatrpan vmesnik in kombinacija upravljanja prek zaslona in s tipkami
- Vztrajanje pri polnilnem priključku (ki ima zdaj po vrhu vsega kabel USB-C)
Brez komentarjev