Novodobna ponudnika finančnih storitev mBills in N26 sta nedavno predstavila nekatere novosti. Take, ki so razveselile uporabnike, pa tudi nekatere, ki večini najbrž ne bodo najbolj po godu. V tem drugem sklopu so cenovne »izboljšave« in novi paketi, ki po nekaj letih čakanja in spraševanja vsaj delno odgovarjajo na ključno neznanko obstoja tovrstnih storitev – Od česa nameravajo na dolgi rok (pre)živeti?
Najbolj razveseljiva od teh novosti je vključitev ponudnika mBills, bolj natančno njegove kartice Mastercard, v sistem Apple Pay. Tako si lahko uporabniki Applovih naprav to kartico dodajo v omenjeno platformo in z njo v trgovinah plačujejo s telefonom (iPhone) ali uro (Apple Watch), na spletu pa tudi s tablico iPad ali računalnikom Mac. Že pred tem je mBills znova dodal podporo za podoben plačilni sistem Garmin Pay, ki omogoča brezstično plačevanje z urami tega ameriškega proizvajalca. Po junijskem debaklu nemškega podjetja Wirecard, ki je bil izdajatelj prejšnjih kartic mBills, je slednji čez poletje ostal brez Garmin Payja, a zadevo dokaj hitro uredili. Zdaj pa dodal še Apple Pay, ki ga slovenskim uporabnikom glede na uradni seznam sicer ponujajo še Intesa Sanpaolo, Bank of America, Curve, iCard, Monese, N26, Revolut in TransferWise.
Druga sprememba pri tem slovenskem ponudniku, sicer v lasti Petrola, pa je oblikovanje naročniških paketov. Nekatere storitve, med njimi plačevanje položnic brez provizije in nakazila prijateljem, bodo ostale brezplačne in bodo del paketa Enostavni, druge pa se bodo preselile v paketa Napredni in Mladi z naročnino 1,99 oz. 1,49 evra na mesec.
Obveščamo vas, da bomo v januarju 2021 vsem uporabnikom mBills ponudili skrbno izbrane mBills pakete, ki bodo mBills storitve naredili še bolj priročne in cenovno ugodne,
so zapisali ob napovedi uvedbe naročnin, ki bodo začele veljati s koncem januarja. S tem in tudi s podobno novosti pri N26 je bolj ali manj konec pretvarjanja in ustvarjanja vtisa, da so bančne storitve lahko zastonj. Ponudniki imajo pravico oblikovati pakete in izbirati kakršno koli cenovno politiko želijo. Smiselno je, da ta pritegne uporabnike, a primeri vztrajanja pri samovšečno visokih cenah niso tako redki. Vsakdo se po svoje odloča, ali bi raje imel veliko naročnikov, ki mu vsak posamezno prinesejo malo, ali bi raje z vsakim posameznim zaslužil veliko, s tem pa tvegal, da bo številka pripravljenih odšteti tak znesek bistveno nižja. Nepotrebno pa je »spinanje« v sporočilih za javnost oz. obvestilih, kakršno je zgornje. Paketa so kajpak skrbno oblikovani tako, da bo vsakdo, ki želi še naprej imeti kartico Mastercad, moral plačevati dva evra mesečne naročnine. Enako seveda velja za storitvi Apple Pay in Garmin Pay. Pa tudi trditev, da bodo »storitve še bolj priročne in cenovno ugodne,« je najmanj olepševanje tega, kar ponudnik dejansko počne. Lahko pa bi uporabil še kakšen manj prizanesljiv izraz.
Medtem N26 ne spreminja osnovne ponudbe, dodaja pa paket Smart za 4,90 evrov na mesec. Na voljo je tako pri običajnih kot pri poslovnih računih. V osnovi prinaša možnost izbire kartice Mastercard Debit v eni od petih barv (namesto »osnovne« prozorne), možnost naročila dodatne kartice (ne zastonj), pet brezplačnih dvigov na bankomatih namesto treh vsak mesec, telefonsko pomoč in več navideznih varčevalnih »podračunov. Tudi ti »dodatki« kažejo, kako hecno je bilo vse dozdajšnje poveličevanje fintecha in pogrom proti dinozavrskim bankam. Možnost poklicati nekoga v banko, običajno celo vsakih neposredno istega uslužbenca – »osebnega bančnika« -, je eden od osnovnih postulatov bančništva. Pri digitalni banki pa naj bi se zadovoljili z boti in spletnim klepetom (če imamo srečo, da čez nekaj ur pridemo na vrsto). N26 je ves čas izpostavljal svoje prozorne kartice, zdaj pa za doplačilo ponuja barvaste in »polne«. Poleg tega me bega, čemu pri digitalnem ponudniku toliko poudarka na karticah. Predpostavljal bi, da se bo maksimalno osredotočil na mobilne denarnice in da njegova klientela tudi pretežno želi plačevati s telefoni in urami, ne vleči kartic iz denarnic.
Nočem povzdigovati tradicionalnih bank, njihova okornost, počasnost, oholost in še kakšna neprijazna lastnost je bistveno prispevala k razmahu fintecha. Toda povsem jasno je, da je slednji pridobil privržence predvsem s tem, ker je na začetku storitve (pretežno) ponujal zastonj. Tudi pri bankah bi marsikaj potrpeli, če ne bi imeli ves čas občutka, da plačujemo za nekaj, s čimer nihče nima nič dela, in da ves čas dražijo svoje naročnine, provizije, vodenja računov in ostalo. Pa če je bil ta občutek upravičen ali ne. Zdaj pa novodobni finančni ponudniki zgolj dokazujejo, da brez prihodkov od končnih uporabnikov pač ne gre. Treba si je izmisliti stroške ali »pakete«, razlika je lahko samo v tem, kako jih zapakiraš in komuniciraš.
Naslovna fotografija: DepositPhotos
Brez komentarjev