Xiaomi Watch 2: Z dvema izboljšavama bi bila idealna pametna ura za nezahtevne uporabnike
Matjaž Ropret 25. maja 2024 ob 06:26

Kot še mnogi drugi proizvajalci, je Xiaomi sprva na pametne ure nameščal lasten operacijski sistem in to pri nekaterih modelih še vedno počne. Toda v zadnjem času je izdal tudi dvojico ur, temelječih na Googlovi platformi Wear OS, kar prinaša nekaj očitnih prednosti, a tudi vsaj eno slabost. Sledi opis cenejše (priporočena cena v Sloveniji je 209 evrov, a se je da najti za približno 190 evrov) od teh dveh možnosti, Watch 2.

Poleg Watch 2 je v ponudbi še Watch 2 Pro (zdaj cca 250 evrov), ki se od tokrat testirane razlikuje v tem, da ima jekleno ohišje namesto aluminijastega in vrtljivo luneto (obroč okrog zaslona) za pomikanje po izbirnikih ter znotraj aplikacij, sicer pa sta uri strojno in tudi programsko pretežno enaki. Pro sicer podpira tudi povezovanje v mobilna omrežja, vendar ne izvedba, ki jo prodajajo v Sloveniji. Luneto po svoje pogrešam, čeprav imam za enak namen še raje vrtljivo »krono« (stranski gumb), toda dizajn brez nje mi je bolj všeč, nekako čistejši, četudi bo kdo rekel bolj preprost in generičen, z njo pa bližje kakšni analogni »klasiki.« Seveda dvignjen obroč tudi pripomore k zaščiti utrjenega stekla (safirnega za tako ceno ne boste dobili), vendar je ura testno obdobje prestala brez prask. Aluminij pomeni, da je ura res lahka in ob prvem srečanju z njo se ti lahko zazdi nekoliko cenena. Vendar ni, na zapestju daje povsem korekten občutek, lahko pa bi vključili nekoliko kvalitetnejši, bolj klasičen pašček. Seveda si ga lahko uporabnik privošči sam, saj je standardne širine (22 mm) in načina vpenjanja.

Uro poganja procesor Snapdragon W5+ prve generacije, ki se je izkazal za dovolj zmogljivega, saj kakšnega zatikanja nisem opazil, zgolj na začetku, ko uro zaženemo, ali izključimo letalski način, je treba nekaj sekund počakati, da se vse skupaj »postavi.« Zaslon na dotik vrste OLED je s premerom 1,43 palca oz. 36,32 cm povsem dovolj velik in tudi ločljivost (466 x 466) je zgledna, tako da je prikaz res lep in nič nazobčan. Svetilnost je zadostna tudi za močno sonce in se lahko sama prilagaja, vendar je vidljivost na številčnico nekoliko odvisna od tega, kakšna je izbrana. Če ima črno ozadje, pogosto traja sekundo ali dve, da se zaslon prikaže v dovolj svetli podobi. Hkrati bi bila lahko številčnica pri vedno vključenem zaslonu v običajni svetlobi temnejša, povsem možno je, da prispeva lep delež k porabi baterije (ne pa k njenemu praznjenju čez noč, do česar še pridemo). V splošnem bi rekel, da je dober, vendar se določene (dražje) ure ponašajo s še naprednejšimi.

Četudi na uri teče sistem Wear OS, uporabniški vmesnik ni kaj dosti podoben kot na drugih tovrstnih. Vsak proizvajalec ima glede tega precej proste roke in Xiaomi je to izkoristil. Osnove so sicer zelo podobne, v levo in desno od številčnice so t. i. kartice, od katerih vsaka prikazuje določene informacije (vreme, podatke o spremljanju zdravja, kakšno aplikacijo) ali nudi bližnjice, denimo za spremljanje vadbe. Hitre bližnjice dobimo s potegom prsta od spodaj gor, od zgoraj dol obvestila (pri Samsungu so ta med »karticami,« na levi od številčnice), aplikacije z zgornjo tipko. Spodnja prikliče mobilno denarnico, kar je zelo priročno. Za »korak« nazaj je treba podrsati po zaslonu v desno. Vse skupaj se zdi dokaj podobno kot na telefonih, vsekakor bolj kot na urah Samsung, kjer več funkcij opravljajo tipke in luneta (pri modelu, ki jo ima). Všeč mi je, da so aplikacije lahko razporejene po seznamu, kar je veliko bolj pregledno, res pa zahteva več drsenja po zaslonu za izbiro kakšne bolj proti koncu. Grafična podoba Xiaomijevih aplikacij je nekoliko bolj »bogata«, kot če bi gledali v Googlovo uro.

Ena od prednosti tega sistema je nabor aplikacij, kot so Koledar (Google in drugi), Outlook, Spotify, Deezer, Youtube Music, Pocket casts in druge. Nekatere so rahlo počasne in kar opazno znižujejo baterijske odstotke, toda na voljo so in omogočajo uporabo storitev brez telefona v bližini. Prav tako je vsaj zame pomembna Denarnica Google, v katero lahko neposredno vnesem svojo bančno kartico (in še eno, ki uradno ni podprta, a jo je vseeno sprejela), in potem brezstično plačujem. V ostalih denarnicah na urah, z izjemo Applove, moram uporabljati kartico Curve. Plačevanje je delovalo brezhibno, rahlo nadležno pa je bilo vztrajanje te ure z vnovičnim vpisovanjem kode PIN, če sem v kratkem razmaku drugič plačeval. Ko bi ura to vsaj zahtevala takoj, ko sem odprl denarnico, ne šele potem med samim plačevanjem.

Kje je težava ur z operacijskim sistemom Wear OS, zdaj ko so z novejšimi procesorji in optimizacijo odzivnost delovanja dvignili na več kot samo zadovoljivo raven, ste verjetno že ugotovili. Preveč so energijsko požrešne. Xiaomi Watch 2 že med običajnim delovanjem »popije« približno dva odstotka baterije na uro, če na koncu dnevu od zjutraj polne ostane še kakih 60 odstotkov, je to že dober dosežek. S približno uro spremljanja vadbe skoraj ni možnosti, da bi ostala več kot polovica zaloge. Vse to z vedno vključenim zaslonom, če se izklaplja, se poraba lahko tudi prepolovi. Že iz doslej povedanega je jasno, da je uro treba polniti najmanj na dan in pol razmika, toda glavna težava je drugje. Tudi če zvečer ostane 60 odstotkov, jih zjutraj ne bo več kot 50, ne glede na to, ali bo ura ponoči aktivna, na letalskem načinu (in še »posteljnem«) ali celo povsem izklopljena, ugasnjena. Čez noč, v popolnem mirovanju, ne da bi jo imel na zapestju za beleženje spanca, baterija obvezno izgubi vsaj desetino napolnjenosti. Nimam razlage, zakaj, zadeva pa je ekstremno nadležna pri načrtovanju polnjenja, saj nisem uspel najti drugačne rutine, ki bi imela smisel, kot odlaganje na polnilni podstavek čez noč, da me je pač vsako jutro pričakala povsem polna. S Samsungovo, ki ponoči izgubi nekaj odstotkov (nikakor pa deset ali več), in je tudi sicer za odtenek bolje energijsko optimizirana, sem bližje nekemu vzorcu uporabe brez nočnega polnjenja (ki seveda ne pride v poštev za vse tiste, ki z uro beležijo spanec).

Za polnjenje ura uporablja namenski magnetni podstavek z dvema nožicama, žal se je ne da polniti na standardnem brezžičnem polnilniku, se pa povsem napolni v približno 45 minutah, kar je solidno hitro. Kabel podstavka zahteva napajalnik s priključkom USB-A, medtem ko je denimo Samsung že prešel na USB-C. Toda po drugi strani je večina telefonskih polnilnikov še naprej z vtičem USB-A. Kaže pa to, ni dovolj samo regulacija vtičev na eni strani, kot si jo je zamislila in izvedla EU.

V zdravstvenem vidiku ta ura ni nič posebnega, a ji hkrati tudi nič pomembnega ne manjka. Lahko konstantno meri kisik v krvi (SpO2), povsem solidno beleži spanec, potem sta tu še dihanje in stres, ni pa denimo »telesne kompozicije« ali »telesne baterije,« tudi ne elektrokardiograma in še česa, prav tako kakšnega svetovalca na osnovi zbranih podatkov oz. trenerja na športni strani. To je ura, ki meri, kar meri, z interpretacijo podatkov pa se mora pozabavati uporabnik sam. Nič narobe, a določene ure poskušajo iti korak naprej. Naslednji bo verjetno izkoriščanje algoritmov umetne inteligence za še bolj specifične predloge in iskanje kakšnih neželenih vzorcev ali česa podobnega. Potencialno koristna možnost, še posebej za starejše, je zaznavanje padcev in možnost samodejnega (ali »ročnega«) klica na vnaprej nastavljeno številko za pomoč. Klic se seveda izvede prek telefona, zato mora biti ta v bližini.

Za spremljanje vadbe je na voljo dvofrekvenčni satelitski sprejemnik, ki mu sicer ni mogoče nastavljati natančnosti (nekatere druge ure z njenim zniževanjem dosežejo bistveno daljšo avtonomijo), a je ta zelo primerljiva z urami Garmin in še nekaterimi. Podatki o razdalji (v klanec) in višinski razliki so bili skoraj identični. Za natančen srčni utrip med vadbo pa je priporočljivo imeti pašček dokaj zategnjen. Ura sicer ni tiste vrste, ki bi ob nekoliko bolj ohlapnem ves čas kazala povsem narobe, a občasno lahko zaide v nižje območje. Nekatere druge so na to manj občutljive. Kar me je med vadbo močno motilo in je mogoče celo največja hiba tega pripomočka, še večja od trajanja baterija, vendar rešljiva, pa je prikaz z vedno vključenim zaslonom. Namesto, da bi zatemnila sprotne podatke o vadbi, kar storijo skoraj vse druge ure, ta preklopi na prikaz trenutnega časa (ure). Drugi proizvajalci razumejo, kaj hočemo in rabimo videti na zapestju, ko hodimo, tečemo, kolesarimo ali kakorkoli se že rekreiramo, Xiaomi pa očitno ne. Vendar lahko ta prikaz s spremembo nekaj vrstic kode že jutri popravi. Na žalost je bolj verjetno, da bo še naprej ostalo tako, kot je.

Za povezovanje s telefonom in pridobivanje podatkov je treba namestiti aplikacijo Mi Fitness. Ta se ne razlikuje dosti od drugih podobnih. Ima štiri razdelke, pomembna sta Zdravje in Naprava. V prvega se stekajo vsi podatki z ure, tudi o vadbah, v drugem pa so nastavitve zanjo, izbiranje številčnic in podobno. Razdelek Telovadba je namenjen merjenju vadbe s telefonom.

Xiaomi Watch 2 je dober nakup, če ne stane več kot 190 evrov, kolikor je zdaj v Sloveniji prevladujoča cena. Nudi bolj ali manj vse nujno, kar od sodobne pametne ure pričakujemo, je lahka in ima dovolj šik, čeravno preprost dizajn, in ne izkazuje večjih napak. Želel bi si daljšega trajanja baterije in še posebej boljše učinkovitosti med neuporabo (ponoči), najbolj pa me je zmotil prikaz med vadbo, ki bi ga res morali popraviti. Seveda pa mora vsak sam presoditi, kaj mu je pomembno in koliko več je pripravljen odšteti za napravo, ki bo bolje izpolnila njegove želje.

HVALIMO:
  • Zgledno delovanje in dovolj lep zaslon
  • Platforma Wear je dobra osnova za pametno uro
  • Smiselno urejen uporabniški vmesnik
  • Nudi večino nujnih funkcij
  • Lahka in neopazna na zapestju
  • Dobra vrednost za ceno (za 190 evrov ali manj)
GRAJAMO:
  • Z vedno vključenim zaslonom je vsakodnevno polnjenje nujno
  • Previsoka poraba med nedelovanjem
  • Med vadbo se ne zatemni zaslon s sprotnimi podatki
  • Preveč nadlegovanja z vpisovanjem PIN-a za odklepanje
  • Malce proti ceneni strani, še posebej pašček
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja