Že v kratkem bo mogoče skleniti naročnino na omenjeni družabni omrežji, ki pa ne bo taka, o kakršni smo spraševali nedavno, za »polno« uporabo storitve, temveč bo iz nje odpravila oglase. Stala bo 10 evrov na mesec, če jo bo posameznik sklenil na spletu, ali 13 evrov mesečno, če se bo naročil v aplikaciji na telefonu. Platformi iOS in Android oz. njuna upravljavca namreč pobereta 30-odstotno provizijo. Koliko uporabnikov se bo odločilo za to naročnino, si glede na ceno lahko mislimo, toda njena poanta tudi z vidika Mete verjetno ni v zaslužku temveč v ohranjanju statusa quo. Ameriška korporacija si namreč želi še naprej servirati personalizirane oglase, za to zaračunavati ogleševalcem, in sproti še zbirati kar se da veliko uporabniških podatkov.

Podjetje je v svojem sporočilu za javnost zelo jasno zapisalo, da bo izbira ali-ali. Na eni strani naročnina popolnoma brez oglasov in na drugi strani brezplačna uporaba s prikazovanjem »za posameznika relevantnih oglasov.« Vse skupaj izhaja iz več let dolgega izmikanja Mete pravilom, ki jih je uvedla Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR), saj ta nalaga, da morajo uporabniki dati privolitev za zbiranje osebnih podatkov. In v to polje še kako spada zbiranje podatkov za personalizirane oglase. Meta je najprej poskušala z uveljavljanjem t. i. zakonitega interesa in nato s »pogodbenim razmerjem« (češ, ko se prijaviš v storitev, podpišeš pogodbo za uporabo in ta določa prikazovanje »relevantnih« oglasov), vendar so razsodbe informacijskih pooblaščencev in tudi Evropskega sodišča za človekove (ESČJ) pravice potrdile, da je potrebna privolitev uporabnikov. Privolitev pa mora biti po GDPR »dana prostovoljno.«

Težava za EU in potencialna rešitev zagate za Meto je v ubesedenju sodbe ESČJ, ki pravi, da je lahko soglasje, če ne gre drugače, podano tudi v obliki primernega plačilo. Interpretacija tega je mogoča na več različnih načinov, a skoraj zagotovo sodišče kot »primerno plačilo« ni imelo v mislih deset (ali še več) evrov na mesec oz. 120 evrov na leto. Vprašanje je tudi, kaj so sodniki imeli v mislih z »če je nujno« (angl. If neccessary). Znani avstrijski aktivist za digitalne pravice uporabnikov Max Schrems pa se je ob tem vprašal, ali to pomeni, da bomo za uveljavljanje svojih pravic, ki nam pripadajo po zakonodaji, morali začeti plačevati.

Tudi moje stališče glede tega je jasno. Vsak uporabnik bi moral dobiti možnost dati soglasje za personalizirane oglase ali pa ga zavrniti. In če ga zavrne, bi se mu morali prikazovati splošni ali morda kontekstualni oglasi (prilagojeni na tematiko posameznih objav). Plačevanje za storitev brez oglasov s tem sploh ni povezano, to je naslednja stopnja, za katero se odločamo šele, ko gremo skozi tisto prvo. Podobno kot Meta, tudi Google v storitvi Youtube že nekaj časa odreka prikazovanje predlogov, kaj naj gledajo, vsem uporabnikom, ki imajo izklopljeno zgodovino ogledov (in s tem ne posredujejo »štofa« podatkovnim mlinom). Pod pretvezo, da »nima pravih informacij.« Četudi je pred tem zlahka prikazoval predloge na osnovi najbolj priljubljenih ustvarjalcev, najbolj gledanih videov, novih vsebin in še česa. Obe podjetji uporabnike s tovrstnimi metodami naravnost silita k temu, da jima hote ali nehote dajejo čim več podatkov o svojih navadah, željah in še čem, ter se v kar največji možni meri odpovedujejo zasebnosti.

Mimogrede, od sredine januarja naprej bodo morale spletne strani, ki prikazujejo oglase iz Googlove mreže AdSense, prav tako ponuditi obiskovalcem možnost privolitve (ali zavrnitve) zbiranja podatkov za personalizirane oglase. Sami se še nismo dokončno odločili, kaj bomo storili, vendar se za zdaj nagibamo k temu, da se na portalu raje odpovemo oglasom prek Googla, ki tako ali tako ne prinašajo omembe vrednih prihodkov.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST

The post Naročnina na Facebook brez oglasov je še en poskus, kako pretentati pravila EU appeared first on Tehnozvezdje.

Si predstavljate, da bi odprli Netflix ali Disney+ in bi vas tam pričakala popolna belina (ali črnina, odvisno od nastavitev prikaza), storitev vam ne bi ponujala nobene serije ali filma, vse bi morali poiskati sami? Točno tak občutek imam zdaj v Youtubu, kjer resda nisem pogosto kliknil na tisto, kar se mi je prikazovalo v »glavnem« toku predlogov, in vmes so bile popolnoma zgrešeni oglasi, a vsaj kakšen video ali kanal iz mojega kroga zanimanj pa sem našel. Kot gre razumeti pojasnila iz Googla, so prej te predloge dajali na osnovi všečkanih videov in tega, na kakšne kanele je posameznik naročen, če ima izklopljeno beleženje, kaj vse si je ogledal. Pri čemer je še bolj nenavadno, da imam tak Youtube na telefonu in računalniku, ne pa na TV-ju, kjer za zdaj vse izgleda po starem.

Sam imam zgodovino ogledov izklopljeno že dolgo, podobno kot tudi v Zemljevidih beleženje iskanih destinacij in dejanskih poti, in zato očitno v mojem uporabniškem profilu ni ničesar »uporabnega«, kar bi lahko služilo kot osnova za predloge. V upravljavcu storitve so zapisali, da tisti z izklopljenim shranjevanjem zgodovine in brez obsežnega seznama ogledanih videov ne bodo več dobivali namigov, kaj naj gledajo, češ da prejšnji niso bili dovolj relevantni. »Zato bo njihov domači razdelek izgledal precej drugače,« so še dodali. Kar je verjetno eden od največjih evfemizmom leta. Prazna stran je res »precej drugačna«, tako po izgledu kot po funkciji. V aplikaciji niti ni stranskega menija, kjer je mogoče izbrati določene kategorije videov. Zanimivo je, da Youtube tistim, ki niso vpisani v storitev s svojim uporabniškim imenom, prikazuje predloge, vpisanim, a z izklopljeno zgodovino, pa jih noče več.

»Te spremembe uvajamo za jasnejše razločevanje, katere funkcionalnosti zahtevajo vklopljeno zgodovino ogledov za predlaganje novih vsebim, in da poenostavimo izkušnjo tistim, ki raje iščejo kot izbirajo med ponujenimi predlogi.« Ob tem niso povedali, ali so morda kaj drugačne obravnave deležni tisti z naročnino na Youtube Premium. Sprašujem se, zakaj ne morejo tam prikazovati videov, ki so uporabniki dobro sprejeti, zanimivih (novih) kanalov, novih posnetkov in še česa, kar ne zahteva moje (ali vaše) zgodovine.

Seveda je mogoče zgodovino ogledov kadar koli vklopiti nazaj, vendar tega ne nameravam storiti, kot tudi izklopiti. Če že telefoni menda prisluškujejo, jim (in vsem, ki se s tovrstnimi podatki okoriščajo) vsaj s tem, da lahko shranjujejo vso mojo spletno aktivnost (tudi vse ostalo, kar se da, imam pri Googlu izklopljeno) in sledijo premikanje naokrog, ne nameravam pomagati. Na Youtubu pa tako ali tako pretežno izbiram med videi iz kanalov, ki jim sledim. Le malce težje bom zdaj našel kakšnega zanimivega, ki ga doslej nisem poznal in imel na seznamu.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST

The post Youtube odreka predlaganje vsebin gledalcem, ki mu ne dajejo podatkov appeared first on Tehnozvezdje.

Pred nekaj tedni so državni koordinatorji cepljenja poskušali prevaliti krivdo za zamude na Informacijsko pooblaščenko, češ da je prepovedala uporabo baze, kamor s(m)o se vpisovali državljani, ki bi se cepili. Kar ni bilo povsem točno, saj je šlo za zahtevo, naj upravljavci baze »prijavljenim« sporočijo, kdo, na kakšen način in predvsem za kakšen namen obdeluje osebne podatke v njej, kako dolgo se bodo ti hranili in podobno. V bistvu osnovne zahteve glede na zakon o varstvu osebnih podatkov in splošno uredbo o varstvu podatkov (GDPR). Zdravstveni podatki tudi niso ravno nedolžna zadeva. Seveda pa bi predvsem radi vedeli, kaj bomo sploh imeli od tega, da smo »izrazili interes« za cepljenje.

Zdaj vemo, da je upravljavec zbirke osebnih podatkov Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), obdelovalec te zbirke pa Ministrstvo za javno upravo (MJU). Podatki v bazi so: ime, priimek, EMŠO, naslov, E-poštni naslov in lahko tudi telefonska številka (ta je bila izbirna med postopkom prijave). Namen zbiranja podatkov pa so opredelili kot »razumevanje potrebnih količin cepiva ter preverjanje pripravljenosti prebivalcev za cepljenje.« Podatkov ne bodo posredovali v druge države, hranili pa jih bodo devet mesecev. Kdor se je torej vpisal že lani decembra, ko so to prijavo ponudili, bo »izbrisan« septembra.

V e-poštnem sporočilu, ki so ga čez vikend prejeli prijavljeni, pa je bilo mogoče prebrati še naslednji odstavek. Kopiram ga v celoti:

NIJZ (v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje) je v okviru eZdravja pripravil aplikacijo za naročanje na cepljenje proti COVID-19, ki bo na nacionalni ravni uvedena v prihodnjih dneh. Zato boste v naslednjih dneh prejeli sporočilo (SMS ali e-pošto), na katerega boste morali po navodilih odgovoriti, v kolikor se boste želeli uvrstiti v naročilno knjigo. Takrat vam bo posredovano tudi novo Obvestilo posameznikom glede obdelave osebnih podatkov po 13. členu Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR). Naročilo pacienta bo posredovano članom tima izbranega osebnega zdravnika in timu cepilnega centra (razporeditev cepilnih centrov določa nacionalna strategija cepljenja). V odgovor boste prejeli obvestilo o datumu, uri in kraju cepljenja.

Če bo sistem res deloval na ta način, bo to nova sprememba, kajti doslej je kljub temu izražanju interesa v e-upravi veljalo, da se je treba na cepljenje prijaviti pri osebnem zdravniku. Zelo verjetno je to marsikdo, čigar podatki so v omenjeni bazi, tudi že storil. Verjetno pa ne bo nič narobe, če bo potrdil »uvrstitev v naročilno knjigo.« Za maj odgovorni napovedujejo in obljubljajo prihod večjih količin (različnih) cepiv.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Naročanje na cepljenje po SMS-u ali e-pošti? appeared first on Tehnozvezdje.

Vse našteto različnih futuristov in podjetij ne ustavlja v njihovi želji po vedeževanju. V Ericssonu so ob koncu lanskega leta izdalo že deseto poročilo o vročih potrošniških trendih, ki po njihovih besedah vključuje napovedi glede vloge povezljivosti pametnih naprav in strojev v prihajajočem desetletju. Nekatere njihove napovedi iz prejšnjih poročil, kot so pretočne vsebine (glasba, video, …), umetna inteligenca na vsakem koraku, vzpon delitvene ekonomije, digitalna denarnica ali domači roboti, so se v pretežni meri ali vsaj delno uresničile. Druge, med katerimi lahko omenim samovozeče avte, mešanje resničnosti, ustrežljive oz. koristne domove ali deljenje misli, pa se šele prebijajo v množičnost ali pa sploh iz preizkusnih okolij.

Raziskava temelji, kot pravijo, na dolgoročni tradiciji proučevanja trendov »in predstavlja pričakovanja in napovedi 50 milijonov zgodnjih uporabnikov tehnologij, ki prihajajo iz 15 največjih svetovnih velemest.« Vprašani so v raziskavi ocenili 112 konceptov povezljivih pametnih naprav in jih razvrstili glede na kriterije, ki so izpostavljali tako človeški vidik kot tudi racionalne dejavnike. Vodja raziskave Michael Björn je ocenil, da so pričakovanja uporabnikov glede pametne povezljivosti med napravami presenetljivo visoka. Med trendi, ki se napovedujejo, pa je izpostavil varnostne sisteme za celotne soseske. Po besedah direktorja slovenske podružnice Ericssona Aleksandra Todorovskega, pa v naši državi izstopata zahteva potrošnikov po neprekinjeni povezljivosti in želja po robotiziranih soseskah, pri obojem pa je seveda ena ključnih komponent 5G.

Poglejmo si deset vročih potrošniških trendov do leta 2030 ter zraven opis iz raziskave in pri nekaterih še moj komentar.

1. Robotska telesa: Kar tri četrtine potrošnikov napoveduje, da se bomo kmalu lahko zanašali na pametne obleke za podporo telesne drže med vsakodnevnimi aktivnostmi. »Prihodnost gibanja in pravilne telesne drže se tako skriva v eksoskeletih, ki bodo temeljili na vse cenejših čipih UI, lažjih baterijah in omrežjih 5G.«

Moj pogled: Eksoskeleti so zanimiva, še do nedavnega znanstvenofantastična zadeva, vendar verjetno še nekaj časa predraga za množično uporabo. Zato jih pričakujem kvečjemu pri zelo namenski uporabi. Česa cenejšega in manj sofisticiranega pa ne bi izključil.

2. Angeli varuhi: Tri četrtine vprašanih prav tako verjame, da bodo varuhi zasebnosti v prihodnje upravljali osebne podatke na način, da bodo ti pustili minimalni digitalni odtis, preslepili nadzorne kamere in zatrli elektronsko vohljanje.

Moj pogled: Z osebnimi podatki ravnamo dokaj brezskrbno, razen nekaterih, ki se precej bolj zavedajo, kaj vse se da izvleči iz tega, kar puščamo na spletu. Če bodo to podjetja ali države začele v večji meri uporabljati »proti« državljanom, pa bi se prav lahko pojavili specializirani »varuhi zasebnosti«.

3. Robotske soseske: 78 odstotkov anketirancev verjame, da bodo alarmi v soseskah medsebojno povezani in bodo ob potencialnih grožnjah lahko opozorili tudi sosede.

Moj pogled: Povsem možno in tudi uporabno, bodo pa morali biti sistemi in standardi med seboj združljivi, kar zdaj ni ravno nujno v svetu interneta stvari in pametnih domov. In seveda bo moral biti zaledni sistem in način povezovanja oz. komuniciranja dovolj zaščiten pred morebitnimi napadi in zlorabami.

4. Trajnostni roboti: Vremenski pojavi so vse bolj ekstremni in 82 odstotkov vprašanih verjame, da bodo naprave kmalu omogočale izmenjavo informacij in nas pravočasno opozorile na prihajajočo točo, hudournike ali druge izjemne vremenske pojave.

Moj pogled: Upajmo, čeprav se mi zdi, da vsa tipala in ostale naprave za predvidevanje bolj reagirajo na tisto, kar se že dogaja, kot pa opozarjajo na nekaj, kar se bo denimo čez pol dneva.

5. Domači uradniki: Neprekinjeno delo od doma bo prihodnost in nekateri to vidijo kot prisilo, spet drugi s tem prihranijo dragocen čas prevoza v in iz službe, vsi pa se strinjajo, da delo od doma predstavlja nove izzive. 79 odstotkov vprašanih verjame, da bodo pametni zvočniki okoli domače pisarne kmalu projicirali zidove, ki preprečujejo hrup. 90 odstotkov zaposlenih bi uporabljalo medsebojno povezane pametne pisarniške sisteme v domačem okolju.

6. Pojasnjevalci: 86 odstotkov vprašanih pričakuje, da bodo aplikacije na pametnih telefonih uporabnikom pojasnile, katere osebne podatke shranjujejo in kako bodo ti uporabljeni. Skoraj polovica uporabnikov navideznih pomočnikov verjame, da bo to področje do 2030 tudi pravno urejeno.

Moj pogled: Lepo (in pošteno) bi bilo, a ne bi ravno stavil velike vsote na to.

7. Neprekinjena povezljivost: Pandemija nam je razkrila, kako odvisni smo od povezljivosti, kljub temu pa ta pogosto ni optimalna. 83 odstotkov vprašanih verjame, da nas bodo pametni lokatorji signala vodili do točk z optimalno pokritostjo tudi v gneči. Naprave se bodo pametno prilagodile vsakršnemu signalu v okolju, pri čemer bo uporaba mobilne, brezžične ali fiksne povezljivosti postala nepomembna.

Moj pogled: Mobilne naprave so že nekaj časa dokaj dobre glede neprestane povezljivosti. Kako je v gneči smo že skoraj malo pozabili, a nedvomno bo leta 2030 glede (uporabnega) signala v takih razmerah veliko bolje, kot je bilo leta 2019, ko smo se nazadnje kje gnetli. 

8. Robotski nepridipravi: 93 odstotkov vprašanih meni, da bo do leta 2030 na voljo vsaj en model zločinskega robota, ki ga bo mogoče naučiti različnih veščin, med drugim vlomov ali tatvin.

9. Ustvarjalci medijskih vsebin: Avtomatizirani sistemi danes dinamično prevajajo spletne strani v različne jezike ter zbirajo in urednikujejo novice. Kljub temu 65 odstotkov vprašanih meni, da bodo še naprej raje poslušali avtorsko glasbo in ne robotske, 60 odstotkov pa podobno pravi za filme. Toda po drugi strani si 62 odstotkov igralcev želi, da bi igralne konzole same ustvarile novo igro glede na pretekla vedenja uporabnika.

Moj pogled: Enostavne novice bodo verjetno vsaj v določeni meri prevzeli »roboti«. Zaradi slovnice in sloga pa bodo zahtevnejši žanri, tudi pri glasbi in drugih področjih umetnosti, ostali človekova domena.

10. Robotski nadzorniki: Tri četrtine anketirancev meni, da bomo v naših domovih do konca desetletja imeli upravljalce, osnovane na umetni inteligenci, ki bodo vodili gospodinjstva in bodo povezani z našimi osebnimi ter družinskimi napravami.

Moj pogled: V domovih, kakršni prevladujejo v Sloveniji skoraj zagotovo ne. V kakšnem bolj futurističnem in odtujenem velemestu pa morda.

Fotografije: Ericsson

The post Ericssonovih 10 vročih trendov za 2030 in moji komentarji nanje appeared first on Tehnozvezdje.

Menda smo zdaj pred samo dvema možnostma. Ena naj bi bilo vnovično zapiranje meja, omejevanje javnega življenja in stikov, druga pa obvezna uporaba aplikacije. Tudi če gremo mimo tega, da bi bila z obvezno aplikacijo Slovenija unikum, edina do prebivalcev nezaupljiva država znotraj Evropske unije, bi bilo mogoče bolje prej dopovedati državljanom, naj se dosledno držijo glavnih fizičnih ukrepov, ki po vseh podatkih bistveno zajezijo širjenje koronavirusa Sars-Cov-2. Nošenje mask in razkuževanje rok zagotovo bolj pomagata. Prav tako ne vidim nobene potrebe po tem, da ste se začeli skoraj takoj po vnovičnem »odprtju« vsepovprek rokovati, trepljati, objemati in nasploh tiščati skupaj. Vem, da je nekaterim zoprno, če ne morejo pokazati naklonjenosti do drugih, a vseeno ne vidim razloga, da se ne bi še nekaj časa malo držali nazaj in narazen. Bi sigurno pomagalo, ker je pač ta virus izredno lahko prenosljiv in prav v tem je njegov največji problem. Ne glede na to, kaj si mislimo o odstotku hudih obolenj in smrtnosti, je dejstvo, da se zadeva po hitrem postopku lahko razširi in gre število bolnih praktično eksponentno. Zato je treba delati na tem, da možnosti prenosa čim bolj zmanjšamo.

Prepričan sem, da bi z zgoraj omenjenim samoovladovanjem naredili veliko več kot z vsako aplikacijo. Glede slednje pa je nekaj popolnoma jasno. Če je »popolnoma anonimna,« kolikor to sploh lahko verjamemo, in kar s svojo tehnološko osnovo (programskim vmesnikom za dostop do bluetootha) obljubljata Apple in Google, potem ne more biti v nikakršno epidemiološko pomoč. Edino, kar lahko taka aplikacija sporoča, so obvestila posameznim uporabnikom, da so v zadnjih 14 dneh srečali nekoga, ki je zdaj potrjeno okužen s koronavirusom. Nič pa se ne ve, kdo je to bil, in kje so se zgodila srečanja. Tako se tudi ne da prek tega »iskati stikov« in okužb ter vse skupaj epidemiologom ne more prav nič pomagati. Ker je vse, kar aplikacija daje od sebe, seznam naključnih identifikacij drugih telefonov, pa še ta se ne prenaša nikamor »v oblak«, ampak ostaja na sami napravi. Svojo identifikacijo na strežnik sporoči samo tisti telefon, katerega lastniku potrdijo okužbo in se odloči to sporočiti v sistem. Korist od tega je torej zgolj ta, da vsi, ki dobijo obvestilo o »stiku« z okuženim ustrezno ukrepajo – ostanejo doma, spremljajo simptome, gredo na testiranje, obvestijo še ostale, ki bi se lahko preko njih okužili. Trdim, da od tovrstne aplikacije, kakršno denimo uporabljajo v Nemčiji in ta naj bi bila zgled slovenski, epidemiologi ne morejo imeti kaj dosti, če sploh kaj.

Še celo posamezniki lahko od tovrstne aplikacije dobimo precej lažnih »pozitivnih« stikov. Kajti pri bluetoothu se ne da natančno določati razdalje in ne da se telefonoma povedati, da je med njima fizična prepreka, čeprav imata »dober signal.« Lahko bi se na primer sporazumela skozi tanko steno, morda sta njuna uporabnika stala vsak za svojim vogalom, bila v avtih pred semaforjem, lahko se je eden peljal na avtobusu, drugi pa stal na postaji, in tovrstnih primerov je še veliko. Telefon je lahko tudi ravno v tistem nesrečnem trenutku uporabljal kdo drug in je tako vse skupaj izjemno nezanesljivo.

Pregledni članek o aplikacijah za sledenje stikov si lahko preberete na portalu Vse bo v redu.

Za epidemiološko pomoč pa mora biti aplikacija precej manj anonimna, kajti zgolj na osnovi določenih osebnih podatkov se da slediti okužbam in stikom. Če stroka ali oblasti lahko identificirajo točno določene posameznike, potem si lahko kaj pomagajo s tovrstno aplikacijo. Kaj točno je cilj, seveda ne vemo, ker so informacije izredno skope in nepopolne. Toda zdi se, da namen ni zgolj »zajeziti širjenje okužb,« ampak tudi kar se da natančno slediti, kdo je okužen in kje se giblje. To že po definiciji ne more biti anonimno.

Za tovrstno sledenje je skoraj obvezna tudi lokacijska komponenta. Informacijska pooblaščenka svari, da je tovrstno sledenje državljanom neustavno, poleg tega pa vodi v nevarne sfere. Seveda potem takoj slišimo relativiziranje problema v slogu »saj sami dajemo iste podatke Googlu ali komu drugemu.« Od korporacije v ZDA, ki podatke zbira za nadaljnji razvoj ter boljše delovanje storitev in prodajanje oglasov, do zdravstvenih institucij, policije, potencialno zavarovalnic in kdo ve koga še vse, je vseeno velik razkorak. Ko imajo določene podatke – in sploh ne vseh, kajti za začetek nimajo natančnih baz podatkov o državljanih, temveč lahko posameznika rekonstruirajo samo na osnovi tega, kar dobijo o njem v storitvah, ki jih ponujajo – tuja ali domača podjetja, se to nikoli ne uporablja za kakršno koli diskriminacijo, niti pri dostopu do določenih storitev, še manj za politično in kakšno drugo še bolj nevarno obliko. Pri »državnem« sledenju pa vse tovrstne nevarnosti obstajajo in so povsem realne.

Predstavljam si, da bi lahko aplikacija tudi na osnovi programskega vmesnika Appla in Googla v vsakem trenutku preverjala kode, če je morda na dosegu bluetootha »okužen« telefon. Nisem prepričan, da aplikacije v tujini to dejansko počnejo, še manj pa sem prepričan, da gredo slovenski predlogi v to smer. Kajti tudi pri tovrstnem načinu epidemiologi ne bi imeli veliko koristi od aplikacije. In, če gremo še korak naprej, za »preverjanje spoštovanja karantene« tak način kajpak ne bi bil dovolj. Pri tej temi pa pridemo do tega, koliko oblast zaupa svojim državljanom. Je na osnovi izkušenj z drugih področij (bolniških staležev, denimo) ugotovila, da preverjanje z nenapovedanimi kontrolami ne deluje in je stalno spremljanje lokacije edini način? Ali je preprosto tako nezaupljiva, da ne vidi drugega načina? V vsakem primeru pa je lahko, morda, aplikacija obvezna samo za tiste, ki jim je odrejena karantena, sicer pa ne more nihče nikogar siliti, kaj naj naložili na zaseben pametni telefon. In še manj, kdaj naj ima telefon s seboj in kdaj ga lahko pusti doma.

Pričakovanja glede učinkovitosti aplikacije Korona stop ali kakorkoli se bo že imenovala so vsekakor prevelika ali pa so v ozadju drugi nameni. Najbolje bi bilo na to sploh pozabiti in se osredotočiti na tiste metode, ki zagotovo in dokazano pomagajo.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Pomoč epidemiologom in anonimnost ne gresta skupaj appeared first on Tehnozvezdje.

Saga z enotnim napajalnikom se nadaljuje, saj je Evropski parlament s 582 glasovi za in 40 proti (ob 37 vzdržanih) sprejel resolucijo, ki evropski komisiji nalaga, naj do julija pripravi »zasoljena« pravila o tej problematiki. Resolucija pa tudi poziva k sprejemu standarda za enotni polnilnik. Potem pa parlamentarna služba za odnose z javnostmi k novički prilepi fotografijo – priključkov. Kot sem omenil že prejšnji teden, se preveč na lahko zamenjuje priključek (»konektor«) in napajalnik. Priključke (USB-C, mikro USB, lightning, …) prikazuje naslovna fotografija. Napajalnik pa je tole:

Stvar, ki je lahko in v zadnjem času tudi največkrat je popolnoma neodvisna od kakršnega koli kabla. Evropski politiki in birokrati bi morali končno jasno povedati, ali mislijo na prvo ali na drugo ali na oboje. Kajti zdaj je stvar nejasna. Poleg tega se zavzemajo za »medsebojno združljivost« polnilnikov in naprav, ki podpirajo brezžično polnjenje. Kar je odveč, saj to v praksi že obstaja, odkar je pred nekaj leti prevladal standard Qi. Glede napajalnikov pa bi bil vsekakor potreben standard, ki bi se ga morali vsi držati, če bi želeli prodajati naprave brez polnilne robe. V bistvu že obstaja – USB-C PD (Power delivery). Vendar skoraj proizvajalec telefonov razvija svoj način ultra hitrega polnjenja baterije. To pa ob velikih baterijah pride zelo prav. Pa tudi ko bi bil standard sprejet, bi bilo treba počakati kar nekaj let, da bi ljudje imeli doma primerne polnilnike. Če jih ne bi in jih tudi ne bi dobili skupaj s telefoni, tablicami ali drugimi izdelki, pa bi jih morali kupiti posebej. In smo spet nazaj pri situaciji, ki je menda ne želimo. Prav veliko možnosti za drastično zmanjšanje elektronskega odpada, kar naj bi bil glavni cilj celotne pobude, v resnici ne vidim.

Huawei bi, pa ne bi, ampak v resnici bi

V roku nekaj ur sem prebiral naslove, da bi Huawei še vedno rad uporabljal Googlov Android, da zdaj noče več nazaj, ko je začel uporabljati HMS (Huawei Mobile Services), in nazadnje še, da podjetje zanika te navedbe o nevračanju pod Googlovo okrilje, ako bi se slučajno ponudila možnost. Vse skupaj je popolnoma nesmiselno. Neki nižji Huaweijev šef, ki verjetno niti ne zna najbolje angleško ali pa so mu nerodno prevajali, je nekje nekaj izjavil, nakar so vsi še nepazljivo povzeli, nihče ali malokdo pa ni zadeve preveril in morda pomislil na to, kaj se je nazadnje neuradno pogovarjal s predstavniki tega podjetja. Če bi, bi se spomnil, da vsi še kako upajo, da Trumpova administracija vendarle dovoli Googlu izjemo za poslovanje s Huaweijem. Zavedajo se pač, da brez tega verjetno sledi strmoglavljenje prodajnih številk. In še – korporacija še ni prav zares začela začela s HMS in svojo tržnico App Gallery. Prvi telefon na tej osnovi – Mate 30 Pro – so bolj ali manj prekrižali zunaj Kitajske, v Evropo pa do družine P40 vlečejo vse možne modele, ki najprej za sem sploh niso bili predvideni.

Zbiram in služim, dokler me ne ujamejo. Potem se opravičim in upam, da ljudje čim prej pozabijo.

Še eno v vrsto enako razmišljujočih podjetij. »Dajmo, dokler se da.« Tokrat so v skupni raziskavi medijev Vice in PC Mag ujeli češkega ponudnika protivirusnih rešitev in podobnega bolj ali manj potrebnega programja Avast. Ugotovili so, da njihov program non-stop sledi uporabnikom in beleži vse njihove klike ter jih prek podružnice Jumpshot prodaja multinacionalkam. Te pa lahko z združevanjem s svojimi podatki natančno določijo, za katere uporabnike gre. Po razkritju je šef Avasta Ondrej Vicek oznanil odločitev o takojšnjem prenehanju zbiranja podatkov in zaprtju Jumpshota (ki je zaposloval nekaj sto ljudi) in zapisal: Prišel sem do spoznanja, da zbiranje uporabniških podatkov ni v skladu z našimi zasebnostnimi prioritetami in prihodnimi cilji.« Seveda pa prej, dokler je zadeva potiho prinašala milijone, ni bilo težav z usklajevanjem tega posla z drugimi »prioritetami«. Za zdaj ni podatkov, koliko od menda kar 435 milijonov uporabnikov je presedlalo na kakšnega drugega ponudbnika.

»Macbook je zanič za ustvarjanje glasbe«

V tehnološke medije se je znova prerinil glasbenik Neil Young, ki je zadnja leta bolj kot po svojih pesmih znan po zaničevanju glasbe v obliki mp3. Njegov predvajalnik Pono, ki je bil menda prilagojen za nestisnjene datoteke (Flac) in naročniško storitev s tovrstnimi datotekami, je neslavno propadel. Bil je tako drag in tako malo ljudi je slišalo razliko v primerjavi s poslušanjem glasbe na iPhonu (ali kakšnem drugem mobilniku), da so ga pri ArsTechnici celo primerjali s kačjim oljem. Zdaj pa Young trdi, da se z Macbooki ne da kvalitetno ustvarjati glasbe, saj da so zvočno na ravni igrač in imajo zanič DAC (pretvornik iz digitalne v analogno obliko). Marsikateri resen ustvarjalec glasbe, ki večino svojega dela opravi na prenosniku (ne nujno Macbooku, a ti so zagotovo med bolj kakovostnimi), se z njim zagotovo ne strinja. Young pa tudi ne ponudi kakšnega primera slabega izdelka, kjer bi bil razlog računalnik oz. njegov slab DAC. Nič dosti drugače kot užaljenost, ker telefoni omogočajo profesionalno fotografiranje.

Facebooku ne dovolim!

Spet je bil cel Facebook preplavljen s priredbo leta stare objave, ki upravljavcu »ne daje dovoljenja za uporabo mojih slik, informacij, sporočil ali objav, bla, bla, bla.« Objava je tako neumna in tako slabo zapisana, da bi bil upravičeno nad njo zgrožen celo g. Young. Osebno pa je presenetilo in kar malo užalostilo, koliko znancev, ki jih imam za prisebne in razsodne, je to nesmiselno nakladanje prilepilo na svojo časovnico. Spomnilo me je na nekdanja verižna pisma. »Če prekineš to verigo, se bo zgodilo …« Nekaj že. Ni se. Pa tudi Facebook ne bo upošteval nič od tam zapisanega. Samo dva nasveta. Karkoli naj bi upoštevala katerakoli storitev, je nekje v nastavitvah. Nobeno pisanje nič ne zaleže, če stvari niso vklopljene ali izklopljene tam, kjer se to ureja. In pa najbolj pomemben napotek – kar želiš, da ostane tvoje in tega ne uporablja Facebook (ali kdo drug), tega ne objavljaj! Zastonj se je zgražati, kaj se dogaja s tvojimi podatki, če jih v želji za nekaj všečkov in zaradi bahanja pred vesoljnim svetom veselo nalagaš. Kar je na kakršen koli način na javni storitvi, četudi označeno kot zasebno, ni več zasebno.

The post Traparije tedna (1. februar 2020) appeared first on Tehnozvezdje.

Na portalu Vse bo v redu Zavarovlanice Triglav najdeš napotke, kako lahko Googlovi Zemljevidi rešijo marsikatero počitniško zagato.

Morda ne veš, da vsak telefon s sistemom Android, v katerega si prijavljen s svojim Googlovim računom, če drugače ne zapoveš, beleži lokacijo in podatke pošilja na njegove strežnike. Ni važno, če je aplikacija Zemljevidi zagnana ali ne. Zdaj veš, zakaj vsake toliko časa dobiš obvestilo, pravzaprav prošnjo, da oceniš lokal, trgovino, restavracijo in podobno, v okolici, kjer si se tisti dan dlje časa zadrževal. Lokacijski podatki, pravzaprav zgodovina premikanja pametnega telefona, to pa so zelo verjetno tudi tvoje poti, se beležijo v tako imenovani Googlovi časovnici. Še več, na voljo so tudi fotografije, ki si jih tistega dne posnel, saj se lokacijski podatki sinhronizirajo, ko jih telefon, če si tako hotel, naloži v oblak. Ko nastaviš telefon, vse kar zahteva največkrat dovoliš, če hočeš, da te Google neha nadzorovati, pa moraš veliko vedeti in iti v nastavitve, kjer izklopiš, tisto, česar nočeš. Zaleže, če izklopiš sprejemni GPS (informacije o lokacijah v nastavitvah). Žal pa to pomeni, da nekatere aplikacije, pa ni pomembno, so Googlove ali ne, na katere usluge si navajen, ne bodo več delovale. Vsaj ne tako, kot bi morale.

Ob nepravem času na nepravem kraju…

Google je ameriško podjetje in zavezano ameriški zakonodaji, kar pomeni, da mora lokacijske podatke predati policiji, če ta predloži sodni nalog. Tako je povsod v demokratičnem svetu, mar ne. Američani so že davno ugotovili, da so lokacijski podatki sila uporabni za preiskovanje kaznivih dejanj. Od Googla zahtevajo podatke, kdo se je na določen dan, v določenem času sprehajal blizu mesta zločina. Ker ima že kar nekaj izkušenj, jim najprej posreduje brezosebne podatke, da policija lahko na zaslonu spremlja pike okoli zahtevane lokacije in le za tiste, ki se policiji zdijo sumljivi, nato posreduje tudi osebne podatke. Še vedno pa so bili primeri, ko so bili osumljeni uporabniki, ki so se tam znašli po naključje, eden od njih je menda ne kriv ne dolžen presedel cel teden v celici zapora, dokler ni policija potrdila njegove zgodbe. Google pa je dolžan po predložitvi sodnega naloga zahtevane podatke posredovati tudi policijam drugih držav, je pa vprašanje, ali je tudi v teh primerih tako skrben ali pa jim preprosto po liniji najmanjšega odpora pošlje vse. Ni najboljši občutek, da ste lahko osumljeni kaznivega dejanja le zato, ker ste bili ob nepravem času na nepravem mestu.

Pred časom smo pisali, da je Google omogočil, da določimo, po kolikšnem času, naj se podatki izbrišejo, med te pa sodijo tudi lokacijski. To pa je mnogo bolje, kot popoln izklop lokacijskih podatkov, kajti potem je delovanje telefona s sistemom Android okrnjeno, na telefonih s sistemom iOS pa je okrnjeno delovanje Googlovih aplikacij. Možnosti, ki so na voljo pa pri prvih najdeš v Nastavitve -> Google -> Lokacija. Žal pa moraš  dobro pretehtati, kaj pravzaprav želiš. Vse prednosti in ugodnosti, ki jih Google nudi, vendar boš primoran sprejeti njegove “pogoje” ali pa popoln izklop vsega Googlovega in uporaba alternativnih aplikacij in storitev. Te pa obstajajo tudi na področju kartografskih storitev in vodenja.

Lahko pa tudi omejiš Googlovo radovednost

Redno pozabljamo, da če je nekaj težko ali slabo razumljivo za nas, ki se leta dolgo ukvarjamo s tehnologijo ter smo bili priča že marsičemu, kako težke so potem lahko nastavitve zasebnosti, varnosti in še česa za povprečnega uporabnika pametnega telefona. Večini so računalniške, spletne in tehnološke “fore” španska vas, jih ne zanimajo in če sem realen, čemu bi moralo biti drugače. Razumljivo je torej, da v neki točko dovoliš tudi beleženje zgodovine lokacij, kajti alternativa je predstavljena kot dežela “ničnedela”. Podobno je tudi, ko se lotiš spreminjanja nastavitev in preprečevanja, da bi Google izvedel več, kot je treba. Ni vsem jasno, kaj moramo storiti, še manj pa so lahko absolutno prepričani, da če Googlu nekaj prepovedo, ta tega res ne bo počel. Prepoveš mu beleženje lokacij, ampak ali si res lahko popolnoma prepričan, da Google teh podatkov vseeno ne dobi?

Googlu postavljaš ovire na naslovu myaccount.google.com, ako to počneš na računalniku, na telefonu z Androidom pa je nekoliko lažje, saj so podatki o računu med nastavitvami naprave. Pozabavati se moraš z varnostjo in zasebnostjo oziroma se poglobiti globoko v materio. Nastavitve najdeš v razdelku “podatki in prilagajanje”, kjer lahko določiš, katerim podatkom Google lahko sledi in jih zbira. Tam najdeš dejavnosti v spletu in aplikacijah, zgodovino lokacij, glasovne in zvočne dejavnosti, podatke o napravah ter iskanje in oglede v Youtubu. Verjetno boš začuden, ko boš opazil, da ima Google pri vseh popolnoma proste roke, saj se ne spomniš, kdaj si mu dal dovoljenje. Dobro pa je, da lahko to zdaj spremeniš. Česar nočeš, da Google sledi, temu spremeniš dovoljenje v “izklopljeno”. Od zdaj naprej tega Google naj ne bi več počel, vendar pa starih podatkov niso izbrisani. Zato moraš najprej v myactivity.google.com in nato še v časovno os storitve Googlovih zemljevidov.

Na naslovu myactivity.google.com se skriva prav vse, kar si kadarkoli naredil z Googlom. Na srečo pa lahko vsak zapis na seznamu izbrišeš, kako dolg pa je kajpada odvisno, koliko časa že imaš Googlov račun in kako dejaven si. To storiš tako, da klikneš na ikono treh pik pri “vpisu” in nato izbereš možnost “delete”. Zamudno, če bi rad poslal v pozabo več kot nekaj zapisov, zato je tudi boljša možnost, ki se skriva v ikoni treh pik v zgornji vrstici spletnega okna. Določiš kaj in časovni termin, v katerem bi rad, da vnosi po domače povedano izginejo. Po novem pa gre tudi preprosteje, saj lahko določiš za vnaprej, po kolikšnem času želiš, da Google podatke, ki jih je zbiral, samodejno izbriše.

Ostane še zgodovina lokacij. Te Google lahko beleži samo, ko je vključena funkcija “informacije o lokaciji”. Ako jo izklopiš, potem tega ne more, ampak tudi kakšna funkcija telefona, alternativna aplikacija za navigacijo in celo kakšna mobilna igra, ne bodo delovale. Večina ima funkcijo raje ves čas vključeno, pa čeprav njeno delovanje nekaj malega doda pri hitrejšem praznjenju baterije. Zato je mnogo bolje, če spremljanje lokacije onemogočiš zgolj Googlu. To storiš v Nastavitve -> Google -> Lokacija, poiščeš aplikacijo in j v razdelku “dovoljenja” umakneš dovoljenje za dostop do “lokacije“.

Do podatkov časovne osi prideš v aplikacije Google Zemljevidi, tako da funkcijo izbereš med možnostmi v meniju. Nakar si presenečen, kaj vse je Google o tebi zabeležil in kako dolgo to že počne. Ako želiš videti, kaj si počel na določen dan, ga izbereš v koledarju in skočiš v preteklost. Izbrišeš lahko eno ali več zabeležk izbranega dne ali pa kar ves dan. Postopek je podoben zgoraj opisanem, pritisk na ikono treh pikic ter izbor možnosti za brisanje (delete). Če želiš, se lahko odločiš tudi za drastično potezo ter izbrišeš celo zgodovino lokacij. Pritisneš na ikono treh pik v zgodnjem delu, izbereš “nastavitve in zasebnost” ter nato tam poiščeš možnost izbrisa zgodovine lokacij. A bodi popolnoma prepričan, kaj počneš, saj podateke, ko jih enkrat uničiš, ni mogoče povrniti. Postopek pregleda časovne osi ter brisanja je podoben tudi v oknu spletnega brskalnika, če se naloge lotiš z računalnikom, kar je kajpak takisto mogoče.

The post Zvedav Google pomaga, a njegova pomoč ni poceni appeared first on Tehnozvezdje.

Ne nameravam moralizirati ali soliti pameti, vsak naj počne, kar hoče. Če hočem snemati vloge ali vsaj kdaj še kaj povedati v kamero, ne zmeraj samo pisati, je skoraj nujno, da za kakšno sekundo ali še raje minuto pokažem tudi svojo faco. In če se komu zdi fino, da pozira v kopalkah in da na fejsu, instagramu in drugod razkazuje svoje otroke, mu ne nameravam oporekati. Živimo v svobodni in demokratični državi. Trdim pa, da se je treba zavedati, kaj tako razgaljanje svoje zasebnosti in predvsem deljenje osebnih podatkov s tujimi (pa tudi domačimi) podjetji pomeni, kakšne posledice lahko ima. Ko enkrat to vemo, bomo mogoče naslednjič malo bolj premislili, ne samo nagonsko stisnili na pošlji, objavi, naloži.

Kakšna je sploh štorija s temi facami? Na kratko povedano se je še enkrat več pokazalo, da nas zasebnost skrbi samo takrat, ko beremo »strašljive« zgodbe o kršitvah in zlorabah, če pride naokrog nekaj hudo zabavnega, pa z veseljem delimo s svetom in organizatorji igre vse, kar od nas hočejo in zahtevajo. Pri tem pa se niti ne vprašamo, kaj vse dajemo na pladnju in potem težko vzamemo nazaj ali pa sploh ne moremo.

Ruska aplikacija, ki sploh ni tako nova, samo zdaj so jo nadgradili z možnostjo, da nas navidezno postara, je nov vir pridobivanja ogromnih količin obraznih fotografij. Selfijev, če hočete. Spomnimo se Facebookovega desetletnega izziva (10 year challenge). Tudi tam je bilo kristalno jasno, da nekdo poskuša kar najbolj množično hraniti algoritme za prepoznavanje obrazov in podobno digitalne čarovnije. Kaj je lepšega, kot če ti milijoni ljudi sami  postrežejo z ogromno različnimi facami, pa še v dveh starostnih obdobjih, da lahko delaš primerjave. Še posebej, če ti za to ni treba plačati niti centa in če so fotografije za vekomaj tvoje za kakršno koli uporabo.

Zanesljivo je nekaj podobnega v ozadju pri Rusih s Face Appom. Pojavili so se sicer celo strahovi, da si aplikacija prilasti dostop do celotnega galerije na telefonu, vendar do zdaj nikomur ni uspelo dokazati, da na strežnike (menda primarno Amazonove v ZDA) prenaša še kaj drugega, kot tiste selfije, ki jih uporabnik dejansko izbere za postaranje. A tudi ti morajo nujno na strežnike, šele tam jih storitev obdela, čeznje spusti filtre. Bolj zaskrbljujoče naj bi bile določbe v pogojih uporabe storitve, ki ponudniku dajejo pravico do trajne, neomejene in neodplačne uporabe naloženih fotografij za kakršne koli namene. Močno dvomim, da je kvaliteta teh fotografij pri več kot enem odstotku dovolj dobra (v vseh vidikih, ne samo glede ločljivosti), da bi se ti obrazi lahko pojavili na kakšnih oglasih kdo ve kje, kot so namigovali nekateri na spletu. Povsem pa verjamem, da je v ozadju že izdelan načrt, kako vso to na lahko pridobljeno množico fotografij uporabiti za podatkovno rudarjenje ali prodati nekomu, ki se bo šel nekaj takega. Menda se nekje v aplikaciji tudi da zahtevati izbris fotografij s strežnikov, a kdo lahko preveri, če je to ponudnik res storil? Omenjeni pogoji uporabe tudi niso ravno skladni s Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov (GDPR), saj uporabnikom ne dajejo prav veliko možnosti in upravljavcem omogočajo, da podatke shranjujejo kjerkoli na planetu (ali zunaj njega).

Kot pravim, zaradi mene lahko po mili volji objavljate selfije, kako boste izgledali čez žnj let ali kakšni ste bili  pred desetletjem. Ni pa nato na mestu zgražanje, da so vas nat*, ko se izkaže, da je bila zabavna igra samo pretkana kulisa za zbiranje velikih količin osebnih podatkov. Včasih je vseeno dobro vnaprej premisliti, kakšen bi lahko bil namen aplikacije, ki nujno zahteva nalaganje (zelo osebnih) fotografij v oblak, ne daje nobenega varstva za osebne podatke in jo razvijajo nekje daleč stran.

The post Pa kaj, če imajo na strežnikih mojo faco in z njo počnejo, karkoli hočejo!? appeared first on Tehnozvezdje.

Jedro zgodbe je v tem, da sta Facebook in Google zlorabljala razvijalska statusa v sistemu iOS. Čisto običajnim uporabnikom iPhonov sta namreč preko tega računa oz. digitalnega potrdila zanj dopuščala nameščanje njunih aplikacij, ki nista bili v trgovini App Store. To pa zato, ker ju je Apple odstranil od tam, saj sta se pretvarjali, da sta nekaj drugega, kot sta bili v resnici – način za pridobivanje čim več uporabniških podatkov.

O tem, kako sta Facebook in Google novačila in ljudem omogočila namestitev aplikacij Facebook Research in Screenwise Meter, se je razpisal portal Techcrunch. Dokopal se je celo do informacij, da so nekateri uporabniki teh aplikacij, med njimi tudi mladina, dobivalo po dvajset dolarjev na mesec v zameno za podatke o njihovi uporabi telefonov. Facebook je to aplikacijo lani poleti zamaskiral v VPN, ali po slovensko program za navidezna zasebna omrežja. Take aplikacije skrijejo, od kod je posamezen uporabnik oz. ga »prestavijo« v drugo državo. Toda namen aplikacije Onavo Protect ni bil v tem, za kar se je izdajala na zunaj, ampak v zbiranju uporabniških podatkov. Ker, kaj pa drugega Facebook počne na tem svetu? Apple je aplikacijo lani poleti najprej blokiral, nato pa odstranil iz trgovine App Store.

Potem, ko sta oba našla obvod, kako spraviti zadevo do uporabnikov, in ko je to prišlo na plano, je Apple hitro reagiral. Obema je preklical korenski certifikat v razvijalskem statusu, zaradi česar so vse aplikacije, ki so bile nameščene z njim, nehale delovati. Tako tudi razvojne različice Facebooka, Instagrama, Googlovih zemljevidov in ostalih aplikacij za iOS, pa tudi interne storitve v podjetjih Facebook in Google, kot so naročanje prevoza in hrane. Tovrstno nameščanje aplikacij, ki niso javno objavljene v trgovini App Store, je namenjeno razvijalcem (programerjem), da preizkusijo, kako zadeve delujejo, preden jih dajo na voljo vsem uporabnikom. Podjetja pa na ta način očitno svojim zaposlenim nalagajo tudi aplikacijo, ki so koristne pri notranjih procesih. Zakaj sta Facebook in Google uporabila svoja primarna certifikata, ni posebej težko uganiti. Ker je bilo to najlažje. Podatki pa so jima očitno preveč pomembni. Ko se zaplete, se pač začneš pogajati. V tehnosvetu je vse prepleteno in vsak ima na svoji strani kar nekaj orožij.

»Dovoljenje za tovrstno nameščanje aplikacij je namenjeno izključno njihovi interni distribuciji znotraj podjetja. Facebook je uporabljal članstvo v našem razvijalskem programu za razširjanje aplikacije za zbiranje osebnih podatkov med končne uporabnike. To je jasna kršitev dogovora z nami, » so se odzvali v Applu. Napovedali so tudi, da bodo korensko potrdilo preklicali vsakomur, ki bo kršil »pogodbo«, česar so se tudi držali.

Vendar sta tako Google kot Apple hitro potrdila, da se pogovarjata o čimprejšnji razrešitvi situacije. Resda Apple že nekaj časa poudarja svojo zavezanost k spoštovanju zasebnosti uporabnikov, zato mu je obvod do uporabnikov prek razvijalskega programa za nabiranje osebnih podatkov še toliko manj všeč. Lahko bi šel še korak dlje in celo odstranil katero od pomembnih aplikacij iz App Stora. Čeprav po drugi strani ve, da je iPhone brez teh storitev bistveno manj zanimiv. In tudi, da mu Google prinaša lepe denarje, ker je nastavljen kot primarni iskalnik na teh telefonih. Pa tudi brez Facebooka nihče ne more, še posebej, če z druge strani sveta prežijo tamkaj izjemno močna družabna omrežja. Tako je bilo spora hitro konec. Grešnika sta dobila svoja potrdila nazaj, ugasnila sta svoji »vohunski« aplikaciji, a tudi še enkrat več videla, da pravila jemljeta preveč na lahko. Raje prej kot slej bi ju lahko zadela kakšna resna, pravična kazen, kot da samo rahlo dobita po prstih.

The post Facebook in Google jih za predrznost dobita po prstih, a nič več kot to appeared first on Tehnozvezdje.

članice Evropske potrošniške organizacije BEUC trdijo, da Google neupravičeno in prituhnjeno zbira velike količine podatkov skozi Zgodovino lokacij in Dejavnost v spletu in aplikacijah. To sta nastavitvi znotraj uporabniškega računa, tega pa ima vsakdo, ki uporablja androidni telefon ali tablico. Pa tudi vsak uporabnik Gmaila ter ostalih storitev te korporacije. In kot trdijo v članicah BEUC se je temu sledenju še posebej težko izogniti, ker so nastavitve skrite, Google pa uporabnika na zvit način pripelje do tega, da ima obe omenjeni možnosti vključeni, in tako deli lokacijske in druge podatke z ameriško korporacijo.

Kot pravijo v ZPS, Google to počne z naslednjimi praksami in koraki:

• Zavajajoče zaporedje klikov (deceptive click-flow): narejeno na način, da uporabnika pri nastavitvi Androida vodi v vklop funkcije ‘Location history’, ne, da bi se tega zavedal.
• Skrite privzete nastavitve: pri nastavljanju Googlovega računa je funkcija ‘Web & App activity’ privzeto že vklopljena, obenem pa je skrita tako, da je do nje mogoče priti šele z dodatnim poizvedovanjem in klikanjem uporabnika.
• Zavajajoče in enostranske informacije: uporabniki ne dobijo dovolj informacij ob predstavitvi možnosti in so zavedeni o tem, katere podatke zbirajo in kako jih uporabljajo.
• Ponavljajoče usmerjanje: uporabniki so večkrat postavljeni pred izbiro, naj vklopijo funkcijo ‘location history’ ob uporabi različnih Googlovih storitev, tudi če so to funkcijo predhodno ob nastavitvi telefona že zavrnili.
• Združevanje storitev in pomanjkanje razčlenjenosti izbire: če uporabnik želi uporabljati storitve, kot sta Google Assistant in razvrstitev svojih fotografij po lokaciji, Google vklopi vsiljivo sledenje lokaciji.

Vse našteto pa pomeni, da uporabnik ni imel možnosti, kot veleva GDPR, dati soglasja za tovrstno zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov.

Google zbira neverjetno količino podrobnih in obsežnih osebnih podatkov brez prave zakonske podlage. Do njih pa prihaja v manipulativnimi metodami,

je ocenila Gro Mette Moen iz Forbrukerrådet. V tej organizaciji so pripravili tudi tale video, v katerem so zbrali nekaj začudenih uporabnikov, ki so jim pokazali, kaj vse Google ve o njih.

Podatki o lokaciji lahko o posamezniku razkrijejo marsikaj, na primer njegovo veroizpoved (kraji čaščenja, kamor zahaja), zdravstveno stanje (pogosti obiski v zdravstveni ustanovi) in spolno usmerjenost (obiskovanje določenih lokalov). Vendar uporabniki večinoma niti ne vedo, da ponudniki imajo te informacije. In si ne predstavljajo, kako podrobne so, še posebej znotraj stavb. Zato Matjaž Jakin iz pravne pisarne ZPS pravi:

»Zahvaljujoč Splošni uredbi o varstvu osebnih podatkov bi morali imeti uporabniki nadzor nad svojimi osebnimi podatki. Googlove zavajajoče prakse so v nasprotju z duhom in pravili uredbe. To se dotika vseh Googlovih uporabnikov v Evropi. Potrebujemo močno, usklajeno izvrševanje teh pravil. Podjetjem ne bi smeli dopustiti, da pod pretvezo njihovega spoštovanja, pravila preprosto obidejo, ne glede na to, za kako veliko ali globalno podjetje gre. Vsekakor je deljenje svoje lokacije lahko povsem uporabno, na primer, da bi tako lažje našli dobro restavracijo med potovanjem. Obenem pa lahko podatki o tem, katere kraje smo obiskali, o nas in našem zasebnem življenju razkrijejo veliko. Iz tega razloga bi moral Google in ostali osebne podatke zbirati in obdelovati le, kadar je to zares nujno, predvsem pa na podlagi naše privolitve.«

Kje se obe možnosti sledenja vendarle da izklopiti? Najlažje v nastavitvah androidnega telefona. Tam je treba poiskati razdelek Google, nato pa Lokacija. Znotraj tega se skriva Zgodovina lokacij v Googlu in ko se uporabnik prebije do tja, lahko premakne »stikalo« na zaustavljeno (paused). S klikom na Prikaz vseh kontrolnikov za dejavnost (če se vse to ne pokaže že v osnovi, pa dobi še ostale možnosti. Med njimi Dejavnost v pletu in aplikacijah, pa tudi pošiljanje podatkov o napravi, o govoru (ukazi OK, Google) ter o zgodovini ogledov v Youtubu. Vse našteto zbiranje podatkov je mogoče izklopiti, ali, kot temu reče Google, dati na pavzo. Sicer pa smo o tem, kako izključiti večino Googlovega zbiranja osebnih podatkov, že pisali.

The post Potrošniške organizacije: Google z zbiranjem lokacijskih podatkov krši GDPR appeared first on Tehnozvezdje.