Apple in Google sta poslala programski vmesnik za sledenje stikov na prve telefone
Matjaž Ropret 21. maja 2020 ob 06:29

Tehnološka velikana iz naslova sta za sredino maja obljubila nadgradnjo v operacijski sistemih iOS in Android, ki bo omogočila delovanje aplikacij za sledenje stikov z uporabo bluetootha. Včeraj smo bili 20. maja in programski vmesnik (API) je začel prihajati na telefone širom sveta. Že pred tem pa ga je dobilo v roke 22 držav, da so lahko začele razvijati uradne aplikacije.

Vsak iPhone, ki je še podprt (6S in novejši) je tako od sinoči mogoče posodobiti na iOS 13.5. Ta poleg nekaterih drugih popravkov prinaša omenjeni API (application programming interface), prek katerega bodo lahko zdravstvene aplikacije v ozadju dostopale do tehnologije bluetooth ter z njeno pomočjo pošiljale signale drugim telefonom in jih od njih sprejemale. Na androidne telefone bo API prišel prek posodobitve Storitev Google Play, torej čez Trgovino Play, ne z nadgradnjo operacijskega sistema. To je veliko hitrejša in zanesljivejša pot, predstavlja pa težavo denimo za Huaweijeve najnovejše telefone, ki uporabljajo odprtokodni Android s Huaweijevimi mobilnimi storitvami namesto Googlovih (ker do teh zaradi blokade ameriške vlade podjetje nima dostopa). Verjetno bo posodobitev na voljo v kratkem, a za zdaj je še nisem zasledil. Z obema metodama bi moral precejšen delež pametnih telefonov v zahodnem svetu biti v nekaj tednih pripravljen na potencialno uporabo aplikacije za slednje stikov. Ideja v ozadju sodelovanju Appla in Googla pri tem projektu je seveda v tem, da aplikacija lahko izmenjuje signale ne glede na operacijski sistem, ki teče na telefonu.

Apple in Google nista razvila aplikacije, sta pa poleg programskega vmesnika pripravila osnovno predlogo zanjo. »Naša tehnologija bo aplikacijam, ki jih bodo javne zdravstvene institucije ponudile državljanom, omogočila boljše delovanje,« sta zapisali korporaciji. To v bistvu drži, kajti brez dostopa do specifičnega nivoja tehnologije bluetooth, ki ga omogoča ta API, aplikacije lahko oddajajo in sprejemajo tovrstne signale le takrat, kadar tečejo v ospredju in je zaslon telefona vklopljen. To pa aplikacije obsodi na pretežno neuporabnost. Ne bo pa mogel vmesnika za aplikacijo uporabiti kar kdorkoli, temveč le »(nad)nacionalne zdravstvene aplikacije« v službi zmanjševanja števila okužb z virusom Sars-cov-2. Podjetji tudi zatrjujeta, da bosta vse skupaj po koncu nevarnosti za ta virus ugasnili.

Če še enkrat ponovimo, kako bo zadeva delovala, gre takole. Telefon z eno od tovrstnih aplikacij bo drugim po bluetoothu pošiljal naključen identifikacijski signal (niz naključnih znakov, ki niso povezani z uporabnikovo identiteto in podatki o telefonu), ki se bo spremenil na vsakih deset do dvajset minut. Obenem bo od telefonov v bližini tudi sprejemal tovrstne identifikatorje. Ko bodo pri nekom potrdili, da je zbolel za Covid-19, bo lahko ta podatek vnesel v aplikacijo (verjetno z enkratno kodo, ki jo bo dobil od zdravnika ali nekoga drugega pooblaščenega). Vsak posameznik se bo lahko sam odločil, ali bo aplikacijo uporabljal ali ne, pa tudi, ali bo podatek o okužbi delil s sistemom. Takrat bo namreč njegov ključ za identifikatorje aplikacija prenesla v strežnik in vsi telefoni z delujočo aplikacijo bodo vsaj enkrat na dan preverili, če je med zapisi na tem strežniku kakšen tak, ki se ujema s tistimi, shranjenimi v pomnilniku (za zadnjih 14 dni). Ob ujemanju bo uporabnik dobil obvestilo, da je imel stik z nekom, ki je zbolel zaradi koronavirusa. Omenjeni podjetji sta zdaj objavili več specifikacij, kako so sestavljani identifikatorji, pa tudi priporočila za strežnik.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Treba je poudariti, da ta rešitev nima nikakršnega lokacijskega vidika. Ko govorimo o tovrstnih aplikacijah, je pogosto slišati želje držav, da bi sledile, kje se gibljejo (okuženi?) državljani. Pa tudi prostodušne izjave, češ saj »Google tako ali tako točno ve, kje smo vsako sekundo.« Opisana rešitev z bluetoothom nikakor ne predpostavlja lociranja okuženih in opozarjanja, naj se jim izognemo, ali česa podobnega. Nihče tudi ne bi vedel, kje, kdaj in s kom se je zgodil »tisti« stik. Gre zgolj za to, da bi se lahko vsi, ki bi dobili obvestilo, od takrat naprej osamili in ne prenašali morebitne okužbe naprej. Jasno pa je, da bi morali za učinkovitost tega principa aplikacijo uporabljati vsaj dve tretjini ljudi. To pa bo verjetno težko, kajti prav veliko večji delež populacije niti nima niti ustreznega telefona, uporaba pa bo prostovoljna. V Sloveniji sicer za zdaj ne vemo niti tega, ali bo naša aplikacija, če in ko jo bomo dobili, sploh tehnološko temeljila na programskem vmesniku, ki sta ga izdala Apple in Google. Podjetji nista razkrili, katerih 22 držav je zaprosilo za predčasni dostop do vmesnika.   

Naslovna fotografija: Deposit Photos

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja