Uresničevanje novoletnih zaobljub – brezžično polnjenje telefonov v vsaki sobi

Za eno od letošnjih nalog sem si zadal čim bolj poenotiti in poenostaviti polnjenje kopice različnih naprav, ki jih imamo pri hiši in ki ves čas prihajajo na teste. Kar pomeni pretežno hitre polnilnike in kable USB-C, za naprave s starejšim microUSB pa nekje pri roki ustrezen prilagojevalnik. In še, ravno tako pomembno, po stanovanju posejanih dovolj induktivnih polnilnikov (Qi).

Že res, da proizvajalci telefonov kar tekmujejo, kdo izumil boljše in hitrejše žično polnjenje, saj niti večje baterije in varčnejši procesorji ne omogočajo nujno celodnevne uporabe. Toda na srečo, malo manj glasno sicer, jih vse več stekleno zasnovo zunanjosti izkorišča za podporo brezžičnemu prenosu energije. Skozi kovino, pri telefonih je to običajno aluminij, indukcija ne deluje oz. jo blokira, s steklom pa teh težav ni. Prav tako ne z ovitki telefonov, ki so običajno plastični, in tudi ne ustavljajo elektronov. Vsaj zame in za naše gospodinjstvo podatek o tem, ali mobilnik podpira Qi, postaja pomembnejši od tega, kako hitro se napolni po kablu. Pa tudi kapaciteta baterije je s tem malce v drugem planu.

Seveda pa mora biti tudi polnjenje na »podstavkih« primerno hitro. Če se telefon polni tri ali štiri ure, vse skupaj nima veliko smisla. Zato je v začetni fazi te tehnologije nad njo marsikdo obupal, kajti takrat so bile hitrosti res nizke. Še nedolgo tega je večina telefonov in polnilnikov podpirala zgolj polnjenje s petimi vati ali drugače, po enačbi 5 V x 1 A. To pa je za baterije s kapacitetami konkretno nad 3000 mAh zelo počasi. Šele v zadnjem času se širi podpora za deset ali 15 W moči med polnjenjem, letos prihajajo tudi telefoni, denimo Xiaomijev Mi9, s podporo brezžičnemu polnjenju z dvajsetimi vati. Drugače povedano je 15 W toliko, kot če bi telefon polnil pri treh amperih toka ob petvoltni napetosti (ta je bila še nedolgo nazaj standardna) ali pri 1,67 A, če napetost dvigneš na 9 V. Seveda morata tako »podstavek« kot telefon podpirati višjo hitrost, sicer vse skupaj pade nazaj na osnovo, ta pa je pri standardu Qi (izgovori se či), ki je prevladal, 5 W.

Konkretno sem doslej srečal en sam telefon, ki podpira brezžično polnjenje s 15 W, to je Huawei Mate 20 Pro. In ta je od modelov z večjimi baterijami tudi edini, ki ga res ni treba priklapljati na kabel, saj se induktivno napolni v največ dveh urah, njegova baterija pa tudi zdrži tako dolgo, da ga skoraj nikoli ne dam na polnilnik z manj kot tretjino preostale kapacitete. Nekateri drugi telefoni podpirajo 10 W, so pa tudi taki, ki so ostali pri počasnem standardu. Apple je nekje vmes. Podpira 7,5 W, toda večina iPhonov ima nižje kapacitete baterij od androidnih modelov, denimo X in XS okrog 2700 mAh, XR malo pod tri tisoč, le XS Max je čez. Zato je tudi tam pridobivanje odstotkov dokaj hitro, čeprav samo polnjenje v bistvu poteka malo počasneje. Previdnost določenih proizvajalcev je po svoje razumljiva, saj se lahko telefoni med tem početjem precej segrevajo, to pa ni dobro niti za samo baterijo niti za varnost, če gre slučajno s kemijo kaj narobe. Po drugi strani pa nekateri samo poskušajo dodatno zaslužiti, denimo Google, ki pri tretji generaciji telefonov Pixel (prejšnje so bile aluminijaste in indukcije sploh ni bilo) podpira 10 W, vendar samo na »certificiranih« polnilnikih. Taka pa sta za zdaj samo Googlov lastni in salamensko dragi Pixel Stand, ter Belkinov menda malce cenejši model, ki pa ga še nikjer ni mogoče kupiti.

Osnova brezžičnega polnjenja sta tuljavi v polnilniku (tam jih je včasih tudi več) in v telefonu. Ena od tuljav ustvarja elektromagnetno polje, druga pa iz njega pobira energijo. V bistvu lahko polje ustvarja tudi tuljava v telefonu in tako polni druge naprave, kar smo že videli pri Huaweiju Mate 20 Pro in kar premore tudi novi Samsung Galaxy S10. Morata pa biti tuljavi lepo poravnani, sicer se ne ujameta in prenos energije ne steče. Zato je treba vsakič, ko telefon položiš na podstavek, počakati tisto sekundo ali dve, da se na zaslonu izpiše podatek o polnjenju, preden pogled odvrneš stran. Sicer lahko čez nekaj ur ali zjutraj ugotoviš, da baterija ni pridobila niti odstotka, ampak je kvečjemu še kakšnega izgubila. Večina polnilnikov tudi vključi lučko, kadar so aktivni, pri nekaterih pa ta utripa, če nekaj ni povsem v redu. Predal oz. odlagalno mesto s podporo za Qi ponuja tudi vse več avtomobilov in tudi tam se običajno na osrednjem zaslonu to izpiše, kadar se začne polnjenje. Večinoma pa to poteka pri standardnih petih vatih, zato se je težko nadejati kaj več od 10 do 15 odstotkov v pol ure vožnje. A tudi to je nekaj. Enako je s podstavki Qi v restavracijah ali drugih javnih mestih.

Za doma vsekakor priporočam polnilnike, ki dajo od sebe najmanj deset vatov in se priključijo na USB-C. Tako bo isti kabel lahko širše uporaben. Huaweijev model s 15 W je zelo dober. Polni hitro, ne samo omenjenega Mate 20 Pro, ampak tudi druge telefone, je majhen in prijeten za pogled, zgornja površina preprečuje drsenje telefone, »ledica« pove, ali zadeva deluje ali ne. Toda treba ga je dobiti za pravi znesek. Standardna slovenska cena je 60 evrov, ponekod je še za deset evrov višja, kar je pretirano, v tujini stane dobrih 40 evrov, v kitajskih trgovinah pa se ga najde še malo ceneje, vendar priznam, da nisem preverjal, ali je »pravi«. Sem pa preizkusil Xiomijevega, ki je pri »kitajcih« še nekaj evrov cenejši in polni z največ desetimi vati. To je že čisto v redu, sam podstavek pa je prav tako dovolj estetski, da ne kazi prostora, in lepo gumiran, da tudi drseči telefoni ostanejo trdno na mestu. Še tretji s priključkom USB-C in ustrezno hitrostjo je Samsungov (PG950), ki ima še dodaten trik, saj se da telefon postaviti pod naklonom, denimo za gledanje kakšnega videa ali pa za lažje pisanje sporočil. Ima pa ta reč ventilator in njegov zvok lahko postane moteč. Za deset ali več vatov izhodne energije mora biti seveda ustrezen tudi polnilnik, ki je dejansko v vtičnici, in od katerega gre kabel do brezžične »postaje«. Nekateri podstavki, denimo Huaweijev, imajo tak polnilnik priložen, pri drugih, npr. Xioamijevem, pa je treba primernega ali najti v omari (mogoče uporabiti kar tistega, ki je bil zraven telefona) ali ga dokupiti.

Odkar imam po stanovanju razporejen tri podstavke Qi, komaj kdaj še polnim(o) svoje telefone po kablu. Veliko priročneje jih je polagati tja, kot vtikati in iztikati kable, ter vmes kaj preveriti na zaslonu. Podobno, kot sem rekel že za povsem brezžične slušalke, kjer zaradi polnilne škatlice podatek o trajanju baterije postane pretežno irelevanten, je tudi s pametno razpostavljenimi brezžičnimi polnilniki lahko konec stalnemu hrepenenju po dvo- ali večdnevnem trajanju baterije. Kadar je treba na hitro pridobiti odstotke, je še vedno zakon kabel, drugače pa se mi brezžična možnost dobro obnese in priporočam, da jo vsaj preizkusiš. Seveda z vsaj desetimi oz. 7,5 W, za počasno izvedbo je škoda živcev in denarja.