Evropa definitivno hoče enotni napajalnik. Ali pa priključek. Pač nekaj. Enotnega!
Saga z enotnim napajalnikom se nadaljuje, saj je Evropski parlament s 582 glasovi za in 40 proti (ob 37 vzdržanih) sprejel resolucijo, ki evropski komisiji nalaga, naj do julija pripravi »zasoljena« pravila o tej problematiki. Resolucija pa tudi poziva k sprejemu standarda za enotni polnilnik. Potem pa parlamentarna služba za odnose z javnostmi k novički prilepi fotografijo – priključkov. Kot sem omenil že prejšnji teden, se preveč na lahko zamenjuje priključek (»konektor«) in napajalnik. Priključke (USB-C, mikro USB, lightning, …) prikazuje naslovna fotografija. Napajalnik pa je tole:
Stvar, ki je lahko in v zadnjem času tudi največkrat je popolnoma neodvisna od kakršnega koli kabla. Evropski politiki in birokrati bi morali končno jasno povedati, ali mislijo na prvo ali na drugo ali na oboje. Kajti zdaj je stvar nejasna. Poleg tega se zavzemajo za »medsebojno združljivost« polnilnikov in naprav, ki podpirajo brezžično polnjenje. Kar je odveč, saj to v praksi že obstaja, odkar je pred nekaj leti prevladal standard Qi. Glede napajalnikov pa bi bil vsekakor potreben standard, ki bi se ga morali vsi držati, če bi želeli prodajati naprave brez polnilne robe. V bistvu že obstaja – USB-C PD (Power delivery). Vendar skoraj proizvajalec telefonov razvija svoj način ultra hitrega polnjenja baterije. To pa ob velikih baterijah pride zelo prav. Pa tudi ko bi bil standard sprejet, bi bilo treba počakati kar nekaj let, da bi ljudje imeli doma primerne polnilnike. Če jih ne bi in jih tudi ne bi dobili skupaj s telefoni, tablicami ali drugimi izdelki, pa bi jih morali kupiti posebej. In smo spet nazaj pri situaciji, ki je menda ne želimo. Prav veliko možnosti za drastično zmanjšanje elektronskega odpada, kar naj bi bil glavni cilj celotne pobude, v resnici ne vidim.
Huawei bi, pa ne bi, ampak v resnici bi
V roku nekaj ur sem prebiral naslove, da bi Huawei še vedno rad uporabljal Googlov Android, da zdaj noče več nazaj, ko je začel uporabljati HMS (Huawei Mobile Services), in nazadnje še, da podjetje zanika te navedbe o nevračanju pod Googlovo okrilje, ako bi se slučajno ponudila možnost. Vse skupaj je popolnoma nesmiselno. Neki nižji Huaweijev šef, ki verjetno niti ne zna najbolje angleško ali pa so mu nerodno prevajali, je nekje nekaj izjavil, nakar so vsi še nepazljivo povzeli, nihče ali malokdo pa ni zadeve preveril in morda pomislil na to, kaj se je nazadnje neuradno pogovarjal s predstavniki tega podjetja. Če bi, bi se spomnil, da vsi še kako upajo, da Trumpova administracija vendarle dovoli Googlu izjemo za poslovanje s Huaweijem. Zavedajo se pač, da brez tega verjetno sledi strmoglavljenje prodajnih številk. In še – korporacija še ni prav zares začela začela s HMS in svojo tržnico App Gallery. Prvi telefon na tej osnovi – Mate 30 Pro – so bolj ali manj prekrižali zunaj Kitajske, v Evropo pa do družine P40 vlečejo vse možne modele, ki najprej za sem sploh niso bili predvideni.
Zbiram in služim, dokler me ne ujamejo. Potem se opravičim in upam, da ljudje čim prej pozabijo.
Še eno v vrsto enako razmišljujočih podjetij. »Dajmo, dokler se da.« Tokrat so v skupni raziskavi medijev Vice in PC Mag ujeli češkega ponudnika protivirusnih rešitev in podobnega bolj ali manj potrebnega programja Avast. Ugotovili so, da njihov program non-stop sledi uporabnikom in beleži vse njihove klike ter jih prek podružnice Jumpshot prodaja multinacionalkam. Te pa lahko z združevanjem s svojimi podatki natančno določijo, za katere uporabnike gre. Po razkritju je šef Avasta Ondrej Vicek oznanil odločitev o takojšnjem prenehanju zbiranja podatkov in zaprtju Jumpshota (ki je zaposloval nekaj sto ljudi) in zapisal: Prišel sem do spoznanja, da zbiranje uporabniških podatkov ni v skladu z našimi zasebnostnimi prioritetami in prihodnimi cilji.« Seveda pa prej, dokler je zadeva potiho prinašala milijone, ni bilo težav z usklajevanjem tega posla z drugimi »prioritetami«. Za zdaj ni podatkov, koliko od menda kar 435 milijonov uporabnikov je presedlalo na kakšnega drugega ponudbnika.
»Macbook je zanič za ustvarjanje glasbe«
V tehnološke medije se je znova prerinil glasbenik Neil Young, ki je zadnja leta bolj kot po svojih pesmih znan po zaničevanju glasbe v obliki mp3. Njegov predvajalnik Pono, ki je bil menda prilagojen za nestisnjene datoteke (Flac) in naročniško storitev s tovrstnimi datotekami, je neslavno propadel. Bil je tako drag in tako malo ljudi je slišalo razliko v primerjavi s poslušanjem glasbe na iPhonu (ali kakšnem drugem mobilniku), da so ga pri ArsTechnici celo primerjali s kačjim oljem. Zdaj pa Young trdi, da se z Macbooki ne da kvalitetno ustvarjati glasbe, saj da so zvočno na ravni igrač in imajo zanič DAC (pretvornik iz digitalne v analogno obliko). Marsikateri resen ustvarjalec glasbe, ki večino svojega dela opravi na prenosniku (ne nujno Macbooku, a ti so zagotovo med bolj kakovostnimi), se z njim zagotovo ne strinja. Young pa tudi ne ponudi kakšnega primera slabega izdelka, kjer bi bil razlog računalnik oz. njegov slab DAC. Nič dosti drugače kot užaljenost, ker telefoni omogočajo profesionalno fotografiranje.
Facebooku ne dovolim!
Spet je bil cel Facebook preplavljen s priredbo leta stare objave, ki upravljavcu »ne daje dovoljenja za uporabo mojih slik, informacij, sporočil ali objav, bla, bla, bla.« Objava je tako neumna in tako slabo zapisana, da bi bil upravičeno nad njo zgrožen celo g. Young. Osebno pa je presenetilo in kar malo užalostilo, koliko znancev, ki jih imam za prisebne in razsodne, je to nesmiselno nakladanje prilepilo na svojo časovnico. Spomnilo me je na nekdanja verižna pisma. »Če prekineš to verigo, se bo zgodilo …« Nekaj že. Ni se. Pa tudi Facebook ne bo upošteval nič od tam zapisanega. Samo dva nasveta. Karkoli naj bi upoštevala katerakoli storitev, je nekje v nastavitvah. Nobeno pisanje nič ne zaleže, če stvari niso vklopljene ali izklopljene tam, kjer se to ureja. In pa najbolj pomemben napotek – kar želiš, da ostane tvoje in tega ne uporablja Facebook (ali kdo drug), tega ne objavljaj! Zastonj se je zgražati, kaj se dogaja s tvojimi podatki, če jih v želji za nekaj všečkov in zaradi bahanja pred vesoljnim svetom veselo nalagaš. Kar je na kakršen koli način na javni storitvi, četudi označeno kot zasebno, ni več zasebno.
Brez komentarjev