Pomoč epidemiologom in anonimnost ne gresta skupaj
Matjaž Ropret 6. julija 2020 ob 06:41

Vlada se je očitno odločila, da na vsak način poskuša uzakoniti obvezno uporabo aplikacije za pomoč v boju proti širjenju virusa. Priznam, da nisem strokovnjak glede smiselnosti in potencialne učinkovitosti takega načina borbe proti »drugemu valu«, lahko pa povem svoje mnenje na osnovi poznavanja tehnologije in predvsem lahko razjasnim nekaj vidikov glede tehnoloških osnov, zbiranja podatkov in anonimnosti. Sploh v luči dejstva, da uradne institucije nikoli v svojih predlogih niso pojasnile podrobnosti, zaradi česar smo obsojeni na ugibanja in domneve, kaj sploh nameravajo razviti.

Menda smo zdaj pred samo dvema možnostma. Ena naj bi bilo vnovično zapiranje meja, omejevanje javnega življenja in stikov, druga pa obvezna uporaba aplikacije. Tudi če gremo mimo tega, da bi bila z obvezno aplikacijo Slovenija unikum, edina do prebivalcev nezaupljiva država znotraj Evropske unije, bi bilo mogoče bolje prej dopovedati državljanom, naj se dosledno držijo glavnih fizičnih ukrepov, ki po vseh podatkih bistveno zajezijo širjenje koronavirusa Sars-Cov-2. Nošenje mask in razkuževanje rok zagotovo bolj pomagata. Prav tako ne vidim nobene potrebe po tem, da ste se začeli skoraj takoj po vnovičnem »odprtju« vsepovprek rokovati, trepljati, objemati in nasploh tiščati skupaj. Vem, da je nekaterim zoprno, če ne morejo pokazati naklonjenosti do drugih, a vseeno ne vidim razloga, da se ne bi še nekaj časa malo držali nazaj in narazen. Bi sigurno pomagalo, ker je pač ta virus izredno lahko prenosljiv in prav v tem je njegov največji problem. Ne glede na to, kaj si mislimo o odstotku hudih obolenj in smrtnosti, je dejstvo, da se zadeva po hitrem postopku lahko razširi in gre število bolnih praktično eksponentno. Zato je treba delati na tem, da možnosti prenosa čim bolj zmanjšamo.

Prepričan sem, da bi z zgoraj omenjenim samoovladovanjem naredili veliko več kot z vsako aplikacijo. Glede slednje pa je nekaj popolnoma jasno. Če je »popolnoma anonimna,« kolikor to sploh lahko verjamemo, in kar s svojo tehnološko osnovo (programskim vmesnikom za dostop do bluetootha) obljubljata Apple in Google, potem ne more biti v nikakršno epidemiološko pomoč. Edino, kar lahko taka aplikacija sporoča, so obvestila posameznim uporabnikom, da so v zadnjih 14 dneh srečali nekoga, ki je zdaj potrjeno okužen s koronavirusom. Nič pa se ne ve, kdo je to bil, in kje so se zgodila srečanja. Tako se tudi ne da prek tega »iskati stikov« in okužb ter vse skupaj epidemiologom ne more prav nič pomagati. Ker je vse, kar aplikacija daje od sebe, seznam naključnih identifikacij drugih telefonov, pa še ta se ne prenaša nikamor »v oblak«, ampak ostaja na sami napravi. Svojo identifikacijo na strežnik sporoči samo tisti telefon, katerega lastniku potrdijo okužbo in se odloči to sporočiti v sistem. Korist od tega je torej zgolj ta, da vsi, ki dobijo obvestilo o »stiku« z okuženim ustrezno ukrepajo – ostanejo doma, spremljajo simptome, gredo na testiranje, obvestijo še ostale, ki bi se lahko preko njih okužili. Trdim, da od tovrstne aplikacije, kakršno denimo uporabljajo v Nemčiji in ta naj bi bila zgled slovenski, epidemiologi ne morejo imeti kaj dosti, če sploh kaj.

Še celo posamezniki lahko od tovrstne aplikacije dobimo precej lažnih »pozitivnih« stikov. Kajti pri bluetoothu se ne da natančno določati razdalje in ne da se telefonoma povedati, da je med njima fizična prepreka, čeprav imata »dober signal.« Lahko bi se na primer sporazumela skozi tanko steno, morda sta njuna uporabnika stala vsak za svojim vogalom, bila v avtih pred semaforjem, lahko se je eden peljal na avtobusu, drugi pa stal na postaji, in tovrstnih primerov je še veliko. Telefon je lahko tudi ravno v tistem nesrečnem trenutku uporabljal kdo drug in je tako vse skupaj izjemno nezanesljivo.

Pregledni članek o aplikacijah za sledenje stikov si lahko preberete na portalu Vse bo v redu.

Za epidemiološko pomoč pa mora biti aplikacija precej manj anonimna, kajti zgolj na osnovi določenih osebnih podatkov se da slediti okužbam in stikom. Če stroka ali oblasti lahko identificirajo točno določene posameznike, potem si lahko kaj pomagajo s tovrstno aplikacijo. Kaj točno je cilj, seveda ne vemo, ker so informacije izredno skope in nepopolne. Toda zdi se, da namen ni zgolj »zajeziti širjenje okužb,« ampak tudi kar se da natančno slediti, kdo je okužen in kje se giblje. To že po definiciji ne more biti anonimno.

Za tovrstno sledenje je skoraj obvezna tudi lokacijska komponenta. Informacijska pooblaščenka svari, da je tovrstno sledenje državljanom neustavno, poleg tega pa vodi v nevarne sfere. Seveda potem takoj slišimo relativiziranje problema v slogu »saj sami dajemo iste podatke Googlu ali komu drugemu.« Od korporacije v ZDA, ki podatke zbira za nadaljnji razvoj ter boljše delovanje storitev in prodajanje oglasov, do zdravstvenih institucij, policije, potencialno zavarovalnic in kdo ve koga še vse, je vseeno velik razkorak. Ko imajo določene podatke – in sploh ne vseh, kajti za začetek nimajo natančnih baz podatkov o državljanih, temveč lahko posameznika rekonstruirajo samo na osnovi tega, kar dobijo o njem v storitvah, ki jih ponujajo – tuja ali domača podjetja, se to nikoli ne uporablja za kakršno koli diskriminacijo, niti pri dostopu do določenih storitev, še manj za politično in kakšno drugo še bolj nevarno obliko. Pri »državnem« sledenju pa vse tovrstne nevarnosti obstajajo in so povsem realne.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Predstavljam si, da bi lahko aplikacija tudi na osnovi programskega vmesnika Appla in Googla v vsakem trenutku preverjala kode, če je morda na dosegu bluetootha »okužen« telefon. Nisem prepričan, da aplikacije v tujini to dejansko počnejo, še manj pa sem prepričan, da gredo slovenski predlogi v to smer. Kajti tudi pri tovrstnem načinu epidemiologi ne bi imeli veliko koristi od aplikacije. In, če gremo še korak naprej, za »preverjanje spoštovanja karantene« tak način kajpak ne bi bil dovolj. Pri tej temi pa pridemo do tega, koliko oblast zaupa svojim državljanom. Je na osnovi izkušenj z drugih področij (bolniških staležev, denimo) ugotovila, da preverjanje z nenapovedanimi kontrolami ne deluje in je stalno spremljanje lokacije edini način? Ali je preprosto tako nezaupljiva, da ne vidi drugega načina? V vsakem primeru pa je lahko, morda, aplikacija obvezna samo za tiste, ki jim je odrejena karantena, sicer pa ne more nihče nikogar siliti, kaj naj naložili na zaseben pametni telefon. In še manj, kdaj naj ima telefon s seboj in kdaj ga lahko pusti doma.

Pričakovanja glede učinkovitosti aplikacije Korona stop ali kakorkoli se bo že imenovala so vsekakor prevelika ali pa so v ozadju drugi nameni. Najbolje bi bilo na to sploh pozabiti in se osredotočiti na tiste metode, ki zagotovo in dokazano pomagajo.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja