Ministrstvo za zdravje ne ve, kaj bi z aplikacijo za sledenje stikov, ali pa noče povedati
Matjaž Ropret 18. junija 2020 ob 06:34

Aplikacijo za sledenje stikov so te dni uporabnikom pametnih telefonov ponudili v Nemčiji in po prvih podatkih je naletela na dober sprejem. Uporabljajo jih tudi že v nekaterih drugih državah, le na Norveškem so jo (vsaj začasno) ugasnili, ker je bila zastavljena nekoliko drugače, manj zasebnosti prijazno. Medtem v Sloveniji z Ministrstva za zdravje prihajajo nepopolne, netočne in nasprotujoče si trditve, dodatnih pojasnil na podvprašanja pa se predstavnikom ministrstva ne zdi smiselno dajati.

Države, ki so prve uvajale tovrstne aplikacije, so same iznašle tehnološko rešitev. Nekatere so se zatekle k bluetoothu, druge k GPS-u, tretje k obojemu. Vendar pa je (bila) večina teh aplikacij problematičnih. Ali zaradi zbiranja osebnih podatkov, četudi so pristojne institucije trdile, da jih anonimizirajo, ali pa zaradi neučinkovitosti. Še posebej pri bluetoothu, saj lahko aplikacija s to tehnologijo v ozadju deluje le, če se zanaša na programski vmesnik (API), ki sta ga pred enim mesecem družno izdala Apple in Google (da lahko aplikacija teče na obeh operacijskih sistemih). Brez tega API-ja namreč mora aplikacija teči v ospredju in zaslon telefona mora biti vključen, da se lahko seznani z drugim telefonom in izmenja identifikacijske številke. Z dostopom, ki ga omogoča programski vmesnik, vendar samo po eni »uradni« aplikaciji na državo, lahko vse skupaj deluje v ozadju. Na Norveškem pa so denimo sledili lokacijam oz. »vzorcu premikanja« uporabnikov aplikacije, kar je tamkajšnji informacijski pooblaščenec označil za nesorazmeren ukrep. Sploh ob dejstvu, da je aplikacijo uporabljalo le nekaj več kot deset odstotkov državljanov.

Tiste države, ki niso tako hitele, se zdaj večinoma odločajo za rešitev na tehnološki osnovi Appla in Googla ter decentraliziran sistem upravljanja s podatki. To pomeni, da podatki ostajajo na telefonih, na osrednji strežnik gredo zgolj identifikacijske številke tistih, pri katerih uporabnik (z avtorizacijo zdravstvenega osebja) potrdi okužbo s koronavirusom. Tako je najbolje poskrbljeno za varovanje zasebnosti, saj identifikacijskih kod, ki se menda spreminjajo na pol ure, ni mogoče povezati z nobenih osebnim podatkom uporabnika, pa tudi ne z drugimi podatki o telefonu ali z lokacijo. Potencialna težava pa je domet bluetootha, kajti ne vemo povsem natančno, kje je postavljena meja moči signala, da si telefona izmenjata informacije. Tako bi lahko kdo dobil obvestilo, da je bil v stiku z nekom, ki so mu potrdili okužbo, a je bil v resnici pet metrov stran, morda celo dlje. In seveda še naprej velja, da je lahko ta sistem učinkovit samo, če ga uporablja pretežen del prebivalstva, ki je potem tudi dosledno pazljiv, če dobi obvestilo o morebitnem stiku z okuženim. Pri čemer ne ve, kdo je to bil in kdaj sta se srečala.

Iz vseh opisov in tujih izkušenj sem ves čas domneval, da je ta način tehnološkega »boja« proti okužbam koristen predvsem na osebni ravni. Posamezniki bi imeli kakšno informacijo več, morebiten dodatni namig, naj bodo še posebej pazljivi na simptome, naj gredo morda na testiranje, naj ostajajo doma. Torej imeli bi orodje, da bi morda malo manj nevede razširjali virus naokrog. Toda na Ministrstvu za zdravje sodeč po njihovem odgovoru, ali je v pripravi aplikacija za sledenje stikov, razmišljajo drugače:

Uvedba mobilne aplikacije bi bila v pomoč predvsem epidemologom na terenu, saj bi jim olajšala delo pri iskanju stikov posameznika,

so zapisali. Na moje nadaljnje vprašanje, na osnovi česa in katerih podatkov bi aplikacija kakor koli pomagala epidemiologom, pa niso več želeli odgovarjati. Sam pa lahko iz prvega odgovora predpostavljam, da imajo v mislih kakšno dodatno (centralizirano) zbiranje podatkov, morda tudi lokacijskih, kajti če je aplikacija razvita okrog Apple-Googlove osnove, kot denimo nemška, podatkov za epidemiologe ali kogar koli drugega, ni. Morda sistem javlja, koliko telefonov je prepoznalo »okužene« identifikacije (se pravi, s koliko uporabniki telefonov je bil okuženi v stiku), a še o tem nisem prepričan. Na ministrstvu so sicer v skoraj isti sapi kot zgornjo poved dodali še: »Ob morebitni uvedbi pa moramo biti zelo previdni, saj želimo v Sloveniji zaščititi  našo ustavno pravico do zasebnosti.« Kar, če jim lahko malo pomagam, ni nikakršen problem z uporabo že večkrat omenjene rešitve. Morda lahko zdaj vprašajo tudi koga v Nemčiji.

Toda naslednji del odgovora ministrstva, ki se še nanaša na zasebnost, je še posebej nenavaden:

Pri uvedbi pa poleg varstva osebnih podatkov obstajajo tudi določene tehnične omejitve, saj aplikacija, ki zbira podatke decentralizirano, zahteva ogromna prostora na telefonu.

Večkrat sem že pojasnil, tudi v tem zapisu, kaj tovrstna aplikacija počne. Generira unikatne identifikacijske oznake in jih po bluetoothu izmenjuje z drugimi telefoni v neposredni bližini. Vsako oznako sestavlja niz znakov in tudi če je teh znakov 30 (pa mislim, da jih je manj), to znese največ štiri bajte na oznako. Starejše od 14 dni se samodejno brišejo, vmes pa se jih nabere, ne vem, morda nekaj sto. Pa tudi, če bi jih bilo več tisoč in če so zraven še kakšni datumi in morda še kaj, to pomeni kvečjemu nekaj KB (kilobajtov) podatkov. Zanemarljivo malo za vsak pametni telefon. Zahteva po »ogromno prostora na telefonu« očitno tudi ni ovira v drugih državah, kjer, kolikor poznam te stvari, ne uporabljajo kaj dosti drugačnih mobilnikov kot v Sloveniji.

Ali torej v Sloveniji kdo pripravlja aplikacijo za sledenje stikov? Na kratko – ne vemo. Vprašanje je na mestu, kot rečeno, sem ga zastavil ministrstvu, in prejel (sestavljeno iz dveh delov) takle odgovor:

Na ministrstvu za zdravje imamo ustanovljeno delovno skupino, trenutno potekajo razgovori ali bi bilo smiselno iti v takšen razvoj. Naši epidemiologi nam zagotavljajo, da bodo tudi brez aplikacije lahko sledili pozitivnim primerom, zato je v tem trenutku še vprašanje ali bi bila takšna uvedba aplikacije sploh smiselna.

Toda skoraj istočasno je državna sekretarka z istega ministrstva Tina Bregant v intervjuju za RTV Slovenija poudarjala, da »bi bilo ob začetku morebitnega drugega vala dobro, če bi že imeli to aplikacijo in če bi jo ljudje uporabljali.« Čeprav je tudi po njenem mnenju »ta hip resnično ne potrebujemo.« Tudi na podvprašanje glede nasprotujočih si trditev v skoraj istočasnih odgovorih, nisem dobil dodatnega pojasnila. Skupek skozi članek opisanih dodatnih vprašanj, ki jih je sprožil njihov prvi odgovor, je bil deležen naslednjega odziva: »O nadaljnjih odločitvah glede uvedbe in tehničnih rešitev v zvezi z aplikacijo boste pravočasno obveščeni.« Moje dodatne spodbude za pojasnila in nadaljevanje razprave, ki je, razen delno in občasno v kakšnem intervjuju, doslej nisem zasledil, pa so naletele na gluha ušesa.  

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Če bomo dobili aplikacijo, bo glede na izjave državne sekretarke Bregantove najverjetneje razvita na osnovi kakšne tuje. Morda italijanske (priznam, da je ne poznam). Lahko pa še enkrat ponovim, da sta Apple in Google ponudila programski vmesnik in tudi že okvirno zasnovo aplikacije. In da je na tej osnovi že več držav sestavilo in državljanom ponudilo aplikacije. Ta teden pa je evropska komisija tudi določila tehnološke standarde za interoperabilnost aplikacij za sledenje stikov. S tem je tudi malo omilila prejšnje stališče, naj se vsaka država samostojno odloča, kako in kaj. Zagotovo bi bilo najbolj učinkovito, če bi cela EU uporabljala isto aplikacijo ali če se vsaj različne znajo »pogovarjati« med seboj. Kajti srečevali bomo tudi tujce, ne samo Slovence in kdor koli lahko potencialno trosi virus naokrog. Tudi pri tem lahko pomaga ista tehnološka osnova. Res je, razvili sta jo ameriški korporaciji, a na njunih operacijskih sistemih temeljijo malodane vsi pametni telefoni v uporabi, in samo ti dve podjetji lahko omogočita učinkovito uporabo tehnologije bluetooth.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja