Celokupno je prodaja pametnih telefonov v drugem letošnjem trimesečju po podatkih analitske družbe IDC padla za nekaj manj kot sedem odstotkov in je že celotno leto v minusu. Prodanih je bilo za 20 milijonov enot manj, 277,5 milijonov v primerjavi z 297,4 milijoni v enakem lanskem obdobju. Razlog je očiten – pomnilniška kriza, zaradi katere so stroški za proizvajalce bistveno narasli, s tem pa so prisiljeni dvigovati cene. Za nekaj sto odstotkov dražji pomnilnik lahko pomeni tudi več polovico celotnih materialnih stroškov telefona iz nižjega cenovnega razreda, saj ga tudi ta za spodobno delovanje potrebuje podobno količino kot dražji modeli, nekakšen minimalni standard je ta čas 8 GB. Pri dražjem izdelku, četudi ta vsebuje 12 ali 16 GB delovnega pomnilnika, se pomnilnik nekoliko lažje »skrije« v celoten znesek, se pa tudi ti telefoni z novo generacijo dražijo. A so tudi kupci v višjih razredih manj občutljivi. V nižjih so precej bolj in ker proizvajalci ne morejo več vzdrževati prejšnjih cenovnih nivojev, nekateri menda že razmišljajo o zapuščanju nižjih tega predela trga (nekje do 200 evrov).

Med proizvajalci je največ pridobil Apple, kar za 15 odstotkov je povečal prodajo, z 48,4 na 55,8 milijona enot, tržni delež pa z dobrih 16 na 20 odstotkov. Samsung je drugi zmagovalec trenutnega obdobja, v promet je spravil skoraj pet milijonov pametnih telefonov več (62,7 milijona), kar pomeni 8-odsotno rast in 22,6-odstotni tržni delež. Lani je bil na 19,5 odstotkih. Skupno tako korejsko in ameriško podjetje ta čas obvladuje več kot dve petini trga. Ob padcih kitajskih konkurentov, ki so ponekod, razen »doma,« že tako s težavo konkurirali, sploh v razredih, kjer stratosferske cene pomnilnika ne predstavljajo take težave, to za splošno konkurenčnost trga ni najboljša novica.

Največji padec je utrpel Xiaomi, več kot četrtinskega (-26,3 odstotka), prodal je kar 11 milijonov telefonov manj (31,2 milijona), tržni delež pa mu je upadel z tri odstotne točke na 11,2 odstotka. Vivo na petem mestu je doživel 19,4-odstotni padec, Oppo na četrtem pa 17,5-odstotnega. Slednji kljub temu z 10,4-odstotnim tržnim deležem komajda še zaostaja za Xiaomijem, medtem ko je prvi s 7,6-odstotnim nekoliko zadaj. Obema je sicer prodaja padla za več kot pet milijonov enot. Tudi proizvajalci v kategoriji »drugi« so prodali deset milijonov telefonov manj, tržni delež pa so skorajda obdržali (z 29,4 na 28 odstotkov).

»To je kriza, ki nagrajuje obseg, odlične odnose z dobavitelji in čim več dražjih modelov v ponudbi,« poudarja Francisco Jeronimo iz IDC. Proizvajalci, ki se bolj osredotočajo na cenejše razrede in ne načrtujejo po več deset milijonov kosov enega modela, so v težavah.  

Medtem se je podjetje Oppo menda dokončno odločilo, da znamko Oneplus obdrži bolj ali manj le še na Kitajskem, medtem ko Realme umakne tamkaj in z njim odločneje nastopi v nekaterih predelih Evrope, drugod na naši celini pa kar z matično znamko. Oneplus je že v zadnjih letih izgubil precej samostojnosti in ponujal zelo podobne izdelke kot Oppo, tudi v programskem vidiku, morda celo bolj kot s telefoni je bil v zadnjem času zanimiv s tablicami in urami. Pri slovenskih operaterjih se že približno pet let ne pojavlja več in je tako pri marsikomu tudi izginil iz podzavesti in celo širšega, kaj šele ožjega kroga izbora pri kupovanju novih naprav.

Naslovna risba: Oneplus

The post Umik Oneplusa samo napoved še drugih podobnih potez? appeared first on Tehnozvezdje.

Dejstvo je, da omenjena modela zadostita in v praksi pogosto celo presežeta potrebe, želje in zahteve 99,99 odstotka uporabnikov. In to po prijaznejših cenah. Najdražjim modelom, za katere proizvajalci brez zadržkov zaračunajo najmanj tisoč tristo evrov in po možnosti še kakšnega stotaka več, bolj ali manj ostanejo le še boljše kamere. Teh pa velika večina uporabnikov ne potrebuje oziroma njihovih zmogljivosti nikoli zares ne izkoristi.

Zmanjšan zaostanek v fotografskih sposobnostih

Kaj pa, če bom nekoč potreboval več? Bom raje kupil boljšega. Realnost nas pogosto postavi na trdna tla. Najpogosteje uporabljena je glavna kamera, ki ji proizvajalci namenjajo največ pozornosti ne glede na cenovni razred. Ker glavnih ni več mogoče bistveno izboljšati, se poudarek počasi seli na kamere z optično povečavo. Širokokotne so potisnjene v ozadje, kar se pozna pri njihovih zmogljivostih.

To so dejstva. Prav tako velja, da večina fotografira v zadovoljivo dobrih svetlobnih razmerah, v katerih se solidno odreže skoraj vsaka glavna kamera. Izjeme so le absurdno poceni naprave, o katerih tokrat ne govorim. Epilog je precej preprost. Ko vam nekdo ponudi telefon s tremi kamerami, ki niso bistveno slabše od tistih v najdražjih modelih, razlogov za doplačilo praktično ni več.

Če se nekoliko zadržimo pri podrobnostih. Omenjena telefona imata klasično kombinacijo kamer s 50-milijonskimi tipali. Izjema je Honor Win, kjer ima glavna kamera skromnejšo zaslonko in širokokotna 12-milijonsko tipalo. Po mojih izkušnjah se slednja ponoči ne izkaže najbolje, v dnevnih razmerah pa je povsem korektna. Ostali kameri znata ustvariti tudi dobre nočne posnetke. Čeprav ocena temelji predvsem na izkušnjah s Pocom F8 Ultra, dvomim, da je Honor v tem pogledu bistveno slabši.

Ni presenetljivo, da proizvajalci radi govorijo o potrebah fotografov. Gre za prazne besede. Kdaj ste nazadnje videli profesionalce, da bi poroke, športne dogodke ali zahtevne reportaže snemali s telefonom? Ne glede na napredek kamer fizike ni mogoče prelisičiti. Zmogljivosti tipala polnega formata v kombinaciji z velikim in kakovostnim objektivom ne more preseči nobena majhna odprtina v telefonu. Ne glede na algoritme. Ko bodo ti preveč uspešni, pa ne bomo več govorili o naravni, temveč o umetno ustvarjeni fotografiji.

Kaj pa vse ostalo?

Fotografije obeh telefonov so več kot korektne. Občutno boljše od tistih v razredu okoli petsto evrov in ne bistveno slabše od najboljših modelov. In predvsem povsem dovolj dobre za večino uporabnikov. A to niti ni najpomembnejše. Razlike v drugih zmogljivostih so še manjše. Če sploh obstajajo.

Oba poganja procesor Snapdragon 8 Elite pete generacije, ki je običajno rezerviran za najdražje telefone. Tu si bom dovolil še eno krivoversko misel. Za večino uporabnikov ponuja preveč moči. Nikoli je ne bodo izkoristili. Smisel ima predvsem za naprednejše, ki na telefon nameščajo emulatorje za igranje iger z osebnih računalnikov in konzol. Takrat se ohišje, ki je sicer kakovostno izdelano, čeprav ne iz najbolj prestižnih materialov, opazno segreje. A to velja za vse telefone s tem procesorjem.

Ohišje je tanko, robovi okoli zaslona ozki, videz sodoben. Zaslon ne prinaša presenečenj. OLED-tehnologija, visoka svetilnost in hitro osveževanje, ki izboljša uporabniško izkušnjo, predvsem pri igranju. Hitrosti polnjenja presegajo Applove in Samsungove telefone, ob tem pa Honor Win skriva baterijo s kar 10.000 miliamperskimi urami. Kakšna je avtonomija, za zdaj lahko le ugibam, saj telefona še ni mogoče kupiti v Evropi.

In zdaj k bistvu

Cena. Poco F8 Ultra v domačih spletnih trgovinah stane 829 evrov za različico z 12 gigabajti pomnilnika in 256 gigabajti prostora. V tujini je približno sto evrov cenejši. Različica 16+512, ki se zaradi dokaj majhnega doplačila zdi gospodarnejši nakup, stane 899 evrov, v tujini okoli 770 evrov. Tamkajšnje cene so po mojem mnenju bližje realnosti. Če bodo v prihodnje še padle, toliko bolje.

Honor Win v Evropi žal še ni na voljo. Kitajske cene, ki se gibljejo med 600 in 750 evri, zato niso merodajne. Seznam telefonov s tem procesorjem, solidnimi kamerami in ceno pod tisoč evrov s tem še zdaleč ni izčrpan. Cene za OnePlus 15 se gibljejo malo nad devetsto evri, za Realme GT 8 Pro malo preko sedemsto evrov, za Nubio Z80 Ultra boste odšteli 649 (12+256 GB) ali 799 evrov (16+512 GB), za RedMagic 11 Pro 699 (12+256 GB) ali 799 evrov (16+512 GB), medtem ko evropskih cen za iQoo 15 in Ultra nisem našel.

Že številčnost modelov kaže, da morda tokrat ne gre za muho enodnevnico, za kakršno se vse bolj kažejo ekstremno »tanki« telefoni, temveč za trend, ki zna zmogljive naprave potisniti v roke na cene občutljivejše posameznike. Po svoje je res nenavadno, da moramo za dostop do najboljšega procesorja v svetu Androida še vedno plačati občutno več kot tisoč evrov. A če se bo ta razred telefonov še krepil, se utegne to razmerje kmalu dokončno porušiti.

Fotografiji je dodelala umetna inteligenca

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Dragim telefonom je končno odklenkalo – tu so alternative! appeared first on Tehnozvezdje.

Pregled lastnosti tega telefona se začne izvrstno. Ohišje se ponaša s kovinskih ogrodjem in odporno na vodo in parni curek (IP68 in IP69). Velik zaslon OLED (17,35 cm oz. 6,83 palca) podpira osveževanje vse do 165 Hz, za delovanje skrbi procesor Snapdragon 8 pete generacije, zgolj stopničko pod izvedbo Elite. Pomnilnika je 12 GB, prostora za podatke pa 256 GB ali 512 GB. Najbolj pa se bo marsikdo razveselil podatka o bateriji, saj ta zaradi anode z zmesjo silicija in ogljika, premore 7.400 mAh kapacitete (kitajska ustreznica telefona, Ace 6T, še skoraj tisoč amperskih ur več), polni pa z največ 80 W, kar pomeni, da zaloge dolgo ne bi smelo zmanjkati, nato pa jo pravi polnilnik zelo hitro znova doda. Programska oprema OxygenOS 16 temelji na Androidu 16 in kupci se lahko nadejajo več let posodobitev in varnostnih popravkov.

Toda po vsem tem pridejo na vrsto manj navdušujoči vidiki. Avtonomija je resda verjetno dolga in polnjenje ekspresno hitro, vendar manjka brezžično, ki ga utegne kdo pogrešati. Prav tako funkcionalnost eSIM, ki je telefon ne nudi. In tistim, ki veliko snemajo video, ne bo všeč počasno pretakanje vsebin na računalnik (s hitrostjo USB 2.0).

Največje razočaranje pa so verjetno kamere. Glavna, z enakim 50-milijonskim tipalom kot v predhodniku 13R (in tudi petnajstici, ki bi ji res morali nameniti kaj naprednejšega), je verjetno dokaj spodobna. A vendarle ne zelo izstopajoča pri ceni nad 800 evri (oz. sto evrov nižji v začetku prodaje). Toda družbo ji na hrbtišču dela le še ultraširoka z zastarelim 8-milijonskim tipalom, ki je podobno nepotrebna in neuporabna kot nekdaj bližinske (makro) z dvomilijonskim tipalom. Sprednja z 32 milijoni pik je nekoliko boljša izbira, a še vedno ne optimalna.

V praksi taka kombinacija glavne in ultraširoke kamere, lanska telefoto je tokrat izpadla iz enačbe, ni nič boljša od ene same, kakršno Apple vgrajuje v dva svoja modela (iPhone 16e in Air), morda je slednja celo naprednejša. Dodajanje kamer samo zaradi števila in kot poskus pretentati kupce, da dejansko dobijo nekaj, čeprav je v resnici ničvredno, je najbolj zavržno početje proizvajalcev. Sam bi se Oneplusa 15R zgolj iz tega razloga na široko ognil, podobno kot iz istega razloga tudi Poca F8 Pro, žal pa nič dosti bolj perspektiven z vsem nazadovanjem na področju kamer in dokaj visoko ceno ne deluje niti Oneplus 15. Edini v tej druščini, ki za zdaj obeta, vendar le s popustom, kakršnega so mu prisodili ob začetku prodaje, je Poco F8 Ultra. Dokaj klavrn zaključen leta, če gledamo telefonsko ponudbo.

Risbe: Oneplus

The post Oneplus 15R ali »Zakaj vedno znova počnejo iste neumnosti?!« appeared first on Tehnozvezdje.

Sam bi sicer znova počakal na model 3R, v kolikor ga bodo čez nekaj mesecev naredili, kot so lani 2R, kajti ure z jeklenim ohišjem mi zaradi bistveno večje mase ne odgovarjajo najbolj. Novinka namreč brez paščka tehta skoraj 50 g, enako težo so na zapestje dobili tudi kupci predhodnice, medtem ko so jo pri 2R z aluminijastim ohišjem znižali na 37 g. Kogar to ne moti, pa seveda dobi zelo robustno in še za odtenek bolj šik napravo. Tokrat so sicer dodali tudi nekaj titana za izgled, glavno izboljšavo pa so naredili pri zgornjem stranskem gumbu oz. kroni.

Tokrat je namreč krona vrtljiva z razlogom, saj omogoča pomikanje po sistemu, kar smo že kje videli in se lahko prepričali, da je sila uporabno in priročno. To je tudi funkcionalnosti, ki sem jo pri Watch 2R najbolj pogrešal.

Poleg tega so poskrbeli za nekoliko manjše robove okrog zaslona, o tem je sicer zaradi spremenjenega dizajna težko soditi, in posledično večji premer zaslona OLED (1,5 palca namesto 1,43 palca). Ločljivost 466 x 466 je sicer ostala enaka, so pa zvišali najvišjo vrednost svetilnost (na soncu, za kratek čas) na 2.200 kandel. Nekoliko so tudi predrugačili tipala in njihovo postavitev za večjo natančnost meritev ter anteno za sprejem satelitskega signala, s čimer naj bi bilo tudi določanje položaja in izrisovanje poti bolj natančno. Procesor Snapdragon W5 je sicer ostal enak, tudi glede pomnilnika ni sprememb (2+32 GB).

Napovedujejo daljše trajanje baterije, do pet dni oz. 120 ur (namesto prejšnjih 100 ur) z vsemi vključenimi funkcijami, vendar z izklapljanjem zaslona. Z vedno vključenim naj bi baterija zdržala največ tri, nekako toliko je bilo tudi pri modelu 2R. Magnetni polnilnik s štirimi nožicami je ostal enak.

Ura ima sicer priporočeno ceno 349 evrov, kar pomeni, vsaj po mojem spominu, 20 evrov podražitve, toda na začetku jo prodajajo za 299 evrov, dobiti pa je mogoče še kupon za dodatnih 30 evrov znižanja, in kupec zraven znova dobi nekaj »daril,« kot so dodaten pašček in polnilni podstavek ter še popolnoma brezžične slušalke. Kot že pri 2R tudi tokrat zelena deluje precej bolj zanimivo kot črna.

Fotografije: Oneplus

The post Oneplus je še dodelal že prej zelo spodobno uro appeared first on Tehnozvezdje.

Oneplus Watch 2R me je pritegnila že na risbah. Še posebej v zeleni izvedbi s sijočim ohišjem (poleg tega obstaja še črna z matiranim). Lepa, klasična oblika z dvobarvno, zeleno-bež luneto znotraj stekla, zelenim paščkom in ujemajočo se številčnico (seveda si lahko uporabnik nastavi tudi kakršno koli drugačno). Res pa je, da smo bili v preteklosti že večkrat razočarani, ko se tisto z zaslona ni dobro prelilo v realnost, saj so mnoge ure nato v rokah in na zapestju izpadle ceneno in nekvalitetno (spomnimo se nekdanjih LG-jevih, pa kasneje Huami oz. Amazfit in še kakšnih). Tokrat na srečo ni tako. Ura je res lahka, kar pa ji štejem v plus, saj se je na zapestju skoraj ne čuti in jo je udobno nositi ne glede na zategnjenost paščka, vendar ne vzbuja poceni videza. Tudi po otipu je ohišje zares aluminijasto in trdno. Ne razumem sicer številk okrog zaslona, saj so od 0 do 24, ne do 12 ali npr. do 60, in pašček bi bil lahko iz za odtenek prilagodljivejšega materiala, a nikakor ni slab. Sponka je na srečo klasična, ne katera od tistih, pri katerih je treba preostanek paščka poriniti pod del, ki objema zapestje. Takega je pri najnovejši Galaxy Watch7 znova uporabil Samsung. Dodatni pašček, ki ga kupci v začetni akciji dobijo kot darilo, je iz drugačnega, boljšega in fleksibilnejšega materiala ter zapre tudi stranski predel do zaključka ohišja. Drugače povedano, vzeli so ga od izvirne ure Watch 2. Treba je priznati, da je zaradi velikosti ura bolj primerna za moška zapestja, po velikosti je zelo tam-tam z zdaj (na žalost) že nekdanjo Galaxy Watch6 Classic.

S slednjo si sicer novinka deli bolj ali manj vse tehnične podrobnosti, le da nima safirnega stekla, temveč bolj običajno utrjeno steklo v slogu pametnih telefonov. Na žalost tudi ne premore pomikanja po uporabniškem vmesniku z vrtenjem stranskega gumba (»krone«), vendar upravljanje prek zaslona ne povzroča kakšnih težav, tudi zato, ker je vmesnik zelo odziven. Ko sem ravno pri gumbih. Všeč mi je, da ju tu niso povezali v ravnino, temveč sta ločena na okroglem ohišju, ta estetika se mi precej bolj dopade. Zaslon je velik in lep, tudi na soncu dovolj svetel. Seveda takrat, ko se vklopi polna svetilnost, kajti zatemnjenega na »vedno vklopljeni« nivo je mogoče razbrati zgolj znotraj. Sicer pa jo je mogoče prestaviti v način »spanja«, ki zaslon izključi in takrat se tudi na vklaplja ob premikih zapestja, zgolj ob pritisku na stransko tipko. Nabor številčnic je kar zajeten in pri mnogih se da izbrati, kaj posamezna polja prikazujejo, kar pri meni pomeni vremenske podatke, število korakov in informacijo o napolnjenosti baterije, pri kom drugem pa nekaj povsem tretjega in fino je, da si lahko oba prilagodiva prikaz po svojih željah.

Uporaben sistem, ki ga bremeni potratnost

Ure s sistemom Wear OS so za uporabnike androidnih telefonov to, kar so na strani iOS ure Apple Watch. Vsestranske, ki večino tega, kar znajo, opravljajo zelo dobro, niso pa specialistke za kakšno posamezno področje, kot denimo Garminove za resno spremljanje vadbe in povezovanje z zunanjimi športnimi pripomočki ali kot Withings za zdravstvene namene. Verjetno bi brez Samsunga ta platforma še vedno pretežno životarila, toda v zadnjem času se je lepo razvila in ji z vidika uporabniške izkušnje ter nabora aplikacij in funkcionalnosti ne gre kaj dosti očitati. Edina večja težava ostaja energijska potratnost, ki se je proizvajalci vse bolj lotevajo s podvojeni strojno opremo v napravi. Lani poleti smo testirali uro Mobvoi Ticwatch Pro 5 z dvema zaslonoma, OLED za dejansko interakcijo z uro in vsebino ter reflektivnim za nizkoenergijsko stalno prikazovanje časa. Tokrat preizkušena pa ima dva procesorja. Eden deluje takrat, ko ura nekaj počne, drugi pa vmes, ko zgolj »počiva« oz. prikazuje številčnico ali ko uporabnik počne kaj takega, kar ne zahteva dodatne zmogljivosti, denimo spreminja nastavitve ali bere obvestila. Preklopa uporabnik ne čuti, rezultat pa je, če sodimo po urah Galaxy Watch ali Xiaomi Watch, zelo dober. Obstaja sicer še varčni način, na katerega lahko uporabnik ročno preklopi, podobno možnost nudijo tudi ure Huawei Watch, in ta ohrani delujoče zgolj določene funkcionalnosti (stalni prikaz ure denimo v tem primeru odpade) ter za nekajkrat podaljša trajanje baterije. Sam ure ne uporabljam v tem načinu, saj jo nosim ravno zaradi njenih zmožnosti in zato, da lahko v vsakem trenutku od strani poškilim, koliko je ura, ne zato, da jo bom čim redkeje polnil. Toda možnost obstaja, če komu pride prav oz. se mu zdi uporabna.

Vseeno pa se dvojnost strojne zasnove definitivno pozna pri porabi. Medtem ko v »mirovanju« (kar še vedno pomeni merjenje srčnega utripa, stresa, ravni kisika v krvi in še česa ter sprejemanje obvestil) druge ure Wear OS porabljajo nezanemarljivo, je tu padanje odstotkov opazno bolj postopno. Ob vedno vključenem zaslonu ter konstantnem merjenju srčnega utripa in SpO₂ ura čez dan porabi nekje od 20 do 25 odstotkov baterije. Še na pet odstotkov je treba računati ponoči, ne glede na to, ali na zapestju beleži spanec ali je v predalu, dodatnih pet ali šest vzame ura spremljanja vadbe in morda še malo kakšen klic s pomočjo vgrajenega zvočnika in mikrofona (v tihem okolju je za ta namen ura uporabna, v glasnem pa ne), s čimer pridemo na približno 35, mogoče največ 40 odstotkov na dan. Dva dni torej zdrži brez težav, tudi dva dni in pol, cele tri pa mogoče, a ne nujno. Vsaj po mojih izkušnjah. Koliko več bi bilo z izklapljanjem zaslonu, ne morem z zanesljivostjo povedati, verjetno pa bi lahko računali na vsaj štiri, lahko tudi pet dni med polnjenji.

Polnilni podstavek je v resnici bolj privesek, kajti ura zaradi paščka mora biti obrnjena z zaslonom navzdol in tako se polnilnik – magnetni in z majhnimi nožicami na eni strani –  od zgoraj oz. od strani pričvrsti nanjo. Polnjenje je dokaj hitro, za približno polovico, kar pomeni najmanj dan in pol delovanja, se baterija napolni v pol ure. Morda bo kdo rekel, da sem nazadnjaški, toda všeč mi je, da ima kabel na drugi strani (ki gre v napajalnik) priključek USB-A, kajti takih napajalnikov je še vedno bistveno več kot onih z USB-C, sploh za manjše moči. Na samem »podstavku« je kajpak USB-C.    

Uporabniški vmesnik je bližje izvirnemu sistema Wear OS kot denimo Samsungovemu in to pozdravljam. »Kartice« so tako na voljo v obe smeri od domačega zaslona, obvestila pa s potegom od spodnjega roba navzgor in hitre bližnjega na drugi strani, medtem ko je seznam aplikacij dostopen s pritiskom zgornjega gumba, in mogoče ga je prilagoditi na enega od treh različnih pogledov. Dvojni pritisk tega gumba odpre nazadnje odprto aplikacijo, spodnjega pa mobilno denarnico. Slednje torej uporabimo, kadar želimo nekaj plačati na terminali POS.

Meritve in analize se stekajo v aplikacijo OHealth, kjer so povsem lepo grafično predstavljene. Všeč mi je, da je polj in razdelkov nekoliko manj kot pri nekaterih drugih, saj tako uporabnik ni zasut z vsem mogočim, s čimer morda niti ne ve, kako bi si pomagal. Seveda pa bo kdo nasprotnega mnenja in bo menil, da mu druge ure nudijo več. V aplikaciji je tudi nekaj nastavitev, ki jih sama ura ne ponuja, denimo prilagajanje podatkovnih polj med vadbo (žal največ pet in samo z enim zaslonom, drugi je rezerviran za podatke o srcu) in možnost samodejnega ustavljanja merjenja (žal znova z omejitvijo, saj gre za splošno nastavitev, ne da se za vsak šport posebej določiti, ali naj se ustavlja ali ne). Tudi več prilagajanja številčnic je dostopnega v aplikaciji, na vklop rednega merjenja SpO₂, in še kaj, zato je treba malo pobrskati po njej.

Kakšnih naprednih meritev, denimo EKG ali telesne sestave, ta ura ne izvaja. Nudi klasiko, s čimer pa bo verjetno ciljna skupina povsem zadovoljna. Srčni utrip meri podobno natančno kot Galaxy Watch7, odstopanja so bila po mojih opažanjih minimalna. Tudi za SpO₂ bi rekel, da je natančnost enaka ali podobna, medtem ko sem pri spancu imel nekoliko drugačne rezultate. Resda ne v isti noči, kajti na roki sem imel eno uro, toda Samsungova mi je konstantno namerila premalo (ko sem spal, je mislila, da nisem), medtem ko je Oneplusova preveč, saj vem, da sem zaspal kasneje in se zbudil prej, kot je zaznala ura. Tako sem pri prvi tudi dobival dokaj povprečne ocene, pri dotični pa dobre, čeprav bi moral slabše. Zato bi vsaj na osnovi mojega primera težko rekel, da je Oneplus Watch 2R zelo primerna za tiste, ki si želijo izboljšati spanec, četudi daje dokaj podrobne analize.

Spremljanje vadbe deluje v okviru pričakovanj. Tudi tu se meritve srčnega utripa skladajo z drugimi urami, podobno razdalje in podatki o višinski razliki (tu se ura zanaša tudi na barometer). Malenkostna odstopanja so, toda ne gre za napravo, ki jo bodo nosili profesionalni športniki, zato se mi zdijo dokaj nepomembna. Enkrat se mi je zgodilo, da je podatek o srčnem utripu »podivjal,« vendar sem potem uro snel in jo namestil nazaj, nakar je znova merila pravilno. V vseh ostalih primerih ni bilo težav. Nekateri podatki so me presenetili, denimo o kadenci, ker jih nisem pričakoval. Zaslon lahko ostaja vklopljen, vendar se takrat v resnici nanj slabo vidi, toda hitro se tudi vklopi na polno svetilnost. Športov je na voljo veliko, mogoče pa je ustvariti tudi lastne profile, ki merijo oz. prikazujejo tisto, kar si uporabnik želi. Nisem našel načina, kako razdeliti vadbo na »kroge« (morda sem kaj spregledal), in to bi lahko za koga predstavljalo večjo pomanjkljivost. Podatke o vadbah se sicer da izvažati v Google Fit, Health Connect in Stravo. Ura lahko tudi sama zaznava vadbe in enako kot druge s sistemom Wear OS po koncu plavanja samodejno izvede iztiskanje vode, možno pa je to prek hitrih bližnjic sprožiti tudi ročno.

Oneplus Watch 2R nudi vse tisto nujno, kar danes od lepo zaokrožene pametne, športne in zdravstvene ure pričakujemo, in je pri tem dovolj natančna, z izjemo spremljanja spanca. Resda ne nudi tudi kakšnega presežka, a zato prijetno oblikovanje in udobno nošenje ter zelo solidno trajanje baterije (oz. malodane izjemno glede na operacijski sistem). Še posebej za 249 evrov, kolikor stane v začetni akcijski ponudbi (v spletni trgovini proizvajalca), predstavlja izvrstno vrednost, verjetno najboljšo med urami z operacijskim sistemom Wear OS. Tudi za »rednih« 279 evrov bi se jo splačalo kupiti. Kajti nasploh boste ne samo za tak denar, ampak tudi tja do 350 ali celo 400 evrov težko našli kakšno, ki bo pomembno boljša ali naprednejša v kateri od ključnih lastnosti oz. bo ponujala nekaj konkretno več. Obstajajo, denimo Huaweijeve z več meritvami in dolgim trajanjem baterije, a jim tudi kaj manjka (denimo možnost brezstičnega plačevanja, ponudba aplikacij ali slog). Vsak zase pa mora presoditi, kaj mu je najbolj pomembno.    

HVALIMO:

• Šik izgled, kakovostna izdelava in udobno nošenje
• Velik, lep in svetel zaslon
• Zelo dobra avtonomija za uro s sistemom Wear OS (in solidna ne glede na sistem)
• Meritve večinoma v območju statistične napake konkurenčnih ur
• Dobra cena (sploh v začetni akciji neposredno pri proizvajalcu)

GRAJAMO:

• Material paščka ni enako dober kot pri uri Oneplus Watch 2
• Nekatere manjkajoče možnosti pri spremljanju vadbe
• Nabor zdravstvenih funkcionalnosti zgolj osnoven
• Ure Wear OS delujejo zgolj z androidnimi telefoni

The post Oneplus Watch 2R: Najboljša vrednost med urami s sistemom Wear OS appeared first on Tehnozvezdje.

Koncern BBK in njegov del Oppo, pod katerega sodi Oneplus, že več let iščeta pravo mesto za to znamko, ki se je nekoč predstavljala kot nekakšen odpadnik v industriji, kar pa se je (seveda) izkazalo za umetno ustvarjanje podobe. Odkar so uspehi v zadnjih letih izostali, saj serije 8, 9 in 10 niso bilo najbolje sprejete, in je Oneplus s prehodom na enako programsko opremo kot Oppo (le z drugim imenom) dokončno odtujil začetne navdušence, je zelo opazno iskanje identitete in prostora v celotnem portfelju skupine BBK, ki obsega še Realme in Vivo.

Vse od šeste generacije naprej (Oneplus 7), torej l. 2019 naprej, so vsako leto ponudili dva telefona. Enega z oznako Pro, ki je nudil vse, kar je znamka premogla, in drugega z zgolj številčno oznako, ki je bil v marsičem (nalašč) okrnjen, a hkrati ne bistveno cenejši. Veliko bolj nesmiselna delitev kot tista na manjši in večji (tehnološko pretežno enak) model, kjer si vsaj lahko vsakdo izbere približno tako velikost telefona, kot mu ustreza. Letos je znova samo Oneplus 11, ki prinaša skoraj vse tisto, česar smo bi bili navajeni pri »Pro-jih«, izjema je (žal) brezžično polnjenje. Slednjega so izvrgli na račun hitrega, 100-vatnega žičnega polnjenja (za kar je napajalnik priložen).

Sicer pa procesor Snapdragon 8 druge generacije, vrhunski zaslon – 6,7-palčni OLED z 10-bitnimi barvami, ločljivostjo QHD, visoko svetilnostjo in dinamičnim osveževanjem do 120 Hz – kovinsko in stekleno ohišje, hiter pomnilnik, spodoben nabor fotografskih objektivov, še vedno z napisom Hasselblad (glavni ima 50-milijonsko tipalo velikosti 1/1.56″, zraven je tudi dvakratna optična povečava), velika baterija (5000 mAh), stereo zvočnika in že skoraj obvezna prepoznava prstnih odtisov v zaslonu kar obetajo. Manjka sicer še vedno resna zaščita proti vodi in prahu (je zgolj IP64).

Začetna cena za telefon je 829, za kar kupec dobi različico z 8 GB delovnega in 128 GB podatkovnega pomnilnika. Vendar po našem mnenju bistveno boljšo vrednost za denar predstavlja zgolj 70 evrov dražja različica 16 + 256 GB. Ta je z 899 evri v današnjem svetu pametnih telefonov na prvi pogled zelo konkurenčna. Upamo seveda, da telefon uspemo tudi konkretno preizkusiti. Za zdaj nimamo informacije, ali bo na voljo pri katerem od slovenskih operaterjev, vsekakor ne bi bilo napačno.

Vprašanje je, ali lahko Oneplusu uspe večja vrnitev, potem ko se je marsikdo zagrel za kaj drugega (denimo Pixla, morda kakega Viva ali še kaj tretjega), toda nastavki se prvič po nekaj letih tavanja zdijo pravi.

• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem

The post Oneplus je opustil označevanje »Pro« in s tem ni nič narobe appeared first on Tehnozvezdje.

Izpostavljena lastnost tega telefona je njegova zadnja stran, saj se skozi steklo vidi v »notranjost«, tam določene elemente pa obkroža pas svetečih diod, zato se namesto klasične svetilke ob fotoaparatu in tudi sprednje lučke za obvestila prižge svetlobna grafika  (Glyph), ki jo je mogoče tudi malo prilagajati. Spodnja črtica pa služi tudi za prikaz, do kam je že prišlo polnjenje telefona, kadar je priklopljen na kabel (podpira sicer tudi brezžično polnjenje, a med tem postopkom ni mogoče gledati svetil, kajti tuljava za Qi je, kakopak, prav tako zadaj). Koliko je ta zadeva uporabna ali sploh smiselna, ker običajno telefona ne odlagamo na mizo ali kamorkoli drugam z zaslonom navzdol, vsekakor pa je zanimiva vsaj toliko kot (večbarvna) osvetlitev igričarskih telefonov.

Sam dizajn nedvoumno spominja na iPhone 12 ali 13 in je nekoliko oglat. Prozorno hrbtišče, ki razkriva posamezne komponente oz. bolj njihove zgornje stranice in nekaj vijakov, je nenavadno in bo najbrž pritegnilo kakšen pogled. Težko sodim, koliko se bodo na steklu poznali prstni odtisi, in ker sem telefon večino časa imel v ovitku, tudi o tem, kako spolzek je, vendar ne bi smel biti pretirano. Obliko in kar precejšnja širina in debelina pa ga naredita rahlo neprijetnega za držanje. Ni krize, toda z nekaj več zaobljenosti in s kakšnim mm manj bi zadeva konkretno pridobila pri ergonomiji. Masa se zdi v redu in tudi izkoriščenost sprednje strani z zaslonom, ki je definitivno bistveno boljša kot pri vzorniku, pri čemer so robovi na vseh straneh simetrični, luknja za fotoaparat pa v levem kotu zelo nevpadljiva. Aluminijasto ogrodje je še vedno dokaj redko pod 500 evri, in izdelava se zdi v redu.

Zaslon tega telefona je vrste OLED, kar vsekakor pozdravljam, in ponuja tudi osveževanje s 120 Hz. Kolikor sem uspel ugotoviti, samodejno preklaplja le med 60 in 120 Hz, toda pomikanje po vmesniku in vsebini je lepo tekoče. Koliko pa ima vpliva na baterijo, žal ne morem reči. Sicer se zaslon zdi lepo barvit in tudi na soncu je solidno viden, čeprav je kakšen drug iz tega cenovnega razreda v tem pogledu boljši. Morda je na to malo vplivala nameščena zaščitna folija. Čitalnikih odtisov je integriran v zaslon, vendar ga v kratkem času žal nisem uspel preizkusiti. Stereo zvočnika sta se zdela v redu, zagotovo nič slabša kot pri konkurenci.  

Za delovanje skrbi procesor Snapdragon 778G+ in glede zmogljivosti oz. zglednega delovanja nimam nikakršnih skrbi. Tako zaradi tistega, kar sem uspel preizkusiti, kot zaradi izkušenj z lanskimi telefoni s podobnim procesorjem (brez plusa), ki so se v (nižjem) srednjem razredu odlično izkazali. Reč se da dobiti tudi z 12 GB delovnega pomnilnika, a sam bi se odločil z različico z 8 GB in 256 GB prostora za podatke, ki se zdi cenovno najbolj konkurenčna, obe pomnilniški količini pa sta več kod zadostni. Za povezovanje je na voljo tudi 5G, ki preverjeno deluje tudi v Sloveniji, saj se je Nothing Phone (1) vključil v Telemachovo omrežje pete generacije. Od povezljivosti velja omeniti še Wi-Fi 6.

Fotografija je tisto področje, kjer novinci, pa tudi že uveljavljeni igralci, pogosto padejo na izpitih. Pregorijo v preveliki želji, če uporabim najbolj zguljeno športno reklo. Proti vsem pričakovanjem pa se prvi NičFon odreže enako dobro ali bolje kot marsikateri telefon mnogo bolj uveljavljenih znamk za podoben denar. Podrobnejša primerjava sledi, toda Pixel 6a ga rahlo poseka le v reprodukciji barv, kar pa je pogosto bolj stvar preferenc in je zato objektivno ocenjevanje rahlo nesmiselno, v dinamičnem razponu in v detajlih, še posebej tam, kjer HDR pusti posamezno območje fotografije nekoliko presvetlo. Nepričakovano dobri so tudi rezultati v nočnem načinu, medtem ko je portretni povprečen, ob robovih se običajno kaj izgubi in ostrenje je nekoliko intenzivnejše . Toda dejansko so fotografije z glavnega objektiva s 50 milijoni pik kakovostne, sploh za ta razred telefona, njihova obdelava je dovolj nevtralna in fotografska aplikacija je prijazna za uporabo. Preklapljanje med različnimi načini je enostavno in dostop do ključnih nastavitev (npr. preklop med privzeto in polno ločljivostjo) hiter. Ultraširoki objektiv s prav tako 50 milijoni pik, vendar manjših, in s slabšo optiko, ne daje tako prepričljivih rezultatov. V sredini je kar spodobno, proti robovom kakovost precej upade. Mogoče še bolj kot fotografije preseneča video (4K), ki ima v dobri svetlobi tudi dobre detajle (ko ni povsem idealna, se opazi, da je vse skupaj malce »mehko«) in spodobno dinamiko, pa tudi umirjanje je boljše kot pri marsikaterem drugem telefonu v tem cenovnem razredu, še posebej v razločljivosti 4K.

Baterija v tem telefonu premore 4500 mAh zaloge in za koliko časa je to, ne morem povedati. Prepričan pa sem, da zagotovo dovolj za cel da in še kaj. Polnjenje s 33 W ni bliskovito hitro, vendar tudi ne počasno. Medtem ko brezžičnega polnjenja do 500 (po pravici povedano kar tam do 700 ali 800) evrov ne srečamo prav pogosto in je zato pohvalno, da so ga pri Nothingu dodali.

Preobleka Androida je na tem telefonu minimalna, morda še bolj kot na Pixlu, kjer Google doda nekaj svojih (neodstranljivih) elementov. Zdaj lahko še upamo na ažurne in dolgo trajajoče posodobitve.

Prvi Oneplus je bil v mnogih pogledih izvrsten telefon za ne zelo veliko denarja, celo kot eden prvih je ponudil snemanje v razločljivosti 4K, toda imel je tudi nekaj zelo očitnih težav. Fotografsko ni bil nič posebnega, zvok videa je bil zanič, v Oneplusu so se zelo hitro sprli s podjetjem Cyanogen, ki je prispevalo androidni uporabniški vmesnik in še kaj sem verjetno že pozabil, navsezadnje je od takrat minilo osem let. Nothing Phone (1) je vsaj na prvi pogled še celo bolj dovršen izdelek, ki ne izkazuje kakšne večje hibe. Resda tudi v ničemer zares ne izstopa ali blesti, toda zdi se, da ponuja uravnotežen in celovit paket ter določene lastnosti, ki jih pri konkurenci za tako ceno pogrešamo. Celo foto-video del je podjetju uspelo presenetljivo dobro uglasiti, česar običajno pri manjših in mladih podjetjih ne vidimo. Če bo še podpora s posodobitvami programske opreme taka, kot jo napovedujejo, in se telefoni ne bodo kvarili, sta potencialna zadržka pred nakupom lahko samo povprečna ergonomija samega izdelka in kakšen telefon (druge, bolj uveljavljene znamke) iz višjega razreda na znižanju.

Tehnični podatki:

HVALIMO:

• Dober zaslon OLED z osveževanjem 120 Hz
• Lep vmesnik in tekoče delovanje
• Konkurenčne kamere (za foto in video)
• Oblikovno zanimiv
• Zanimiva svetila na (prozorni) zadnji strani
• Dober nabor lastnosti za zahtevano ceno

GRAJAMO:

• Svetila ne prinašajo kakšne dodane vrednosti
• Oblika pomeni slabšo ergonomijo kot kje drugje
• Polnjenje ni posebej hitro

• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem

The post KRATEK TEST: Je Nothing Phone (1) novi Oneplus One? appeared first on Tehnozvezdje.

Prave Nokie seveda ni več, vendar je tudi »nova«, pod okriljem družbe HMD Global, ohranila sodelovanje z nemškim podjetjem Zeissom, specialistom na področju optike. Do konca lanskega leta, kar so v HMD Global razkrili šele nedavno, ko so priznali, da se je sodelovanje izteklo. Razloga sicer niso navedli, a verjetno gre za varčevalni ukrep, poleg tega pa gre ta proizvajalec s svojo osredotočenostjo vse bolj v nižji cenovni razred, kjer foto sposobnosti niso v ospredju. Tako je bil robustni telefon Nokia XR20 zadnji te znamke z napisom Zeiss in menda z objektivi fotoaparatov, h katerim je vsaj nekaj prispevali čislani nemški partner. Kaj točno, je seveda težko zares vedeti, še posebej pri telefonu, ki zaradi osredotočenosti na druge vidike (predvsem čim bolj vzdržljivo ohišje), na fotografskem področju nikakor ne izstopa. A tudi druge Nokie zadnjega obdobja niso, vključno z razvpito 9 Pureview, ki je bila ekstremno počasna in ji nikoli niso povsem »sestavili« algoritmov za pravilno izkoriščanje množice objektivov na zadnji strani.

Za nekdanje modele te znamke bi se dalo trditi, da je Zeiss dodal nekaj k fotografski ekspertizi ali strojni opremi, kar jih je konstantno povzdigovalo nad tekmece. Podobno za Huaweijevo šest let trajajoče partnerstvo s prav tako nemškim butičnim izdelovalcem fotoaparatov Leica. V tem obdobju so, še posebej v prvih treh letih, preden so vse skupaj zaustavili znani razlogi, so telefoni kitajskega podjetja izjemno napredovali v fotografskem smislu. K temu je seveda prispevalo marsikaj, nenazadnje tudi pridobitev mnogih inženirjev takrat že propadle Nokie, a tudi iz Leice so zagotovo dobili nekaj uporabnega znanja in nasvetov, če nič drugega, kako prilagoditi obdelavo fotografij »evropskemu« okusu. Kar bo verjetno zdaj prav s taisto Leico poskušal ponoviti še Xiaomi. Žal očitno njegove prve generacije telefonov, ki že prinaša delček tega sodelovanja, linije 12S, v Evropi ne bomo videli.

S Zeissom zdaj sodeluje znamka Vivo, katere paradni izdelek X80 Pro, s poudarkom prav na fotografiranju in snemanju videa, v kratkem pričakujemo na preizkus. Pri tej, ker nimamo predhodnih izkušenj, še nekoliko težje ocenjujemo, kaj prinaša partnerstvo. Pri sestrski znamki Oneplus smo lani videli, da švedski proizvajalcev fotoaparatov srednjega formata Hasselblad ni prispeval veliko, temveč je predvsem izvlekel lep kupček milijonov od koncerna BBK. Zdaj naj bi novi Oneplus 10T, enako kot srednje- in nizkocenovni modeli te znamke, celo prišel na trg brez napisa Hasselblad, kar je morda že priznanje, da vse skupaj ne daje želenih rezultatov.

Znamka Honor, ki se je »osamosvojila« izpod okrilja Huaweija, denimo nima sklenjenega nobenega tovrstnega partnerstva, in njen prvi mož Ming (George) Zhao je nedavno celo izjavil, da v tem ne vidi veliko smisla ter da je najpogosteje namen zgolj marketinške narave. Telefon Magic4 Pro je tudi brez dodatnih napisov fotografsko izvrsten, kar pa je zagotovo tudi zasluga Huaweijeve dediščine, ki še ostaja v podjetju.

Tudi Apple in Samsung ter nenazadnje Sony (čeprav slednji pri »pravih« fotoaparatih oz. objektivih sodeluje z Zeissom) že dolgo dokazujejo, da je mogoče biti v koraku z najbolj naprednimi tekmeci ali celo pred njimi tudi brez tovrstnih partnerjev iz drugih industrij. Nekaj slednji zagotovo pripomorejo, vendar se njihova pomembnost v vseh pogledih iz leta v leto zmanjšuje.

• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem

The post Sodelovanja proizvajalcev telefonov s fotografskimi podjetji izgubljajo pomen appeared first on Tehnozvezdje.

Spletni dogodek so v podjetju, ki se je tudi uradno združilo z Oppom, zasnovali kot predstavitev zagnane podjetnice potencialnim vlagateljem, ki naj bi jih morala prepričati, da je njeno podjetje pripravilo res izstopajoč telefon. Obenem je dobivala tudi vprašanja v slogu, »Pravijo, da ste v bistvu postali Oppo,« in »vaša programska oprema Oxygen OS je vse bolj podobna Oppovi Color OS.« To so v resnici prava vprašanja, toda v Oneplusu jih raje sami očitno izpostavljajo in nanje odgovarjajo s pripravljenimi neprepričljivimi zagotovili, namesto da bi se zares soočili s tem pomisleki. »Podjetnica« je zatrjevala, da so bili vedno znamka, ki se je napajala iz pripomb in predlogov uporabnikov, bližina Oppu pa jim je zagotavljala zadostne vire za raziskave in razvoj, »toda uporabniška izkušnja ostaja taka, kot jo pri Oneplusu pričakujete.« Podobno je zatrjevala za androidno preobleko, saj da »Oxygen OS ohranja hitro in gladko delovanje.« Povedano verjetno v osnovi celo drži, toda ni se dotaknila dejstva, da so telefoni izjemno podobni ali slični tako Oppovim kot Realmejevim in da je programska oprema izgubila prečiščeni videz, ki je navduševal pri tej znamki.

Tokrat je sicer Oneplus prikazal en sam model, »standardne« desetice vsaj za zdaj ni. Morda zaradi pomanjkanja polprevodnikov, morda zato, ker nekdanjo vloge te znamke kot »izzivalca paradnih modelov s konkretno nižjo ceno« vse bolj prevzema Realme. Novi Oneplus 10 Pro bo sicer neposredno pri proizvajalcu stal 949 evrov za različico s pomnilniško konfiguracijo 8/128 GB in 1049 evrov za 12/256 GB. To je za 50 evrov več kot na začetku 9 Pro, ki pa je bil v Sloveniji v prosti prodaji že lani za 30 evrov dražji in nič ne bi bilo nenavadno, če bo letos enako, torej bo izhodišče blizu tisočaku.

Novinec je vizualno dovolj spremenjen, da se loči od predhodnika, še posebej pri izboklini foto-video sklopa na hrbtišču. Slednja spominja ta Samsungov Galaxy S21 Ultra. Glavne novosti so zaslon OLED (6,7 palcev) nove generacije s tehnologijo LTPO 2.0, ki lahko spreminja osveževanje od 1 Hz do 120 Hz, procesor Snapdragon 8 prve generacije, baterija s kapaciteto 5000 mAh in polnjenje z 80W ter nekoliko spremenjene kamere, predvsem res širok, 150-stopinjski kot pri ultraširokokotni.

Predstavnica podjetja je uporablja obilico zvenečih skovank, da bi prikazala superiornost telefona. Pospešek v igrah zagotavlja »HyperBoost Gaming Engine,« zaradi česar zmore telefon ohranjati visok nivo sličic na sekundo pri dolgotrajnem igranju. Druga generacija barvne kalibracije v sodelovanju s švedskim podjetjem Hasselblad naj bi dala še bolj žive, a hkrati pravilne barve (»Billion Color solution«). Filmski način omogoča določene ročne nastavitve pri snemanju videa in podobno. Prav fotografsko in video področje je bilo tradicionalno najšibkejša točka Oneplusovih paradnih telefonov v primerjavi s tistimi, od katerih naj bi bili boljši. Težko je pričakovati, da bo tokrat bistveno drugače.

Fotografije: Oneplus

• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem

The post Zagotovo bo dober, toda koga lahko zares prepriča? appeared first on Tehnozvezdje.

Tam nekje od modela 7T je Oneplus dokaj v redu sledil začrtani filozofiji, da se kljub nižji ceni ni treba odreči vrhunskim lastnostim telefona. Med slednjimi sicer nikoli ni bilo foto-video odličnosti, a to je ciljna publika, ki si je želela predvsem zmogljivosti in prečiščene programske opreme, kar nekako sprejemala. Vendar je že v tem obdobju cena Oneplusom toliko zrasla, da je marsikoga začela odvračati. Nato je prišel 8 Pro in lani še 9 Pro, ki sta bila cenovno že skorajda poravnana s tem, kar v višjem cenovnem razredu nudi denimo Samsung, zagotovo pa s Xiaomijevimi izzivalci. Medtem je »osnovni« model 9 imel toliko kompromisov, da ob prav tako ne ravno nizki ceni enostavno ni predstavljal dobre vrednosti za denar.

Še dodatno težavo za znamko je pomenila ugotovitev pri vseh teh telefonih, da se kljub skorajšnji cenovni izenačitvi še vedno ne morejo povsem kosati z zares najboljšimi. Tako so entuziasti začeli pogledovati drugam, kajti ideala zmogljivega telefona za dostopno ceno ni bilo več, običajni potrošnik pa bolj zaupa preverjeni znamki kot manj znani kitajski, še posebej, če je cena podobna, in je prva bolj izpostavljena pri operaterju, ima verjetno boljšo poprodajno storitev, morda k telefonu pridoda še kakšen bombonček in nenazadnje obljublja precej daljše obdobje posodobitev. Poleg tega je Oneplusova androidna preobleka postajala vse bolj podobna tisti matične znamke Oppo, kar tradicionalne navdušence nad 1+ prav tako odbija.

Z 10 Pro bi morali v Oneplusu nekako na novo definirati svojo zgodbo in se jasno nekam postaviti. Ne verjamem sicer, da bodo to storili, in v tem primeru bo res dokaj nepomembno, kakšen bo telefon. Glede na to, kar so predstavili na Kitajskem, sicer ne bo bistveno drugačen od lanskega. To resda velja za večino letošnjih, pa vendarle bi vsaj na fotografskem delu skorajda moral dobiti kakšno večjo spremembo, kajti konkurenca je tu vseeno zelo močna. Bolj pa kaže na to, da bo vse skupaj zelo podobno, in znova igralo na karto partnerstva s švedskim fotografskim podjetjem Hasselblad, ki lani ni dala kakšnih prepričljivih prednosti. Jasno je, da bo telefon opremljen s procesorjem Snapdragon 8 prve generacije, da bo imel nekoliko spremenjen dizajn v primerjavi z lanskim, da bo dobil novo generacijo zaslona OLED z dinamičnim osveževanjem, in morda tudi hitrejše žično polnjenje.

Modela 10 za zdaj ni na vidiku, naj bi pa Oneplus do konca poletja skupaj predstavil šesterico telefonov. Ob tem, da obstajajo zelo podobni ali v nekaterih primerih skorajda povsem identični izdelki pod znamkama Oppo in Realme, zato se vse bolj zdi, da gre le še za podobno strategijo, kot jo ima Xiaomi z znamko Poco ali jo je imel nekoč Huawei z Honorjem. Torej ponujati čim več izdelkov v vsakem cenovnem razredu z upanjem, da bo čim več kupcev izbralo enega tvoje, ne konkurentove linije.

Naslovna fotografija: Oneplus

• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem

The post Oneplus je odtujil entuziaste, ni pa še osvojil množic appeared first on Tehnozvezdje.