KRATEK TEST: Je Nothing Phone (1) novi Oneplus One?

Kitajski menedžer Carl Pei še skoraj desetletje zelo uspešno ustvarja pomp okrog pametnih telefonov, ki jih izdelujejo podjetja pod njegovim vodstvom. Najprej je to počel z znamko Oneplus znotraj konglomerata BBK Electronics, ki jo je predstavljal kar kot prodoren startup, zdaj pa z novim podjetjem Nothing (v prevodu Nič). Prvi »nični« telefon, ki ima sicer oznako ena, četudi v oklepaju, je prišel v prodajo pred kratkim in s 128 GB podatkovnega pomnilnika stane 469 evrov, z 256 GB pa 499 evrov. Na kratko smo ga imeli priložnost preizkusiti in tu so glavni vtisi.

Izpostavljena lastnost tega telefona je njegova zadnja stran, saj se skozi steklo vidi v »notranjost«, tam določene elemente pa obkroža pas svetečih diod, zato se namesto klasične svetilke ob fotoaparatu in tudi sprednje lučke za obvestila prižge svetlobna grafika  (Glyph), ki jo je mogoče tudi malo prilagajati. Spodnja črtica pa služi tudi za prikaz, do kam je že prišlo polnjenje telefona, kadar je priklopljen na kabel (podpira sicer tudi brezžično polnjenje, a med tem postopkom ni mogoče gledati svetil, kajti tuljava za Qi je, kakopak, prav tako zadaj). Koliko je ta zadeva uporabna ali sploh smiselna, ker običajno telefona ne odlagamo na mizo ali kamorkoli drugam z zaslonom navzdol, vsekakor pa je zanimiva vsaj toliko kot (večbarvna) osvetlitev igričarskih telefonov.

Sam dizajn nedvoumno spominja na iPhone 12 ali 13 in je nekoliko oglat. Prozorno hrbtišče, ki razkriva posamezne komponente oz. bolj njihove zgornje stranice in nekaj vijakov, je nenavadno in bo najbrž pritegnilo kakšen pogled. Težko sodim, koliko se bodo na steklu poznali prstni odtisi, in ker sem telefon večino časa imel v ovitku, tudi o tem, kako spolzek je, vendar ne bi smel biti pretirano. Obliko in kar precejšnja širina in debelina pa ga naredita rahlo neprijetnega za držanje. Ni krize, toda z nekaj več zaobljenosti in s kakšnim mm manj bi zadeva konkretno pridobila pri ergonomiji. Masa se zdi v redu in tudi izkoriščenost sprednje strani z zaslonom, ki je definitivno bistveno boljša kot pri vzorniku, pri čemer so robovi na vseh straneh simetrični, luknja za fotoaparat pa v levem kotu zelo nevpadljiva. Aluminijasto ogrodje je še vedno dokaj redko pod 500 evri, in izdelava se zdi v redu.

Zaslon tega telefona je vrste OLED, kar vsekakor pozdravljam, in ponuja tudi osveževanje s 120 Hz. Kolikor sem uspel ugotoviti, samodejno preklaplja le med 60 in 120 Hz, toda pomikanje po vmesniku in vsebini je lepo tekoče. Koliko pa ima vpliva na baterijo, žal ne morem reči. Sicer se zaslon zdi lepo barvit in tudi na soncu je solidno viden, čeprav je kakšen drug iz tega cenovnega razreda v tem pogledu boljši. Morda je na to malo vplivala nameščena zaščitna folija. Čitalnikih odtisov je integriran v zaslon, vendar ga v kratkem času žal nisem uspel preizkusiti. Stereo zvočnika sta se zdela v redu, zagotovo nič slabša kot pri konkurenci.  

Za delovanje skrbi procesor Snapdragon 778G+ in glede zmogljivosti oz. zglednega delovanja nimam nikakršnih skrbi. Tako zaradi tistega, kar sem uspel preizkusiti, kot zaradi izkušenj z lanskimi telefoni s podobnim procesorjem (brez plusa), ki so se v (nižjem) srednjem razredu odlično izkazali. Reč se da dobiti tudi z 12 GB delovnega pomnilnika, a sam bi se odločil z različico z 8 GB in 256 GB prostora za podatke, ki se zdi cenovno najbolj konkurenčna, obe pomnilniški količini pa sta več kod zadostni. Za povezovanje je na voljo tudi 5G, ki preverjeno deluje tudi v Sloveniji, saj se je Nothing Phone (1) vključil v Telemachovo omrežje pete generacije. Od povezljivosti velja omeniti še Wi-Fi 6.

Fotografija je tisto področje, kjer novinci, pa tudi že uveljavljeni igralci, pogosto padejo na izpitih. Pregorijo v preveliki želji, če uporabim najbolj zguljeno športno reklo. Proti vsem pričakovanjem pa se prvi NičFon odreže enako dobro ali bolje kot marsikateri telefon mnogo bolj uveljavljenih znamk za podoben denar. Podrobnejša primerjava sledi, toda Pixel 6a ga rahlo poseka le v reprodukciji barv, kar pa je pogosto bolj stvar preferenc in je zato objektivno ocenjevanje rahlo nesmiselno, v dinamičnem razponu in v detajlih, še posebej tam, kjer HDR pusti posamezno območje fotografije nekoliko presvetlo. Nepričakovano dobri so tudi rezultati v nočnem načinu, medtem ko je portretni povprečen, ob robovih se običajno kaj izgubi in ostrenje je nekoliko intenzivnejše . Toda dejansko so fotografije z glavnega objektiva s 50 milijoni pik kakovostne, sploh za ta razred telefona, njihova obdelava je dovolj nevtralna in fotografska aplikacija je prijazna za uporabo. Preklapljanje med različnimi načini je enostavno in dostop do ključnih nastavitev (npr. preklop med privzeto in polno ločljivostjo) hiter. Ultraširoki objektiv s prav tako 50 milijoni pik, vendar manjših, in s slabšo optiko, ne daje tako prepričljivih rezultatov. V sredini je kar spodobno, proti robovom kakovost precej upade. Mogoče še bolj kot fotografije preseneča video (4K), ki ima v dobri svetlobi tudi dobre detajle (ko ni povsem idealna, se opazi, da je vse skupaj malce »mehko«) in spodobno dinamiko, pa tudi umirjanje je boljše kot pri marsikaterem drugem telefonu v tem cenovnem razredu, še posebej v razločljivosti 4K.

Baterija v tem telefonu premore 4500 mAh zaloge in za koliko časa je to, ne morem povedati. Prepričan pa sem, da zagotovo dovolj za cel da in še kaj. Polnjenje s 33 W ni bliskovito hitro, vendar tudi ne počasno. Medtem ko brezžičnega polnjenja do 500 (po pravici povedano kar tam do 700 ali 800) evrov ne srečamo prav pogosto in je zato pohvalno, da so ga pri Nothingu dodali.

Preobleka Androida je na tem telefonu minimalna, morda še bolj kot na Pixlu, kjer Google doda nekaj svojih (neodstranljivih) elementov. Zdaj lahko še upamo na ažurne in dolgo trajajoče posodobitve.

Prvi Oneplus je bil v mnogih pogledih izvrsten telefon za ne zelo veliko denarja, celo kot eden prvih je ponudil snemanje v razločljivosti 4K, toda imel je tudi nekaj zelo očitnih težav. Fotografsko ni bil nič posebnega, zvok videa je bil zanič, v Oneplusu so se zelo hitro sprli s podjetjem Cyanogen, ki je prispevalo androidni uporabniški vmesnik in še kaj sem verjetno že pozabil, navsezadnje je od takrat minilo osem let. Nothing Phone (1) je vsaj na prvi pogled še celo bolj dovršen izdelek, ki ne izkazuje kakšne večje hibe. Resda tudi v ničemer zares ne izstopa ali blesti, toda zdi se, da ponuja uravnotežen in celovit paket ter določene lastnosti, ki jih pri konkurenci za tako ceno pogrešamo. Celo foto-video del je podjetju uspelo presenetljivo dobro uglasiti, česar običajno pri manjših in mladih podjetjih ne vidimo. Če bo še podpora s posodobitvami programske opreme taka, kot jo napovedujejo, in se telefoni ne bodo kvarili, sta potencialna zadržka pred nakupom lahko samo povprečna ergonomija samega izdelka in kakšen telefon (druge, bolj uveljavljene znamke) iz višjega razreda na znižanju.

Tehnični podatki:

HVALIMO:

• Dober zaslon OLED z osveževanjem 120 Hz
• Lep vmesnik in tekoče delovanje
• Konkurenčne kamere (za foto in video)
• Oblikovno zanimiv
• Zanimiva svetila na (prozorni) zadnji strani
• Dober nabor lastnosti za zahtevano ceno

GRAJAMO:

• Svetila ne prinašajo kakšne dodane vrednosti
• Oblika pomeni slabšo ergonomijo kot kje drugje
• Polnjenje ni posebej hitro

• 
  VIKEND ANKETA: Te mika robot na domači trati?
• 
  ASUS Zenbook S 13 OLED: Lažji celo od »Zraka« (#video)
• 
  »Zdaj lahko rečem, da je Huawei v zadnjih letih naredil izredno veliko«
• 
  Poenoteni in močno izboljšani Klik je zdaj na voljo vsem
• 
  Ekskluzivna ponudba za kupce telefona Huawei P60 Pro