Telefoni iz višjega razreda, kot so Galaxyji S21, Oneplus 9 Pro, linija iPhone 12 in še nekateri drugi, se vsi ponašajo z zaslonsko tehnologijo OLED. Še bolj kot to pa z različnimi zvenečimi marketinškimi imeni za te zaslone. Denimo Apple s »Super Retina XDR«, Oneplus s »Fluid Display 2.0« ali Samsung z  »Dinamični AMOLED 2X«. Te oznake se nanašajo na ločljivost, osveževanje, svetilnost in podporo formatom slike HDR.

Prva prednost teh zaslonov je v prikazu širšega barvnega spektra. Predvsem se to opazi na fotografijah, ki vsebujejo veliko odtenkov, na vzorcih in podobnem, saj je dejansko mogoče videti več teh odtenkov, ne zgolj peščice, in lepše barvne prehode. Še posebej primerki z 10-bitnimi barvami so tu v prednosti, saj so sposobni prikazati kar milijardo barvnih odtenkov namesto običajnih 16,7 milijonov na 8-bitnih zaslonih. Res pa je, da je treba te razlike iskati, še najbolje v neposredni primerjavi. Tudi črna je še nekoliko bolj izrazita, čeprav je črnina že v osnovi glavna stvar pri zaslonih OLED. Podobno kot pri fotografijah bi tudi tu lahko rekli, da je dinamični razpon večji in zasloni preprosto prikažejo več podrobnosti.

Podatek o 1200 (iPhone 12 Pro), 1300 (Oneplus 9 Pro) ali celo 1500 (Galaxy S21 Ultra) kandelah na m² najvišje svetilnosti je odličen. Še pred kakšnim letom je bila pri telefonih vsaka vrednost čez tisoč skoraj nepredstavljiva. Gre sicer za svetilnost, ki je je zaslon zmožen samo lokalno, ne po celotni površini, in za krajša obdobja. Za celoten zaslon je najvišja svetilnost v višjem razredu okrog 800 do 900 kandel, medtem ko cenejši zmorejo kakšnih 600 kandel. Mimogrede – običajno proizvajalci uporabljajo ameriško enoto nit, ki je ekvivalentna kandelam na m². Zelo svetli zasloni pa omogočajo dvoje. Skoraj enako dobro kot v notranjih prostorih se jih vidi tudi zunaj, na močnem soncu. Zato uporaba telefona ni nikoli otežena ali okrnjena, kar je še posebej pomembno za fotografiranje. Poleg tega pa lahko prikažejo živahno in kontrastno sliko pri predvajanju videa, in še posebej pri formatu HDR se v svetlih delih slike vidi več detajlov.

Naslednja prednost, ne sicer vseh, je v dinamičnem osveževanju. Zasloni mobilnih telefonov so, podobno kot računalniški monitorji, dolgo ponujalo osveževanje s 60 Hz. To pomeni, da se slika izriše 60-krat na sekundo. Pri večini letošnjih vrhunskih telefonov je maksimalno osveževanje s 120 Hz, igričarski pa gredo še višje, do 144 ali celo 165 Hz. Dvakrat več sličic vsako sekundo pomeni bolj gladko pomikanje vsebine po zaslonu. Ni nikakršnega »cukanja« in zatikanja v brskalniku, aplikacijah za družabna omrežja ali drugih, kjer veliko s prstom drsimo po vedno novo besedilo in fotografije. V igrah pa lahko gladek, povsem zvezen prikaz, brez »izpuščanja« sličic pomeni razliko med zmago in porazom. Za tiste primere, ko hitro osveževanje ni potrebno ali je celo v nasprotju z vsebino, denimo videu pri 24, 25 ali 30 sličicah na sekundo (kjer je optimalno osveževanje zaradi lepega premikanja dvakratnik omenjenih vrednosti), pa ga lahko zaslon samodejno zmanjša na 90, 60 ali 48 Hz, določeni gredo lahko celo na vsega deset osvežitev na sekundo, če je vsebina pretežno statična. S tem manj obremenjujejo procesor in varčujejo z baterijo. Tovrstno dinamično spreminjanje je za zdaj zgolj odlika vrhunskih zaslonov, pri ostalih se je namreč mogoče odločati zgolj za 60 ali 120 (oz. 90) Hz. V praksi je sicer težko izmeriti, koliko energije tako prilagajanje res prihrani, a verjetno manj, kot trdijo proizvajalci.

Nastavitev barv je običajno mogoče prilagajati po svoji meri, zaradi česar je lahko slika izjemno živahna ali pa zelo barvno pravilna, kot komu ustreza. Vidni koti so izvrstni, tudi če uporabnik še tako obrača telefon, barve in kontrasti ostajajo konsistentni. Pri nekaterih je slika vizualno povsem na zgornji površini, kot da bi prekrivno steklo kar izginilo. Zaradi tehnologije OLED je mogoče imeti na zaslonu ves čas (ali vsaj podnevi, kajti ponoči nima pravega smisla) prikazane ključne informacije, kot so ura, datum, obvestila, podatek o predvajani vsebini. Večina pik na zaslonu je namreč izključenih, svetijo zgolj tiste, ki so zadolžene za konkretni prikaz. S tem »vedno vključeni zaslon« porablja dokaj malo baterije. Cenejši telefoni ga običajno ne ponujajo. Vrhunski zasloni OLED imajo skoraj brez izjeme integriran čitalnik prstnih odtisov, pri tistih iz nižjega cenovnega razreda ga v določenih primerih najdemo v stranski tipki. Nekaterim uporabnikom je to celo bolj všeč, meni ne, saj se mi zdi sprednja pozicija bolj priročna.

To so torej poglavitne prednosti najbolj naprednih zaslonov v pametnih telefonih, ki se vse skupaj sestavijo v prvovrstno uporabniško izkušnjo. Zraven seveda sodita še kakovostna stereo zvočnika za popolno uživanje v video vsebinah in igrah. Vseeno pa ne gre kar tako odpisati cenejših OLED-ov, saj razlike v praksi niso tako dramatične, predvsem pa se bo vsakomur, ki prej ni imel tovrstnega telefona, zaslon zdel fantastičen.

The post Kakšne so dejanske razlike med zasloni OLED v telefonih? appeared first on Tehnozvezdje.

Večina sodobnih telefonov ima več kamer in vse so do nekje primerne za makro fotografijo. Odvisno od učinka, ki ga želite doseči. Zato je pomembno, da na prizoru poskusite vse in se preveč ne zanašate na predloge umetne inteligence. Ko zazna, da je predmet blizu (makro način), običajno preklopi na ultraširokokotni objektiv. Ne vem za vas, a jaz si tega ne želim. Zato raje fotografiram brez njegove pomoči. Največkrat z glavno kamero, ko želim zajeti majhne podrobnosti, uporabim kamero z optično povečavo (teleobjektiv), medtem ko širokokotno in makro kamero uporabim redkeje oziroma (skoraj) nikoli.

Namenska makro kamera. Zakaj sploh?

Zadnje čase imajo naprave srednjega in nižjega cenovnega razreda v fotografskem sklopu makro kamero. Ne rečem, da kakovostna ne bi imela smisla, a žal v praksi ni tako. Vse (ali skoraj vse) imajo namreč 2-milijonsko tipalo, kar je po mojem mnenju za sodobne razmere neprimerno. So slabše občutljive na svetlobo, imajo zelo povprečno optiko in še težave z ostrenjem.

Makro kamere trpijo za pomanjkanjem ločljivosti, kar se pozna v manj izrazitih podrobnosti. Medtem ko so prašniki in pestiči cveta gozdne jagode ter podrobnosti na cvetnih listih na levi fotografiji lepo vidne, so na desni manj izrazite, zamazane ali pa jih preprosti ni. V tem primeru sta bili obe fotografiji posneti s telefonom Huawei P40 Lite (48-milijonska glavna kamera) in očitno je, da so barve na desni poudarjene (bolj nasičene) in zato manj naravne, pa tudi dinamični razpon je slabši.

Kar se tiče podrobnosti, se podobno (slabo) obnese makro kamera Nokie 5.3. Ta sicer ne popravlja barv, jih ne poudarja, a je očitno manj barvne dinamike. Na fotografiji 13-milijonske glavne kamere (levo) je namreč veliko več odtenkov med rjavim središčem in svetlejšimi svilnatimi nitkami semen. Deluje mi nežnejše in ne tako strupeno »hladno«, čeprav vsaj pri tej primerjavi pomanjkanje podrobnosti ni tako izrazito, a se vidi, denimo pri konici skoraj v sredini fotografije.

Še zadnja primerjavo med glavno in makro kamero tokrat LGjevega telefona K52. Fotografija makro kamere je opazno bolj anemičnih barv in občutno manj ostra kot fotografija 48-milijosnke glavne (levo). Kot bi to gledali skozi umazano steklo.

Osrednja težava večine makro kamer je ločljivost. Dva milijona slikovnih pik je občutno premalo, da bi bila fotografija uporabna za karkoli drugega kot za prikaz na majhnem zaslonu. Zato ne vidim resne potrebe. Iz primerov je namreč očitno, da mnogo boljšo fotografijo naredi glavna kamera in če hočete enako raven povečave in enako kadriranje, potem naredite izrez iz nje. Če ne boste  pretiravali bo imela večjo ločljivost, lepše barve in večjo dinamiko od najboljšega česar je sposobna namenska kamera za bližinsko fotografijo.

Glavna ali kamera z optično povečavo?

Odgovor je pragmatičen. Odvisno od prizora, svetlobnih razmer in predvsem razlike med kakovostjo glavne in kamere z optično povečavo. Ali digitalno v primeru, da je tipalo »veliko« in so svetlobne razmere dobre. (Dokaj dober) primer tega je kamera s povečavo telefona Samsung Galaxy S21+ (in že prej S20+), kajti razen majhne optične povečave, je za 3-kratno hibridno zaslužen izrez iz tipala. Fotografije v nadaljevanju so nastale s pomočjo različnih modelov treh najbolj znanih izdelovalcev. Skupna jim je konfiguracija glavne, širokokotne in vsaj ene kamere z optično povečavo, kakovostnega tipala, zmogljivega procesorja in kolikor toliko podobnih barv, ne glede na uporabljeno kamero.

Tu si sledijo Samsung Galaxy Note 10, Galaxy S21+ in Huawei Mate 20 Pro.

Na gornjih fotografijah je vidno pregovorno Samsungovo ostrenje, ki je bilo pred časom očitno tudi za Huaweieve premijske modele. Nekaterim je to všeč, prav tako je takšna fotografija lepo vidna na dobrem zaslonu telefona, vendar ko jo povečate ali prikažete na večjem zaslonu izgubi nekaj prvotne čarobnosti. Še posebej je to res v primeru hrošča na listih rožmarina, kjer pa ne gre zgolj za pretirano ostrenje, temveč tudi za pretirano nasičene barve. Naravne barve preprosto niso takšne – velja tudi za popek in cvet hibiskusa, ki sta bila v resničnosti nekaj odtenkov svetlejša. Konca sveta pa zaradi tega ne bo. V vseh teh primerih so fotografije narejene s kamero z 2- ali 3-kratno povečavo.

Huawei P30, P30 Pro in P40 Pro.

Vse gornje fotografije so posnete s telefoni Huaweija in uporabo največje možne optične povezave. Pretirano ostrenje je že manj očitno, barvna dinamika dobra, čeprav so barve vseeno za odtenek bolj izrazite kot v naravi. Bodimo realni. Kar se barv tiče, je podobno tudi v primeru Samsungovih telefonov. Nenazadnje ima (skoraj) vsak izdelovalec željo na zaslonu prikazati kar je le mogoče dobro fotografijo, ne oziraje se, če ni čisto »prava«.

iPhone SE (2020) ter dvakrat 12 Pro.

Od vseh treh fotografij je najbolj zanimiva skrajno leva, kajti Applov iPhone SE (2020) ima eno samo kamero, pa zato ne ustvarja slabših fotografij kot najboljši, najdražji in fotografsko najbolj razvpiti. Pri drugih dveh je uporabljena kamera z 2-kratno optično povečavo. Na videz se fotografije Applovih naprav ne ločijo dosti od fotografij Samsungovih in Huaweijevih telefonov oziroma so razlike v prid enim ali drugim majhne in večinoma nepomembne.

Sledijo primeri fotografij Huawei Mate 40 Pro (5x optična povečava) in Samsung Galaxa S21 Ultra (glavna in 10x optična povečava).

Za konec še primeri bližinskih fotografij najbolj »svežih« naprav. Naj mi oprostijo, vendar čeprav dobre, se mi zdijo fotografije Huaweija Mate 40 Pro manj všečne od predhodnikov. Gosenica se mi zdi preveč izostrena. In kaj porečem na Galaxy S21 Ultra? Ob obeh mi je bolj všeč bližinska fotografija glavne, kot kamere z 10-kratno povečavo, kajti na slednji je za moj okus preveč šuma!  

Do neke mere je vseeno, kateri telefon imate v roki. Z vsakim vam lahko uspe odlična bližinska fotografija, jasna, polna podrobnosti in naravnih barv. Pri cenovno dostopnejših modelih se le izogibajte makro kamere, kajti vsi trije modeli imajo najmanj solidno glavno kamero, pri ostalih pa preizkusite vse in izberite fotografijo, ki je najbolj uspela. Glavni nasvet, ko gre za bližinsko fotografijo, je dokaj preprost. Prizor čim večkrat fotografirajte! Ena od fotografij bo gotovo izstopala!

Tukaj smo se ukvarjali še z zumom oz. teleobjektivi v telefonih.

The post Makro fotografija: Kateri telefon se najbolje obnese? appeared first on Tehnozvezdje.

Nabor okroglin na zadnji strani modernih pametnih telefonov je v bistvu nekaj takega kot fotoaparat z objektivi s fiksnimi goriščnicami. Le da so vsi naenkrat na aparatu in na voljo, vrzel med njimi pa telefon zna zapolniti računsko, s kombinacijo podatkov z dveh ali več tipal naenkrat in standardnim digitalnim povečevanjem. Nimamo torej zuma v optičnem smislu, kajti zares optični pogled imamo samo pri tistih goriščnicah oz. vrednostih, ki jih ponujajo objektivi na telefonu, vmesni »zum« pa je sestavljen umetno. Izdelki, kot je bil Galaxy K Zoom s pravim desetkratnim zumom so bili predebeli, pa tudi fotografska kakovost je bila skromna. Z današnjo procesorsko močno bi se jo kajpak dalo izboljšati, mogoče bi bil tudi objektiv lahko manjši, a če bi želeli uporabiti večje tipalo, morda sploh ne, kar pomeni, da bi bil za zahteve večine kupcev tak telefon prevelika »opeka«. Vendar so tudi z optiko v zgolj določenih točkah in vmesno interpolacijo rezultati vse boljši in vsekakor uporabniki za najbolj pogoste namene, torej objavo na družabnih omrežjih.

Kljub temu, da nas večina verjetno najbolj pogosto fotografira z bolj širokimi koti ali pa tja do približno 50 mm v klasičnem (polnem) formatu, kar je tudi ustreznica našemu vidu, pa je vseeno kdaj fino motiv še dodatno približati. Standarden nasvet »stopi nekaj korakov naprej,« je v resnici bolj slab, kajti tistih nekaj korakov se kaj dosti ne pozna, včasih jih dobesedno ni mogoče narediti (ker bi denimo padel v jezero ali prepad, se nekam zaletel, kaj pohodil, itd) ali jih nočemo (ker stojim pod streho, hočemo že od daleč pogledati, kaj piše na znaku, …) in lahko tudi popolnoma pokvarijo perspektivo. Proizvajalci pa nam ponujajo precej različne rešitve, kako blizu »lahko pridemo« s posameznimi telefoni.

Za tokratni poskus sem vzel že znano trojico Apple iPhone 12 Pro, Huawei P40 Pro in Samsung Galaxy S21 Ultra. Apple nudi »zgolj« dvakratno približanje, Huaweijev teleobjektiv je v optičnem smislu »petkratni«, Samsung pa ima dva, »tri« in »desetkratnega«. Že to označevanje s kolikokratnikom osnovne goriščnice lahko fotografiramo s pomočjo optike, je nekoliko smešno. V fotografskem svetu smo poleg navajanja razpona navajeni še podatkov o točnih goriščnicah. Če bi pogledali, kako je s tem, so pri omenjenih treh razlike še malo večje. Iphone je z glavnim objektivom nekje na sredi, pri 26 mm, in njegov dvakratni »zum« je tako 52 mm. Samsung je najširši s 24 mm, tako da sta teleobjektiva 72 in 240 mm. Huawei pa ima že pri glavnem komajda še široki kot s 27 mm (vse te vrednosti so preračunane na format 35 mm), petkratna povečava je tako kar 135 mm. Pri taki vrednosti bi S21 Ultra ponujal že 5,6-kratni »zum«, desetkratni pri P40 Pro pa je tako 270 mm, kjer je Ultra že na 11,25x.

Dva primera, kako gre od širokega do zelo približanega pogleda:

Za veliko večino namenov je desetkratna povečava dovolj. Tudi za fotografiranje Triglava v sončnem zimskem jutru, padalca ob dnevni Luni ali blejskega gradu z Begunjščico v ozadju.

Tja do 30-kratne se je z S21 Ultro še za silo smiselno podajati. Bolj zato, da lahko nekaj pokažeš ali pogledaš z razdalje (denimo napis na znaku, klopco na hribčku ali avtocestni cestninski portal v daljavi), kot da bi fotografijo uporabil za kakšen resen namen.

In fotografiranje Lune, za kar ima Samsungov telefon poseben način, ko jo prepozna, je lahko zanimivo. Takrat pride v poštev največja, stokratna povečava. Pri desetkratni je vse skupaj še popolnoma neuporabno, pri 30-kratni pa prepoznava in uporaba namenskih nastavitev začne delovati.

Pogosto pa je 10- in tudi petkratni teleobjektiv že preveč. Motiv namreč ni tako daleč in je 3x, malo manj ali malo več, ravno prav. Zato se mi zdi, da so v Samsungu zadeli kar dobro kombinacijo.

Še posebej za fotografiranje rastlin ali živali od blizu je eden od obeh teleobjektivov zelo dober nadomestek namenskega makro objektiva, četudi je njuna svetlobna moč nekoliko manjša kot pri glavnem in tudi risba malenkost zaostaja. Je pa Samsung tokrat vsaj barvno in tudi sicer uskladil fotografije z različnih objektivov, v čemer je sicer še vedno najboljši Apple.

Kadar nismo na optični vrednosti, je vsaj pri Samsungu kar opazen padec v kvaliteti. Zato se pri Ultri večinoma držim 3- in 10-kratne povečave, razen kadar je moj položaj glede na motiv tak, da res ne gre drugače. Medtem P40 Pro dokaj lepo izriše tudi vmesne vrednosti, denimo trikratni zum, in vse do desetkratnega je kakovost zelo spodobna, potem pa kar hitro pade. Pri iPhonu je nekje do petkratne povečave še uporabno za določene namene, vidi pa se, da je digitalna.

Glede na izkušnje s tovrstnimi telefoni bi rekel, da je dvakratna povečava danes že malo premalo za najbolj zmogljive modele. Apple se sicer trudi z dobro digitalno kompenzacijo, a vseeno zaostaja. Samsungov pristop z dvema obejktivoma je pravi, tudi izboljšave pri ostrenju in reprodukciji barv na vseh objektivih v primerjavi z S20 Ultra so dobrodošle. Še vedno je preveč ostrenja, zaradi česar se izgubljajo detajli in fotografije izpadejo nekoliko nenaravno, pa tudi vmesne »goriščnice« nimajo tako lepe risbe kot pri ostalih dveh. Tako se tudi Huaweijev način pri P40 Pro (obstaja še P40 Pro+ z dvema teleobjektivoma) obnese v redu, saj ni pretiranega padva kvalitete, čeprav je optični »zum« samo pri 135 mm.

The post Kakšen »zum« rabimo v telefonu in kako se v tem pogledu izkaže Galaxy S21 Ultra? appeared first on Tehnozvezdje.

V Oneplusu trdijo, da bodo v izboljšanje fotografske izkušnje vložili 150 milijonov dolarjev in da bo triletno partnerstvo s Hasselbladom dajo uporabnikom več nadzora in možnosti, med drugim nov »profesionalni način« in možnost zapisa fotografij v 12-bitnem nestisnjenem formatu RAW. Poleg tega naj bi bile barve fotografij lepše, bolj »naravne«.

Prvi mož Oneplus Pete Lau poudarja, da so v podjetju vedno dajali v ospredje kar najboljšo možno uporabniško izkušnjo in da jo z novim partnerstvom pomembno izboljšujejo še na fotografskem in video področju. Med drugim neuradno informacije pravijo, da bo vsaj eden od prihajajočih telefonov uporablja Sonyjevo tipalo IMX789, ki bo največje doslej v mobilnikih Oneplus, in da bo zmogel snemanje v razločljivosti 4K pri 120 sličicah na sekundo in 8K pri 30 sličicah na sekundo.

Vse to se sliši obetavno, toda pogosto je dobro tovrstne marketinške navedbe pogledati malo manj obremenjeno. Pretekli poskusi »prodajanja« znamke Hasselblad, ki je nekoč s svojimi fotoaparati srednjega formata res pomenila aspiracijo za skoraj vsakega fotografa, so bili daleč od prepričljivih in uspešnih. Spomnimo se preoblečenih Sonyjevih brezzrcalnikov in dodatka za modularne telefone Motorola Moto Z. Ta »fotoaparat« z desetkratnim zumom, ki se je magnetno pritrdil na zadnjo stran telefona, je imel hude težave z ostrenjem, kvaliteta posnetkov pa je bila v najboljšem primeru na ravni najbolj poceni žepnih aparatov s podobnim objektivom. Po zgolj eni generaciji se je ta izdelek tudi potiho poslovil. Malce uspešneje sta se v mobilniški fotografiji pozicionirali znamki Leica in Zeiss, a tudi tam so rezultati precej mešani.

Glede 12-bitnega zapisa RAW pa lahko iz lastnih izkušenj trdim, da je za 98 odstotkov uporabnikov povsem vseeno, ali je na voljo ali ga ni, ostala dva odstotka pa morda kdaj z njim dobita kaj uporabnega, pa še to ne nujno. Lahko pogledamo primera s Samsungovega Galaxyja S21 Ultra, ki ima prav tako 12-bitni zapis RAW.

Bolj ali manj edina pridobitev je v tem, da se izogneš pretiranemu Samsungovemu ostrenju, sicer pa ni mogoče dobiti enakega dinamičnega razpona, kot ga nudi »računska« fotografija z združevanjem več posnetkov z različnimi nastavitvami v enega končnega (način HDR), zelo težko je ujeti barve, se izogniti določenim nepravilnostim (denimo vijoličnemu »cvetenju« ob določenih prehodih, čemur se v fotografskem žargonu reče kromatska aberacija) in nasploh bo težko komu bolj všeč fotografija, razvita iz zapisa RAW.

To je poskušal rešiti Apple s formatom ProRaw, ki tudi v »surovem« načinu obdrži ključne informacije za posnetek HDR. Tule je tak primer, dokaj ekstremen, ker je fotografiran proti soncu:

Applova fotografija RAW dejansko lepše izriše sonce in še kakšen detajl, a vseeno kakšne pridobitve v primerjavi s fotografijo samodejnega načina za običajnega uporabnika ni.

In zanima me še nekaj. Kdo v ciljni skupini potencialnih kupcev sploh (še) pozna to znamko Hasselblad ter ve, kakšne vrste fotoaparat je »hazel« in kaj (je) pomeni(l) v fotografski srenji? Mislim, da takih po letih počasnega umiranja fotografske industrije ni tako zelo veliko, kot si nova naveza verjetno domišlja.

The post Oneplus in Hasselblad – Še en marketinški poskus ali resen napredek pri fotografski kakovosti telefonov? appeared first on Tehnozvezdje.

Dejansko sta si iPhone 12 in 12 Pro tako podobna, da velja test združiti v en članek in video. Pa tudi razlike je najbolje obravnavati na enem mestu. Oblikovno in po velikosti je to enak telefon, razlike so zgolj v materialih in pri foto-video sklopu, ki ima pri cenejšem modelu dva objektiva, pri dražjem pa tri in še LIDAR, toda izboklina v steklu je pri obeh enako velika in tudi vsi ovitki so narejeni z izrezom, da vanje lahko vstaviš en ali drugi telefon. Novi-stari dizajn naj bi bil, tak občutek sem vsaj dobil, reinkarnacija iPhona 4, mene pa še bolj spominja na iPhone 5, ker je štirica imela tisti izraziti »sendvič«, sprednje in zadnje steklo sta dajali vtis, kot da sta naknadno prilepljeni na preostali del ohišja. Tu pa se, podobno kot pri petici, stekli in ogrodje lepo stikajo, le da z malce ostrejšim robom, kar pa še vedno ne pomeni ni nič kritičnega med držanjem in dolgotrajno uporabo, ohišje je kljub temu precej bolj prijetno kot nekatere Lumije ali Sonyji iz preteklosti. Glavno pa je seveda, da so enako veliko zaslon vgradili v manjše ohišje in da telefon deluje precej bolj moderno kot »debelinko« 11 ali še pred njim XR, ki je bil enak. Odobravanje dizajna prihaja z vseh strani in strinjam se, da je oblikovalcem uspelo, četudi so reciklirali stare ideje, še iz časov Johyja Ivea.

Po uradnih podatkih je razlike v masi med telefonoma 25 g (162 g  proti 187 g), kar se ne sliši zelo veliko, a je praksi razlika malodane ogromna. Aluminijasti 12 je res skoraj peresno lahek, jekleni 12 Pro pa daje podoben občutek kot večina novejših modelov, le da so ti precej večji. S krčenjem robov okrog zaslona (v primerjavi z iPhonom 11) je ta dvojica ravno prave velikosti. Samo kakšen Galaxy S20 mi pride na misel z dolžino pod 15 cm, le širine je tu za nekaj mm več, ker Apple noče raztegovati zaslona proti razmerju 20:9 ali celo 21:9. V kombinaciji z aluminijem kupec dobi svetleče stekleno hrbtišče, pri jeklenem ohišju pa matiranega. Pri prvem se prstni odtisi poznajo zadaj, pri drugem pa ob strani. Nobene težave, če tako ali tako uporabljaš ovitek. Po svoje bi si želel kombinacijo aluminija in matiranega hrbtišča, a po drugi strani je sijoče steklo manj drseče in tudi barve so pri njem bolj izrazite. A tudi (»pacifiško) modra pri Pro-ju je menda dobra. Grafitna, ki sem jo imel na testu, pa je malo manj izstopajoča, kar pa bo tudi verjetno komu po godu. Kljub razliki v masi in materialih pa bi se težko na osnovi zunanjosti odločil za 12 ali 12 Pro, na katerega koli se da zelo hitro navaditi.

Ni več treba doplačati nekaj sto evrov za OLED

Velika novost, vsaj za dvanajstico, je zaslon. Končno je OLED in končno ima polno visoko ločljivost (pa še nekaj pik zaloge), za Pro pa to ni nič novega. Imata pa tudi ta nekaj dodatnih trikov na zalogi, saj v primerjavi s predhodnikom omogoča višjo svetilnost in lepši prikaz HDR. Pri obeh gre najvišja svetilnost (na delih zaslona ob HDR-ju) do 1200 kandel, sicer pa standardni 12 dosega 625 kandel, 12 Pro pa 800 kandel. Že nižja vrednost je zelo dobra in težko je videti kakšne resne razlike med zaslonoma, razen če ju imaš skupaj in ju gledaš na različnih lokacijah. Potem lahko opaziš rahlo drugačno nastavitev beline ali malce višjo svetlost. Bistvo pa je, da sta oba zaslona izvrstna in da je že običajna vsebina izjemno lepa. Zna pa biti Applovo nastavljanje beline True Tone ali po domače prilagajanje barv glede na svetlobo prostora nekoliko nadležno, ker zvečer pogosto vse skupaj preveč vleče na rumeno, namesto da bi bela ostajala bela. Slika HDR, še posebej Dolby Vision na Netflixu, pa je še posebej paša za oči, barve in kontrasti so povsem na nivoju televizorjev 4K.

Ko gremo naprej od oblike in zaslona, je vidnih razlik med letošnjo in lansko generacijo iPhonov manj. Procesor A14 Bionic bi seveda moral biti zmogljivejši od lanskega A13 in lahko bi s kakšnimi sintetičnimi testi to tudi dokazoval, toda dejstvo je, da med vsakdanjo uporabo ni mogoče opaziti razlik. Še celo v primerjavi s predlanskim iPhonom XR ne, kajti tudi še vedno vse poganja brez težav in brez zatikanja, enako velja za lanski iPad Air z enakim procesorjem, ki s precejšnjo lahko zmore montiranje videa 4K. Tudi najbolj grafično zahtevne igre enako dobro tečejo na kateri koli iNapravi zadnjih treh generacij, zatorej novi procesor, četudi je prvi, izdelan v 5 nm proizvodnem procesu, ne predstavlja nikakršnega argumenta za nakup v primerjavi s starejšimi modeli. Enako neopazna je večja količina pomnilnika, ki jo menda premore model Pro (6 GB namesto 4 GB, pravijo tisti, ki so telefona odprli). Verjetno se lahko pozna pri določenih funkcionalnosti, denimo omogoča snemanje 4K Dolby Vision pri 60 sličicah na sekundo, in najbrž bo obogatena resničnost tekla lepše, toda kolikšen odstotek (promil?) uporabnikov to zares potrebuje in namerava izkoristiti?

Novi, v teoriji še bolj energijsko učinkovit procesor, bi lahko prinesel izboljšanje pri avtonomiji baterije. Toda ta ima tokrat nekoliko manjšo kapaciteto in iPhone 12 ni tak baterijski prvak kot je bil iPhone 11. Z njim v rokah je bilo s precej malo odrekanja mogoče iz enega polnjenja izvleči dva dni uporabe, tokrat pa malo zmanjka do tega cilja. Še vedno je optimizacija dobra in predvsem poraba med »čakanjem« neverjetno nizka, glede na padanje odstotkov pri androidnih telefonih, skupno pa je vendarle opaziti rahlo poslabšanje. Žično polnjenje s (priloženim) kablom iz USB-C na Lightning razmeroma hitro, brezžično pa dokaj počasno. Hitrejše naj bi bilo z magnetnimi podstavki Magsafe, vendar tokrat nisem imel tovrstnega, da bi ga preizkusil. Sem pa preizkusil, da telefon dejansko ima magnete. Toda šibke, tako da večina stvari, ki se primejo na hrbtišče, tudi prej ali slej zdrsne z njega. Primejo pa magneti samo na zadnji strani.

Majhne fotografske spremembe

Pri fotografiranju in snemanju novosti in razlike seveda so, vendar se pokažejo šele ob uporabi in dejanskem ogledu posnetkov. Na zunaj je vse enako, kot je bilo. Spredaj en objektiv, na zadnji strani pri iPhonu 12 dva, pri 12 Pro pa trije in, najbolj očitna novost, LIDAR. Slednji pripomore k hitrejšemu ostrenju v slabši svetlobi in omogoča natančnejše delovanje aplikacij za dodano resničnost (AR). Že kar takoj pa povem, da niti eno niti drugo ni bistvenega pomena. Nočno fotografiranje poteka brez težav tudi brez dodatnega laserskega tipala, uporaba AR pa je za zdaj zelo nišna. »Dvojna kamera« zajema fotografije in videe s klasičnim in ultraširokim zornim kotom, »trojna« v modelu Pro pa dodaja še dvakratno optično povečavo. Video je zdaj mogoče snemati v načinu Dolby Vision, ki je napreden format slike HDR, zanimivo pa je, da je možnost kar privzeto vključena.

Če začnemo s fotografijami, so te skoraj take, kot sem jih pričakoval, razen enega, ne tako drobnega presenečenja. Imajo zelo dober dinamični razpon, veliko podrobnosti in dokaj umirjene ter verne barve. Težko bi rekel, da so konkretno boljše od tistih, ki jih izpljune denimo Galaxy S20(+), saj je dinamika podobna, z detajli je enkrat spredaj eden, drugič drug, pa ocena je nekoliko subjektivna zaradi drugačne stopnje ostrenja robov. Apple se ja z leti navzel Samsungovih navad. Telefoni slednjega raje nekoliko povečajo osvetlitev in navijajo barve, da fotografija izpade všečno, ker pač večina ljudi nima rada temnejših, denimo Pixel se z obratnim pristopom lahko izogne določenim presvetlitvam. Zdaj so tudi pri iPhonu lahko fotografije zelo svetle in živahne. Presenečenje je povečano ostrenje robov glede na predhodne Applove telefone, s čimer so fotografije izgubile nekaj prejšnje mehkobe. Zelo fina pa je konsistentnost pri vseh treh objektivih. Pogosto telefoni zajamejo povsem različne fotografije denimo s teleobjektivom kot z glavnim, tu pa so barve, kontrasti, ostrina in vse ostali povsod zelo podobni. Razlika glede na generacijo ali dve nazaj sicer v splošnem ni enormna, sploh v dobri svetlobi. Lahko je boljša dinamika, malce drugačne so barve, kot rečeno, tudi ostrina, a marsikdo bi brez opazovanja podrobnosti še vedno težko ločil izdelek letošnjega ali dve leti starega iPhona.

V mraku in temi se poznajo razlike, saj pred dvema letoma iPhone sploh še ni imel nočnega načina, od lani pa je ta tudi precej napredoval. In zdaj deluje tudi v kombinaciji s portretnim načinom na sprednji kameri, ki je sicer po kvaliteti enaka kot lani. Toda po novem je mogoče zajemati zanimive selfije ponoči, če je to komu kaj pomeni.

V videu iPhone še naprej blesti in tu je zagotovo korak ali dva pred konkurenco. Dinamični razpon posnetkov, še posebej v načinu Dolby Vision, podrobnosti in umirjanje slike so na zavidljivi ravni. Zanimivo je, da s snemanjem v načinu Dolby Vision sploh ni težav. Video je še vedno mogoče pogledati kjerkoli, le zaslon brez podpore za ta format ne bo prikazal enako dobre slike. Vendar pa bodo barve pravilne, za razliko od nekaterih drugih videov HDR, posnetih s telefoni, ki lahko izpadejo precej čudno na kakšnem drugem zaslonu oz. v programu, ki je podpira formatov HDR. Zaslon telefona seveda omogoča ogled v izvirniku, aplikacija iMovie pa tudi osnovno montiranje kar na telefonu, a še boljša izbira je aplikacija Luma Fusion. Zoprno je le to, da je po Applovi stari navadi treba v nastavitve za vklop ali izklop snemanja Dolby Vision. In če s tem formatom nisem naletel na težave, je za odpiranje fotografij HEIC pa je treba na računalniku naložiti dodatne kodeke ali uporabiti program, ki ta zapis prepozna.

Ogromno pozornost so na predstavitvi dvanajstic namenili podpori za omrežja 5G. Ta deluje, kakšne so njene koristi, pa je vprašanje. Zagotovo so jo vgradili predvsem zaradi ameriškega in kitajskega trga, drugod bi povsem brez težav vsaj še eno leto prodajali telefone z »zgolj« podporo za LTE. Trenutni 5G je tudi še tako na začetku, da prinaša največ 20-odstotno povišanje hitrosti glede na 4G, pokritost s signalom pa je daleč od dobre.

Na programskem delu linija iPhone 12 ne prinaša česa dramatičnega. Novosti, kot so pripomočki (widgeti) na domačem zaslonu, so deležni tudi starejši modeli. Sam jih skorajda ne uporabljam, z izjemo vremenskega. Pozdravljam možnost nastavljanja privzetega brskalnika in aplikacije za e-pošto (čeprav uporabljam kar Applovo Mail), želel bi si, da bi to razširili še na zemljevide, koledar, podkaste in še kaj. Poljubnega razporejanja ikon na zaslonu, da se ta ne bi privzeto polnil od vrha navzdol, ampak bi bile aplikacije bližje dosegu prstov, pa očitno ne bomo nikoli dočakali.

Za koga je Pro?

Zaključkov je tokrat več. Oba novinca sta toliko izpopolnjena in prijetna tako za oči kot za dlani, da ju lahko brez zadržkov priporočim. Res je cena zaradi 5G pri »neprofesionalnem« modelu višja kot lani, a to velja za vse znamke, ne zgolj za Apple.

 Iphone 12 je že samo zaradi zaslona, oblike in optimizacije velikosti eden večjih skokov iz leta v leto. Ne promoviram sicer takojšnje zamenjave (še ne) eno leto starega iPhona 11 za novinca, verjetno pa zdaj ne bi več kupil enajstice, četudi je dvesto evrov cenejša. Za lastnike modela XR ali starejših je skušnjava veliko večja, kajti tam pridejo v enačbo še kamere, zvočniki in druge lanske ter letošnje pridobitve. Medtem ko so uporabniki 11 Pro lahko povsem mirni, saj 12 Pro ne prinaša nič tako spektakularnega, da bi se bilo treba sploh obremenjevati z razmišljanjem o nasledniku. Edino za resno snemanje v načinu Dolby Vision, pa še za tak namen bi bilo verjetno bolj smiselno pogledovati proti modelu 12 Pro Max.

Marsikoga pa zanima, če je 12 Pro vreden dodatnih evrov. Odgovor na to vprašanje ni niti enostaven niti enoznačen, kajti tudi cenovna razlika je spremenljiva. Prvo, kar je treba najprej upoštevati, je različna osnovna velikost podatkovnega pomnilnika. Trdim, da je 64 GB postalo premalo pri tovrstnih telefonih, ki kar kličejo k fotografiranju, snemanju in nalaganju vsebin. Ta čas je 128 GB tista prava količina, ki omogoča dokaj lagodno uporabo telefona in ne stane preveč. Če torej pri obeh upoštevamo 128 GB, je v prosti prodaji ali ob nakupu brez vezave pri operaterju A1, ki je telefona tudi posodil, približno dvesto evrov. Z vezavo pri A1 pa razlika pade ceno na slabih 150 evrov. Za večino potencialnih kupcev sicer velja, da bodo enako zadovoljni z običajnim 12, toda 12 Pro ponuja drugačne materiale in barve, teleobjektiv ni za odmet, morda niti LIDAR ne, pa tudi razlike pri snemanju in prikazu vsebin so lahko komu pomembne. Omenjena razlika pri A1 se mi že zdi dovolj majhna, da bi lahko pretehtale dodatne zmožnosti Pro-ja.  

The post Apple iPhone 12 (Pro): Isti telefon, dve imeni appeared first on Tehnozvezdje.

Tokrat bodo skupno kar štirje novinci, saj je Apple k trojici, kakršno je imel že prejšnji dve sezoni, dodal še Minija. Ta je skoraj točno tisto, kar so si ljubitelji majhnih telefonov že dolgo želeli. Pa tudi uresničitev sanj, da bi telefon (približno) v velikosti iPhona SE (ali 6, 6s, 7, 8) dobil zaslon do robov ohišja. Njegova diagonala znaša 5,4 palcev, malce skrbi baterija, a po drugi strani se je bo dalo napolniti hitro in tudi brezžično, tako se z avtonomijo sam niti ne bi pretirano obremenjeval. Kakšen pa bo v resnici ta novinec, bomo videl sredi novembra, torej čez tri tedne.

Osrednja dva sta od včeraj v prodaji, v Sloveniji za najmanj 960 evrov, navzgor pa gre 12 Pro vse do 1602 evrov. Vsaj v prosti prodaji pri pooblaščenih trgovcih. Operaterji, ki niso vezani na istega dobavitelja, imajo že po tradiciji za nekaj deset evrov nižje cene. Tudi brez vezave, z njo pa je izračun še malo drugačen. Pri dvanajstici so pomnilniške različice 64, 128 in 256 GB, medtem ko se Pro začne pri 128 Gb, na voljo pa ste še izvedbi z 256 in 512 GB. Za razliko od prejšnjih let so letos vsi telefoni enake oblike in vsi imajo zaslon OLED. Sta pa cenejša dva aluminijasta in dražja jeklena, glavnina razlik pa je v kamerah. Ampak o tem več v testih, tokrat pa nekaj prvih mislih ob odpiranju škatel v videu.

Apple je sicer skoraj celotno predstavitev namenil ustvarjanju pompa okrog tehnologije 5G, ki jo novinci vsi po vrsti podpirajo. Besedno zvezo pet ge so družno s šefom operaterja Verizon izrekli 60-krat.

Mimogrede, vsi modeli iPhone 12 bodo delovali v omrežju pete generacije Telekoma Slovenije.

Čemu je Applu in operaterjem 5G tako pomemben, pa tudi o drugih vidikih novih telefonov in strategij okrog njih, smo z voditeljema Marušo Kerec in Anžetom Tomićem govorili v najnovejši epizoda podkasta in oddaje Odbita do bita na Valu 202. Najbolje, da prisluhneš, takoj ko si ogledaš zgornji video.

The post Nič narobe, če sta iPhone 12 in iPhone 12 Pro prišla z malo manj pompa (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Sodeč po Applovem dogodku je glavna novost v letošnjih telefonih iPhone podpora za omrežja 5G. Apple jo napoveduje kot velik preskok, ki bo prinesel dodatne hitrosti, bolj zanesljivo gledanje visokorazločljivostnega videa, igranje iger, dela na daljavo in tudi večjo varnost in zasebnost, med drugim zato, ker se ne bo treba pogosto priklapljati v nezavarovana brezžična omrežja. Za kar v bistvu v Sloveniji ni potrebe že zadnjih nekaj let, odkar nas ima večina v svojih naročninah več kot dovolj vključenih gigabajtov. Apple se je za 5G odločil pri vseh telefonih, ki nosijo ime iPhone 12, in tako lahko zadevo tudi prikazal kot veliko novost in nekaj, kar bo končno spodbudilo razmah uporabe omrežij pete generacije. Lahko si tudi privošči dvig cene za slabih sto evrov pri »osnovnem« modelu, česar si denimo Samsung pomladi z Galaxyjem S20 ni mogel in je različico 5G pripravil posebej, zaradi česar je ostala nišna.

Novi modeli so štirje – iPhone 12 Mini (zaslon 5,4 palcev), iPhone 12 (6,1″), iPhone 12 Pro (6,1″) in i Phone 12 Pro Max (6,7″). Steber ponudbe in verjetno daleč najbolj prodajani bo 12, najbolj zanimiv pa bo verjetno 12 Mini, ker bo ne samo daleč najmanjši vrhunski pametni telefon, temveč eden najmanjših sploh. Pa tudi, ker bo v vseh lastnostih, razen v velikosti zaslona (in najbrž baterije, tega podatka Apple nikoli ne izda) povsem enak. V ZDA bo začetna cena (brez davka) za Minija 699 dolarjev, za dvanajstico pa 799 dolarjev. V obeh primerih za (dokaj skromnih) 64 GB podatkovnega pomnilnika. Glede na nemške cene lahko pri nas pričakujemo približno 830 in 930 evrov, za skok na 128 GB pa bo verjetno treba doplačati 50 evrov. Oba »profesionalna« modela bosta obdržala cenovni nivo, kot sta ga imela 11 Pro in 11 Pro Max, torej blizu 1200 in 1300 evrov in navzgor, pri čemer bo vsaj osnovna količina prostora za podatke tokrat 128 GB, na voljo pa bosta še izvedbi z 256 in 512 GB.

Oblika vseh nekako najbolj spominja na iPhone 5, le da je ogrodje tokrat povsem v isti ravnini s steklom spredaj in zadaj. Sprednje steklo, ki ga označujejo kot »keramični ščit« ima menda nekajkrat večjo trdnost od prej uporabljanih. Cenejša modela sta aluminijasta, dražja pa znova jeklena. Konec je zaslonov LCD v Applovih premijskih modelih, vsi so prešli na OLED, s čimer je tudi ločljivost pri osnovnem zdaj taka, da ne bo nihče več mogel očitati, da niti videa v polni visoki razločljivosti ni mogoče gledati v izvirni podobi. Svetilnost je ali 625 ali 800 kandel, vsi pa jo lahko pri vsebinah HDR začasno dvignejo na 1200 kandel. Izostalo je osveževanje s 120 Hz, po Applovo Pro Motion, in tako iPhone ostaja na 60 Hz, kar ne bo všeč ljubiteljem »specifikacij«. Telefone poganja procesor A14 Bionic, ki so ga predstavili že za iPad Air – ta sicer še ni v prodaji in bo verjetno na voljo hkrati kot iPhone 12 in 12 Mini – in ki je prvi, izdelan v 5-nanometrskem proizvodnem procesu. V primerjavi z A13 Bionic pa je za kakšnih 10 do 20 odstotkov zmogljivejši.

Oba cenejša modela imata, kot že iPhone 11, dvojni fotoaparat. Pri čemer so zaslonko glavnega objektiva izboljšali na f/1,6 in uporabili sedem leč, zaradi česar menda zajame do 25 odstotkov več svetlobe. Seveda so tudi algoritmi za fotografije z visokim dinamičnim razponom posodobljeni, posnetke razdelijo na posamezne predele in tako še bolj natančno določijo, kaj mora biti svetlo, kaj ne, itd Nočni način je zdaj na voljo pri vseh objektivih tako zadaj kot spredaj.

Novost je magnetno brezžično polnjenje, saj so v tuljavo dodali magnete in s tem omogočili razvoj novih dodatkov. Poanta naj bi bila, da se telefon ne bi več popeljal s polnilnika, kar se je doslej res dogajalo. Tovrstno polnjenje je po novem tudi hitrejše, saj lahko izkorišča 15-vatni polnilnik. Novost na tem področju pa je še – pričakovana – odsotnost polnilnika v škatli. Kdor še nima kakšnega ustreznega doma, ga bo torej moral kupiti posebej. Prav tako ne bo priloženih slušalk, kar ne predstavlja velike škode. Bo pa še vedno v paketu kabel, tokrat iz USB-C na Lightning.

Modela iPhone 12 Pro in Pro Max poleg večjih zaslonov z višjo svetilnostjo prinašata glavnino »dodatkov« v foto-videu sklopu. Teleobjektiv, večje glavno tipalo, LiDAR ter možnosti fotografiranja ProRAW in snemanja HDR (Dolby Vision). Večina tega, morda z izjemo 2- oz. 2,5-kratne optične povečave za fotografiranje in snemanje običajnemu uporabniku ne bo prišlo kaj dosti prav. LiDAR je po domače povedano merilnik razdalje in lahko izriše natančno globinsko karto prostora, zaradi česar je mogoče v aplikacijah za dodano resničnost bolj precizno razpostavlja navidezne objekte. Pripomore pa to tipalo tudi pri samodejnem ostrenju v slabi svetlobi, ki je zaradi tega bolj natančno in predvsem hitrejše.

Sistem ProRAW bo menda omogočil fotografije, ki bodo imele značilnosti »surovih«, torej se jih bo dalo povsem obdelovati, kot si resni fotografi želijo, hkrati pa bo tudi pri teh aparat že izvedel združevanje več posnetkov v enega v višjim dinamičnim razponom. Zanimivo bo videti, kako se bo to obneslo, kajti doslej je bil RAW na telefonih omejeno uporaben, saj se večinoma ni dalo doseči tega, kar zmorejo dobri algoritmi HDR. Snemanje videa pa bo zdaj mogoče pri 10-bitni barvni globini (ta lahko zajame milijardo barvnih odtenkov namesto 16 milijonov pri 8-bitni sliki), v načinu Dolby Vision in to pri 60 sličicah na sekundo v razločljivosti 4K. Vsako sličico bo procesor sproti analiziral in ji dal metapodatke, da jo bodo kasneje lahko zasloni s podporo za omenjeni kodek lahko pravilno prikazali. Sliši se izjemno impresivno, vendar v praksi zanimivo in uporabno samo za napredne snemalce.

Modela iPhone 12 in iPhone 12 Pro gresta v predprodajo ta petek, naprodaj pa bosta teden kasneje, torej 23. oktobra. Za iPhone 12 Mini in iPhone 12 Pro Max sta datuma 6. in 13. november. Predvidoma tudi v Sloveniji.

Fotografije: Apple

The post Novi iPhone 12 Pro je res za profesionalne uporabnike, prvič tudi iPhone Mini appeared first on Tehnozvezdje.