Kakšen »zum« rabimo v telefonu in kako se v tem pogledu izkaže Galaxy S21 Ultra?
Matjaž Ropret 9. marca 2021 ob 11:35

Moda več objektivov (»kamer«) v foto-video sklopu telefona se je začela z dodatno širšo goriščnico od glavne. Kmalu pa so proizvajalci začeli dodajati še teleobjektiv za približanje motiva in v zadnjem času spremljamo pravo dirko, kdo bo ponudil daljši »zum«, ki v bistvu ni zum. Čeprav smo ga še pred norijo množenja objektivov tudi že kdaj videli v telefonih. Pri tem je seveda vprašanje, kaj s tem pridobimo in koliko teleobjektivov potrebujemo.

Nabor okroglin na zadnji strani modernih pametnih telefonov je v bistvu nekaj takega kot fotoaparat z objektivi s fiksnimi goriščnicami. Le da so vsi naenkrat na aparatu in na voljo, vrzel med njimi pa telefon zna zapolniti računsko, s kombinacijo podatkov z dveh ali več tipal naenkrat in standardnim digitalnim povečevanjem. Nimamo torej zuma v optičnem smislu, kajti zares optični pogled imamo samo pri tistih goriščnicah oz. vrednostih, ki jih ponujajo objektivi na telefonu, vmesni »zum« pa je sestavljen umetno. Izdelki, kot je bil Galaxy K Zoom s pravim desetkratnim zumom so bili predebeli, pa tudi fotografska kakovost je bila skromna. Z današnjo procesorsko močno bi se jo kajpak dalo izboljšati, mogoče bi bil tudi objektiv lahko manjši, a če bi želeli uporabiti večje tipalo, morda sploh ne, kar pomeni, da bi bil za zahteve večine kupcev tak telefon prevelika »opeka«. Vendar so tudi z optiko v zgolj določenih točkah in vmesno interpolacijo rezultati vse boljši in vsekakor uporabniki za najbolj pogoste namene, torej objavo na družabnih omrežjih.

Kljub temu, da nas večina verjetno najbolj pogosto fotografira z bolj širokimi koti ali pa tja do približno 50 mm v klasičnem (polnem) formatu, kar je tudi ustreznica našemu vidu, pa je vseeno kdaj fino motiv še dodatno približati. Standarden nasvet »stopi nekaj korakov naprej,« je v resnici bolj slab, kajti tistih nekaj korakov se kaj dosti ne pozna, včasih jih dobesedno ni mogoče narediti (ker bi denimo padel v jezero ali prepad, se nekam zaletel, kaj pohodil, itd) ali jih nočemo (ker stojim pod streho, hočemo že od daleč pogledati, kaj piše na znaku, …) in lahko tudi popolnoma pokvarijo perspektivo. Proizvajalci pa nam ponujajo precej različne rešitve, kako blizu »lahko pridemo« s posameznimi telefoni.

Za tokratni poskus sem vzel že znano trojico Apple iPhone 12 Pro, Huawei P40 Pro in Samsung Galaxy S21 Ultra. Apple nudi »zgolj« dvakratno približanje, Huaweijev teleobjektiv je v optičnem smislu »petkratni«, Samsung pa ima dva, »tri« in »desetkratnega«. Že to označevanje s kolikokratnikom osnovne goriščnice lahko fotografiramo s pomočjo optike, je nekoliko smešno. V fotografskem svetu smo poleg navajanja razpona navajeni še podatkov o točnih goriščnicah. Če bi pogledali, kako je s tem, so pri omenjenih treh razlike še malo večje. Iphone je z glavnim objektivom nekje na sredi, pri 26 mm, in njegov dvakratni »zum« je tako 52 mm. Samsung je najširši s 24 mm, tako da sta teleobjektiva 72 in 240 mm. Huawei pa ima že pri glavnem komajda še široki kot s 27 mm (vse te vrednosti so preračunane na format 35 mm), petkratna povečava je tako kar 135 mm. Pri taki vrednosti bi S21 Ultra ponujal že 5,6-kratni »zum«, desetkratni pri P40 Pro pa je tako 270 mm, kjer je Ultra že na 11,25x.

Dva primera, kako gre od širokega do zelo približanega pogleda:

Za veliko večino namenov je desetkratna povečava dovolj. Tudi za fotografiranje Triglava v sončnem zimskem jutru, padalca ob dnevni Luni ali blejskega gradu z Begunjščico v ozadju.

Tja do 30-kratne se je z S21 Ultro še za silo smiselno podajati. Bolj zato, da lahko nekaj pokažeš ali pogledaš z razdalje (denimo napis na znaku, klopco na hribčku ali avtocestni cestninski portal v daljavi), kot da bi fotografijo uporabil za kakšen resen namen.

In fotografiranje Lune, za kar ima Samsungov telefon poseben način, ko jo prepozna, je lahko zanimivo. Takrat pride v poštev največja, stokratna povečava. Pri desetkratni je vse skupaj še popolnoma neuporabno, pri 30-kratni pa prepoznava in uporaba namenskih nastavitev začne delovati.

Pogosto pa je 10- in tudi petkratni teleobjektiv že preveč. Motiv namreč ni tako daleč in je 3x, malo manj ali malo več, ravno prav. Zato se mi zdi, da so v Samsungu zadeli kar dobro kombinacijo.

Še posebej za fotografiranje rastlin ali živali od blizu je eden od obeh teleobjektivov zelo dober nadomestek namenskega makro objektiva, četudi je njuna svetlobna moč nekoliko manjša kot pri glavnem in tudi risba malenkost zaostaja. Je pa Samsung tokrat vsaj barvno in tudi sicer uskladil fotografije z različnih objektivov, v čemer je sicer še vedno najboljši Apple.

Kadar nismo na optični vrednosti, je vsaj pri Samsungu kar opazen padec v kvaliteti. Zato se pri Ultri večinoma držim 3- in 10-kratne povečave, razen kadar je moj položaj glede na motiv tak, da res ne gre drugače. Medtem P40 Pro dokaj lepo izriše tudi vmesne vrednosti, denimo trikratni zum, in vse do desetkratnega je kakovost zelo spodobna, potem pa kar hitro pade. Pri iPhonu je nekje do petkratne povečave še uporabno za določene namene, vidi pa se, da je digitalna.

Glede na izkušnje s tovrstnimi telefoni bi rekel, da je dvakratna povečava danes že malo premalo za najbolj zmogljive modele. Apple se sicer trudi z dobro digitalno kompenzacijo, a vseeno zaostaja. Samsungov pristop z dvema obejktivoma je pravi, tudi izboljšave pri ostrenju in reprodukciji barv na vseh objektivih v primerjavi z S20 Ultra so dobrodošle. Še vedno je preveč ostrenja, zaradi česar se izgubljajo detajli in fotografije izpadejo nekoliko nenaravno, pa tudi vmesne »goriščnice« nimajo tako lepe risbe kot pri ostalih dveh. Tako se tudi Huaweijev način pri P40 Pro (obstaja še P40 Pro+ z dvema teleobjektivoma) obnese v redu, saj ni pretiranega padva kvalitete, čeprav je optični »zum« samo pri 135 mm.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja