Še preden na kratko opišem vsakega posebej, bom šel na lastnosti, ki ju razlikujeta od mnogih drugih. Ena je klasična, na žalost že kar malo pozabljena, ki jo je lepo videti še živo. Drugo smo sicer tudi že kje srečali, denimo pri zvočnikih (Anker) Soundcore, vendar je tu izvedba na višji ravni.

Prva prednost obeh zvočnikov pred marsikaterim konkurentom je klasični, analogni vhod 3,5 mm. Nič takega, kar bi bilo zelo napredno ali posebno, toda večina proizvajalcev, podobno kot v telefonih, ta priključek umika iz svojih modelov, verjetno zaradi varčevanja in ker naj bi šlo dandanes vse po zraku. Toda z možnostjo žičnega priklopa ju je mogoče uporabljati za računalniški zvočnik ali še za kakšen drug namen v povezavi z napravami, ki ali sploh nimajo vmesnika bluetooth (denimo namizni PC-ji), ali pri njih želimo zvok brez kakršne koli zakasnitve (pomembno npr. za montiranje videa). Zadeva deluje brez kakšnega preklapljanja načina na zvočniku ali česa podobnega. Četudi smo navajeni na brezžičen prenos zvoka, žičnega še ne gre povsem odpisati in zato sem vesel, da mu določeni proizvajalci še naprej namenjajo pozornost.

Druga posebnost obeh je povezovanje v stereo par. Dobrodošlo je, da deluje z zvočniki različnih modelov. Prva »združitev« je enostavna, saj takrat, ko sta vključena, na enem (»glavnem«) pritisnemo ustrezno tipko (z znakom »neskončno«) in takoj najde drugega ter se povežeta. Le tega, kateri je levi in kateri desni, uporabnik ne more določiti. Zvočnika sicer to povesta in je mogoče zamenjati njuni poziciji, če sta postavljena narobe (levi kanal na desni in desni na levi), druge možnosti pa nisem odkril. Vsekakor se pri glasbi sliši stereo in v konkretnem primeru ni niti najmanj motilo, da nisem povezoval dveh primerkov določenega modela, temveč dva različna. Slišalo se je v redu in brez kakšnih čudnih zvočnih odstopanj. In kar je še bolje, povezanost se znova vzpostavi vedno, kadar od takrat naprej vklopite ob zvočnika. S še enim pritiskom pa lahko stereo spremenite v »večsobni« sistem, torej zvočnika ali zvočniki, če jim imate več, predvajajo vsi enako, ali za večjo glasnost ali za ozvočenje različnih prostorov z isto glasbo.

Stereo povezovanje je delovalo tudi, če sem imel enega povezanega žično na računalnik in potem drugega dodal brezžično, vendar na žalost zgolj, če je bil prvi Stormbox 2. V kolikor sem poskušal ožičenega imeti Xsound Plus 2, ki se mi za ta namen zdi bolj pravi, in sem nato dodal še Stormboxa, se je zvok po združitvi v par izgubil.

Za oba je pri povezovanju na telefon po bluetoothu na voljo aplikacija Tribit, ki omogoča nekaj osnovnih zadev. Ravno dovolj, da se jo splača namestiti. Kaže odstotek baterije in nivo glasnosti, ponuja izenačevalnik in nastavitev, katera od prednastavljenih »krivulj« se vklopi s tipko na zvočniku, mogoče je tudi posodobiti vdelano programsko opremo.

Oba se lahko povezujeta večtočkovno, torej z dvema napravama naenkrat in brezhibno preklapljata med njima. Tako lahko denimo nekaj gledate zdaj na telefonu, zdaj na računalniku, vedno pa se sliši iz zvočnika. Le povezovanje z računalnikom je pri meni včasih zahtevalo nekaj časa, spet drugič pa je bilo takojšnje. Seveda je pri obeh na voljo mikrofon za telefonske oz. konferenčne klice in lovi povsem spodobno.

Stormbox 2

Ta zvočnik je dokaj klasične oblike za svojo vrsto. Ne povsem okrogel valj z dokaj konkretnim plastičnim zaključkom spodaj in zgoraj. Ima tudi boljšo zaščito obeh membran kot kakšen drug podoben, tako da lahko tudi kaj težjega prileti nanjo in se ne bi smelo zgoditi nič tragičnega. Spredaj so tipke za glasnost in utišanje, zadaj pa še za vklop, »parjenje« po bluetoothu, nastavitev izenačevalnika (oz. privzeto za povečanje basov) in za stereo združevanje. Potem pa pod debelo gumo še priključek USB-C za polnjenje in omenjeni vhod 3,5 mm. Na vrhu je neugledno šrtleč in prekratek pašček, pri katerem je treba odvijačiti vijak, da se ga da sneti. Nima »nogic«, da bi lahko ležal. Sicer lahko, ker ni povsem okrogel, temveč bolj kvadraten z zaobljenimi robovi, vendar je prava postavitev pokončna. Zvočnik je ravno prave velikosti, z nekoliko manjšim premerom in nekaterih konkurentov in dokaj lahek. Kljub temu ni težav z avtonomijo baterije. Ne znam povedati, koliko ur zdrži, a vsekakor dovolj.

Zvočno je Strombox 2 zelo prijeten in me je presenetil. Tako z vidika nizkih kot visokih tonov je dobro »pokrit« in je primeren za širok nabor žanrov, zvok ima nekaj globine in tudi glasnost je kar solidna, čeprav nekateri za to ceno nudijo še višjo. Vsekakor do sto evrov ni prav veliko zvočnikov z dosti bolj kvalitetnim zvokom. Napredni kodek je žal zgolj AAC, toda ne verjamem, da bi denimo LDAC prinesel kakšno bistveno razliko.  

Xsound Plus 2

To je zvočnik v obliki kapsule z »membrano« zgolj spredaj in basovskimi režami ter priključki zadaj. Tipke so na vrhu. Tu je postavitev ena sama, ležeča. Vrvica je bolj običajne vrste in daljša. Velikost zvočnika je podobna, masa pa nekoliko manjša. Kljub temu je baterijske zaloge še več. Po drugi strani zvoku malce zmanjka do nivoja Stormboxa, a vendar ni daleč zadaj. Z nekaj truda v izenačevalniku se da izvleči zelo solidno zvočno sliko, le nekaj basov in globine manjka. Toda zvočnik je tudi cenejši, zato mu to lahko oprostimo.

Tribit Stormbox 2 ima priporočeno ceno 100 evrov, Xsound Plus 2 pa 80 evrov. Prvega se da najti za manj kot 80 evrov in to je dobra cena glede na vse, kar ponuja. Drugega pa za približno 70, kar tudi ni slabo, ni pa izjemna vrednost za denar. V kolikor želite bogat nabor funkcionalnosti in všečen, čeravno ne izjemen zvok za ne previsok znesek, ju vsekakor imejte v ožjem izboru.

HVALIMO:

• Soliden zvok glede na ceno
• Aplikacija z izenačevalnikom
• Večtočkovno povezovanje
• Vhod 3,5 mm
• Dobro izvedeno združevanje v stereo par ali v večsobni način

GRAJAMO:

• Stormbox 2 nima nogic za ležečo postavitev
• Najvišji kodek je AAC
• Plastičnim in gumiranim oblogam se utegne hitro poznati obraba
• Xsound Plus 2 je zvočno nekoliko šibkejši

The post Tribit Stormbox 2 in Xsound Plus 2: Ponujata marsikaj, česar mnogi zvočniki za podobno ceno ne appeared first on Tehnozvezdje.

Zvočniki so Motion 100, Motion 300 in Boom 2.  Podjetje Anker ima sicer po znamko Soundcore še kopico drugih modelov, med njimi najnovejšega Boom 2 Plus, ki je dodatno začinjena izvedba s še močnejšimi basi in višjo glasnostjo. Ta menda res »seka,« medtem ko je Boom 2 še nekje v mejah normale in je v bistvu konkurent zvočnikom, kot je Sony ULT Field 1, vendar z drugačno obliko in dodatkom svetlobnih učinkov.

Mislil bi, da sta si prava prenosna zvočnika v tem izboru (Boom 2 je že nekoliko prevelik in skorajda pretežak, da bi ga pogosto prenašal s seboj) vsaj do določene mere podobna med seboj, vendar bi to težko trdil. Stotica je bolj nizka in široka, s tipkami, razporejenimi v krog, tristotica pa visoka in ozka ter ima tipke v ravni vrsti na zgornji ploskvi. Tudi mrežica čez membrano je nekoliko različna in enako velja za pašček, ki ga je pri večjem zvočniku mogoče odpeti, pri manjšem pa je fiksen. Še dve veliki prednosti ima 300. Gumijaste nožice niso zgolj na spodnji strani, temveč še na zadnji, in tako lahko zvočnik igra tudi v ležečem položaju (v aplikaciji je mogoče nastaviti, ali zvočnik položaj zaznava samodejno), predvsem pa lahko služi za telefonske pogovore, saj ima vgrajen mikrofon, ki stotici manjka. Ni idealen za ta namen, zvok na drugi strani ni vrhunski, vendar dovolj dober za priložnosti rabo. Oba sta iz take plastike, ki malce preveč sprejema maščobo s prstov, vendar se na zeleni to manj opazi kot na črni.

Boom 2 je veliko večji zvočnik z držalom, ki lahko stoji le v vodoravnem položaju. Spominja na torbo za prenašanje orodja, ob straneh pa sta membrani lahko osvetljeni z različnimi učinki, kar v določenih primerih pripomore k vzdušju. Način je mogoče spreminjati s tipko na zvočniku ali v aplikaciji, mogoče pa je ta svetlobni šov tudi povsem izključiti. Kot tudi ostala dva, premore še tipko Bass, ki ojača nizke tone in vsaj pri tem ustvari bolj poln zvok, a hkrati še poveča neravnovesje med nižjim ter srednjim in višjim delom frekvenčnega spektra, ki sta bolj zapostavljena in tako se dobro sliši predvsem rokovska in še kakšna glasba s poudarkom na bas kitari ter drugih nižje zvenečih inštrumentih. Violine in drugi, ki zahtevajo ustrezno predstavljene in čiste visoke tone, niso za ta zvočnik. Omenjena tipka pri Motion 300 prav tako malce pripomore k bolj zanimivemu zvenu, pri Motion 100 pa ne naredi nikakršne razlike.

Zvočniki sicer premorejo kodek LDAC in s tem dobro kakovost prenosa zvoka s telefona, vendar ta sam po sebi še ne zagotavlja kakovostnega predvajanja. Motion 100 ima preveč omejitev, medtem ko ostala dva malenkostno pridobita s tem kodekom. Motion 300 gode dokaj lepo, kot rečeno, premore nekaj basov, visoki toni so celo nekoliko bolj izraziti kot pri Boomu, in na koncu je vse skupaj prijetno poslušati. Tudi za podkaste je ta zvočnik primeren, ne glede na vklopljeno in izklopljeno ojačanje basov (pri Boomu je za govor to absolutno treba izključiti).

Vse zvočnike se da povezati v aplikacijo Soundcore, kjer je mogoče namestiti posodobitev vdelane programske opreme, če je na voljo, prilagoditi izenačevalnik ali vklopiti kodek LDAC za boljšo kakovost zvoka, nastaviti jakost osvetlitve tipk na zvočniku in čas, po katerem se samodejno izključi. Pri Boom 2 pa še izbirati svetlobne učinke. Prikazan je tudi nivo baterije, vendar zgolj grafično, približno, ne v odstotkih. O trajanju baterije težko kaj konkretnega povem, vsekakor pa vsi zlahka oddelajo celoten piknik in še kaj zraven. Polnijo se na USB-C, skrit za debelim gumijastim čepom, kar naj bi pripomoglo k vodoodpornosti. Boom 2 ima še običajen priključek USB, preko katerega lahko polni druge naprave. Vsi trije omogočajo povezovanje dveh v stereo par, česar sicer mogel preizkusiti, iz prejšnjih izkušenj pa domnevam, da je to treba vzpostaviti vsakič sproti. Žal noben od te trojice nima večtočkovne povezave, torej z dvema napravama hkrati, zato tudi omogočanja tega (pri nekaterih slušalkah se da to izklopiti ali vklopiti, lahko na račun kodeka LDAC) v aplikaciji ni.

Od teh treh bi model Motion 100 gladko izpustili. V tem cenovnem razredu (oz. še nižje) moj favorit ostaja Sony SRS-XB100, ki sicer ne podpira kodeka LDAC, a ga to ne ovira, da ne bi nudil bistveno lepšega zvoka, hkrati pa omogoča tudi prostoročne pogovore. Motion 300 je soliden zvočnik, tako glede kakovosti zvoka kot glede funkcionalnosti, njegova težava pa zna biti v tem, da so pogosto pri cenah malo pod sto evri znajdejo modeli (npr. JBL Flip 6 ali Sony ULT Field 1), ki so »priporočeno« štartali blizu 150 evrov, in so še bistveno boljši. Zato je treba tudi tega iskati v akcijah za kakih 60 do največ 70 evrov. Za tak znesek lahko predstavlja dober nakup. Namesto Boom 2 bi se prav tako raje odločil za katerega od bolj uravnoteženih konkurentov v kategoriji do 130 oz. 150 evrov, mogoče pa koga premamijo svetlobni učinki ali drugačna oblika in postavitev. Toda potem je morda bolje že takoj ciljati na še večjega in udarnejšega Boom 2 Plus.

• 
  PRVI VTIS Nissan Leaf: Presenetila vas bo »ročica menjalnika«
• 
  Volkswagen ID.Polo: »Majhen« e-avtomobil in dolga pot gresta v tem primeru zelo dobro skupaj
• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca

The post Od trojice bi enega imel, ostala dva me ne prepričata appeared first on Tehnozvezdje.

Japonski proizvajalec poskuša z novim zvočnikom izstopati vsaj v nečem, in to sta delno oblika, predvsem pa tipka ULT, ki vklopi drugačen zvočni profil z več basi in vse skupaj naredi nekako bolj »polno,« konkretno. To je seveda bolj finta kot kaj drugega, kajti zvočnik bi lahko imel vedno tako nastavljen izenačevalnik, kot ga ima s to tipko, pa ne bi bil nič drugačen. V bistvu me zadeva spominja na tipko »turbo« na PC-jih s procesorji 386 pred kakimi 35 ali 40 leti. Če ni bila vklopljena, računalniki ni deloval s polnimi zmogljivostmi. Kar je pri namiznem očitna traparija, saj ni treba gledati na trajanje baterije in večinoma tudi ne na morebitno pregrevanje. Podobno je tu, le da je denimo za poslušanje podkastov dejansko bolje to nizkotonsko poudarjenost izključiti, ker se brez nje glasovi bolj čisto in razločno slišijo. Toda, za glasbo je basovski profil primeren, ker nekaj tiste udarnosti, konkretnosti, ki je marsikdaj manjka. A to lahko naredi, ker je tudi po preostalem spektru zvočnik dovolj dober. Pogosto poslušamo kakšne zvočnike in slušalke s še močnejšimi basi, ki pa niso prijetni, ker jim denimo manjkajo srednje frekvence, ali pa se visoke popačijo pri višji glasnosti. Tu je uravnoteženost zvoka dobra in glasnosti je hkrati precej ter ne vpliva bistveno na kakovost.

Oblikovno je ta zvočnik nekoliko bližje zaobljenemu kvadru kot valju, ki jih običajno srečujemo, proti sredini se nekoliko zoži. Na obeh straneh ima seveda plastično gumirana zaključka z luknjami, da lahko stoji ali pokonci ali ležeče, pa to ne vpliva na zvok. Priključek USB-C za polnjenje je pokrit s precej debelimi »vratci«, kar je po svoje hecno, saj kakšen drug zmore zagotavljali podobno vodoodpornost s popolnoma izpostavljenim. Za lažje prenašanje naokrog so skozi precejšnje luknje na obeh koncih potegnili kar debele »vezalke«, kar po eni strani deluje inovativno in sveže, po drugi pa je malo odveč na zvočniku, kadar nekje stoji (oz. leži) in opravlja svoje delo. Manj vpadljivi paščki so v tem pogledu boljša izbira. Seveda pa je mogoče to vezalko tudi ostraniti. Zvočnik je dokaj lahek, nekateri podobni (npr. Huawei Sound Joy) so kar občutno težji. Sumim, da je razlog v bateriji, ki tu ni ravno rekordno velika. Slednje se pozna tudi na trajanju, ki ga je uradno za 12 ur, realno pa bi rekel, da bolj za kakih deset pri konkretni glasnosti. Najbrž dovolj za večino načinov uporabe in namenov, vseeno pa bi si želel za polovico več.

Zvočno je torej ULT Field 1 dober, mogoče celo zelo dober, in oblikovno še kar izviren, kaj po ostalo? Povezljivost je solidna, vendar ne popolna, saj zvočnik podpira skoraj najnovejšo različico bluetootha (5.3) in kodek ACC za nekoliko boljši zvok kot prek osnovnega SBC, ni pa podpore za še naprednejši LDAC, ki jo pogosto srečamo pri Sonyjevih slušalkah, in tudi ne hkratne (aktivne) povezave z dvema napravama (npr. telefonom in računalnikom ali dvema telefonoma). Možno pa je dva tovrstna zvočnika združiti v stereo par.

Tu pa se žal zmožnosti zaključijo. Aplikacija Music Center omogoča še nekaj malega nastavljanja izenačevalnika, vendar samo s tremi drsniki namesto običajnih petih, pokaže odstotek baterije in »integrira« glasbene storitve, kar pa je samo privid, saj v resnici zgolj zbere na kup bližnjice do njihovih aplikacij. Želel bi si kakšne indikacije, kakšen je nivo baterije, tudi na samem zvočniku. Denimo z nekaj diodami, od katerih bi vsaka predstavljala 20 ali 25 odstotkov. (Mimogrede, napačno se mi zdita postavljeni tudi tipki za glasnost. Če naj zvočnik pokonci stoji, kot ga definira vezalka, bi morala biti plus zgoraj in minus spodaj. Pa tudi večji bi morali biti.) Zelo pogrešam kakšen analogni vhod (3,5 mm), da bi lahko zvočnik uporabljal tudi z računalnikom, ki nima bluetootha (ali, če ga ima, brez zakasnitve za opravila, kjer je to izjemno pomembno, kot denimo pri montiranju videa), mogoče še s kakšno drugo napravo. Mikrofon za telefonske pogovore ali videokonference je vgrajen, vendar je treba govoriti precej glasno ali pa imeti zvočnik povsem ob sebi, da oni na drugi strani slišijo povsem razločno.

S ceno okrog 140 evrov je ta zvočnik povsem konkurenčen in komur je v prvi vrsti pomembna kakovost zvoka, naj ga ima v ožjem izboru. Toda od znamke, kot je Sony, bi si vseeno želel nekaj več funkcionalnosti in dodatnih možnosti uporabe, ki pa jih ULT Field 1 žal ne ponuja.

HVALIMO:

• Dober, poln zvok (še posebej z nastavitvijo ULT)
• Zanimivo oblikovanje
• Dokaj lahek
• Zmerna cena (sploh glede na znamko)
• Bluetooth 5.3 in kodek AAC
• Dva je mogoče združiti v stereo par

GRAJAMO:

• Nobenega analognega vhoda
• Med telefoniranjem je treba govoriti zelo glasno
• Ni podpore za kodek LDAC
• Ne omogoča povezave z dvema napravama hkrati
• Trajanje baterije ni rekordno dolgo
• »Vezalka« za prenašanje je domiselna, a ne najbolj praktična rešitev
• Aplikacija ne nudi ničesar zares uporabnega

The post KRATKI TEST Sony ULT Field 1: Bogat zvok, malo funkcij appeared first on Tehnozvezdje.

Na prvi pogled bi lahko pomislili, da gre za še enega v vrsti klasičnih, cilindrično oblikovanih zvočnikov. Toda podrobnejši pogled razkrije, da se na eni strani krog ne zaključi, ampak se nadaljuje v nekakšen podaljšek, ki zadevi omogoča, da lahko stoji vodoravno. Možno jo je sicer imeti postavljeno tudi pokončno, na obeh straneh ima male gumijaste blažilnike (»nogice«), vendar membrane ob straneh razkrivajo namen proizvajalca, da zvočnik leži. Zunanji del ohišja je iz kombinacije dokaj trde plastike in imitacije mrežne tkanine, sredi katere je ploščica z napisom znamke, notranji del (ali zgornji in spodnji, če je zadeva postavljena pokončno) pa je iz nekoliko bolj gumiranega materiala. Reč je široka (ali visoka) dobrih 19 cm, skoraj natanko enako kot denimo Ultimate Ears Blast, in s tistim podaljškom vred globoka približno 8,5 cm. Težka je 628 g (skupaj z vrvico), tudi v tem je podobna Blastu (648 g), ki pa se lahko pohvali z malo boljšimi materiali. Kakšnih barvitih izbir tu ni, lahko se v duhu Henryja Forda odločite za katerokoli barvo, dokler je črna.

Zadaj, na »stojalu« je utor za pritrditev vrvice, ki je priložena, a v bistvu prekratka, da bi se dalo skoznjo spraviti zapestje in si z njo zares pomagati pri prenašanju zvočnika naokrog. Potem so na sredi tipke za upravljanje, večina jih ima več funkcij, odvisno od tega, ali uporabnik pritisne enkrat, dvakrat ali za dlje časa. Potem sledi še pokrov z zatesnitvami, pod katerim se skrivata priključek USB-C za polnjenje in 3,5 mm zvočni vhod. Oba vhoda pozdravljam, kajti prvi v zvočnikih, sploh cenejših, še vedno ni standarden, temveč ne nehamo srečevati zastarelega mikro USB, drugega pa proizvajalci za mnoge modele sploh izpuščajo, a zagotovo lahko pride prav. Če nič drugega, lahko priključite kakšen (starejši) prenosni predvajalnik ali pa Force 2 uporabite kot računalniški zvočnik. Kratek kabel priložen, kot je polnilni iz USB-A na USB-C, napajalnik pa morate uporabiti obstoječ ali kupiti novega.

Za polnjenje ali priklapljanje zunanjega vira je torej treba odpirati tisto zaščito pred vodo, a kakšen drug zvočnik ima zadevo izvedeno še bolj nerodno. Uradna vodoodpornost izdelka je enaka kot pri večini, po standardu IPX7. To pomeni, da lahko pade tudi v bazen, a naj ne bo preglobok. Nikakor mi ni všeč postavitev tipk in lučke. Niso zgolj odročne in nerazločne, še težko jih je pritiskati. Na srečo ni problema glasnosti uravnavati s telefonom, je zgolj en nivo, ne tako kot pri nekaterih, kjer se na telefonu posebej nastavlja glasnost »povezave« bluetooth in na samem zvočniku (ali denimo avtomobilskem infozabavnem sistemu) še dejansko glasnost. Za vklop in izklop je treba tipko držati kar nekaj sekund, nakar tri različne gospodične povedo, da je zvočnik vključen, priklopljen in v načinu za pogovore.

Vgrajen je torej mikrofon, tako za telefonske pogovore kot za narekovanje izbranemu navideznemu pomočniku. Tega je tudi mogoče dokaj enostavno priklicati z dotikom zadnjega dela zvočnika. Dvomim pa, da bo to prav veliko slovenskim uporabnikom kaj pomenilo. Precej bolj pomemben je seveda zvok.

Tega bi opisal za mestoma dobrega, mestoma solidnega. Pri nižjih in običajnih glasnostih se ni kaj dosti pritoževati. Basov ni na pretek, kot pri nekaterih drugih zvočnikih, ki s tem pogosto zakrivajo slabosti drugje, a tudi ne premalo. Prav tako ni kakšne večje luknje v srednjih in visokih tonih, zato je celotna zvočna slika vsaj na ravni kakšnega Soundcore Flare, mogoče celo boljša, a je seveda taka ocena lahko hitro subjektivna. Malce na slabše gre s še dodatnim povečevanjem glasnosti, ko se začne izgubljati čistost zvoka in pojavljati kakšni neželeni dodatki. Je sicer daleč od kritičnega, toda vseeno bi raje poslušal pri zmerni glasnosti, saj takrat Force 2 zveni lepše. Tronsmart ne obljublja kakšnega 360-stopinjskega občutenja zvoka, kar je pravilno, saj ga seveda ne zagotavlja. Se pa da povezati več teh zvočnikov, kar do sto, v gručo, in tako dejansko zagotoviti vseobkrožajoč zvok. Nekaj podobnega Anker omogoča z modelom Soundcore Flare 2, vendar izvedba ni ravno blesteča. Kako je v praksi pri Tronsmartovem izdelku, žal ne vem, ker sem imel na testu zgolj en zvočnik.

Trajanja baterije je po uradnih podatkih 15 ur. Težko je izmeriti, koliko časa je zvočnik preigral od zadnjega polnjenja, vsekakor pa bi ga moral pogosto priklapljati zgolj po dolgotrajnih zabavah. Ob običajni vsakodnevni uporabi, kar pomeni največ uro do dve predvajanja, pa še to ne čisto vsak dan, človek kar pozabi, kdaj ga je nazadnje polnil. Pogrešam kakšne diode ali drugo vrsto indikatorja, koliko je še zaloge v bateriji. Zadeva sicer kar dolgo ostane vključena, nima se navade hitro izklapljati kot nekateri drugi, še posebej pa mnoge slušalke.

Podoben kot Force 2, a s še več neobičajnimi lastnostmi, je model T6 Plus. Ta stoji pokončno in ima na vrhu priročen vrtljiv gumb za uravnavanje glasnosti, predvsem pa lahko deluje kot zunanja baterija za polnjenje telefona ali kakšne druge naprave. V ta namen ima običajen USB priključek (poleg USB-C za polnjenje zvočnika). Premore pa še vhod za kartico microSD za predvajanje glasbe z nje in NFC za hitro »parjenje« s telefonom. Predvidevam, da v zvoku ni bistvenih razlik.

Za polno ceno, ki je v trgovini Geekbuying blizu 60 evrov (z dostavo iz Nemčije), je Tronsmart Force 2 povprečen nakup. Nekatere lastnosti so boljše kot pri konkurenci, druge slabše. Toda s kodo NNNTTSFORCE2 ga lahko (do konca avgusta) dobiš za malo manj kot 34 evrov in to povsem spremeni končno oceno. Za ta denar je težko najti kaj boljšega. Moj favorit v takem cenovnem razredu je že malo starejši Sonyjev model SRS-XB12, ki je sicer manjši in ne tako glasen, a zvočno presenetljivo dober, ponuja podobno avtonomijo baterije, ima prav tako priložen pašček za držanje, je zelo ličen ter zlahka prenese kakšne padce. Njegove glavne pomanjkljivosti so priključek mikro USB, starejša različica bluetootha (4.2 namesto 5.0) in odsotnost 3,5 mm vhoda. (Na voljo je sicer novejši SRS-XB13 s priključkom USB-C, a je precej dražji). Česa drugega podobno dobrega za 35 evrov ne poznam.

HVALIMO:

• Spodobna izdelava
• Priključek USB-C za polnjenje
• Solidno trajanje baterije
• Vhod 3,5 mm
• Dober zvok pri nižji in srednji glasnosti
• Možnost povezovanja več zvočnikov skupaj

GRAJAMO:

• Nepriročno postavljene in nerazločne tipke
• Poslabšanje zvoka pri višji glasnosti
• Ni aplikacije za nastavitve
• Izgled malce izdaja nizkocenovno poreklo

The post Tronsmart Force 2: V redu zvočnik, samo za pravo ceno ga moraš dobiti appeared first on Tehnozvezdje.

Trojica je med seboj popolnoma različna in tudi posamezne lastnosti so take, kot bi vsakega od teh izdelkov snovala povsem druga ekipa. Prav to je največja težava pri podjetju Anker oz. znamki Soundcore, saj ni prav nobene konsistentnosti. Kar je dobro pri najcenejšem modelu, pri srednjem manjka, in obratno. Težko je na osnovi enega proizvoda karkoli sklepati, potem pa pridejo vmes še nekateri dokaj nepotrebni dodatki, kot je svetlobni pas pri liniji Flare, kar jih brez dvoma onemogoča kar najboljšo cenovno konkurenčnost v zelo zaostrenem okolju zvočnikov bluetooth, kjer je ponudbe preveč tudi za poznavalce, kaj šele za običajne kupce.

Soundcore 3

Najmanjši od testirane trojice je skoraj pravokotna škatlica, ki se na embalaži ponaša s pravimi poudarki, toda zmanjka ji pri tistem najbolj pomembnem dejavniku – zvoku. Zadeva je namenjena enostavnemu prenašanju naokrog, saj je tudi zelo lahka, in ob strani ima utor za pritrditev zaščitne vrvice. Zvočnika se ni se treba pretirano paziti, ker je oblečen v gumirano plastiko in ponuja zaščito pred vodo po standardu IPX7. Tako lahko pade tudi v bazen in bo še vedno nemoteno deloval. Po navedbah proizvajalca z enim polnjenjem baterije gode do 16 ur, kar je najbrž nekoliko pretirano ali pa vsaj izmerjeno pri zelo nizki glasnosti, toda med testom sem ga napolnil na začetku in potem morda še enkrat. To pa se počne prek priključka USB-C, brez težav z istim kablom (in polnilnikom) kot telefon, kar je zelo pohvalno. Priključek sicer ni zaščiten s kakšnim čepkom, zagotovo pa mora biti od znotraj, sicer zvočnik ne bi veljal za vodotesnega.

Njegova težava je zvok, ki je z eno besedo plehek. Povprečen je skozi celotno frekvenčno območje in tako ne da od sebe niti prijetnega niti polnega zvoka. Slišal sem že določene cenejše primerke, ki so se zvočno precej bolj izkazali, tudi Flare Mini je med njimi. Pogrešam še priključek za priklop zvočnega vira po kablu. Zadeva podpira aplikacijo Soundcore za nastavljanje določenih parametrov. Tipke na vrhu zvočnika so sicer velike, toda v vsaki svetlobi niso najbolje vidne, pa tudi ne dajejo dobrega občutka pri pritiskanju.

Naj kupim? Trenutno se ga da najti v akciji s 15-odstotnim popustom, kar ceno z običajni nekaj več kot 50 evrov zniža na 44 evrov. Toda to je še vedno preveč glede na povprečen zvok.

HVALIMO:

• Majhen, lahek in trpežen
• Priključek za polnjenje USB-C
• Omogoča pritrditev vrvice za prenašanje naokrog

GRAJAMO:

• Prazen zvok
• Neprijetne tipke
• Nezaščiten priključek USB-C
• Ni vhoda 3,5 mm
• Previsoka cena glede na zvočno kakovost

Flare Mini

Testirali smo že več izvedb zvočnikov iz družine Flare (Flare, Flare+, Flare 2). V osnovi so nam všeč, čeprav se tudi tu kaže nelogičnost odločitev. Prva generacija je imela dober izgled tkanine in vhod 3,5 mm, vendar priključek mikro USB, pri drugi pa so prešli na USB-C ter odstranili drugi priključek in poslabšali tkanino. Mini je nekje vmes. Oblečen je v tisto prvotno, prijetnejšo tkanino, ima celo lepši dizajn kot prva generacija zvočnikov Flare, a žal tudi mikro USB in je brez linijskega vhoda. Je seveda manjši kot Flare ali Flare 2, da o modelu Flare+ sploh ne govorimo, a enake pokončne, ne povsem valjaste oblike, saj se spodaj nekoliko razširi. Tam je tudi svetlobni pas, ki naj bi skrbel za dodatno poživitev, kar morda drži za kakšno zabavo (kjer pa utegne to ostati popolnoma spregledano), toda ob poslušanju med delom ali kakšnim domačim opravilom je kvečjemu moteč, še posebej, če je vključen kateri od učinkov, ne statična osvetlitev. Učinke je mogoče izbirati tako s tipko na vrhu zvočnika kot v aplikaciji.

Kljub temu, da ni nič večji kot Soundcore 3, samo drugače postavljen, pa zvok popolnoma nekaj drugega. Veliko lepši in čistejši, prisotni so basi in vse skupaj zveni dovolj dobro, da je mogoče dejansko uživati v glasbi. Še vedno ni kakšen presežek, a za ceno več kot samo solidno. Navedbe o 360-stopinjskem zvoku, ki jih proizvajalec trosi že od prvih modelov Flare naprej, so popolnoma nesmiselne, saj je povsem zaznavno, od kod prihaja muzika, a to je pač marketing. Nazivno je Soundcore 3 močnejši, vendar je najbrž povsem jasno, pri katerem bi sploh zviševal glasnost proti zgornjim nivojem in pri katerem ne. Baterija naj bi zdržala 12 ur in tudi če je realna številka deset ur, je to še vedno solidno, ni pa ravno izjemno. Zvočnik ima enako težave kot vsi ostali iz te serije. Tipk za glasnost in ostalo na zgornji površini se ne razloči, niso osvetljene, treba je vedno od blizu pogledati, kaj pritisniti, in to je bi morali popraviti.

Naj kupim? Za 45 evrov je Flare Mini zanimiv zvočnik, a je konkurenca huda.

HVALIMO:

• Soliden zvok glede na velikost in ceno
• Oblečen v prijeten material
• Svetlobni pas, če ti to kaj pomeni

GRAJAMO:

• Nerazločne tipke za upravljanje
• Priključek mikro USB
• Ni vhoda 3,5 mm
• Svetlobni pas je med običajno uporabo moteč

Motion+

V primerjavi z drugima dvema je Motion+ pravi težkokategornik. Niti ne toliko po velikosti, čeravno seveda je zajetnejši, temveč predvsem po masi. S kilogramom in petimi dekagrami je skoraj trikrat težji kot Soundcore 3. Malo gre to na račun baterije, ki mora zagotavljati delovanje pri višjih glasnostih, a glavni razlog so zvočniški elementi, kar so konkretno pozna pri valovanju, ki ga oddaja. Zvok je tu poln, konkreten, z dovolj poudarjenimi basi tudi za tiste, ki jim je to najbolj pomembna lastnost. A niti srednji in višji toni niso zapostavljeni, zato je predvajana glasba ali govor dovolj čist in prijeten. Zadeva se že lahko primerja s tem, kar dajo od sebe zvočniki mini »stolpov« ali cenejši Sonosi ter večji modeli pametnih zvočnikov Amazona in Googla. Tudi v glasnosti, kjer niti ni zaznati kakšnega popačenja. Podprt je kodek aptX, kar zagotavlja nekoliko manjše stiskanje podatke čez povezavo bluetooth.

Motion+ je ležeč, podobno kot Soundcore 3, vendar ni pravokotne oblike, zvočniki so obrnjeni nekoliko navzgor, proti poslušalcu. Zadaj je kar velika odprtina, da basi lahko dihajo, vseeno pa je reč prav tako vodotesna po standardu IPX7. Priključek za polnjenje (USB-C) in vhod 3,5 mm sta zaščitena z gumijastim prekrivalom. Za baterijo podobno kot pri Flare Mini navajajo 12 ur avtonomije in ta številka zna kar držati, razen če nameravaš ves čas poslušati na najvišjih glasnostih. Tipka za vklop je tu ob strani, ostale pa na vrhu, kar pomeni, da jih uporabnik zaradi naklona ohišja v bistvu ne vidi, pa že tako ali tako so enako slabo čitljive kot pri ostalih dveh zvočnikih.

Naj kupim? Motion+ stane malo manj kot sto evrov, v trenutni akciji pa približno 80 evrov. Za to ceno je težko najti kaj bolje zvenečega, glasnejšega in diskretno zmogljivega, če seveda potrebuješ tak zvočnik.

HVALIMO:

• Zelo dober in glasen zvok
• Pravi nabor priključkov
• Zmerna cena glede na zmogljivosti

GRAJAMO:

• Nerazločne tipke
• Trajanje baterije bi bilo glede na maso lahko daljše

The post Iz teh treh zvočnikov bi morali sestaviti enega, pa bi bil res dober! appeared first on Tehnozvezdje.

Soundcore Flare je že v prvi generaciji (pa tudi večji izvedbi Flare+) imel spodnji svetlobni pas in je bil zato zanimiv za zabave (saj jih bomo obudili, brez skrbi). Zdaj je osvetlitev pridobil še zgoraj, spodnja pa je še malo okrepljena. Njena vloga in izvedba sta še naprej enaki. Na voljo je nekaj različnih načinov, kako se spreminja svetloba v teh pasovih, ki vsebujeta sveteče diode s polnim pokrivanjem barvnega spektra. Osebno se mi zdi še najbolj zanimiv in privlačen najbolj osnovni (zabava oz. party mode), kjer se svetloba spreminja po glasbi oz. ritmu, in uporablja vse barve. Nekateri drugi, denimo potovanje svetlobe v krogu, so bolj barvno omejeni in zato manj privlačni. Način je mogoče spreminjati v aplikaciji Soundcore na povezanem telefonu ali s tipko na vrhu zvočnika, vse skupaj pa se da tudi izključiti, za takrat, ko bi to motilo koncentracijo med delom. Vsekakor se ta svetlobni šov najbolj izkaže, ko je treba ustvarjati vzdušje. Na žalost še nismo na tem, da bi bilo to relevantno.

Druga posebnost zvočnikov Flare 2, če jih imaš več, je v možnosti zaporednega dodajanja v skupino. Niso redki modeli, pri katerih je mogoče dva enaka »sestaviti« v stereo par. Toda tu gre povezovanje še malo dlje. Kar sto jih je mogoče povezati v gručo, da predvajajo isto glasbo s telefona (ali druge naprave). Na testu smo sicer imeli zgolj dva, tako da več od tega, da smo ju imeli v sosednjih sobah, nismo mogli storiti, smo pa spoznali princip delovanja (oz. povezovanja). In lahko ocenimo, da je primeren za občasno, priložnostno uporabo. Torej predvsem za zabave. Gre namreč tako, da na zvočniku, ki je povezan s telefonom, držiš tipko bluetooth, dokler ne zaslišiš zvočnega signala (kakšne tri sekunde), potem pa to storiš še na drugem zvočniku (ki ni »sparjen« z ničemer) in napravi postaneta »eno«. Tako je lahko ali znotraj istega prostora glasba glasnejša, bolj polna in se sliši bolje – ni sicer pravi stereo, ker zvočnika ne delujeta kot levi in desni kanal – ali pa z isto vsebino ozvočiš dve sobi ali več in ko hodiš iz ene v drugo nemoteno poslušaš, kar pač poslušaš.

Ko je ta povezava med zvočnikoma (ali zvočniki) vzpostavljena, deluje dobro. Ovira so lahko debele stene ali kaj drugega, kar onemogoča pot brezžičnemu signalu, toda kakšnih večjih težav nisem zaznal. Večja ovira je v tem, da skupina ne more biti konstantna, ampak jo je treba vsakič znova vzpostaviti. Ko zvočnike vključimo, nimajo »spomina« in tako je treba znova skozi opisani postopek. In če bi jih imeli več, bi jih morali prinesti na zbirno mesto, kjer bi vse to povezovanje izvedli, potem pa jih znova razpostavili po stanovanju ali hiši. Tako na ta način ni mogoče vzpostaviti večsobnega zvočnega sistema, ampak je primeren samo za priložnostna grupiranja. Kar je škoda, ampak take so omejitve, če se proizvajalec zanaša zgolj na bluetooth. Tudi nastavitev svetlobnega pasu se pri drugem in naslednjih zvočnikih izgubi in je treba zadevo na novo vklopiti.

Kot običajen brezžični zvočnik je Flare več kot soliden. Glede na to, da stane približno 70 do 80 evrov, so seveda določena pričakovanja že upravičena, vseeno pa je jasno, da gre še vedno za poceni izdelek. Kljub temu ni cenen, četudi se mi je zdela »tkanina«, ki ga prekriva, na predhodniku za odtenek dražja in lepša. Zvočnik je malenkost višji, oblika je še vedno enaka, kar pomeni, da se malo zoži proti vrhu, vendar lijakasto, ne kot kakšen stožec. Spodaj je dovolj gume, da se tudi ob močnejših basih ne premika po podlagi, kajti mase ni prav veliko. Na vrhu so znova ključne tipke, le tisto za dodatne base so prestavili tja, kjer je tudi tipka za povezovanje. Četverica na vrhu tako skrbi za glasnost, vklop in izklop ter določanje svetlobnega učinka. Problem teh tipk je v tem, da se jih slabo vidi. Niso osvetljene in kakšnega pravega kontrasta ni, zato se je treba skoraj vedno skloniti nad zvočnik in pogledati, na katero pritisniti.

Že prvi Flare je imel dober zvok za svojo ceno in enako velja tudi tokrat. Ne glede na zvrst zadeva zveni bolje, kot bi pričakoval za to ceno. Glavno je, da ni nobene večje luknje v frekvenčnem spektru, četudi bi bili visoki toni lahko nekoliko čistejši. Pogosto je v tem cenovnem razredu slišati kar konkretno pomanjkanje basov, a tu niti ne. Težko bi trdil, da grmi, toda z vključenim ojačanjem basov je kar v redu. V aplikaciji Soundcore je mogoče še malo prilagajati zven v izenačevalniku, so mi pa osebno čisto všeč osnovne nastavitve (z dodatnimi basi). Trajanje baterije je malodane izjemno. Proizvajalec obljublja 12 ur in pri nižjih glasnostih bi skoraj upal staviti, da je mogoče doseči še boljši rezultat. Tako redko sem moral med testom napolniti primarni zvočnik, da v urah kar malo težko ocenim, v vsakem primeru pa je avtonomije dovolj za vsako zabavo ali še tako dolg delovni dan. Tokrat je polnjenje omogočeno prek priključka USB-C, kar pomeni, da ga lahko priklapljaš na isti kabel kot telefon. Na žalost pa je izginil žični vhod (3,5 mm) in je tako mogoče predvajati samo prek bluetootha, prek kabla ne gre.

Namen zvočnikov Flare 2 je v prvi vrsti žurerski. Svetlobni pasovi in združevanje v skupine za pokrivanje večje površine z (enakim) zvokom iz enega vira vsekakor olajšajo delo priložnostnim didžejem (saj veste, kadar …) in še malo popestrijo vse skupaj. Vseeno pa to na srečo ni edino, kar govori v prid temu izdelku. Tudi če kupiš samo enega in nikoli ne uporabljaš osvetlitve, je zvočno in baterijsko dovolj dober, da upraviči ceno. Škoda pa res za vhod 3,5 mm, ki bi ga naredil (oz. ohranil) še bolj fleksibilnega.

HVALIMO:

• Presenetljivo dober zvok glede na ceno
• Odlično trajanje baterije
• Aplikacija Soundcore ponuja vse ključne nastavitve
• Možnost povezovanja do sto zvočnikov v skupino, ki predvaja isti zvok z enega vira
• Atraktiven dvojni svetlobni pas
• Solidna izdelava

GRAJAMO:

• Povezovanje v gručo je treba izvesti ob vsakem vklopu zvočnikov
• Ni več žičnega vhoda (3,5 mm)
• Tipke na vrhu je težko razločiti
• Tkanina je bila pri prejšnjem bolj fina

The post Soundcore Flare 2: Zvočniki za žur ob koncu protikoronskih ukrepov (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

UE spada pod velikana računalniške periferije Logitech, vendar se ime krovne korporacije na teh zvočnih izdelkih ne pojavlja nikjer. V paleti je kopica zvočnikov, najbolj znani so Wonder Boom, Boom in Mega Boom, pri nekaterih so prilezli že do številke tri, najnovejši je MyBoom, naš izbrani pa je Blast. Tudi ta ima sicer še večjo izvedenko z dodatkom Mega, toda odločili smo se za manjšega, ki bo verjetno večini kupcev bolj zanimiv, saj je cenejši, še vedno čisto spodobno glasen, če je treba, pa še simpatično lahek in nikakor prevelik. Posebnost te linije v “vgrajeni” navidezni pomočnici Alexi, torej bi lahko napravo označili tudi za “pametni zvočnik” (angl. Smart speaker). Toda v prvi vrsti je le namenjena predvajanju glasbe, tista možnost interakcije z Amazonovo gospodično je bolj za zraven.

Blast je med paleto Ultimate Ears zanimiv zaradi cene, saj se ga skupaj s poštnino da dobiti za približno 90 evrov, včasih celo ceneje, odvisno od barve in trenutnih akcij (ki so kar pogoste). Vsaj na papirju pa za ta denar ponuja precej. Zvočno naj bi bil na podobni ravni kot modeli Boom. Premore dva aktivna visokotonca (35 mm) in dva pasivna nizkotonca (81 x 39 mm), frekvenčni razpon je med 90 Hz in 20 kHz, največja glasnost pa 90 decibelov. Zraven modrozobe povezave omogoča še priklop v domače brezžično omrežje, da lahko deluje Alexa. Je vodotesen po standardu IP67 in avtonomija baterije po uradnih podatkih znaša 12 ur. Toda to so specifikacije, kako pa se je zadeva dejansko izkazala v domači dnevni sobi, v pisarni in na piknikih?

Podobno kot še marsikateri zvočnik, ki je namenjen uporabi zunaj (za razliko od Ankerjevih Soundcore Flare in Flare+, ki naj bi ju uporabljali predvsem na suhem), ima zunanjost iz kombinacije trne gumirane pene ter umetne tkanine. Vse skupaj je nekakšen tulec, z ravno pravšnjim premerom, da se ga še da lepo prijeti. Guma je spodaj in zgoraj ter v ozkem navpičnem pasu, kjer sta veliki tipki plus in minus za glasnost – zaščitni znak tega proizvajalca. Zgoraj sta večja tipka za vklop in izklop ter manjša za aktivacijo “parjenja”, ki vsebuje tudi mikrofon. Spodaj pa priključek za polnjenje – žal mikro USB -, skrit pod plastjo gume, pritrjeno s kovinskim vijakom. Ta ima standarden navoj za stojalo, tako da (pokončna) pritrditev zvočnika ni nobena težava. Sicer lahko tudi leži, saj je tisti pas dovolj dobra opora.§ Zadeva deluje kar trpežno, zagotovo bi zlahka preživela kakšen padec, možno si jo je brez skrbi po zraku podajati z enega na drugi konec prireditvenega prostora in kakšen dež ji absolutno ne pride do živega. Pogrešam pa na ohišju še kakšne glasbene kontrole (predvajanje/pavza, naprej, nazaj), in slišal sem komentar, da je stvar podobna žari (tudi zaradi plusa, ki se ga lahko tolmači kot križ). Barv je na voljo precej, testni primerek je moder. Precej diskretno moder, le gumirani del je nekoliko bolj živega odtenka, preostanek pa dokaj nevtralen. A vsaj ni dolgočasno črn. So pa verjetno nekatere druge barve bolj vpadljive.

Reč je lahko prek bluetootha seznanjena z do osmimi napravami, toda naenkrat povezana z eno samo. Če torej hočeš nekaj predvajati z drugega telefona, tablice ali računalnika, je treba na njem najprej ugrabiti povezavo do zvočnika. Za predvajanje ni rabiš ničesar drugega, samo klikneš in zvok se pretaka po zraku, lahko pa si na telefon namestiš še aplikacijo Blast, in prek nje kontroliraš določene parametre. Izklopiš lahko mikrofon za Alexo (kar se sicer da tudi z držanjem kombinacije tipk na samem zvočniku), potem nastaviš izenačevalnik, če ti privzeti zvok ni všeč (a v resnici ni daleč od optimalnih nastavitev glede na hardver), povežeš več zvočnikov v skupino, določiš, po kako dolgi neaktivnosti naj se zadeva samodejno izključi, ter preveriš stanje – odstotek baterije, povezavi wi-fi in bluetooth, in ali si vpisan v Alexo. V bistvu aplikacijo mogoče rabiš na začetku, na eni napravi, potem pa jo odpreš zelo, zelo poredko.

Zvok se mi zdi glede ne trenutno ceno dober. Za originalnih dvesto evrov, kolikor naj bi bila priporočena cena, bi zadeva morala dati od sebe kaj več, ampak za manj kot sto igra odlično. Hvalijo se sicer s 360-stopinjsko zvočno kuliso, kar je rahlo pretiravanje, saj je povsem jasno, od kod prihaja valovanje. Toda v primerjavi z večino cenejših rešitev je zvok bolj prijeten in poln, ima več razpona in dinamike, tudi malenkost več basov. Mega Blast ali Mega Boom verjetno še precej bolj sekata, želel bi si še malce več čistosti visokih tonov, a pokritost celotnega frekvenčnega spektra je že dovolj dobra za katero koli zvrst glasbe. Za večino prostorov je zvočnik dovolj glasen, zunaj pa tudi, če se želite zraven še pogovarjati. Drugače si bo treba omisliti najmanj dva ali pa Mega Blast. Moti me edino to, da stopnje glasnosti pri predvajanju s telefona ali tablice pomenijo precejšnje korake, od zelo tihega predvajanja kar naenkrat skoči na glasnega. Z računalnika se da to malo lepše, bolj zvezno uravnavati. Žal zadeva ne podpira najnovejših različic tehnologije bluetooth in tudi ne naprednih protokolov za prenos (kompresijo) zvoka, kar bi najbrž zvok še malce izboljšalo. Toda, kot rečeno, v cenovnem razredu do sto evrov je zadeva zelo konkurenčna. Kljub temu pa nisem zaznal kakšnega zamika pri gledanju videov, sihronizacija slike in govora oz. petja je bila perfektna.

Zanimivo je, da kljub vgrajenemu mikrofonu ne omogoča telefonskih pogovorov oz. videokonferenc, namenjen je samo Alexi. In v tej vlogi se naprava obnaša povsem enako kot Amazonovi zvočniki Echo. Pomočnico je mogoče vprašati marsikaj, od vremena do kakšne zgodovinske zadeve, na nekatere poizvedbe zna zrecitirati odgovor, na mnoge pa izdavi le »tega ne vem«. Lahko jo tudi prosiš, naj ona predvaja glasbo, če le imaš v nastavitvah povezano katero od glasbenih storitev. Osnovna možnost so »radijske postaje« (glede na zvrst glasbe) z Amazon Music, lahko pa dodaš tudi Deezer, Spotify in še kakšno. Na žalost pa v Sloveniji še ne Apple Music, prav tako tudi ne Googlovih storitev. Domnevam, da bo večina glasbe prihajala z bluetootha.

Trajanja baterije nisem eksplicitno meril, toda včasih se mi je zazdelo, da zvočnika že cel mesec nisem polnil. Res je, da ga večinoma poslušam bolj na tiho in s tako uporabo bi rekel, da se da celo preseči tistih 12 ur. Prav tako je zlahka preživel cela popoldneva na piknikih, kjer je godel precej bolj na glas. Pa ga nisem vedno prinesel popolnoma napolnjenega, ker se človek pač v zadnjem trenutku spomni na zvočnik. Na kratko – baterijske zaloge je več kot dovolj. Všeč mi je tudi, da se ne izključi takoj, ko začne opozarjati na prazno baterijo, ampak še nekaj časa igra. Omenil pa sem že, da bi si želel polnjenje po USB-C. Dokupiti se sicer da polnilni podstavek, ki pa se tudi priključi na mikro USB, a potem vsaj samo zvočnik postaviš nanj.

Med vso to solato predvajal bluetooth je težko brez intenzivnega in predvsem ekstenzivnega preizkušanja določiti najboljše nakupe. Ima pa UE Blast nekaj nespornih kvalitet ob precej dobri ceni (v Nemčiji). Če so med pogoji soliden zvok, trpežno in vodotesno ohišje in zgledno trajanje baterije, potem bi moral biti v ožjem izboru. Kot pametni zvočnik z Alexo pa je zvočno sploh skoraj brez konkurence v tem cenovnem razredu.

HVALIMO

• Spodoben, poln zvok, še posebej za manj kot sto evrov
• Priročna oblika in dobra zaščita pred padci in vodo
• Zgledno trajanje baterije
• Možnost povezave z Alexo in pretakanja glasbe čez wi-fi
• Pestra izbira barv

GRAJAMO

• Polnjenje prek zastarelega priključka mikro USB
• Ni tipk za upravljanje glasbe
• Mikrofon samo za Alexo, ne tudi za telefoniranje
• Ni podpore za napredne glasbene kodeke

The post Ultimate Ears Blast: Konkreten zvočnik, pa še Alexa za zraven appeared first on Tehnozvezdje.

Izdelovalci so že davno dojeli, da je treba izdelek postavi v kontekst, po možnosti v takega, kjer se gnete malo tekmecev. Tečemo lahko s slušalkami, ki jih dobimo poleg telefona, vendar bo vsak rekreativec, ki kaj da nase, prej ali slej nabavil slušalke s pridevnikom »aktivno« Ali katero podobno besedo, ki neposredno ali posredno napeljujejo na področje, na katerem so »boljše«. Pa če so tudi v resnici ali ne. Podobno avdiofil ali oseba, ki se ima za »zvočnega« poznavalca, prisega na slušalke s »pro« v imenu. Pa če je uporabljen, ker je izdelek res boljši ali pa ker se je tako odločil »marketinški« oddelek. Kajpada popolnoma enako velja tudi za zvočnike. Pomeni, da težko iz tehničnih podatkov »ocenimo«, kateri izdelek je primernejši od drugega. Pomaga pa, če ga lahko pred nakupom preizkusimo ali pa za nasvet prosimo »prijatelja«, ki mu zaupamo in vemo, da se na zvok spozna.

Prenosni zvočnik je primerno darilo, saj razveseli (skoraj) vsakega, ki ga nima in izbiram lahko med izdelki različne kakovosti, cene, oblike, zmogljivosti, … Vsakdo prej ali slej dojame, da niso »lovilec« prahu, ampak vsak dan uporaben kos tehnične opreme, saj imamo glasbo v takšni ali drugačni obliki najlažje dostopno na pametnem telefonu. Nobeden, tudi tablice ne, namreč nima dovolj zmogljivih zvočnikov, da bi lahko v glasbi uživalo več oseb. Odločati se začnemo po načelu, »večje je boljše«, ki v tem primeru velja zaradi vsaj dveh razlogov. V večjem »ohišju« je prostor za optimalno velike gonilnike, na kar so posebej občutljivi nizkotonci, pa tudi veliko baterijo, kar hkrati pomeni večja jakost zvoka, pa tudi daljši čas predvajanja. Sam bi majhen zvočnik poklonil otroku, da ne bi preveč »nabijal muzike« in motil družinskega miru, sebi pa bi namenil konkretno velikega, pa tudi težkega. Večja baterija in gonilniki namreč tudi konkretno povečajo maso in če slučajno v roke dobite velik zvočnik, ki je peresno lahek, potem je gotovo nekaj narobe. Kakovost je povezana tudi s ceno. Za nekaj deset evrov si res dobrega prenosnega zvočnika ne morete obetati, za ceno okoli stotaka pa zagotovo. Od tehničnih podatkov je morda pomembna še odpornost na vodo, drugi, kot so število in vrsta priključkov, Wi-FI, sposobnost povezave z drugimi sebi podobnimi (za stereo zvok ali kakšen drug učinek) in morda še kaj, pa le, če kaj od tega res potrebujete.

Hvaležno darilo so lahko tudi pametni zvočniki, če obdarovanec ni kategorično proti pogovarjanju s »stvarjo« v angleščini oziroma se mu to ne zdi neumno. Kot se zdi moji boljši polovici, saj se noči sprijazniti, da sem domov prinesel kar dva googlova »minija«. Dejstvo je tudi, da tovrstne naprave stalno poslušajo, saj drugače ne morejo odgovarjati na vprašanja ter izpolnjevati ukazov in da ne vemo, ali in v kolikšnem obsegu zbirajo tudi te podatke. Iz izkušnje vem, da bi se težko odpovedal udobju ugašanja luči ali pa upravljanja televizorja z glasom med ležanjem na kavču, ko je daljinec izven dosega roke, ampak ne bi razmišljal dvakrat, če bi »zvočnik« začel recitirati reklame ali še kaj hujšega. Izbrati pravega pa ni tako težko, kot bi morda mislili. Če imata ali ima obdarovanec vse Applovo, potem je edini primeren njegov pametni zvočnik ter pomočnica Siri. Vsem drugim predlagam Googlovega pomočnika in zvočnike, Amazonovo Alexo pa v primerih, ko je pomembna podpora točno določene glasbene ali katere druge storitve, ko jo Googlovi tekmeci še ne podpirajo. Ima pa ta od vsega največji potencial, saj ima Google na svojih strežnikih nakopičenih največ podatkov za učenje umetne inteligence. Pomočnica zato bolj izčrpno odgovarja, pozna več odgovorov ter se hitreje in bolje prilagaja razumevanju recimo temu drugače (slabše) angleške izgovorjave. Če bo nekoč katera od pomočnic spregovorila v slovenščini, bo to Googlova.

Zvočni gonilniki so najpomembnejši del slušalk, ki pa jih je na trgu milo rečeno ogromno. So pa jih izdelovalci lepo popredalčkali. Slušalke za aktivne, ki ušesne čepke na nek način trdneje ohranjajo v ušesu, potem cenejše slušalke za splošno uporabo med poslušanjem glasbe s pametnega telefona, ko smo zunaj, pa slušalke, ki v celoti prekrijejo uho in imajo ali pa nimajo sistema aktivnega dušenja hrupa. In na koncu še zadnji tehnološki krik. Brezžični ušesni vložki, ki imajo moč premešati karte in izničiti nekatere obstoječe kategorije. Že zaradi obsega ponudbe izbira ni preprosta. Ampak začnemo tako, da se odločamo med žičnimi, ki bodo delale vedno, a se bo prej ali slej strgal kabel, ali brezžične, pri katerih moramo skrbeti za redno polnjenje baterije. Nekatere dražje brezžične slušalke imajo tudi žični priključek, da so uporabne tudi pri prazni bateriji, dražjim žičnim pa vedno lahko preprosto zamenjamo kabel, saj ima ta na obeh krajih priključek (žica ni neodstranljivo pritrjena na elektronske dele slušalk). Sledi odločanje med slušalkami z ušesnimi vložki ali blazinicami. Slednje bolje pasivno blažijo hrup, aktivno dušenje imata lahko oba tipa, vendar niso najbolj udobne za nošenje izven doma. Drugače pa je, ko hočemo doma v miru uživati v kakovostni glasbi. Takrat najbolj »pašejo« velike slušalke, ki nas v celoti zvočno umaknejo iz sveta. In nato smo spet pri očeh. Kako so slušalke oblikovane, v kašnih barvicah so, pa tudi, kako pomembno zveni ime izdelovalca. Ene znamke so bolj priljubljene pri mlajših, druge pa pri nekoliko starejših.

Lahko pa tudi vse to zanemarimo in se odločamo na osnovi le dveh dejavnikov. »Denarnice« in »očmi«. Med vsemi izdelki, ki so na razpolago, izberemo tistega, ki si ga lahko privoščimo (ali pa ocenimo, da je znesek dovolj za osebo, kateri ga namenimo) in nam je najbolj »padel v oči«. Impulzivne nakupe z upoštevanjem prvega vtisa kajpada odsvetujem, ker se največkrat »nasankate«, ampak včasih pa tudi »uspejo«.

The post OBISK TREH DOBRIH MOŽ: Če še iščeš idealno darilo, pomisli na »ZVOK« appeared first on Tehnozvezdje.

Nagradna igra bo potekala izključno prek našega obvestilnika. Naslednje teden bomo v njem objavili vprašanje, na katerega bo treba odgovoriti, še teden kasneje pa bo v obvestilniku seznam izžrebancev. Seveda ne bodo mogli sodelovati sodelavci Tehnozvezdja in njihovi domači.

Tisti, ki ste že prijavljeni na vsakotedenske tehnozvezdje novice, vam ni treba storiti ničesar. Zgolj počakate na našo naslednjo e-pošto in nam potem posredujete odgovor, da se uvrstite v žrebanje. Vsi ostali pa imate še čas, da se prijavite na prejemanje obvestil, da boste imeli priložnost sodelovanja v nagradni igri. Treba je samo vpisati svoj e-poštni naslov v spodnji obrazec (ali pa na dnu strani) in že ste med prejemniki obvestil.

Hvala za podporo in zanimanje za Tehnozvezdje!

The post Prihaja nagradna igra za zveste bralce appeared first on Tehnozvezdje.

Naziv mnogosobni je zelo neoprijemljiv, pa tudi zlorabljen. Pamet nam veleva, da so taki zvočniki, ki jih postavimo po sobah, povežemo v domače omrežje, nato pa z aplikacijo in telefonom dirigiramo, v katerih ritmih naj se tresejo. Preprosto za uporabo in izvedljivo, saj imamo vire glasbe na več napravah v domačem omrežju ali zunaj v storitvah pretočne glasbe. In takšni zvočniki tudi obstajajo. Hkrati pa se z istim nazivom kitijo tudi zvočniki, ki se med seboj povežejo v hitro sklenjeno omrežje, največkrat Wi-Fi Direct, predvajajo pa glasbo iz vira, na katerega priključimo glavnega izmed njih. In se zelo hitro soočimo s težavami ter omejitvami.

Brezžična omrežja imajo svoje zakonitosti. Verjetno smo najboljše mesto za usmerjevalnik domačega omrežja iskali dlje časa, da je omrežje pokrilo čim več prostora. Nekje pod stropom, v sredini stanovanja. V krajnih sobah imamo slabši signal, a omrežje zadovoljivo dobro deluje. Ko v to omrežje priključimo zvočnike, potem smo prepričani, da bodo povsod približno dobro delovali. Tega pa ne moremo reči za zvočnike, ki se povežejo med seboj, mimo domačega omrežja. Eden je na svojem mestu v dnevni sobi, drugi v otroški sobi, vmes je veža ter nekaj zidov in niti približno se ne povežeta. Čeprav je neposredna razdalja med njima manj kot deset metrov. Morda bi stvar celo delovala, če bi med njima postavili še en zvočnik. Kaj pa če za to ni potreb ali, še huje, možnosti? Je že res, da je tovrstno povezovanje za večino ljudi preprostejše, a če ne deluje, kar obljublja, potem vse skupaj nima prav nikakršnega smisla.

Od primernih mnogosobnih zvočnikov pričakujemo tudi več možnosti izbiranja virov. Ne le, da kot papagaji ponavljajo, kar predvaja eden izmed njih, ampak tudi, da vire poljubno izbiramo in jih tudi hitro spreminjamo. Tudi na primer, da iz prvega zvočnika doni ena skladba, iz drugega pa druga, pa čeprav sta obe iz istega vira, na primer omrežnega skladišča glasbenih datotek. Morda pričakujemo preveč, a to so po našem mnenju pravi mnogosobni zvočniki. Vse drugo pa so le brezžični zvočniki, ki so se sposobni med seboj bolj ali manj učinkovito povezati, da predvajajo isto.

Na kaj paziti?

Prvo je mnogosobni zvočnik predstavilo podjetje Sonos, trenutno pa jih je na trgu, kolikor želite, saj jih ponujajo vsi izdelovalci, ki so tako ali drugače povezani z digitalizacijo in zvokom. Posledično pa je treba biti previden, ko se začnemo zanimati zanje. Razlike med njimi so in prvo, kar je pomembno, je kvaliteta zvoka. Vsak kmet hvali svoj krompir in tako je tudi tu. Ni ga zvočnika, ki ne bi po njihovem bil najboljši. Realnost pa je drugačna. Preveriti moramo frekvenčni razpon zvočnika, kako poln je zvok in ali lahko ročno nastavljamo base in visoke frekvence tudi v primerih, ko morda zvočnik že ponuja nastavitve za različne glasbene stile.

Izzy je Philipsov odgovor na pojav mnogosobnih sistemov, vendar mu do takšnega naziva še veliko manjka. Kot prvo se zvočniki med seboj povežejo prek lastnega omrežja, zaradi česar imamo veliko težav, ko jih postavljamo po sobah. Dobro delujejo le, če se med sabo »vidijo«, torej med njimi ni ovir, kar v praksi pomeni, da so v isti sobi. To pa nima večjega smisla. Res je sicer, da je povezovanje v skupino do petih zvočnikov preprosto in stvar pritiska dveh gumbov v pravilnem zaporedju in časovnem intervalu. Napredne nastavitve, kot je na primer sprememba, kateri zvočnik je glavni, pa že zahtevajo branje navodil. Ko so zvočniki v skupini, moramo vseeno pri vsakem posebej nastavljati jakost zvoka, kajti ta funkcija med njimi ni sinhronizirana.

Ugotovitve na kratko:

Večji zvočnik BM50 ima vgrajen radijski sprejemnik in predvajalnik zgoščenk, poleg nekaj malega priključkov in obveznega vmesnika bluetooth. Na videz ni nič posebnega, predvajanje zvoka pa je solidno. A slabše, kot bi pričakovali, saj zvočnik ne spada med manjše. In mimogrede, tudi ne med cenejše. Ni nujno, da je glavni v sistemu, kot tudi ne, da v njem sploh je.

Ni dvoma, da je manjši BM5 videti lep in kompakten zvočnik bluetooth. Kar pa se tiče zvoka, tu lepota stopi v ozadje. Nič posebnega, zelo povprečni srednji toni, predvsem pa vse slabši zvok, ko povečujemo glasnost. Lahko pa jih v skupino povežemo pet, če najdemo razlog, zakaj bi jih želeli imeti več in še povezane med sabo.

The post Mnogoizbna ropotala appeared first on Tehnozvezdje.