Od omenjenih ima daleč največji »potencial« Googlov pomočnik, kajti za njim je milo rečena gora podatkov, na katerih se algoritmi učijo. Sledita Siri, ki je alfa in omega v Applovem ekosistemu, Alexa pa v Amazonovem. Bixby trojici niti približno ni dorasel in videti je, kot da se je Samsung zanj odločil, da lahko tudi za opisovanje svojih telefonov uporablja izraz »umetna inteligenca« in da se počuti enakovreden Applu. Za Korejce bi bilo bolje, če bi ga poslali kamor paše, med neuspešne inovacije in izkoristili ves potencial Googlovega pomočnika. Dodatna tipka za »zagon« Bixbija«, ki jo imajo premijski telefoni, namreč bega uporabnike, uporabne vrednosti pa nima.

Pametne pomočnice se ves čas učijo in spreminjajo, zato je težko govoriti o »nadgradnjah«, ki so letos pomembne. Lahko pa poskusim. Zdi se mi na primer zanimivo, da sta Alexa in Googlova pomočnica dobili domovinsko pravico tudi pri nas, Apple pa je s sistemom iOS 12 ter aplikacijo »Shortcut« uporabniku omogočil, da določi »ukaz«, ki sproži sosledje dejanj. Konkretno to pomeni, da lahko z govorom v angleškem jeziku nadziramo aplikacije, naprave ali »sisteme«, ki jih sicer Siri neposredno ne podpira. Na primer pametne domove v lastni režiji na odprtokodni programski opremi. Gotovo pa Siri še dolgo ne bo razumela, kaj šele govorila Slovensko, saj nas Apple ignorira ter noče sistema iOS niti posloveniti. O tem bi lahko razmislili vsi, ki nekritično hvalite vse, kar to podjetje izdela, pri čemer argument, da je tako zaradi naše majhnosti, ne zdrži. Sistem iOS je preveden v hrvaščino, od manjšin narodov pa imajo svojo različico najmanj še Slovaki.

Kakšen pa je smisel uporabe glasu v vsakodnevnem življenju? Nekomu je dovolj, če reši en sam problem. Na primer odpiranje dvoriščnih vrat, ko se bliža domu, tako da glasovno ukaže telefonu, da jih odpre. Drugim pa je vse skupaj »ničvredno« in neuporabno. Zabavno je sicer upravljati luči z govorom med ležanjem na kavču, če ravno telefon ni pri roki. Drugače pa zna biti hitreje to storiti prek aplikacije. Podobno velja tudi za televizor, če ga digitalni pomočnik zna upravljati. Kar pa ni samo po sebi razumljivo. Morda ga zna prižgati in ugasniti, pretikanje med programi pa je največkrat že zanj nerešljiva težava. Čeprav na primer to brez večjega naprezanja uspeva televizijskemu sprejemniku Neo. Uporabnost je tako zelo odvisna od primera do primera. Zgodba zase je glasba. Pametni zvočniki s pomočnikom nimajo odličnega zvoka, torej mora biti zadaj resen zvočniki sistem. A potem se pojavijo bolj konkretne težave. Kje je glasba? Zna pomočnik najti glasbene datoteke v omrežju oziroma podpira nam ljubo storitev pretočne glasbe? In naj mi prosim povedo, kakšen smisel ima možnost z glasom ukazati robotskemu sesalniku sesanje, ko mu (še) ne morem povedati, katero sobo naj počisti ali ko ima sesalnik nastavljen urnik sesanja.

Opaziti pa je, da digitalni pomočniki, ni važno, v kateri napravi živijo, spoznavajo lastnika in se mu prilagajajo. Še kako pomembno, ko govorimo v angleščini s slovanskim naglasom. Še pred leti je bila tak govor po domače za marsikateri sistem prepoznave govora nepremostljiva ovira, danes pa je razumevanje na mnogo višji ravni. Morda se ne bom preveč zmotil, če rečem prek 90-odsotno. Nekaj drugega pa je razumevanje, ko del vprašanja ali ukaza ni v angleščini. »OK, Google, who is Nika Zorjan«. Home mini v dnevni sobi, kjer je televizor večino časa prižgan, ker »mala« gleda Nikelodeon, je začel nekaj čivkati o tem televizijskem programu. Ne vem, če je oboje povezano, če pa je, potem me je začelo malce skrbeti glede »prisluškovanja«. Home v otroški sobi, pa je celo našel neki podobno zveneči ameriški podmorniški vojaški projekt. Po domače, iskanje glasbe slovenskih izvajalcev na Youtubu ali storitvi pretočne glasbe zna biti zelo podobno skeču »Eleven«.

Poglej še naše ostale preglede dogajanja v tem letu

• Zakaj “pametne ure” še vedno ni najboljši izraz in kje je bil poudarek pri športnih.
• O tem, da prenosniki verjetno še nikoli niso imeli boljše sezone.
• Kako so telefoni ob koncu leta le zlezli iz dolgočasja v nekaj vznemirljivosti.

Tudi sicer pa je treba povedati, da v digitalnega pomočnika vgrajen sistem prepoznave govora sicer razume pomen stavka (kolikor toliko), vendar je daleč od tega, da bi razumel pogovor. Pogovarjaje z njim je še vedno bolj kot ne neumno, ne glede na demonstracije, ko pomočnica kliče restavracijo in rezervira mizo. To, pa tudi telefonski pogovori preko pametnih zvočnikov, pri nas sicer ne delujejo. Predvsem pa ne dojame, kdaj govorimo njej, če ne uporabimo »aktivacijske« besede (Siri, ok google, alexa), kar v dobršnem delu omeji pristnost komunikacije s strojem.

Letos so torej pomočniki v pametnih zvočnikih začeli »uradno« delovati tudi pri nas, vendarle omejeno. Niti eden ne razume slovenščine, kar je svojevrstna »sramota« in nerazumljiva odločitev. Namreč Googlov prevajalnik naš jezik že zelo dobro razume, kar lahko mirno preverimo tako, da zaženemo aplikacijo in začnemo »telefonu« narekovati. Prav tako slovenščino razmeta televizijska sprejemnika Eon in Neo, ki delujeta na Androidu. Iz tega sledi le eno – da Googlovi jezikovni sistemi razumejo slovensko, le da njegov pomočnik tega znanja še ni prejel. Morda pa se nas bodo usmili in »slovenščino« omogočili v prihodnjem letu.

The post OB LETU OSOREJ: Žal mi je, a nočem razumeti slovenščine appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej naj odženem vsake dvome o kakovosti te dvojice. Sta absolutno na vrhu najmanj androidne piramide, z njima se lahko kosa Galaxy Note8, morda se lahko vsaj glede opisov in publicitete bojijo prihajajočega Huaweija P20 Pro, vsi ostali pa so vsak v nekaterih pogledih v resnem primanjkljaju. In tudi na jabolčni strani ni kaj veliko boljšega od njiju. Kdor trenutno izbira, z S9 ali S9+ zagotovljeno dobi eno najboljših mobilnih naprav, kar se jih da kupiti. Na žalost pa ne tako dobre, kot bi lahko bila z nekaj drugačnimi odločitvami pri razvoju in proizvodnji. Še dodatna težava je tudi v tem, da resničnega napredka v primerjavi z S8, kaj šele Note8 ni prav veliko. In vsi ti predhodniki so se že konkretno pocenili.

Najprej poglejmo, kje devetici blestita in zakaj sta neizpodbitno boljši od konkurence. Še vedno je Samsung daleč spredaj pri zaslonih. Lepota njegovih OLED-ov je trenutno nedosežena. Edino iPhone X ima podobno fantastičen prikaz, ker je Apple pač za visoko ceno naročil zaslone pri oddelku Samsung Display. In se po vrhu vsega še potrudil z barvno kalibracijo, da barve niso čisto pretirane in bela res bela. Korejci na »pravilnost« ne dajo dosti, tako ekran kot fotoaparat dokazujeta, da stavijo na »všečnost«. Taktika, ki jo je s fotoaparati in tiskalniki že zdavnaj osvojil Canon. Ne glede na kalibracijo, ki jo je mogoče tudi malenkost prilagoditi, je prikaz res osupljiv. Je pa treba najprej v nastavitvah postaviti zaslon na pravo ločljivost, privzeto je znižana, za kar ni nobenega opravičljivega razloga. Letos bo dvojica esdevet očitno tudi med redkimi brez nepotrebne zareze, kar prav tako nekaj šteje.

Naslednje očitno področje, kjer je večina ostalih pretendentov najmanj za odtenek slabših, je fotografija (in video). Pri fotoaparatu smo tokrat dočakali nekaj napredka, ker ga od sedmice do osmice skoraj ni bilo. Kako se primerja s konkurenco, smo že pokazali in si lahko še enkrat pogledaš. Na kratko pa – je povsem v isti ligi kot iPhone 8/X in Googlov Pixel 2 (XL), jih pa ne prekaša. Ne glede na odličnost in oglasne slogane S9 bistveno ne zvišuje letvice pri mobilniški fotografiji. In nisem prepričan, da gredo izboljšave sploh v pravo smer.

Superpočasni posnetki so kul, toda povsem nenujni, že 120 ali 240 sličic na sekundo je povsem dovolj, in prav lahko se znajdejo med funkcionalnostmi, ki jih lastniki telefonov uporabijo natanko trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več. Zum se vedno sliši atraktivno in silno uporabno, v praksi pa večino fotografij, tudi s pravimi aparati, naredimo z goriščnicami do 35 mm. Torej bolj v širokokotnem območju. Še najbolj pa me bega zapiranje zaslonke na f2,4. To bi v teoriji moralo prinesti večjo odpornost proti presvetlitvam, ostrejše posnetke in še kakšno dobrobit pri fotografiranju na soncu. V praksi pa razlik v primerjavi z odprto zaslonko s krajšimi časi osvetlitve praktično ni. In ker imajo Samsungovi telefoni tendenco nadosvetljevanja, je večina motivov še vedno pretirano svetlih, celo tako, da so se pojavljajo »prežgani« predeli. Ostro pa je zaradi hudega ostrenja robov tako ali tako vse.

Algoritmi za HDR (visok dinamični razpon) so bistveno manj sposobni od Googlovih in tudi Applovih, »sharpeninga« in navijanja kontrastov ter barv je še vedno preveč za moj okus. Da ne bo pomote. S9 je fantastičen fotoaparat, nanj se lahko zaneseš, ponuja ogromno, pri vseh načinih je dober in z nekaj ukvarjanja se da iz njega iztisniti še več kot zgolj s prepuščanjem vsega »avtomatiki«. Je pa Samsung mogoče nekoliko zaspal pri t. i. računski fotografiji, ki premaguje fizične omejitve (slabšo svetlobno moč, pomanjkanje optičnega zuma, …) s hitrim zajemanjem velikega števila posnetkov, neprestanim izračunavanjem različnih parametrov in združevanjem vsega tega v en visokokakovosten posnetek. In rad bi videl večje tipalo, nekaj nadzora nad tem, kakšni naj bodo rezultati (drsniki za ostrino, kontraste, barve in nasičenost) ter manj obremenjevanja uporabnika z nesmisli kot so Bixby Vision in AR emoji. Ti so zabavni za otroke in za ustvarjanje avatarjev za družabna omrežja, nimajo pa nikakršne praktične in uporabne vrednosti.

Čez hitrost se prav tako težko pritožujem, razen občasnega ne povsem gladkega pomikanja po časovnici v facebooku. In potem je tu še množica lastnosti, ki jih na kupu drugje preprosto ne moreš najti. Fino je, da Samsung ohranja marsikaj od tega, kar ostali neupravičeno opuščajo. Izhod za slušalke, režo za pomnilniško kartico, brezžično polnjenje. Da je dodal zelo spodobno izvedbo stereo zvočnikov in da je premaknil čitalnik prstnih odtisov na približno smiselno mesto, zraven pa še poenostavil registriranje posameznega prsta – samo čez tipalo ga je treba »zapeljati«. Zamer proti temu, kar S9 prinaša, je res zelo malo. Čeprav imam nekaj pripomb glede ergonomije. Prepoznava prstnih odtisov je še vedno nezanesljiva. Vse prepogosto se mi je dogajalo, pri obeh telefonih, da se po začetnem božanju tipala ni zgodilo nič. Malo kasneje pa je čitalec kar naenkrat zaznal prst in odklenil telefon. Tipka Bixby je odveč in se je ne da povsem ignorirati, ker se pogosto nehote sproži med vlečenjem telefona iz žepa. Tipka za glasnost pa je prav tako na levi, precej visoko nad to bixbyjevsko, kar skoraj onemogoči enoročno fotografiranje. V vlogi sprožilca je predaleč, tudi če jo dosežem, se prst vidi na motivu.

Vseeno pa moram še kakšno reči glede zmogljivosti in energijske varčnosti. Samsung je postal največji svetovni proizvajalec procesorjev, večinoma resda na račun izdelave za druge naročnike, tudi Apple, a nekaj k temu pripomorejo tudi lastni čipi Exynos, ki poganjajo različne galaxyje. In s hitrostjo se ti procesorji vsekakor lahko pohvalijo. A medtem ko drugi dodajajo še marsikaj za premetavanje fotografskih informacij, čim večje varčevanje z energijo, predvidevanje z umetno inteligenco in tako naprej, je korejska korporacija rahlo zanemarila nekatere od teh vidikov. O zaostanku pri računalniški pomoči v fotografiji sem že govoril. Precej povprečna je tudi baterijska vzdržljivost. Pri ameriških modelih s Qualcommovim procesorjem Snapdragon 845 je v tem opazno boljša. Pomagata hitro in induktivno polnjenje, vseeno pa bi nekaj več zavzetosti pri podaljševanju trajanja baterije prišlo prav. In mislim, da bi morali opustiti proizvajanje najboljših telefonov z različnimi procesorji. Kot prvo kupci ne dobijo povsod enakega izdelka, kot drugo pa optimizacija zaradi nujno trpi. Čipa ima povsem drugačno zasnovo, ne blestita v istih nalogah in S9 (pa tudi Note8 in S8) enostavno ni tako dober, kot bi lahko. Tako izpiljen, kot je iPhone X ali navsezadnje Huawei Mate 10 Pro, kjer so razvijalci programske opreme točno vedeli, s katerim strojnim jedrom imajo opravka.

Podobno lahko ugotovim za programsko opremo. Preveč skakanja na vse konce in premalo fokusa. Osredotočiti bi se morali na bistveno in na čimprejšnje nadgradnje. Še vedno je vsega preveč. Možnosti, (podvojenih) aplikacij in predvsem nadležnih obvestil, ki stalno motijo uporabnika, a mu ne povedo ali ponudijo nič pametnega. Taram-ta-ta-tam. Neprestano nekaj cinglja. Občutek imam, da je sistem (Bixby?) tako navdušen, ker je uganil, kaj počnem, da mi mora to na vsak način povedati. Sam vmesnik mi je sicer kar všeč, je ličen in prijeten s posnemanjem Googlove izvedbe dostopanja do celotnega seznama aplikacij (»app drawer«) s potegom prsta navzgor ter stranskim predalom (edge panel) iz ukrivljenega zaslona. Ko bi le imel še s črno podlago, beline je za zaslon OLED res preveč. Zato pa je prikaz informacij na izključenem zaslonu daleč najboljši, kar jih trenutno obstaja. Kako toplo-hladne občutke o korejski programski izkušnji imam, pa najbolje ponazarja aplikacija za fotoaparat. Omogoča res veliko, a pogosto tako narobe registrira premike prstov, da me spravlja ob živce. Namesto premikanja drsnika za osvetlitev vedno preklapljam med zadnjim in sprednjim objektivom, ali pa po pomoti menjujem fotografske načine. Hotel pa bi loviti motiv, ki bo sicer ušel. Res zoprno in nadležno, a preprosto ne uspem biti bolj natančen.

Mešane izkušnje imam tudi glede posodobitev. Pri S7 edge je šlo prvo leto zelo lepo, mesečno so prihajali varnostni popravki, kdaj vmes še kakšna nadgradnja sistema. Toda po predstavitvi S8 se je ustavilo in šele pol leta kasneje, tik preden sem telefon prodal, je dobil prvo posodobitev po tistem začetnem valu. Nadgradnja na Nougat pa je telefon, še posebej fotoaparat, kar opazno upočasnila. Nedavno smo izvedeli, da za S6 ne bo več posodobitev, kar ni presenetljivo. Je pa daleč od tega, kar za svoje naprave zagotavlja Apple. Zato sem mnenja, da bi moral Samsung iz nabora črtati večino ostalega, prodajati samo linijo Galaxy S in ji raztegniti podporo na precej daljše obdobje.

A se navsezadnje tudi z manj posodobitvami v androidnem svetu preživi. Veliko bolj me moti, da korejska korporacija očitno niti ne razmišlja, kako bi uporabo telefona pomaknila naprej, jo izboljšala, prilagodila sodobnemu hardveru. Ne razvija samega koncepta, ampak predvsem razmišlja v okvirih zdaj znanega in uveljavljenega. Apple je opustil tipko »domov« in iznašel upravljanje s potegi prsta. Samsung vztraja pri starem vzorcu, navidezno tipko pa naredi celo vibrirajočo, čeprav enako prime tudi ob povsem nežnem dotiku. Interakcija z jabolčnim fonom je prava osvežitev, četudi gre to nekaterim na živce. Apple se je odrekel tudi prstnim odtisom kot glavni biometrični avtentikaciji. Še vedno mislim, da brez potrebe, toda prepoznavo obraza Face ID je res premislil in že v prvi generaciji neverjetno dodelal. Vse ostale rešitve, vključno s Samsungovo, so v najboljšem primeru polovičarske. Osnovno zaznavanje prave »face« deluje, kadar je dovolj svetlobe (ne preveč ne premalo) in kadar človek na sebi nima preveč dodatkov, ki jabolka niti malo ne vržejo iz tira. Za kombiniranje še s šarenico pa je treba telefon pogledati bolj naravnost in še potegniti po zaslonu, kar je odveč. Nobenega izboljšanja uporabe v primerjavi s prstnim odklepanjem.

Skupaj s premalo ambicioznim izboljševanjem energijske vzdržljivosti in fotografskih sposobnosti to pušča dovolj manevrskega prostora za druge proizvajalce. Že kmalu utegne Huawei pokazati precej večji premik naprej na fotografski sceni. Xiaomi je po prvih vtisih tujih novinarjev novega Mi Mix 2s, ki je malo izboljšani Mi Mix 2, precej približal esdevetici. Morda kakšen presežek prinese tudi Oneplus 6. Prav to je tisto, kar pri S9 pogrešam. Nekaj, kar bi me premaknilo, presunilo. Telefona sta vrhunska, a že S8 in S8+ sta bila. Danes pa sta za tretjino cenejša.

In če bi se že odločil za eno od devetic, pa nisem prepričan, da bi se, še vedno ne vem, katero bi izbral. Lani sem bil dolgo prepričan, da je mali S8 pravi. Bolj prijeten za rokovanje, atraktivnejši – večji mi pri enaki obliki ni tako lep –, zaslon še vedno dovolj velik in vse ostalo v bistvu enako. Toda kasneje me je daljša uporaba spreobrnila, ker je bilo trajanje baterije slabo, in tako smo se vmes navadili na šestpalčne in večje zaslone, da bi verjetno vseeno raje imel S8+, večji širini in dolžini navkljub. Letos sem zaradi večjih razlik med njima pričakoval, da se bodo občutki še bolj nagnili v prid Plusa. Več pomnilnika in dodaten fotografski objektiv poleg zmogljivejše baterije in obširnejšega zaslona bi moralo tehtnico jasno prevesiti na to stran. A se, nenadejano, spet nagibam k manjšemu. Razlike v delovanju ni, kljub dvema gigabajtoma pomnilnika manj. Baterija je vsaj v tem tednu testiranja zdržala solidno. Ali drugače povedano, niti Plus glede vzdržljivosti ni blestel, tako da večje pridobitve v tem oziru ne bi bilo. In niti z zumom pri fotografiranju je v resnici na ljubo ni. Včasih približno 50 mm pride prav, vseeno pa veliko pogosteje izbiramo motive, ki zahtevajo širši kot ali pa vsaj z njim izpadejo bolj zanimivo. Zato sto evrov cenejši in v primerjavi s Plusom dlanem prijaznejši S9 sploh ni napačna izbira.

Za oba pa me jezi, da Samsung ni izdelal najboljših  možnih telefonov, ampak še naprej poskuša ugajati na preveč koncih (Bixby, AR emoji?!) in se raje prilagaja optimizaciji dobav in proizvodnje, namesto optimizaciji končnega proizvoda.

The post Samsung vodi s tehnološko naprednostjo, ne z vizionarstvom appeared first on Tehnozvezdje.

Korejsko podjetje je leta delalo na izgradnji »svojega« Androida, navajalo uporabnike na trike in možnosti, ki jih operacijski sistem sam po sebi ne ponuja. Ali v preteklosti ni ponujal, pa jih je potem Google dodal v osnovni Android. Zato je vse manj potrebe po temeljitem predrugačenju in resnici na ljubo so Korejci že precej znižali intenzivnost, se marsikje približali idealu prečiščenosti, še vedno pa vztrajajo pri svojem izgledu in določenih dodatnih funkcionalnostih, pa tudi povezovanju svojih in nekaterih drugih aplikacij (denimo Microsoftovih) z lastno trgovino, ne Googlovo Play. Morda za koga moteče, toda marsikaj se da prilagoditi, nekaj z alternativnimi zaganjalnikom (denimo Nova Launcher ali Action Launcher), malo z eno od izbir v galeriji tem. In ob nekaterih res uporabnih dodatkih, kot so obvestila na izključenem zaslonu, je mogoče dobiti precej všečno kombinacijo.

Glavni zvezdnik pri modelu Galaxy A8 je kot običajno pri samsungih zaslon. Tehnologija OLED pač dela razliko. Popolna črnina na eni in barvna živahnost na drugi strani. Tudi dovolj velik je zaslon (5,6 palcev), akoravno izgleda in tudi je precej ozek. Za video je fantastičen, še malo bolj kot že nasploh telefoni z razmerjem 2:1 (ali podobnim) in minimalnimi robovi. Pri tipkanju pomanjkanja širine nisem zaznal kot težavo, vseeno je telefon večji – za malo – od običajnega Galaxyja S8 (in manjši od Plusa, seveda). In ker se, kot rečeno, zaslon ne preliva čez robove, tudi ni nehotenih dotikov z dlanjo, uporaba je prav prijetna in zanesljiva, reč ne drsi iz roke. Nenavadna lastnost tega telefona, kakor že pri lanskih A5 in A3, je zvočnik ob strani, nekje tam, kjer je pri večini ostalih tipka za glasnost. Ta pozicija je rahlo nenaravna in sploh pri kakšnem gledanju videa ali igranju iger, se pravi ravno tam, kjer je zvok najbolj pomemben, se zvočniška rebra hitro znajdejo pod prsti. Kvaliteta zvoka pa zgolj v redu, nič posebnega.

Čitalnik prstnih odtisov so v primerjavi z A5 in A3 premaknili na zadnjo stran, ampak tokrat vsaj pod fotoaparat, ne zraven njega, kot so nesrečno storili pri lanski premijski liniji. S9 bo imel enako rešitev kot tale A8, ki je v redu, ni pa čisto idealna. Raje bi imel prepoznavo še malo nižje, treba pa je priznati, da deluje dobro in da fotografskega objektiva nisem mazal. Na voljo pa je tokrat še prepoznavanje obraza. Bolj osnovne vrste, podobno kot pri Oneplusu 5T, vendar dovolj dobro za večino razmer, razen za resnejši mrak. Tako s prepletanjem prstnega, obraznega in pametnega (glede na lokacijo in povezane naprave) odklepanja, skoraj nikoli uporabnik ne bi smel zaiti v situacijo, ko bi moral telefon premakniti, (pre)prijeti, da ga odklene. Verjetno je tako kombiniranje različnih biometrik in pameti prihodnost, vsaj v Androidnem svetu. Za Apple se zdi, da razmišlja drugače.

Fotoaparat ima Galaxy A8 povsem soliden, lepi posnetki se zapisujejo na bliskovni pomnilnik, tako statični kot gibljivi. Detajlov je dovolj, dinamični razpon soliden, čeravno ne vrhunski, samodejni način običajno dovolj dobro ugane nastavitve, edino v snegu je bilo treba ročno malo posvetliti. A razlike v primerjavi z najbolj vrhunskimi izdelki so. Ni ne iste kakovosti ne hitrosti. To je denimo vidno pri panoramah, ki so dobre, vendar ne v tako visoki ločljivosti kot pri modelih S. K čemu pripomore Bixby ne vem prav dobro, bi si pa želel, da obvestila o njem/njej (dileme, ali je ženskega ali moškega spola še nisem razrešil) ne bi ves čas skakala pred oči. Škoda je samo, da serija A še vedno ostaja pri snemanju v zgolj polni visoki ločljivosti (Full HD). Da se tokrat tudi v enakem potegnjenem razmerju, kot ga ima zaslon, kar pomeni, da je po širini ločljivost celo nekoliko višja (po višini ostaja 1080). Toda 4K je, skupaj z nekaterimi fotografskimi načini, pri Samsungu še naprej rezerviran za serijo Galaxy S. Kar bi lahko koga napeljalo k sklepu, da je tudi dve leti stari S7, ki, mimogrede, stane enako, še vedno boljši aparat od tega novinca. V marsičem ni, toda v foto-video izkušnji verjetno res je, vsemu izboljšanju v seriji A navkljub.

Hitrost delovanja in trajanje baterije se po drugi strani dovolj dobro kosata z omenjenim starim znancem. Vzdržljivosti ni dovolj za dva cela dneva težke uporabe, dosti pa ne manjka. Priključek je seveda USB-C, žal pa ni induktivnega polnjenja. Tudi to je rezervirano za najboljše in najdražje. Lepo pa je, da to ne velja za vodotesnost, saj se telefon ponaša z zatesnjenostjo po standardu IP68, kar pomeni, da gre lahko za pol ure v (do) meter in pol globoko (sladko) vodo. Lepo je tudi videti 64 GB shrambe in še režo za pomnilniško kartico. In izhod za slušalke, ki vse bolj izginja. Samsung ga ohranja (hvala!), vgrajuje pa še bluetooth 5.0 za tiste, ki imajo vseeno raje slušalke brez žic, vseeno pa bi radi kakovostno in zanesljivo prenašanje muzikaličnega toka.

Kar veliko dobrih lastnosti se nazadnje nabere pri Galaxyju A8 in le nekaj pomanjkljivosti, pa še teh bi lahko Samsung precej odpravil z nekaj dobre volje in manj zaščitništva do svoje paradne družine. Tako se bo aosmica skoraj zagotovo kupcem v tem cenovnem razredu zdela super pametni telefon, najbrž najbolj izpopolnjen, kar so si jih doslej privoščili. Osebno pa se ne morem znebiti občutka, da bi bila lahko z le nekaj dodatne osredotočenosti blizu srednjerazredne odličnosti. Vedno ostaja upanje na naslednje leto.

The post Samsung Galaxy A8: Veliko sodobnega in nekaj nepotrebnih omejitev appeared first on Tehnozvezdje.

Ni dvoma, da S8 od vseh treh izgleda daleč najbolj šik. V živo je še elegantnejši kot na fotografijah. S svojo ukrivljenostjo in zaslonom čez skoraj celo sprednjo površino res izstopa. Ekran gre tokrat še malo bolj čez rob kot recimo pri S7 edge in ker je na robovih zaobljen (precej lepše kot pri LG-ju G6) res daje vtis, kot da je integralen del sprednje strani telefona, ne tako kot prej, ko je izgledalo, kot da so ga samo napeli čez robove. Tudi stopnice med steklom zaščitnim steklom čez zaslon in stransko konstrukcijo telefona skoraj ni več, tako da je zadevo res prijetno držati v roki. Še posebej manjšo osmico. Koliko bo to odporno na padce si ne predstavljam, v Samsungu trdijo, da bolj kot predhodnik.

S8 se mi zdi idealne velikosti. Je ožji kot S7 edge in približno enako dolg (celo malenkost krajši), zato se res nakazuje kot zelo priročna zadeva. Plus je kar konkretno večji (daljši) in tudi širši. Bo treba v praksi videti, če tista dodatna zaslonska površina odtehta cel cm več, ki ga je treba stlačiti v tak ali drugačen žep.

Velikost zaslona. Uradni številki sta 5,8 in 6,2 palcev diagonale, ampak razmerje 18,5:9 precej spremeni matematiko glede na zaslone v razmerju 16:9, ki smo jih poznali do zdaj. Po prvih ocenah je dejanske površine pri S8 približno enako kot pri S7 edge s 5,5-palčnim zaslonom. To potrjuje tudi meritev in matematika LG-jevega G6 z diagonalo 5,7 palcev in razmerjem 18:9, ki ima za slab kvadratni cm manj zaslonske površine od S7 edge. Ampak če je v manjšem telefonu enako zaslona, se ne bo nihče pritoževal.

Malce sem se bal, da bo zaslon preozek za udobno tipkanje, ampak je prvi poskus ta strah ovrgel, tipkovnica je dovolj široka. Pri malem, kaj šele pri plusu. Seveda pa je vse odvisno še od prikaza vsebine, robovom ob strani ali pa tudi zgoraj in spodaj se v celoti ne bo dalo izogniti. Veliko videov in fotografij je v razmerju 16:9 ali celo ožjem, tudi pri fotoaparatu nisem našel nastavitve za zajemanje v 18:9, kar LG-jev tekmec recimo ponuja. Kakovost zaslona je v nenaravno osvetljenem okolju in z nastavljenim »demonstracijskim« načinom težko ocenjevati, je pa zagotovo izredno živahen in tudi ostrina se zdi dobra.

Glede fotoaparata še ne morem reči ničesar, enako glede hitrosti delovanja. Vmesnik izgleda zelo podoben temu, ki smo ga z nadgradnjo na Android 7 dobili tudi na lanski S7. Razlika je seveda v tipkah, ki so zdaj na zaslonu. Tako zavzamejo nekaj prostora, se pa umaknejo v marsikateri aplikaciji. Tipka domov dejansko daje povraten odziv, kot bi pritisnil nekaj fizičnega. Ni tako konkretno, ampak vseeno podobno kot »lažna« tipka pri iPhonu 7.

O čitalniku prstnih odtisov zraven fotografskega tipala in prepoznavanju šarenice bom kaj več napisal, ko ju konkretno preizkusim. Se mi pa zdi, da pri malem S8 ne bi smelo biti težav, pri večjem pa bi kdo že utegnil težje doseči čitalnik, ker je precej visoko na zadnji strani telefona.

Navidezni pomočnik oz. vmesnik Bixby delno deluje, ni omejen samo na ZDA in Korejo, kot smo lahko prebrali pri nekaterih ameriških medijih. Govorno ukazovanje res ni na voljo v Sloveniji oz. v slovenščini, zato pa delujeta – kako dobro, bomo še videli – prepoznavanje predmetov in znamenitosti na fotografijah in pametno ustvarjanje opomnikov.

Priključna postaja Dex obeta, v demonstracijskem okolju se odlično izkaže. Kot že mnogo podobnih koncpetov pred njo. Pogled na monitorju je podoben okenskemu namizju, koliko pa je vse skupaj uporabno in kaj se res da početi s tem »PC-jem«, pa po nekaj minutah igranja ne bi sodil. Če nič drugega, bo za Microsoftov Pisarno v tem načinu potrebna naročnina (za urejanje dokumentov, ne za branje), ker velikost zaslona presega deset palcev.

Novih očal na navidezno resničnost Gear VR, ki imajo zdaj priložen še krmilnik, in nove, manjše kamere za 360-stopinjsko snemanje Gear 360 si še nisem ogledal, glede na predstavitev pa je njuna funkcionalnost podobna kot doslej, predvsem je izboljšana ergonomija.

The post Samsung je z Galaxyjem S8 stil brez dvoma povzdignil še na višjo raven, o dodatni uporabnosti pa še ne bi appeared first on Tehnozvezdje.