Je superpočasi tudi super uporabno in superkul?
Matjaž Ropret 20. marca 2018 ob 17:04

Med novimi super-duper tehnologijami Galaxyja S9(Plus) Samsung precej izpostavlja možnost snemanja izredno upočasnjenih videov. Takih, kjer se vidi vsaka kapljica vode ali kjer stolp iz domin prav po polžje razpade. Ker pa ta naprava ni prvi telefon ali fotoaparat, ki zmore kaj takega, in ker s tem že imam nekaj izkušenj, je čas za primerjavo. Navsezadnje imam pri roki primeren izdelek, da ga lahko postavim ob rok najnovejšemu korejskemu tehnodosežku.

Poleg devete galaksije je tako posnetke z zelo veliko sličicami na sekundo snemal Sonyjev fotografski superžepnik RX100 m4. To sicer ni najnovejši predstavnik te serije, saj gre za predzadnji model, a je vseeno dovolj reprezentativen, da je z njim mogoče pokazati razlike, pa tudi določene pomanjkljivosti enega in drugega, a še skoraj bolj telefonskega pretendenta. Najprej pa nekaj osnov.

Možnost snemanja počasnih posnetkov s telefoni ni nič novega. Že pred leti je, če se ne motim, iPhone prvi imel video s 120 sličicami na sekundo (fps), kar omogoča pet- ali štirikratno upočasnjeno dogajanje, odvisno od tega s koliko slikami na sekundo (24, 25, ali 30) je zapisan končni video. Kasneje so to mejo dvignili na 240 fps  in ob tem izboljševali ločljivost (iz HD na Full HD), lani pa je bila Sonyjeva Xperia XZ Premium prvi telefon s kar 960 fps. Že pred tem je omenjeni fotoaparat prinesel 1000 fps, kar je pravzaprav enako, a prilagojeno na zapis s 25 sličicami na sekundo – najbolj pogost v svetu resnih videografov. Osnova pri obeh, pa tudi pri Xperii XZ1 in zdaj še XZ2, je vgradnja namenskega pomnilnika neposredno pod svetlobno tipalo. Tako lahko naprava takoj, brez vmesnih členov zajema fotografije ali video in zato zmore tako nore številke.

Sony RX100 IV. Snemanje superpočasnih posnetkov označuje HFR na kolescu.

Seveda pa pri tem nekoliko (ali pa kar precej) trpi kakovost slike. Ločljivost je omejena na HD ali največ polno visoko (FHD) pri najboljših. Kar samo po sebi niti ne bi predstavljalo težave, če ne bi kvaliteta zelo eksponentno padala s slabšanjem svetlobe. To velja za vse superpočasne snemalce po vrsti. In pa zelo omejen je tudi čas trajanja takega posnetka. Če v upočasnjeni varianti traja približno pet sekund, to v (običajno hitri) resničnosti pomeni desetinko ali dve. Galaxy S9 glede teka ne vnaša kakšne revolucije. Zunaj, na soncu ali vsaj dobri dnevni svetlobi, je nekako v redu. Tako, ko je malo bolj senčno, ali, bognedaj, notri ob luči, je slika temna in šumeča.

Samsungov telefon v 960 fps snema na podoben način, kot smo ekstra počasne posnetke že pred leti ustvarjali z jabolčnimi. Video se začne v normalni hitrosti, nato sledi vstavek s počasnim gibanjem, nakar se znova nadaljuje običajno, dokler snemalec ne pritisne tipke za ustavitev snemanja. Superpočasen posnetek je lahko v enem posnetku eden, lahko pa jih je tudi več, to se da določiti v nastavitvah. Ločljivosti se ne da spreminjati, vedno je 720p, prav tako nisem našel možnosti, da bi snemal s kakšno drugo nastavitvijo »hitrosti«, denimo 240 fps pri polni visoki ločljivosti, kar se da pri Sonyjevem fotoaparatu. Pa za pokušino en primer, kako izgleda končni rezultat z Galaxyjem S9+.

To je posnetek z eno upočasnitvijo pri zmerno dobri svetlobi. Kakovost ni rano vrhunska, je pa učinek vsaj na manjšem zaslonu, kjer se ne opazi, da je detajlov in dinamike v sliki precej malo, kar zanimiv. Pogled je nekje vmes me širokokotnim in približanim, ni pa v tem načinu mogoče spreminjati goriščnice ali delati izreza. Tole je še primer z dvema počasnima izsekoma.

Za primerjavo je tule Sonyjev posnetek, ki je v osnovi enake ločljivosti, a zapisan (interpolirano) v Full HD. Kakovost prav tako ni sijajna, a boljša kot pri Samsungu.

Oba Samsungova videa sta bila posneta s samodejnimi nastavitvami oz. samodejnim zaznavanjem gibanja. Prav slednje, čeprav bi korejsko podjetje rado prikazalo drugače, je največja težava. To naj bi poenostavilo snemanje, a ga pri določenih scenah, kot dokazuje skok čez lopato, kvečjemu zakomplicira. Stvar je namreč v tem, da telefon lovi, kdaj bo zaznal gibanje v kvadratu na zaslonu – tega je mogoče premikati in mu spreminjati velikost za pravo kadriranje – in lahko ga zazna prehitro, prepozno ali sploh ne. Želel sem posneti skok v počasnem posnetku, a sem vedno upočasnjen dobil zadnji korak pred odrivom, skok pa je bil znova hiter. Kar izgleda takole:

Na srečo Galaxy S9 ponuja tudi ročno snemanje. Pri njem uporabnik najprej začne snemati video, potem pa s pritiskom na ikono s krogci sproži superpočasni posnetek. Ko je tega konec, kot rečeno je dolžina zelo omejena, telefon znova preklopi in običajno hitrost in mogoče jo je spet upočasniti. Na podoben princip gre pri Sonyju, vendar fotoaparat ne dela kombinacije hitrega in počasnega videa. Tam snemalec najprej postavi aparat v »pripravljenost« (stand-by), potem s tipko za snemanje videa sproži zajemanje počasnega posnetka. In s tem se stvar bolj ali manj zaključi. Aparat nato kar dolgo zapisuje video in če uporabnik vmes pritisne na tipko prekini (cancel) se posnetek tam konča. Sicer pa gre do konca, to pomeni 40 sekund v končnem izdelku, kar predstavlja sekundo v resničnosti. Torej bistveno dlje kot pri telefonu. Rezultat je takle:

Tudi Sonyjevo upravljanje ni perfektno, se pa da z nekaj vaje ujeti trenutek in še posnetek je potem daljši in pri kakšni montaži uporabnejši. Tudi boljši, saj je svetlejši in lepše ohrani barve (pri telefonu je kombinezon že skoraj črn namesto moder), čeprav se bo komu zdel »mehkejši«, manj oster in kontrasten. Samsung pač z navijanjem kontrastov in ostrine poskuša dosegati všečnost posnetkov. Še eno prednost ima fotoaparat. Video namreč lahko shrani s 50 sličicami na sekundo, kar omogoča še dodatno upočasnjevanje, če je končni zapis po montaži 25 fps, ali brezhibno vkomponiranje v video s 50 fps. Samsungov posnetek ima 30 fps. Pri obeh pa je akcija že shranjena upočasnjeno, kar kasnejše ukvarjanje s temi posnetki malo poenostavi. Telefon zajame tudi zvok, medtem ko ga fotoaparat ne. Smo ga pa na posnetkih raje nadomestili z glasbo.

Iz vsega naštetega se tako vidijo bistvene razlike med pristopoma. Galaxy S9(+) ponuja posnetke, ki so bolj ali manj pripravljeni na serviranje. Telefon jih še sam podloži z dramatičnim zvokom in taki gredo lahko naprej na družabna omrežja ali kam drugam. RX100 IV (ali V) je po drugi strani orodje za snemanje izsekov, ki bodo (morda) kasneje prišli prav pri montaži. Kakovost je boljša, posnetki so daljši, da se uporabljati zum – akcijo pričakaš z goriščnico, kakršno želiš. Je pa treba zvok in vse ostalo posneti posebej ter potem zmontirati v nekaj gledljivega. Pri obeh pa se bodo uporabniki verjetno tega lotili na začetku, ko bo vzhičenost nad novotarijo še velika, potem pa najbrž precej bolj poredko ali s točno določenim namenom.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja