Novejši telefoni so izgubili reže za pomnilniške kartice, ki so bile sila uporabne, ako si presegel prostor vgrajenega pomnilnika. Nekako se je že uveljavilo, da se za manj kot 256 gigabajtov nikar ne odločite, vendar je zelo mogoče, da se bo v luči podražitev meja ponovno spustila na 128. Glede na prostor, ki ga zasede operacijski sistem, je to mnogo premalo. Če veliko fotografirate in snemate ter vam je ljub vsak posnetek, potem boste prej ali slej presegli celo 512 gigabajtov. Da boste dosegli terabajt, je manj verjetno, a telefoni s tako velikimi pomnilniki so redkejši in predvsem nesramno dragi.

Google, Huawei in Apple kot rešitev ponujajo plačljivo shrambo v oblaku. Ne mislim zaiti v vode, kaj pa, če Američani pod vodstvom genialnega predsednika zaprejo pipico. Malo verjetno, a ne popolnoma nemogoče. Bolj pereče je, da se 100 gigabajtov sicer sliši odlično, vendar s tem vstopimo v sužnjelastniški odnos do konca življenja. Karkoli se bo ponudnik spomnil, bomo prisiljeni sprejeti pod grožnjo izgube datotek. Nič čudnega, da marsikdo razmišlja o lastnem strežniku NAS, o čemer sem na teh straneh že pisal. Rešitev je verjetno najboljša, vendar ne najbolj poceni in zahteva vsaj minimalno poznavanje administracije, varnosti in vzdrževanje še ene v domače omrežje priključene naprave.

Marsikomu bo zato ljubša naslednja rešitev. Večina sodobnih telefonov podpira priklop zunanjih pomnilniških naprav prek vmesnika USB tipa C (UTG). Nekatere, primer takšne je Sandiskov Extreme Fit USB-C, so celo zasnovane z mislijo, da jih boste »vtikali« v telefone. 512 gigabajtov, kolikor jih nudi, je dovolj, da nanje shranjujete datoteke iz vseh družinskih telefonov. Če imate raje ključke USB, potem pred nakupom preverite, ali so opremljeni s priključkom tipa C. Tisti s tipom A pač zahtevajo ustrezen pretvornik.

Drugo vprašanje je, kako primerni so bliskovni (flash) pomnilniki za dolgoročno hranjenje datotek. Uradno so podatki varni od tri do deset let, odvisno od pogostosti zapisovanja in temperaturnih pogojev tam, kjer pomnilnike hranite. Rečem lahko, da sem nekajkrat našel v predalu ključek, starejši od pet let, in so bili podatki še vedno tam. Če vseeno želite podatke hraniti na teh pomnilnikih dlje časa, predlagam, da jih na približno vsakih pet let prepišete na novega.

Snemanje videa v ločljivosti 4K zahteva veliko prostora. Če to počnete pogosto in imate telefon, ki podpira neposreden zapis na zunanji pomnilnik (na primer terabajtni Samsung T7), potem zna biti to dobra rešitev. Z dodatno prednostjo: posneto gradivo lažje prenesete na računalnik, kjer večina opravi montažo.

The post NEDELJSKI NASVET: Še ena možnost hrambe datotek s telefona appeared first on Tehnozvezdje.

Gre pravzaprav za direktivo 2022/2380, ki je spremenila besedilo direktive 2014/53/EU o dostopnosti radijske opreme na trgu. Sredi leti 2022 je evropski parlament potrdil besedilo, ki je bilo nato jeseni objavljeno v uradnem listu, proizvajalcem pa je dalo dve leti časa, da prilagodijo naprave, ki jih direktiva zadeva. Te pa so: mobilni telefoni, tablice; digitalni fotoaparati, slušalke, slušalke z mikrofonom, prenosne igralne konzole, prenosni zvočniki, e-bralniki, tipkovnice, miške, prenosni navigacijski sistemi, ušesne slušalke in prenosniki. Le za slednje je obdobje do uveljavitve še nekoliko daljše, namreč 18 mesecev, kar pomeni, da bodo morali imeti USB-C za polnjenje (če je to do moči 100 W) od poletja 2026 naprej.

Od danes tako velja, da vsaka nova naprava iz zgoraj naštetih kategorij, ki pride v prodajo, mora spoštovati pravilo o enotnem priključku za polnjenje. Tiste, ki so prišle v prodajo že prej, še lahko ostanejo. Toda pri vseh nadaljnjih direktiva velja za posamezne izdelke, ne denimo za določen model. Nekateri pametni telefoni (denimo vsi modeli Apple iPhone 12, 13, 14 ali SE, ki so še v obtoku pri trgovcih in operaterjih), fotoaparati, še posebej starejši zrcalnorefleksni in brezzrcalni modeli, miške ali tipkovnice, so še s priključki mikro USB in lightning in pri teh novih zalog ne bo več dovoljeno ustvarjati, le še odprodati stare. Tako se bodo brez prilagoditev verjetno poslovili nekateri priljubljeni izdelki, kot so poleg omenjenih telefonov denimo še miška Logitech MX Master 2s, mnogi fotoaparati (npr. Sonyjevi seriji RX100 in a6xxx) in nekatere tipkovnice.

Zapoved enotnega priključka zasleduje tri poglavitne cilje. Tehnološki napredek, kajti mikro USB in drugi starejši vtiči so dejansko ponujali slabšo tehnologijo, še posebej pri napravah, kjer se isti priključek uporablja tudi za prenos podatkov, in tudi manj priročno uporabo, z izjemo lightninga, ki je prav tako simetričen kot USB-C. Nato poenotenje in možnost uporabe istih polnilnikov in kablov za polnjenje in priklapljanje vseh prenosnih naprav. In kot tretje, morda pa celo prvo, zmanjšanje obsega polnilnikov in s tem tudi elektronskih smeti. Ideja je namreč, da bi naprave tudi kupovali brez polnilnikov ter uporabljali tiste, ki jih že imamo, oz. si priskrbeli univerzalne. Slednje v večini primerov, razen pri uporabnikih, ki s(m)o to počeli že prej, seveda pomeni nove nakupe napajalnikov, vendar pa morda potem na dolgi rok uporabo istih za več generacij telefonov, slušalk in drugih pripomočkov.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Naprave brez USB-C naprodaj le še iz starih zalog appeared first on Tehnozvezdje.

Lani je Škoda imela najbolje prodajati avto v Sloveniji (model Octavia z nekaj več kot 1.700 primerki), kot znamka pa se je s 5.564 avtomobili uvrstila na drugo mesto. Od teh jih je, tako ocenjuje direktor znamke Petr Podlipny, v tujino odpeljalo zgolj kakih tristo, kar je malenkost v primerjavi s (predkoronskimi) časi, ko je Škoda v Sloveniji prodala prek sedem tisoč evtomobilov letno, a so jih tretjino izvozili v tujini, še kakih 400 do 500 pa jih je bilo namenjenih izposojevalcem, tako da je »neto« številka znašala približno 4.500.

Kamiq je bil lani s 1.018 prodanimi drugi najuspešnejši Škodin model, malo pred Kodiaqom. Tudi sam razred malih SUV-jev (posplošeno rečeno) je med številčnejšimi, saj je predstavljal približno 13 tisoč od skupaj 48 tisoč prodanih vozil, torej več kot četrtino. Kamiq je bil na četrtem mestu, za Renaultom Captur, Volkswagnom T-Roc in Toyoto Yaris Cross, a pred dvema drugima Volkswagnoma (Taigom in T-Crossom). Po drugi strani kombilimuzine nižjega srednjega razreda, kamor se uvršča Scala, niso več v vrhu priljubljenost. Škodin model je bil s 334 prodanimi na osmem mestu. Tudi vnaprej Podlipny pričakuje podobne številke na letni ravni, torej tisoč Kamiqov in približno 350 Scal.

Oba sta oblikovno bolj prenovljena zunaj kot znotraj, kjer pa pomembno razliko naredijo serijski zasloni. Na sprednjem delu so nove luči, odbijači, maska hladilnika, zadaj prav tako luči in odbijač, napis in možnost električnega odpiranja prtljažnih vrat. Velika novost so (opcijski) matrični žarometi. Pred voznikom je zdaj v vsakem primeru digitalna površina, 8-palčna, ni več analognih merilnikov. Na voljo je tudi večji, 10,25-palčni »informacijski zaslon«. Sredinski zaslon infozabavnega sistema je zdaj v vsakem primeru 8,4-palčni, lahko tudi večji z navigacijo. Spodaj v konzoli in zadaj so skupno štirje priključki USB-C, od katerih vsak zmore polnjenje telefonov (in drugih naprav) s 45 W, kar je lepa pridobitev. Drobna, a koristna sprememba je tudi vključitev (vrnitev) tipk za nastavljanje intenzivnosti ventilacije na nadzorno ploščo klimatske naprave.

Motorne možnosti so tri, vse bencinske in prisilno polnjene, brez sistema blagega hibrida, dizelsko boste iskali zaman. Osnovni litrski trivaljnik zmore 70 kW, kot doslej, in je na voljo zgolj v povezavi s petstopenjskim ročnim menjalnikom. Močnejša izvedba 1.0 tsi zdaj zmore 85 kW, štiri več kot prej (enako kot pri Volkswagnu T-Cross), na voljo pa je s šeststopenjskim ročnim ali sedemstopenjskim samodejnim menjalnikom (DSG). Enako velja za štirivaljni 1.5 tsi s 110 kW. Asistenčni sistemi so tudi nekoliko posodobljeni, med drugim je na voljo t. i. Travel Assist, ki nadgrajuje aktivni regulator hitrosti še z drugimi funkcionalnostmi.

Nivoja oprema sta le še dva namesto prejšnjih treh, imenovana Essence in Selection, pri prvem je notranjost taka, kakršna je, pri drugem so poleg standardne na voljo še tri druge možnosti. Poleg teh dveh ostaja v ponudbi ločena izvedba Monte Carlo s črnimi dodatki in platišči, panoramsko streho in serijskimi matričnimi žarometi.

Tisto iz uvoda, da se model z manjšimi merami in posledično tudi manjšim prtljažnikom, čeprav 400 l nikakor ni slabo (vendar slabše kot 467 l), ob približno tisoč evrov višji ceni prodaja bolje, glede na avtomobilski trg v zadnjem desetletju ni nič presenetljivega. Bolje gredo v promet atraktivnejši in povišani avtomobili, pri čemer je Kamiq menda še posebej všeč ženskam. Najbolj od vseh modelov v Škodini paleti. Kamiq se sicer začne pri malce manj kot 19.500 evrih, Scala tisočaka nižje, za spodobno motorizirano in opremljeno vozilo s kovinsko barvo pa raje računajte na vsaj 25 tisočakov ali proti tridesetim, če želite še samodejni menjalnik in najmočnejši motor.

Škoda se v Sloveniji še ne osredotoča na prodajo električnih modelov, le nedavno je izvedla akcijo z Enyaqom v izvedbi z manjšo baterijo za 35 tisoč evrov, kar omogoči tudi višjo subvencijo Eko sklada. Vse izvedbe z večjo baterijo pa gredo na trge, kjer so uvozniki že odvisni od dobah električnih modelov. V Sloveniji še naprej živijo od bencinskih, zato Enyaqa praktično ni na zalogi, Škoda pa se bo resno podala v električno pot z modeloma Elroq in Epiq. Prvi, ustreznica Karoqu, naj bi prišel v začetku prihodnjega leta. Drugi, katerega naloga bo postopno nadomestiti ravno Kamiqa, nekoliko kasneje, a tudi že lahko z letnico 2025. Do kdaj bosta aktualna tokrat predstavljena modela, pa je še nekoliko negotovo. Zagotovo vsaj tri leta, morda štiri, toda naslednikov z motorji na notranje zgorevanje verjetno ne gre več pričakovati.  

Cenik Kamiq

Cenik Kamiq Monte Carlo

Cenik Scala

Cenik Scala Monte Carlo

The post Ravno pravšnja osvežitev za še naslednjih nekaj let appeared first on Tehnozvezdje.

Včasih se res šele takrat, ko proizvajalec končno opusti kakšno zoprno prejšnjo odločitev, vidi, kako neprijazna do uporabnikov je bila. Jekleno ogrodje je zelo smiselno za trpežnost, toda obupno z vidika mase in s tem prijaznosti uporabe. Vse prejšnje izvedbe največjega iPhona so bile res težke, kar se je še posebej pri daljši uporabi zelo poznalo. Hkrati so bili robovi pri povsem oglati obliki dokaj ostri in zato sem se vse do letos nagibal k zagovarjanju manjšega Pro-ja, četudi se mi zaslon pri njem zdi nekoliko premajhen in podobne občutke imam tudi za baterijo. Zdaj je Apple uradno pri ogrodju prešel na titan, vendar je tega pravzaprav zelo tanka plast, zgolj zunanji nanos za drugačen občutek v rokah. Prava sprememba je odločitev za aluminij namesto jekla pri resničnem ogrodju, to pa znižuje maso za skoraj 20 g ali deset odstotkov in ga naredi celo lažjega od Samsungovega Galaxyja S23 Ultra. Hkrati so še steklo zaslona čisto rahlo ukrivili ob robovih in te nekoliko posneli, da se ne zajedajo v dlan. Ergonomija in užitek uporabe sta zato na povsem drugem nivoju in četudi je 15 Pro še dodatnih 34 g lažji, sem tokrat trdno na strani Pro Max-a.

Raje večjega

Ne rečem, da je Pro odvečen, slab ali karkoli podobnega. V bistvu je enako dober in njegov teleobjektiv s trikratno optično povečavo je glede na moje teste bolj smiseln (ampak o tem več kasneje). Problemi, če jih sploh lahko tako označim, so trije. Izboklina na foto-video sklop je tako zajetna in tudi težka, da konkretno vpliva na proporce in razporeditev mase, zaradi česar se enostavno večji brat tokrat zdi bolje uravnotežen in koherenten. Pri telefonu s toliko procesorske moči in vsemi ostalimi odličnimi strojnimi atributi, nenazadnje izvrstnim zaslonom, si želim, da je ta čim večji. Tako vse ostalo zares pride do izraza, najsi bo pri gledanju videa, drsenju po vsebini aplikacij ali igranju iger. Večje je v tem primeru nesporno boljše. Kar velja tudi za baterijo. Ta v zadnjih letih malenkost izgublja na prepričljivosti. Najbolj se je iPhone pri tem izkazal v generaciji 12 ali 13, zdaj pa ni več tako superioren, čeravno naj bi bilo novi procesorji zelo energijsko učinkoviti, zato bi bila zame odločitev za Pro Max dokaj logična. Navidezno je med njima sicer 266 evrov razlike, toda 15 Pro Max se začne pri 256 GB prostora za podatke, kar je tudi edina smiselna vstopna točka – 128 GB je za tako snemalno »mašino« odločno premalo – in če Pro-ja izberemo v taki različici, je razlike 128 evrov. To pa večji model lahko upraviči.

Testiral sem 15 Pro Max v »naravni titanski barvi« in v tej se na ohišju zelo malo poznajo prstni odtisi, v tem času tudi nisem pridelal kakšne praske ali česa podobnega, kako se bo novi material obnesel na dolgi rok, pa seveda ne morem pametovati. Lahko le potrdim, da je prijeten na otip in da se telefon nikoli ni zdel hladen, ko sem ga prijel v roke. Razvpitega pregrevanja prav tako ne morem povsem potrditi. Ko je prišel programski popravek, ki naj bi to težave v pretežni meri odpravil, telefona nisem več imel pri sebi, a tudi prej nisem zaznal neobičajnega segrevanja, niti pri odločno predolgem pregledovanju (trapastih) objav na Instagramu, kjer naj bi se zadeva najbolj izkazovala. Zelo se je telefon segrel med nekajminutnim snemanjem videa 4K, čemur pa tudi nisem pripisoval kakšnega posebnega pomena, ker se bolj ali manj enako dogaja pri vseh konkurentih. Prav tako je bil lepo topel med igranjem iger, a tudi tu ne tako vroč, da bi moral zganjati paniko. Mislim, da med običajno uporabo, tudi pri odpiranju kopice aplikacij eno za drugo, ne bo prehude manifestacije »grelnega« problema.

Pri velikosti zaslona ni kakšnih sprememb, prav tako slednji še naprej ostaja na klasičnih 8-bitnih barvah, medtem ko se mnogi kitajski modeli že dlje časa ponašajo z 10-bitnimi, kar pomeni milijardo odtenkov namesto 16,7 milijona. Ali je razlika opazna v praksi, sploh pri dokaj majhni sliki, je seveda vprašljivo. V vsakem primeru pa je ta OLED znova zelo lep, prilagajanje osveževanja med 1 Hz in 120 Hz deluje odlično in pomikanje vsebine je res gladko, tudi svetilnost je odlična, dovolj dobra za nemoteno uporabo na močnem soncu. Še naprej pa ni mogoče prilagajati barvne temperature in drugih parametrov, da se vklopiti le t. i. True Tone, ki prilagodi vrednost beline pri spreminjanju svetlobe v prostoru. Zato je še posebej zvečer slika lahko precej rumenkasta, kar mi osebno ni najbolj všeč, zato to funkcionalnost raje izklopim in gledam nekoliko bolj hladne, a hkrati manj izkrivljene barve. Lanska novost, »dinamični otok«, ni veliko napredovala. Prikazuje obvestila, trenutno predvajano vsebine in še nekaj zadev, a ostaja podizkoriščena. Še naprej sta odlična stereo zvočnika, četudi sta povsem enaka kot pri predhodniku. Vendar zlahka po kakovosti in tudi glasnosti konkurirata ali prekašata kakšen manjši zvočnik bluetooth. Malo telefonov ima tako kompletno pokritost celotnega frekvenčnega spektra in skorajšnjo uravnoteženost spodnjega (ta je običajno mnogo močnejši) in zgornjega zvočnika.

Končno, končno. končno!

Poleg spremembe v ogrodju je verjetno najbolj pomembna pridobitev, ki sem se je zares razveselil, prehod na priključek USB-C. Nad starim Lightningom sem bentil že nekaj let, ker je Apple opustil vsakršne misli na to, da bi ga kdajkoli posodobil na višje hitrosti prenosa podatkov in polnjenja ter omogočanje določenih funkcionalnosti, ki jih zdaj končno prinaša USB-C. Ne samo, da sem lahko telefon polnil na vseh polnilnikih, ki jih imam po hiši, lahko sem ga tudi priklopil na monitor ali TV in zrcalil zaslon ter celo uporabljal kot priložnostno igralno konzolo, odpiral in prenašal sem lahko fotografije in druge dokumente na pomnilniški kartici (vstavljeni v ustrezen čitalnik) in ključku USB (neposredno ali prek prilagojevalnika, če je bil vrste USB-A), in vendarle je tudi prenos fotografij in videov po kablu na računalnik spodobno hiter. Ne najhitrejši možen, a dovolj, da delovni proces ne trpi, kot je prej (in se ne prekinja, če nekje v nastavitvah nek parameter ni pravilen). Še vedno Apple ne dovoljuje polnega dostopa do datotečnega sistema in še naprej je polnjenje omejeno na manj kot 30 W, torej izrazito počasno, pa vendar je USB-C pravi balzam in podobno kot sprememba ohišja popolnoma transformira uporabo najdražjega iPhona v ponudbi (seveda to v enaki ali podobni meri velja tudi za vse ostale petnajstice). Kabel USB-C (na obeh straneh), ki ga prilagajajo v škatli, se barvno ujema s telefonom. Vendar je primeren pretežno za polnjenje, saj ne omogoča hitrega prenosa podatkov.

Veliko za množice in nekaj tudi za puriste

Fotografija in video sta vedno doslej definirala model Pro in tokrat ni nič drugače. Kot lani je sicer razlika v primerjavi z »običajnima« iPhonoma tudi v procesorju, ki pa je poleg gole zmogljivosti odgovoren v prvi vrsti za obdelavo signala s tipal, kar na koncu pomeni »boljše« fotografije in video. Pri čemer je vsaj delno od vsakega posameznika odvisno, kaj pojmuje za boljše ali slabše. Tako fotografije kot posnetki so v zadnjih letih precej pridobili na ostrenju in živahnosti, kar imajo menda uporabniki radi in kar jim nudijo tudi drugi proizvajalci, toda nekoč je Apple prisegal na bolj naraven, »nepopravljen« izgled. Glede detajlov in dinamike so sicer tako fotografije kot videi tudi objektivno med boljšimi, nočni način daje dobre rezultate in hkrati pretežno ohranja vtis, da je bilo to zares fotografirano ponoči, vseeno pa je vse skupaj za moj okus nekoliko pretirano. Poglejte na primer valove ali listje na drevesih. Toda, da se fotografirati v načinu Pro Raw in po novem tudi snemati v načinu Log, kar pomeni posnetke brez vsakršne ostrine, kontrastov, barv in ostalih izboljšav, vendar z vsemi detajli in dinamičnim razponom ter osnovo za kasnejšo obdelavo. Tako lahko dobite točno tak videz, kot si ga želite, seveda s precej ukvarjanja. Večina bo pač fotografirala in snemala v samodejnem načinu in z rezultati skoraj zagotovo ne bo razočarana. Kot vedno me pri iPhonih navdušujejo enako barve in osvetlitev pri vseh treh objektivih, kar drugim proizvajalcem nikakor ne uspeva.

Po novem so teleobjektiv torej zamenjali za neke vrste periskopskega – svetloba se odbije od štirih prizm, preden pride do tipala – s petkratno optično povečavo (120 mm) namesto prejšnje trikratne. Pri glavnem objektivu, ki ima sicer goriščnico z vrednostjo 24 mm (preračunano na klasični format 35 mm), pa je mogoče enostavno izbirati tudi 28 mm ali 35 mm ter eno od teh vrednosti nastaviti za privzeto. Pri prvem, kot sem že namignil, ne vidim velike pridobitve v primerjavi s prejšnjim klasičnim teleobjektivom s trikratno povečavo. V praksi namreč 15 Pro s »staro« kamero pri petkratni vrednosti goriščnice izvrže skoraj enako dobre fotografije, pri trikratni seveda boljše in pri štirikratni tudi, ali pa vsaj primerljive. Kar malce sem bi šokiran nad temi rezultati. Predvsem nad tem, kako dober digitalni zum ima Apple pri teleobjektivu, medtem ko pri glavnem za dvakratno povečavo ali prej omenjene osnovne goriščnice ne počne ničesar posebnega, zgolj naredi izrez (»crop«). Petkratni zum je dober, toda rezultati s Pro-ja kažejo, da je tudi nepotreben. Še posebej zato, ker je več motivov takih, da pride prav krajši zum kot daljši. Pri 24, 28 ali 35 mm se na nivoju pik vidijo določene razlike, malo slabši detajli pri drugih dveh, toda celozaslonsko fotografije izpadejo enake, zato lahko mirne duše uporabljaš malo ožji pogled, če ti bolj ustreza. Strinjam se, da so objektivi v telefonih postali preširoki, veliko raje bi v vseh videl optičnih 28 mm ali celo ožjo goriščnico, za ultraširokega pa 20 ali morda 18 mm.

Še ena novost je privzeto shranjevanje fotografij jpg v 24-milijonski razločljivosti, pri čemer sistem vzame informacije o detajlih s celotnega, 48-milijonskega tipala, in barvne informacije iz filtra, ki je prilagojen za združevanje pik v gruče po štiri za 12-milijonske fotografije. Tudi so še vedno dostopne v nastavitvah (in za skoraj vse v povezavi s fotografiranjem in snemanjem je še naprej treba v glavne nastavitve, precej dol po različnih kategorijah, namesto da bi to našli neposredno v fotografski aplikaciji. Velike razlike med enimi in drugimi ni opaziti, znova kvečjemu v natančnem pregledovanju podrobnosti. Portrete, ki so še vedno zelo dobri, zdaj iPhone izdeluje le še z glavno in selfijevsko kamero, ne več z »zumom«, kar se mi zdi rahla škoda, res pa je petkratni že pretiran za ta namen. Ko prepozna kakšno bitje pa že privzeto shrani potrebne informacije, da je mogoče iz klasične fotografije tudi kasneje izvleči portretno z zabrisanim ozadjem.

Akcija?

Nakar pridemo do zelo izpostavljane novosti, nove akcijske tipke. Ideja je dobra, toda dalo bi se jo izvesti preprosto po vzoru Androida z dvakratnim pritiskom tipke za vklop, na levi strani pa bi ostalo prepoznavno in priljubljeno stikalo za utišanje, pri katerem se v vsakem trenutku lahko pogledal ali otipal, v katerem položaju je. Težava tipke je v tem, da jo je treba pritisniti in pogledati v »otok« za tako informacijo. Nastaviti jo je sicer mogoče za marsikaj, od odpiranja želene aplikacijo do zagona točno določenega opravila. Vendar zgolj za eno zadevo, ki je morda aktualna samo enkrat na dan. Razen za zagon fotoaparata, za kar pa že dolgo obstaja navidezna tipka na zaslonu in za kar bi lahko uporabili že omenjeni dvojni pritisk tipke za vklop (ali za znižanje glasnosti, tudi to uporabljajo nekateri androidni telefoni), ne vidim velike uporabnosti v predrugačeni tipki.

O sistemu iOS ne bom kaj dosti razpredal. Veliko drugačen z letošnjo izdajo ni, ena od novosti je denimo možnost uporabe telefona kot uro ob postelji, za kar pa rabiš magnetni polnilnik na stojalu. Všeč mi je, da so ponudili klasičen vedno vklopljen zaslon, kajti lanski z zgolj zatemnjeno sliko zaklenjenega zaslona mi ni bil po godu. Ni pa mi všeč, da še naprej ni slovenščine in da po vseh teh letih obstoja (navsezadnje je operacijski sistem pri različici 17) še vedno ne morem prosto razporediti ikon in da jih sistem razmeče na x zaslonov, namesto da bi tiste, ki jih nočem imeti izpostavljenih, po androidovsko pospravil v predal (in razvrstil abecedno). Na iPhonih tako vedno iščem aplikacije kot otrok s preveč igračami.

Kot sem že večkrat poudaril, je iPhone 15 Pro Max postal tak, kakršnega sem si želel že pred leti. Malce hecno se je veseliti, da je proizvajalec po več letih je uvidel svoje zablode, a vendar bolje pozno kot nikoli. Kajti preostalo je bilo že prej v veliki večini dobro ali celo odlično, in to velja tudi tokrat. Za prehod na petkratni zum namesto trikratnega sicer ne vidim razloga in novi procesor očitno ni tako velika nadgradnja kot bi jo radi prikazali, toda znova so pripravili celovit in dodelan izdelek, ki je sicer drag, a na srečo malce manj kot predhodnik lansko leto.

HVALIMO:

• Bistveno lažji in prijetnejši v roki
• USB-C da povsem drugo dimenzijo uporabnosti
• Veliko fotografskih in video zmožnosti
• Lep in svetel zaslon
• Odlične zmogljivosti
• Še naprej eden najbolj izpiljenih telefonov na trgu

GRAJAMO:

• Akcijska tipka ni nikakršna pridobitev
• Foto-video nastavitve so še naprej na nepravem mestu
• Počasno polnjenje
• Nekateri so poročali o precejšnjem segrevanju (ki ga mi nismo občutili)
• Petkratna optična povečava ne predstavlja velika napredka v primerjavi s prejšnjo digitalno

The post Apple iPhone 15 Pro Max: Daleč najbolj logična izbira appeared first on Tehnozvezdje.

Apple je priključek Lightning namesto prejšnjega nekajkrat večjega 30-nožičnega uvedel z iPhonom 5 l. 2012. Mimogrede, delujoč primerek tega telefona še vedno imam, vključno z dodatno tuljavo, da lahko njegovo že hudo opešano baterijo polnim tudi brezžično. Tistega leta je takratni šef marketinga pri Applu Phil Schiller, ki je pogosto nastopal na predstavitvah, novost označil kot »moderen priključek za naslednje desetletje.« Približno toliko, pri nekaterih izdelkih celo dlje, pri drugih manj, je tudi zdržal. Njegova velika inovacija je bila simetričnost na obeh straneh, zaradi česar je bilo popolnoma vseeno, kako je bil obrnjen vtič, ko smo kabel vtaknili na napravo. Šele nekaj let kasneje je to lastnost posnemal USB tipa C, pa še tu bi se dalo zagovarjati stališče, da je bila Applova izvedba bolj elegantna in prijetnejša za uporabo. Nenazadnje je bil vtič manjši, ploščat in poln, za razliko od votlega USB-ja, kar je pomenilo lažje vtikanje. Pa vendar je bilo že kmalu po polovici predvidene dobe jasno, da se brez resne nadgradnje Applovi tehnologiji ne obeta več dolga prihodnost. Težavi sta bili vse bolj očitna počasnost tako pri prenosu podatkov kot pri polnjenju, pa tudi dejstvo, da je šla celotna industrija v smer odprtega standardna, medtem ko je Apple svojega zaprl in izkoriščal za dodaten zaslužek. Zato je z njim tudi vlekel tako dolgo, da je dejansko prišel do desetletja.

Kakšne tehnološke prepreke, da za Lightning ne bi mogli zagotoviti višjih hitrosti od USB 2.0 oz. 480 Mb/s, sicer ni. In resnici na ljubo bo tudi USB-C v osnovnem iPhonu 15 in tudi iPhonu 15 Plus glede prenosa podatkov enako počasen. Toda po drugi strani bo v obeh modelih Pro ponujal hitrost USB 3.0, kar pomeni 10 Gb/s. Tudi polnjenje bi bilo lahko hitrejše od 27 W, kolikor je bilo nazadnje z ustreznim napajalnikom mogoče prek Lightninga. Pa vendar je bilo napredka skozi leta malo, zdi se, da bolj zaradi drugih razlogov, kakršni koli že so, ne inženirskih. Morda je tudi zaračunavanje za certifikat »ustreznega« kabla ali polnilnika, znani MFi, postalo omejevalni vidik, saj bi bilo najbrž treba uvesti več stopenj.

Applu je bilo zagotovo že več let jasno, da je brez večje tehnološke osvežitve in z vse močnejšo evropsko iniciativo za enotni priključek, usoda Lightninga zapečatena. Navsezadnje ga je že lani dokončno opustil na novih modelih iPad (in že prej iPad Pro), v prodaji je sicer še osnovna tablica prejšnje generacije, ki še nima USB-C. Zdaj je sledil iPhonih in postopno bo tako še pri slušalkah, začenši z AirPods Pro. Edina možnost, da bi se najvrednejša korporacija na svetu pri telefonih izognila USB-ju tipa C, bi bil iPhone povsem brez fizičnega priključka, pri katerem bi se vse dogajalo brezžično. Toda tehnologija še ni tam, pa tudi drugod Apple nima težav z USB-C, pri snovanju katerega je celo sodeloval. In ga tudi takoj posvojil pri prenosnikih, čeprav ga je kasneje za kako leto opustil, pa nato znova uvedel nazaj, precej pred telefoni.

Za razliko od Lightninga, tu ne bo kakšnih kapric, lastnih rešitev, omejitev ali nujnosti certificiranja. Iphoni naj bi imeli, kot že iPadi pred njimi, povsem običajen priključek USB-C. Tako bodo delovali vsi kabli in napajalniki, hitrosti bodo seveda odvisne od njih, toda končno bo mogoče tudi za telefone z jabolčnim znakom uporabljati isti napajalnik in kabel oz. kable, kot za vse ostale naprave v stanovanju ali pisarni. Tudi kupovati precej cenejše kot prej »certificirane«, kar jih je konkretno podražilo. Življenje bo za nekatere postalo malenkost manj komplicirano in lepše, česar se še kako veselim. Že zdaj je bilo resda mogoče iPhone preprosto odlagati na podstavek ali nosilec za brezžično polnjenje, lahko magnetni, toda vsaj za prenos videov na računalnik je kabel še naprej zanesljivejša opcija kot pretakanje v oblak ali na domači oz. službeni NAS, še posebej pri nekaj deset ali celo nekaj sto gigabajtih tovrstnega materiala. Kabel še ostaja primarna izbira za marsikoga in če se da vse z enim, aleluja.

V zadnjih dveh letih sem iz vsakdanje uporabe izločil vse naprave, ki so še ostale s preživetim priključkom mikro USB, denimo fotoaparat, zvočnik(e) bluetooth in še kaj. Kakšna je še ostala za občasno polnjenje, denimo kolesarski računalnik, določene (pametne) igrače in morda še kaj. Enako sem si želel, da bi se zgodilo z Lightningom, in prepričan sem, da nisem edini s takimi upi. Zdaj je mogoče v vsaki kategoriji Applovih naprav kupiti tako z USB-C. Ni povsod najcenejša možnost, vendar jo goreče priporočam, in glede tehnologije ni dvoma, da je bil skrajni čas za zamenjavo.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Zbogom Lightning, bil si inovacija, vendar te ne bomo pogrešali appeared first on Tehnozvezdje.

Kot ste lahko razbrali že v uvodu, imajo proizvajalci dve leti časa, da se »prilagodijo« novim pravilom. Države članice EU pa eno leto, do 28. decembra 2023, da tisto, kar zapoveduje direktiva, vnesejo v svoje zakone. Glede na to, kako hitro običajno teče sprejemanje zakonov, je enoletni rok kar smiseln in realističen, toda dve leti za dejansko uveljavitev direktive se vseeno zdi veliko.

USB-C kot fizični priključek za polnjenje bodo morale imeti naslednje kategorije naprav (kot jih navaja direktiva): ročni mobilni telefoni, tablice, digitalne kamere, slušalke, slušalke z mikrofonom, ročne konzole za videoigre, prenosni zvočniki, e-bralniki, tipkovnice, miške, prenosni navigacijski sistemi, ušesne slušalke in prenosniki. Kot rečeno, je za slednje rok kar tri leta in pol, predvsem na račun potrjevanje končne različice standarda Power Delivery (PD) za polnjenje z močjo 240 W, ki ga potrebujejo igričarski in drugi zmogljivi prenosni računalniki.

Omenjene naprave imajo poleg USB-C, ki je zapovedana oblika priključka (vtiča), lahko še vedno tudi druge vrste vtič. Tako denimo prenosniki lahko obdržijo okrogle, ki jih pri nekaterih (znova so pogost primer igričarski) še srečujemo. So pa to s seznama tudi edina kategorija naprav, pri katerih je realno pričakovati kaj takega, kajti telefonov ali tablic in še manj slušalk z dvema različnima priključkoma verjetno ne bomo videli. Četudi bi denimo Apple lahko na tak način obdržal svoj Lightning, vendar bo zagotovo ubral kakšno bolj elegantno rešitev in tudi (umetno) podaljševanje življenja temu priključku v drugo polovico desetletja skoraj zagotovo, navkljub poslovnim prednostim, ne pride v poštev. Seveda so lahko naprave tudi brez možnosti vtikanja kabla za polnjenje in prav o tem govorijo nekateri, da bo za določene proizvajalce, znova je v ospredju že omenjeni, morda že kmalu realnost, še posebej, če se želijo izogniti priključku USB-C (četudi ga ponekod že leta brez težav uporabljajo in celo promovirajo). Polnjenje je v takem primeru brezžično, kar ni večja težava (razen denimo za tablice, ki so nekoliko prevelike), bolj problematičen je prenos podatkov pri tistih napravah, ki ga omogočajo in zahtevajo (slušalke ali tipkovnice so zlahka brez povsem osvobojene kablov). Zanimivo bo torej videti, kakšne odločitve bo sprejemal Apple, kajti prav z njim v mislih so v Bruslju sploh pripravili direktivo, saj je preostanek industrije v pretežni meri že prešel na USB-C.

Applu tudi še ni treba uvesti tega priključka v iPhonu 16, ki bi, če ne bo kakšnih drastičnih sprememb v strategiji podjetja, prišel na trg jeseni (spetembra) 2024. Takrat namreč prehodno dvoletno obdobje, določeno v direktivi, še ne bo končano. In tudi ko 28. decembra 2024 bo, ne bo nikomur treba umikati iz prodaje izdelkov s kakšnim drugim priključkom, ki so bili naprodaj že pred tem datumom. Zapoved velja samo za nove izdelke, ki gredo v prodajo od takrat naprej. Za Apple torej sprememba ni nujna pred generacijo telefonov (in slušalk), ki jih bo predstavil l. 2025.

Še eno polje, ki ga bo zanimivo spremljati, je hitro polnjenje. Vsaka naprava, ki se bo lahko polnila z več kot 15 W, bo namreč po direktivi morala podpirati že omenjeni protokol USB-PD. Tega večinoma srečujemo pri prenosnikih, zato lahko pri njim uporabimo skoraj kateri koli polnilnik in se bo računalnik polnil s 45 ali 65 W, nekateri tudi hitreje. Toda telefoni imajo skoraj brez izjeme lastne in z drugimi polnilniki nezdružljive protokole (ekstra) hitrega polnjenja. Ali se bodo proizvajalci tem odrekli ali bodo vzporedno s svojimi rešitvami podprli še PD, pa bomo šele videli. Vsekakor ne bo nič narobe, če se bo mobilnik s 65 (ali več) vati polnil na vsakem univerzalnem polnilniku.

Do 28. decembra 2026, torej dve leti po dejanskem začetku veljave direktive, mora Evropska komisija pripraviti poročilo o učinku, »ki ga ima možnost nakupa radijske opreme brez kakršne koli naprave za polnjenje in brez kablov, zlasti glede primernosti za potrošnika, zmanjšanja okoljskih odpadkov, vedenjskih sprememb in razvoja tržnih praks.« Na kratko o trendu, ki ga vidimo že zdaj in ki mnogim ni všeč, da se telefoni prodajajo brez priloženih polnilnikov. Po potrebi naj bi komisija predlagala spremembo direktive z uvedbo »obveznega ločevanja prodaje naprav za polnjenje in kablov od prodaje radijske opreme.« Še enkrat z drugimi besedami, da v škatli telefona ali tablice v nobenem primeru ne bi bilo polnilnika (in morda tudi kabla). Zagotovo bi v takem primeru komisija morala zadevo zapeljati v smer, da oboje zainteresirani kupci telefonov ali tablic še vedno lahko dobijo ali brezplačno ali za nižjo ceno kot če bi to kupovali posebej. Vprašanje je sicer, če sta dve leti, pri čemer na začetku še utegnejo biti v prodaji naprave, ki ne bodo v skladu z direktivo, in je tudi podatke treba zbrati dovolj pred rokom za oddajo poročila, sploh dovolj za kakovostno analizo.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Direktiva o enotnem vtiču velja, kaj pa zdaj? appeared first on Tehnozvezdje.

Te dni je šef marketinga v Applu Greg Joswiak med intervjujem v sklopu konference Tech Live na vprašanje novinarke časnika Wall Street Journal Joanne Stern, ali bodo prešli z Lightninga na USB-C, odgovoril: »Jasno je, da moramo upoštevati pravila, nimamo izbire.« Na dodatno vprašanje, kdaj, ni želel podrobneje odgovoriti. Dodal pa je, da v podjetju raje zaupajo svojim inženirjem pri odločanju glede standardov, ki jih bodo uporabili, kot zakonodajalcem. In še, da bo zapoved obveznega priključka za polnjenje ustvarila veliko dodatnih elektronskih odpadkov.  

Tudi sam se bil kritičen do zapovedovanja obveznega priključka, vendar predvsem zato, ker se je industrija že pred tem pretežno sama poenotila. Celo Apple, glavna tarča pri vsem skupaj, je že skoraj vse izdelke, z izjemo iPhona in slušalk Airpods, spravil na USB-C, v prenosnikih je bil celo začetnik tega trenda. Skeptičen sem še glede nadaljnjega razvoja, če zakonodaja zacementira točno določeno rešitev, vendar so morda moji strahovi neupravičeni.

Karkoli zdaj Joswiak in ostali Applovi direktorji razglašajo v intervjujih in na nastopih, je zgolj predstava za javnost. Ustvarjanje vtisa, da nekdo od zunaj in po vrhu vsega iz Evrope korporacijo sili, naj se odreče priključku, ki je plod razvoja njenih inženirjev. Pri čemer podjetje samo opušča ta isti priključek in ga nadomešča ravno z USB-C, zadnji primer je iPad desete generacije, ker se dobro zaveda nepremostljivih omejitev pri Lightningu. Zato je nedvomno načrtovalo isti manever tudi za iPhone, vendar se zanj še ni odločilo, verjetno tudi zato, da bi še za kakšno leto podaljšalo pritekanje dolarjev z naslova »licenciranja« dodatkov in da ne bi bilo treba preveč spreminjati kalupov za ohišja pred naslednjih načrtovanim redizajnom. Slednji utegne biti na vrsti prihodnje leto in s tem prehod na USB-C. Nasploh je v zadnjih letih uvajanje novosti v linijo iPhone izjemno previdno in preračunljivo. Očitno se to zgodi, ko baza uporabnikov toliko naraste, da je potem treba iskati najnižji skupni imenovalec, ker marsikdo med njimi ne mara prevelikih sprememb.

Ob tovrstni potezi pri najnovejšem iPadu se v Applu niso »opravičili« kupcem, da jim povzročajo kopičenje e-smeti zaradi pravil EU, temveč so v sporočilu za javnost dvakrat zapisali, da USB-C »podpira širok nabor dodatkov,« enkrat so k temu dodali še »hitrejše polnjenje, kadar je uporabljan z napajalnikom, ki omogoča višjo moč.« Poleg tega se eden od mednaslovov glasi – USB-C za hitrejšo povezljivost. V podjetju se torej dobro zavedajo, da priključek USB tipa C omogoča hitrejši prenos podatkov, hitrejše polnjenje ter priklop visokoločljivostnih zunanjih zaslonov, hitrih diskov, čitalnikov kartic in še marsičesa, kar z Lightningom na osnovi zastarelega standarda USB 2.0 ni bilo mogoče. Skratka, da je za uporabnike boljši. Toda trma, ego in v konkretnem primeru še težko odpovedovanje prihodkom, ki pritekajo sami od sebe, včasih prevladajo nad smiselnimi odločitvami.

Iphone bo skoraj zanesljivo dobil USB-C, kajti, kot rečeno, brezžična rešitev še ne bi bila dovolj dobra, morda kakšna magnetna s kablom, vendar ta očitno ni v igri. Zadnji datum za to po evropskih pravilih je l. 2025, kajti iPhone 16 l. 2024 bo verjetno prišel na trg pred iztekom dvoletnega prehodnega roka. Skoraj zagotovo se bo zgodilo prej, povsem verjetno prihodnje leto. Mislim, da je bilo že dolgo časa v Applovih načrtih še pred sredino desetletja opustiti Lightning. Kalkulirali so samo, s čim. Kot kaže, so odločitev za vsaj nekaj let preiti na v Evropi poenoteni priključek zdaj dokončno sprejeli.

The post Apple bi na USB-C prešel v vsakem primeru, direktiva EU mu pride prav za še malo nerganja appeared first on Tehnozvezdje.

Deseta generacija uvaja veliko novosti v »začetni« iPad, ki pa to najbrž ne bo, kajti skoraj prepričan sem, da bo deveta generacija še nekaj časa ostala v prodaji. Nekaj pač Apple mora imeti kolikor toliko cenovno dosegljivega tudi med tablicami. Novi se namreč v zahodni Evropi začne pri zajetnih 579 evrih in je za 150 evrov dražji od predhodnika, pri čemer so tudi slednjega podražili za 50 evrov, torej je dejanski prirastek kar 200 evrov. To je še ena konkretna podražitev, potem ko je linija iPhone 14 splezala konkretno čez tisoč evrov, Macbook Air pa čez tisočaka in pol.

Prva novost je barvna paleta, saj je srebrna edina od standardnih izbir, poleg so še (pastelne) modra, rumena in rožnata, pri čemer pa je sprednji rob vedno črn. Zaslon je tokrat 10,9-palčni, kot pri Airu, ne več 10,2-palčni, okrog njega je nekaj manj robov in izginila je tipka »domov«, medtem ko se je čitalnik prstnih odtisov preselil v zgornjo tipko za vklop oz. izklop. Kljub izboljšanemu dizajnu pa sprednja stran nikakor ni »polnozaslonska«, kot jo oglašuje Apple. Procesor A14 Bionic je za generacijo novejši in v primerjavi z iPhoni za generacijo ali dve »zadaj«. Tu je še podpora za brezžična omrežja po novejšem, zmogljivejšem standardu Wi-Fi 6, in pa, morda najbolj pomembno, priključek USB-C namesto prejšnjega Lightning, kar pomeni hitrejši prenos podatkov in možnost priključitve različnih zunanjih naprav, kot so diski, čitalniki kartic, monitorji.

Nekateri vidiki se glede na ceno zdijo tudi komaj sprejemljivi. Začetni iPad še vedno podpira zgolj prvo generacijo »svinčnika«, a na srečo deluje tudi z bolj smiselno izdelanim pisalom Logitech Crayon, brez trapastega vtikanja v tablico (oz. zdaj še dodaten prilagojevalnik) za polnjenje, ki je zdaj je na voljo tudi v novi izvedbi z USB-C. Izhodiščna velikost prostora za shranjevanje podatkov ostaja mizernih 64 GB, skok na 256 GB pa tablico podraži za nadaljnjih 200 evrov! In podpora za mobilna omrežja še za 200 evrov.

Zaslon je v osnovi enak kot pri Airu, z ločljivostjo 2360 x 1640 in 500 kandelami najvišje svetilnosti, vendar drugače kalibriran oz. z drugačno tovarniško podporo glede barvnega obsega in tudi ni »polno laminiran«, torej niso zaslon, plast s tipalo za prepoznavanje dotikov, in zaščitno steklo združeni v en kos, temveč je steklo nalepljeno čez ostalo dvoje.

Zanimiv nov dodatek je komplet zunanje tipkovnice – prekrivala zaslona, ki se magnetno pritrdi na spodnji daljši rob tablice, in dodatne zaščite za hrbtišče, ki vsebuje nastavljivo oporo. Žal to dvoje stane 300 evrov, ni pa tudi podatka, za koliko poveča maso tablice.

Ipad z bolj ali manj vsem, kar običajen uporabnik potrebuje, in maso, nižjo od pol kilograma, ter zraven še komplet, ki ga prelevi v priložnostni prenosni računalnik, znova na prvi pogled deluje kot skoraj sanjski mali, lahek prenosnik. Dokler ne seštejemo vsega skupaj in z 256 GB pridemo na 1100 evrov, s podporo za 5G pa na kar 1300 evrov (v Nemčiji, slovenske cene bodo nedvomno višje) in se vprašamo, čemu si ne bi privoščili spodobnega prenosnika. Resnici na ljubo podobno velja za Samsungove tablice, ki imajo še dodaten hendikep slabega izbora androidnih aplikacij. Edini argument za iPada nasproti prenosniku bi bil, da to reč samo občasno uporabljamo za resno delo, sicer pa bolj za razvedrilo, v čemer se obnese bistveno bolje, kot resen računalnik pa imamo nekaj manj prenosljivega.

Ipad Pro, ki ga za manj kot 1049 evrov ne bo mogoče kupiti, je bil deležen zgolj ene spremembe. Namesto že tako dokaj nepotrebnega procesorja M1, so tokrat vgradili še nekoliko zmogljivejšega M2, kar je glede na programsko izkoriščenost teh tablic popolnoma odveč in služi zgolj marketingu. Komplet spodobnega iPada Pro in ustrezne zunanje (magnetne) tipkovnice pa je cenovno v teritoriju Macbooka Air M2, ki je za delo nesporno uporabnejša naprava.

Medtem so v predvajalniku Apple TV 4K procesor nadgradili na A15 Bionic, dodali podporo za format HDR10+ poleg že prej podprtega Dolby Vision (kar bi verjetno lahko izvedli s posodobitvijo vgrajene programske opreme), v daljinski upravljalnik dali priključek USB-C za polnjenje in celo nekoliko znižali ceno, na 169 evrov za 64 GB in 189 evrov za 128 GB (znova se opiram na nemške cene, ker slovenskih še ni). Sprašujem pa se, čemu Apple ob taki strojni zasnovi te naprave močneje ne promovira kot igralne konzole, s čimer bi tudi dal dodatno dimenzijo naročnini na igre Arcade.

The post Apple letos vztrajno preizkuša meje, do kam lahko navije cene appeared first on Tehnozvezdje.

Nedvomno se kdo »poenotenja« veseli, meni pa se ta regulacija še vedno zdi odvečna in tudi s precejšnjimi luknjami in potencialnimi negativnimi učinki na dolgi rok. Prav tako nisem prepričan, da bo zares rešila tisto, kar je bil verjetno osnovni namen – prisiliti Apple, da še pri telefonih iPhone uporabi priključek USB-C namesto zdajšnjega Lightning. Če že regulacija, pa sploh ne vidim razloga za tako dolga prehodna obdobja. Čemu, komu na čast, je treba dati proizvajalcem dve leti ali celo tri leta in pol v primeru prenosnikov, da prilagodijo svoje naprave. Kot prvo, mnogi nimajo česa prilagajati, kvečjemu morda uravnavanje napetosti in toka za podporo sprejetemu standardu za hitro polnjenje (PD 100 W), saj že tako ali tako (leta!) izdelujejo naprave z USB-C. Tisti, ki jih morda na določenih področjih še ne, pa tudi že dolgo vedo, da bo to postal standard, in so doslej imeli dovolj časa za razmišljanje o tem in načrtovanje prihodnjih izdelkov s tem priključkom. Če je ovira prenos direktive v nacionalne zakonodaje – časa za to je eno leto – naj bi zadevo sprejeli kot uredbo, kakor denimo za roaming in še kaj, in določili, da začne veljati čez pol leta. Igričarskih prenosnikov, ki potrebujejo višje moči polnjenja, tako ali tako niso vključili. Čeprav so v direktivi omenili razširitev standarda Power Delivery (PD) na 240 W, a so ga, kdo ve zakaj, pustili za revizijo direktive. Mnogo prenosnikov že ima ustrezen polnilni priključek, tudi če ima zraven še enega, proizvajalcu lastnega. Zato res ni razloga za tako dolgo odlašanje.

Direktiva zajema naslednje kategorije naprav: mobilne telefone, tablice, digitalne fotoaparate (»kamere«), slušalke in slušalke z mikrofonom, prenosne igralne konzole, prenosne zvočnike, e-bralnike, tipkovnice, miške, prenosne navigacijske sisteme (mar te še kdo izdeluje?), ušesne slušalke (s polnilno škatlico) in prenosnike. Marsikje se je industrija že sama poenotila v podpori priključku USB-C, ponekod Apple v tem sodeluje (tablice) ali je celo vodilni (prenosniki). Drugod pa se tudi pospešeno dogaja premik od mikro USB in še kakšnih ostankov zgodovine k enotnemu vtiču za polnjenje, tako da direktiva v praksi bolj ali manj uzakonja obstoječe stanje, ne vnaša kakšne drastične spremembe.

Skrbi me nekaj drugega. Že na začetku, ob prvem predlogu, sem zapisal, da lahko tako zakoličenje standarda zmanjša motivacijo proizvajalcev za tehnološki razvoj na tem področju ali ga celo povsem ustavi. V Bruslju sicer zatrjujejo, da bodo ocenjevali nove tehnologije in po potrebi direktivo prilagajali, vendar vemo, kako hitro stvari tam potekajo. Lahko samo v konkretnem primeru pogledamo, koliko časa je potekalo sprejemanje, in še prej dogovarjanje na politični ravni, da je to sploh problem, in vmes že skorajda ni bil več. Kako so prikladno preložili vključitev standarda za brezžično polnjenje in za žično polnjenje zmogljivih prenosnikov na nedoločeno prihodnost, in kako dolgo prehodno obdobje so pustili, pa je lahko hitro jasno, da karkoli novega obetavnega se bo morda pojavilo, še dolgo ne bo vključenega v direktivo in prek nje v zakone. Tudi, kdo bo izdeloval naprave z dvojnimi priključki, če USB-C mora (!) biti, ali poskušal dokazati, da je tega upravičeno izpustil, ker je ponudil nekaj boljšega. Nasploh nisem zagovornik zapovedovanja (ali prepovedovanja) točno določenih tehnologij. Mislim, da je mogoče trg spodbujati in regulirati na druge načine.

Moti me tudi, da se pri vsem skupaj ves čas v bistvu meša dve različni zadevi, in da se regulacija ukvarja zgolj z »vhodnim« priključkom. Torej s tem, kakšna je »luknja« v napravi in kakšen vtič gre vanjo. Popolnoma pa proizvajalcem prepušča odločitev o »izhodnem« priključku. Na napajalniku je tako lahko še vedno klasični USB-A, medtem ko bodo avtomobilski proizvajalci šli vse bolj v USB-C, in bomo tako še naprej morali iskati različne kable za polnjenje istih naprav doma in na poti. Predvsem pa ima direktiva v naslovu univerzalni polnilnik, toda v resnici zapoveduje vrsto priključka oz. fizičnega vtiča. Res daje tudi tehnične smernice za napajalnik (polnilnik), vendar bi bil ta lahko univerzalen tudi v primeru, če bi v njegov izhodni priključek vtikali različne kable (eden bi se končal z vtičem USB-C, drugi z Lightningom, itd).

Zanimivo bo spremljati, kako se bodo standardu za hitro polnjenje prilagodili tisti proizvajalci telefonov, takih je več kitajskih znamk, ki zdaj glasno promovirajo svoje rešitve za ekspresno dodajanje energije v baterije. Težko verjamem, da bi se jim odpovedale. Prav tako bodo vsaj nekatere, ki na to veliko stavijo, skoraj zagotovo še naprej prilagale napajalnike telefonom. Razen, če bodo ocenile, da jih je že dovolj v obtoku in jih potencialni kupci telefonov že imajo.

Prav tako ali še bolj zanimivi bodo poskusi, kako uvesti nekaj novega brez »kršenja« direktive. Predpostavljam, da bo razvoj šel v smeri brezžičnih rešitev ali pa kakšnih magnetnih kontaktov (»pinov«), ki bi lahko prevzeli nalogo podatkovnega prenosa. Nič presenetljivega ne bo, če bo Apple preprosto preskočil USB-C, uvesti mu ga ni treba vse do iPhona 17 jeseni 2025, in se odločil za možnost s kontakti ali pa bo podatkovni del uspel nekako dodati magnetnemu brezžičnemu polnjenju Magsafe. Lahko pa seveda že naslednje leto pripravi iPhone 15 z USB-C, kot so napovedovale nekatere govorice že pred pol leta.

Tudi če Bruslju »uspe« in Apple posvoji USB-C še za iPhone, me to ne prepriča v nujnost direktive. Ne zdaj, ko res ni nobenega večjega problema z različnimi priključki, ko tudi napajalniki med različnimi vrstami naprav in znamkami povsem zadovoljivo delujejo. Še manj pa čez dve ali tri leta, ko niti zdajšnjih občasnih težav najbrž ne bo več. EU je tokrat povsem zamudila in v svoji vnemi »urediti nered« (ki ga je uredil že trg sam) nato kvečjemu povzročila škodo prihodnjemu razvoju ter potencialno razjezila kupce, če bo še več naprav prihajalo v prodajo brez napajalnika.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Zakaj, zaboga, so jim morali dati še dve ali več let časa?! appeared first on Tehnozvezdje.

Nazadnje je Apple novi iPhone tako zgodaj, na prav isti datum, predstavil l. 2016, takrat je bila to sedmica. Do l. 2011 jih je sicer obelodanil junija ali julija v okviru dogodka WWDC, nato pa je prešel na jesenske termine. Lani je bila predstavitev teden pozneje, 14. septembra, predlani pa – vemo, zaradi česa – šele 13. oktobra.

Dodatni teden naj bi podjetju, tako za Bloomberg poroča in domneva Gurman, zagotovil dodatne prodajne številke v zadnjem koledarskem četrtletju. Hkrati pa ustvaril še nekaj več razmaka z oktobrskim Applovim dogodkom, ko naj bi bili na vrsti novi iPadi ter morda še kakšen Macbook Pro ali Mac Mini. Kot še dodaja Gurman, je kalifornijska korporacija očitno vsaj za svojo najpomembnejšo produktno linijo uspela zagotoviti dovolj sestavnih delov. Gre namreč za več deset milijonov telefonov, kajti povpraševanje ostaja enako močno ali pa se še povečuje. Po nekaterih ugibanjih želijo v Applu nove telefone čim prej poslati na prodajne police tudi zato, da bi prehiteli prihajajočo recesijo, ki bi lahko sledila zadnjim mesecem podražitev.

Ni nujno, da se bo iPhone 14 uspel izogniti podražitvi. Pravzaprav je celo zelo verjetno, da bo, odvisno od modela in različice, za približno 100 do 150 evrov dražji o primerljivega iPhona 13. Ob tem ne bo prav nič nenavadno, če bodo lanski modeli kar ostali na cenah, ki jih imajo že od prihoda na trg. Nekako tako, kot prenosnik Macbook Air M1, ki so mu v ponudbo dodali za dvesto evrov dražjega in v določenih pogledih osveženega s procesorjem M2. Zato je iPhone 13 kot telefon meseca pri Telemachu z malenkost znižanimi cenami lahko povsem smiseln nakup. Še posebej, ker pri novem verjetno ne bo veliko sprememb. Ali pač?

Glavni novosti naj bi bili zmanjšana oz. na dve luknji razdeljena zareza in pa povsem novo tipalo glavne kamere. Apple že vse od modela X oz. l. 2017 naprej pušča zarezo, ki smo se je morali hočeš nočeš navaditi, pretežno nespremenjeno. Zdaj bo vendarle šel nekoliko v androidno smer, toda poleg okrogle luknjice za selfijevsko kamero bo še vedno podolgovata za vse ostalo, kar je potrebno za delovanje sistema varnega odklepanja z obrazom. Vrnitve čitalnika prstnih odtisov se po napovedih dobro obveščenih ne moremo nadejati.

Glavni objektiv bo po letih 12-milijonskega zdaj predvidoma deležen 48-milijonskega tipala. Končna ločljivost bo za uporabnika še vedno enaka, kajti fotografska aplikacija bo združevala pike po štiri skupaj, toda predvsem za možnost digitalnega zuma in za video bo večja izvorna ločljivost prišla še kako prav. Pri ostalih objektivih verjetno ne bo večjih sprememb, tudi ni pričakovati, da bi modela brez oznake Pro dobila teleobjektiv. Navsezadnje bi bil že izboljšan dva- ali trikratni zum z uporabo dodatnih pik na tipalu lep napredek, če bo le izveden podobno dobro kot pri nekaterih drugih znamkah, kot sta Huawei ali Realme.

Največja uganka, poleg priključka, ostajajo zasloni. Velikost bo zagotovo enaka, s to izjemo, da bo model Mini verjetno zamenjal Max. Torej bodo v ponudbi iPhone 14 (6,1 palca), iPhone 14 Max (6,7″), iPhone 14 Pro (6,1″) in iPhone 14 Pro Max (6,7″). Glavno vprašanje je, ali bosta prva dva deležna zaslona s hitrejšim osveževanjem. Če bosta ostala pri 60 Hz, potem bo morda res odpadel glavni razlog za čakanje na novo generacijo, in je povsem vseeno kupiti iPhone 13. Še posebej ljubitelji Minijev verjetno morajo pohiteti.

Še drugi razlog za čakanje bi lahko bila kakšna sprememba v količini osnovnega podatkovnega pomnilnika. Toda »cenejša« modela bosta skoraj zagotovo ostala pri izhodiščnih 128 GB, od tu naprej pa bo na voljo še 256 in 512 GB. Toda za modela Pro bi se spodobilo, da bi ju v osnovi ponudili z 256 gigabajti prostora za podatke. Navsezadnje so to res telefoni za tiste, ki se profesionalno ukvarjajo z videom, fotografijo, družabnimi omrežji in še čim, kar zahteva veliko prostora za podatke, še posebej za video in fotografije. Podobno kot pri osveževanju zaslona pa se Apple ne ozira na mnenja, kaj »bi se spodobilo,« temveč predvsem na svoje finance in na to, kaj se v dobavni verigi da dobiti v dovolj velikih količinah in (predvsem) dovolj hitro.

Evropska unija bo verjetno kmalu zapovedala priključek USB-C v telefonih, toda to bo veljalo šele čez dve leti, zato letošnjih iPhonov nič ne zadeva, tudi tistih prihodnje leto še ne. Toda govorice vseeno pravijo, da iPhone 14 še ostaja na (počasnem) priključku Lightning, česar ne bodo veseli že omenjeni profesionalni uporabniki, z linijo iPhone 15 pa naj bi Apple opravil dokončni prehod na USB-C. Še prej ga bo menda oktobra v polnosti izvedel pri tablicah iPad, kjer zdaj najcenejši model še vztraja pri Lightningu.

Zdi se torej, da bo 2022 še eno prehodno leto za iPhone, a pustimo se presenetiti, morda čez dobra dva tedna prihaja kaj nepričakovanega.

DODATEK (25. 8. ob 8.45): Apple je ameriškim novinarjem razposlal vabila za dogodek, ki se bo dejansko zgodil 7. septembra. Kot običajno bo ob 10h po pacifiškem času, kar pomeni ob 19h po srednjeevropskem.

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Iphone 14 že sredi septembra, koliko pa je še aktualna linija iPhone 13? appeared first on Tehnozvezdje.