Kamiq je še en močan novinec med vse bolj številčnimi majhnimi športnimi terenci
Matjaž Ropret 22. oktobra 2019 ob 06:38

Ne tako dolgo nazaj je Škoda imela v paleti enega samega terenca, ki je celo nekako upravičeval tako predalčkanje, oznaka SUV je bila za Yetija skoraj žaljitev. Prav tako se pri tem modelu niso dosti ozirali na tehnologijo ali modo, v ospredju so bile sposobnosti na asfaltu in zunaj njega, pa še notranja izkoriščenost prostora. Toda zdaj so tu trije precej bolj splošnemu okusu ukrojeni športni terenci, zadnji med njimi je Kamiq.

Prva dva sta za češko znamko znotraj koncerna Volkswagen precej pomembna avta, še posebej Kodiaq je uspešnica, saj sta razširila polje, na katerem Škoda nastopa. A kot je dejal direktor znamke v Sloveniji Petr Podlipny, so do prihoda Kamiqa še vedno igrali samo na 70 odstotkih slovenskega avtomobilskega trga. Mali SUV-ji (v segmentu A0), namreč predstavljajo že petino celotnega trga, svojega predstavnika pa Škoda tu ni imela (Yeti je kljub podobni velikosti v bistvu tekmoval s konkurenti iz razreda više in njegov pravi naslednik je Karoq). Imata pa ju v Seatu Aroni in Volkswagnu T-Cross drugi dve znamki v koncernu in tu zadeve postanejo nekoliko neprijetne za predstavnike katerega koli od teh treh podjetij. Kolikor poskušajo pojasnjevati in nas prepričevati, da se vsak od njih bori z zunanjo konkurenco – predstavljajo jo denimo Renault Captur, Peugeot 2008, Nissan Juke, Citroen C3 Aircross in Fiat 500X – se vendarle večina vpraša, kakšna je v resnici razlika med njimi. Odgovor ni vedno enostaven, ima pa vsaka od treh znamk nekaj značilno svojih karakteristik.

Pri Škodi so to denimo rešitve Simply Clever in pa vedno znova nekaj večja zunanja velikost, da je lahko tudi znotraj več prostora. Glede slednjega Kamiq ni izjema in po prvem druženju z njim lahko rečem, da brez težav prevaža tudi štiri odrasle (s petimi pa raje ne bi poskušal na daljše razdalje). Toda ob tem se poraja še eno vprašanje – kako se potem novinec primerja z že pol leta znano in nekaj sto evrov cenejšo Scalo, navsezadnje je notranja podoba obeh zelo podobna, skoraj slična. Scala ima večji prtljažnik – v maksimalni izvedbi skoraj 470 l proti Kamiqovim 400 l –, v njej se seveda sedi nižje in je po mojih opažanjih naravnana na udobnejšo vožnjo, Kamiq pa izraža nekaj dinamičnega potenciala, a še vedno ne stresa voznika in potnikov, vsaj ne na 16-palčnih kolesih. Zanimivo pa je, da nisem imel občutka, da sedim visoko, kot sem ga denimo imel v T-Crossu. In če se za hip vrnem še k primerjavi s koncernskim bratrancem in sestrično – mislim, da Škoda ponuja najboljše športne sedeže in volan v tem triu (videli smo jih že v Karoqu in drugje), oboje je definitivno vredno razmisleka, če je užitek v vožnji nekje na spisku pomembnih lastnosti. Poglejmo pa, kaj sicer ponuja novi Škodin adut v zdaj že res veliki gneči majhnih športnih terencev.

Po velikosti (dolžina znaša 4,24 m) gre Kamiq celo ob bok T-Rocu, pa vendar je zasnovan na platformi za avtomobile nižjega razreda MQB-A0 (kot tudi Scala ali Fabia, pa Polo, T-Cross, Ibiza in Arona), zaradi česar tudi ni možnosti štirikolesnega pogona, tega omogočajo večja podvozja MQB. Kot rečeno je znotraj zaradi dodatnih cm v primerjavi s kakšnim konkurentom in celo večjo medosno razdaljo kot pri Karoqu precej prostora. Za prtljažnik pri Škodi trdijo, da je največji v razredu (vsaj dokler v prodajo ne pride novi Captur), vendar verjetno ne štejejo T-Crossa, ki ima uradno 455 l prostornine, celih 55 več od Kamiqa. Škoda je, da zadnja klop ni pomična (kot je pri “bratrancu”) in da ni luknje za prevoz smuči ali kakšne druge daljše stvari. Je pa možnost poklopnega sovoznikovega sedeža (a ne, če je športni). Zunaj so se tokrat odločili, da bo pas z dnevnimi lučmi (lahko delno ali popolnoma LED) zgoraj, glavni žarometi pa pod njim (pri kakšnem drugem modelu te znamke je tudi obratno). Žarometi so tudi vedno LED, vendar samo pri višjih opremah popolnoma, pri nižjih pa se zraven najde še kakšna klasična žarnica. Strešna linija se počasi spušča, linija oken pa so postopoma dviguje, kar ustvarja »bolj dinamičen izgled«. Kot običajno kakšne oblikovne ekstravagance ni, pa tudi pričakovali je nismo. Notranjost je prijetna, okrasni dodatki na armaturni plošči se zdijo boljše kvalitete (manj ceneni) kot v kakšnem drugem modelu, je pa lahko ambientalna osvetlitev v samo eni od treh barv in je po vgradnji ni mogoče spreminjati.

Na sredini armaturne plošče kraljuje kar visoko postavljeni osrednji zaslon, ki je lahko 6,5- (Swing), 8- (Bolero) ali 9,2-palčen (Amundsen). Tu ni osnovnega radia brez zaslona na dotik, kot se ga da dobiti v najcenejši Scali. Amundsen je res lep, prostora na njem je dovolj, da lahko hkrati prikazuje veliko karto navigacije, radio oz. večpredstavnostni predvajalnik in telefon, žal pa ni ravno poceni, saj stane približno 1200 evrov in zahteva še skoraj 300 evrov vreden predal za polnjenje telefona (uporabno, a tudi precenjeno), res pa je, da vključuje še 10,25-palčne digitalne merilnike. Ti imajo pet različnih prednastavljenih pogledov, uporabnik pa si jih lahko še delno prilagaja. Vsekakor atraktiven dodatek, a s skoraj 500 evri doplačila tudi ne ravno poceni. Na srednjeveliki izvedbi osrednjega zaslona (Bolero) navigacije ni, toda da se jo dobiti prek Android Auta ali Carplayja. Edino pravi kabel bo treba najti, kajti Kamiq ima le še priključke USB-C, kar za avto niti ni ravno nujno. Žal je v vsakem primeru doplačljiva kamera, kar se mi tudi počasi začenja zdeti sramotno. Pa to ne leti samo na Škodo, temveč na večino proizvajalcev, skoraj noben ne vključuje kamere za pogled nazaj v osnovne opreme, pa konec l. 2019 to res ni več vesoljska tehnologija. Kot že pri Scali pa je glavnina upravljanja klimatizacije na velikem zaslonu, spodaj s fizičnimi gumbi izbiraš le še temperaturo in imaš tipko za priklic dodatnih nastavitev na zaslon. Naj kar takoj povem, da mi je klasika bolj všeč.

Pri infozabavi je novost še navidezna pomočnica Laura, ki jo menda prikličeš s standardnim pozivom »OK, Laura,« deluje pa v šestih jezikih – slovenščini kajpak ne. Ni mi pa tega uspelo preizkusiti. Potem so tu še storitve povezljivosti – za aplikacije, oddaljen dostop do avta, spletno posodabljanje zemljevidov in še kaj – ki so lahko za nekaj let vključene v nakupno ceno avta, kasneje pa je treba zanje plačevati nekaj deset evrov naročnine na leto.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Kamiq ima kar lep nabor večinoma že poznanih »asistenc«, kot so aktivni tempomat, stranska pomoč – ta zaznava vozila v mrtvem kotu do 70 m nazaj -, pomoč za ohranjanje avta na voznem pasu, parkirna, manevrirna pomoč in samodejno vklapljanje in izklapljanje luči. Na voljo pa je do devet zračnih blazin, med njimi dve stranski na zadnji klopi. V ponudbi so tri bencinske možnosti (1.0 tsi s 70 ali 85 kW ter 1.5 tsi s 100 kW) in ena dizelska (1.6 tdi 85 kW), prihaja pa še različica na stisnjen zemeljski plin. Najšibkejši motor ima samo petstopenjski menjalnik in te kombinacije ne priporočam, ker je samo tisočaka cenejša od zmogljivejše različice enakega motorja in menjalnika s šestimi prestavami. Ta kombinacija je tudi tu odlična, motor da od sebe res presenetljivo veliko, menjalnik je tudi lepo izračunan in tekoč, poraba okrog šestih litrov pa zmerna.

Cene za Kamiqa se uradno začnejo pri približno 15.400 evrih, toda zanimivi del pahljače (zmogljivejši 1.0 z najvišjo opremo Style) je dejansko od dvajsetih tisočakov naprej, z 1.5 tsi ali dizlom v povezavi s samodejnim menjalnikom ter še čim s seznama dodatne opreme pa lahko končni znesek preseže 25 tisoč evrov. Kot vedno pri Škodi ponujajo približno deset odstotkov popusta ob financiranju »en odstotek« (odplačevanje avta po odstotek na mesec, seveda ob določenem začetnem plačilu), s čimer kupec na koncu približno pokrije obresti lizinga. Pričakujejo, da bodo prihodnje leto v Sloveniji prodali 700 Kamiqov, a so prepričani, da bi bilo zanimanja za 1200 primerkov, če bi jih lahko pri tovarni dobili tako količino.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja
  • Prosim, da mi ne pošiljate več obvestil.
    Po pomoti sem kliknila na naročila na redna vsakotedenska e-poštna obvestila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja