EU bi poenotila polnilnike na USB-C, pa je to sploh dobra ideja?
Matjaž Ropret 24. septembra 2021 ob 06:33

Evropska komisija je predstavila predlog konkretne uredbe, ki bi znotraj Evropske unije poenotila polnilnike za telefone, tablice, fotoaparate, slušalke, prenosne zvočnike in prenosne igralne konzole.  Zamisel poskušajo v Bruslju udejanjiti že dolgo, vse od l. 2009, in zdaj naj bi to storili z zapovedjo, da se morajo vse omenjene naprave žično polniti prek USB-C. Pri čemer bi proizvajalci od začetka veljave novih pravil imel dve leti časa, da se prilagodijo.

Uredba je nastala, ker se industrija kljub sporazumu iz omenjenega leta ni sama povsem poenotila. Uveljavili so se trije priključki. Najprej mikro USB, ki ponekod še vztraja, za njim USB-C, vzporedno pa Applova rešitev, najprej izvirni s 30 nožicami in nato od l. 2012 ter iPhona 5 naprej priključek Lightning. Uvod v uredbo izrecno omenja, da se en proizvajalec še vedno noče prilagoditi, zato je jasno, kam je zadeva v resnici usmerjena.

V Bruslju jo sicer utemeljujejo z okoljskimi vidiki, češ da nepotrebni napajalniki vsako leto prispevajo k 11 tisoč tonam elektronskih odpadkov, potrošniki v EU pa zapravijo 2,4 milijarde evrov letno za napajalnike, v predalih pa se jim kopičijo nezdružljivi.

Industriji smo dali dovolj časa, da bi sama našla rešitve, zdaj pa moramo zakonodajno predpisati enoten polnilnik. To je pomembna zmaga za uporabnike in za okolje, ki se tudi sklada z našimi zelenimi ambicijami,

je v pripravljeni izjavi poudarila komisarka za digitalno Evropo in podpredsednica Evropske komisije Margrethe Vestager. Med drugim uredba namreč določa, da poleg samih naprav ne bi bilo več polnilnikov, temveč bi jih uporabniki kupovali posebej, če bi jih potrebovali.

Komisija tudi računa na to, da bi se vse naprave polnile enako hitro in da bi morali proizvajalci dajati bolj točne informacije glede hitrosti polnjenja. To je, resnici na ljubo nekoliko naivno, kajti slušalke se zaradi fizičnih omejitev ne morejo polniti enako hitro kot telefon ali tablica, poleg tega pa ni razloga, da se slednja ne bi polnila bistveno hitreje.

Uredba predvideva, da bodo po USB-C razvile nove rešitve, vendar brezžične, ne več s kabli.

Enoten priključek in standardizirani protokoli glede hitrosti polnjenja se slišijo fino, toda …

Kdo jamči, da bo Apple dejansko še za iPhone (in najcenejši iPad) posvojil USB-C? Drugje ga namreč že večinoma je v zadnjih letih. Prej si predstavljam iPhone povsem brez fizičnih vhodov in izhodov.

USB-C je zgolj priključek. Kaj teče po kablu, pa je povsem drugo vprašanje. Obstaja kup različnih protokolov za hitrost polnjenja in tudi za prenos podatkov, vse od počasnega USB 2.0 prek dokaj hitrega USB 3.1 do najnovejšega Thunderbolt 4, ki omogoča še marsikaj drugega kot najhitrejše pretakanje podatkov. O tem uredba ne reče skoraj ničesar in niti ne poskuša urediti zmede na tem področju, razen da določa protokol USB Power Delivery za moč polnjenja, višjo od 15 W oz. večji tok od treh Amperov.

Tudi če kasnejše različice uredbe to bolj natančno uredijo, se moji pomisleke še zdaleč ne končajo. Imam jih že glede nevključevanja napajalnikov v prodajne pakete. Četudi je okoljski argument smiseln in mogoče vsaj delno drži, tovrstna Applova poteza pred enim letom, pri liniji telefonov iPhone 12, ni požela veliko odobravanja. Podobno ne Samsungovo kopiranje v škatlah telefonov Galaxy S21 in kasneje Galaxy Z Fold3 in Z Flip3. Zdaj pa bi celo bruseljska politika zapovedovala »slabe zglede«, ki jih drugim proizvajalcem v zadnjih letih daje Apple.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Tudi ne verjamem povsem ocenam o zapravljenih milijardah za dodatne polnilnike in nisem prepričan, da bi oz. bodo uporabniki kupovali dobre polnilnike oz. napajalnike in poskusili optimizirati polnjenje v svojih domovih. Denimo z napajalniki z več izhodi in dovolj velikim tokom, da lahko hitro polni dve ali tri naprave. Nekateri to že dolgo počnemo, vendar smo zagotovo v precejšnji manjšini. Navsezadnje je treba za take rešitve odšteti vsaj nekaj deset evrov. Če je EU resna pri tej nameri, bi lahko hkrati še izvedla kampanjo »Prinesi stare napajalnike in dobiš novega, univerzalnega s tremi izhodi in hitrim polnjenjem.« Ter seveda poskrbela za ustrezno razgradnjo starih in ponovno uporabo surovin v njih. Z novimi pa bi uporabniki vsaj za nekaj let imeli mir in bi morali kupovati kvečjemu kable, ki se v vsakem primeru prej ali slej obrabijo.

Nadalje – Kje so prenosniki? Mar tam ni smiselno uporabljati enega priključka in imeti doma enega napajalnika za različne modele? In, navsezadnje, čemu EU ne predpiše enotnega priključka za polnjenje električnih avtomobilov? Ta je povezan z javno infrastrukturo in tu bi res potrebovali standardizacijo, ki se sicer dogaja na ravni industrije, a vseeno ni popolna.

Še bolj pa me skrbi nekaj drugega (in ne samo mene, kot dokazuje spodnji tviv uglednega analitika Benedicta Evansa). Denimo, da bi Evropski komisiji zamisel z enotnim polnilnikom oz. priključkom uspela že kmalu po tistem, ko je začela s tem prizadevanji. Torej pred (dobrim) desetletjem. Takrat bi se verjetno zedinili za priključek mikro USB. Prav lahko bi ga uporabljali še zdaj, kajti po uredbi, kakor jo je mogoče razumeti, drugi ne bi bili dovoljeni. Kako se torej lahko razvije kaj novega, boljšega, kot se je v vmesnem času USB-C? Zdi se, da v Bruslju priključek tipa C vidijo kot končno stopnjo žičnega priklapljanja česar koli, od tu naprej pa bomo šli samo še v brezžične rešitve. V tem duhu je napisana tudi uredba. Kaj pa, če ne bo tako? Če pride še kakšen nov, boljši standard za žično polnjenje in povezovanje naprav? Na drugih celinah ga bodo veselo uporabljali, v Evropi pa bo treba kršiti uredbo ali pa najprej znova mukotrpno sprejemati novo, preden bomo lahko uživali v tehnološki inovaciji. Kdo tudi pravi, da smo za proizvajalce najbolj pomemben trg in bodo vse izdelke prilagodili evropskim zakonom? Nisem najbolj navdušen nad vizijo povsem brezžično prihodnosti in zato mislim, da si tudi ni dobro zapirati vrat z birokratskim predpisovanjem enega in edinega zveličavnega fizičnega priključka, ki je slučajno danes (z nekaterih vidikov, a ne vseh) najbolj primeren, vendar nikakor idealen in ga lahko že v nekaj letih zamenja kakšen drug.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.