Paleta je znova zelo obširna, vendar je nekaj sprememb v zastopanosti posameznih kategorij. Predvsem v cenejših je modelov nekoliko manj, v naprednejših pa več. Tako bodo denimo na voljo trije OLED-i in samo en televizor s povsem običajnim zaslonom LCD (tega Samsung označuje z marketinškim imenom Crystal LED). Posebna serija The Frame je dobila še izvedbo Pro.

Najprej nekaj o tehnoloških novostih. Za izboljševanje slike z umetno inteligenco ima tokratni slikovni procesor na voljo 768 nevronskih mrež namesto prejšnjih 512, kar še posebej pride do izraza pri »povečevanju« ločljivosti na 8K (in tudi 4K), kadar vir ne premore toliko pik. Poznani drugi »izboljševalniki,« denimo hitro premikajočih se predmetov na sliki (AI Motion Enhancer Pro), za dodajanje »globine« sliki (Real Depth Enhancer Pro, poveča kontrast in svetlost) ali za močne barve (Color Booster Pro), so kakopak tudi doživeli napredek in vsaj eden ima v oznaki dodano umetno inteligenco. Nov je denimo zvočni format Eclipsa, ki ga je Samsung razvil skupaj z Googlom, naj bi s 3D-prostorskim zvokom konkuriral Dolby Atmosu in ga bo podpira Youtube.

Korejsko podjetje ostaja dokaj trmasto glede svojih odločitev in usmeritev pri televizorjih. Tako vztraja s serijo Neo QLED 8K, čeprav tokrat z le dvema modeloma in ob tem, da je večina drugih proizvajalcev že opustila modele 8K, ki se pri kupcih niso zares prijeli, niti zaradi pomanjkanja vsebin nimajo pravega smisla. Oba televizorja 8K še naprej temeljita na tehnologiji mini LED. Tako QN990F kot QN900F imata po vzoru lanskega »naj« OLED-a (S95D) nebleščeč, matiran zaslon, kar pa menda ne vpliva na svetilnost. Toda odbleski so minimalni in tak TV je precej bolj primeren za sobo z več okni ter tudi tako z lučmi, usmerjenimi proti televizorju. Prvemu so zagotovili tudi »škatlo« s priključki (One Connect Box), ki se s televizorjem povezuje brezžično, kljub temu pa omogoča prenos signala za sliko 8K pri 120 sličicah na sekundo (ali 4K/240). Še vedno tako ta enota kot televizor potrebujeta vtičnico nekje blizu, a to se morda da zagotoviti brez sledov, medtem ko se kabla med obema ne da povsem skriti. Priključki sicer prav tako omogočajo igranje vse do 4K pri 240 sličicah na sekundo. Za igričarje bo pomembna preoblikovana igralna vrstica in pa podpora tako za AMD Freesync Premium kot za Nvidia G-Sync. Dizajn je skorajda brez roba pri 990F, po drugi strani pa bolj v smer The Frame pri 900F.

OLED z vrha ponudbe je tokrat S95F in ohranja matiran zaslon, torej so tokrat v ponudbi trije nebleščeči. Svetilnost so še dodatno dvignili na »do« 4.000 kandel, osveževanje pa na 165 Hz (s 144 Hz pri predhodniku). Tudi tu so priključki v ločeni škatli, vendar ta ni brezžična. V treh velikostih (139, 165 in 195 cm) ima televizor zaslon vrste QD-OLED, v največji (210 cm) pa WOLED. Tudi model pod njim, S90F, kombinira ti dve vrsti zaslonov. Tu gre svetilnost do 1.500 kandel, osveževanje pa do 144 Hz. S85F je zgrajen izključno okrog LG-jevih zaslonov (WOLED) in zmore svetilnost 1.300 kandel.

Še vedno osrednja linija za množični trg, Neo QLED, vsebuje štiri modele, vse z zasloni mini LED – QN90F, QN85F, QN80F in QN70F –,vendar najcenejši od teh nima klasične (za to tehnologijo) osvetlitve od zadaj, temveč od strani, kot pri običajnih LCD-jih. Koliko je območij lokalnega zatemnjevanja, Samsung ne pove. Podobno tehnologijo stranskega mini LED-a premore tudi dizajnerski The Frame Pro, ki je na voljo v diagonalah 165, 190 in 215 cm (v manjših se bo morali zadovoljiti z običajnim The Frame, pri 165 cm pa imate izbiro obeh). Tudi The Frame Pro pa ima brezžični One Connect Box in osveževanje do 144 Hz.

Letošnja novost je »odpiranje« trgovine z umetniški deli, ki so zdaj tudi mnoga zastonj, tako da je mogoče v sliko (slavnega slikarja) spremeniti še druge televizorje Samsung.

Medtem ko podjetje še vedno ni podprlo formata slike Dolby Vision (in dvomim, da ga kdaj bo), to postaja nekoliko manjša pomanjkljivost, saj je denimo Netflix začel vključevati vsebine tudi v konkurenčnem formatu HDR10+, ki ga je sorazvil Samsung, in še letos jih bo tudi Disney+, nekateri drugi pretočniki pa so že prej storili podobno.

The post Več svetilnosti in umetne inteligence ter manj odbleskov na televizorjih Samsung (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Novinci so Bravia 8 II, 5 in 3 (očitno je še pri televizorjih japonsko podjetje začelo uporabljati kombinacijo oznake modela in generacije kot pri telefonih in fotoaparatih. Najbolj zanimiv je seveda prvi, novi najboljši model OLED v ponudbi, vendar ne povsem na vrhu med vsemi Braviami, kajti tam ostaja lanski 9 z zaslonom mini LED. Prihodnje leto pase lahko nadejamo Bravie 10 z novo tehnologijo RGB mini LED, pri kateri so oz. bodo uporabili diode vseh treh osnovnih barv za osvetljevanje panela LCD.

Bravia 8 II ni zamenjava za Bravio 8, ta ostaja v prodaji, temveč za predlanskega izvrstnega A95L. Pri obeh je v osrčju (Samsungova) zaslonska tehnologija QD-OLED, ki je vmes toliko napredovala, da nudi svetlejšo in še bolj barvito sliko. Seveda so dodali nov procesor XR za obdelavo slike in izboljšali zvok, ki ga ustvarja sprednja površina televizorja. Ta naj bi bil v izhodišču tudi cenejši od predhodnika, na voljo pa bo v diagonalah 139 in 165 cm. Bravia 8 je stopničko nižje, gre za zaslon (LG-jeve) tehnologije WOLED, dobiti pa se ga da tudi v eni diagonali višje (195 cm).

Bravia 5 (levo) je televizor vrste mini LED, postavljen malo pod Bravio 7, od katere ima manj območij z diodami za osvetljevanje, hkrati pa več od predhodnega modela X90L. Na voljo bo v diagonalah od 139 pa vse do 249 cm (98 palcev). Če je petica že lahko pogojno primerna tudi za filmofile, pa je Bravia 3 bolj na spodnjem koncu palete. Gre za klasičen LCD z dodatkom kvantnih pik za bolj žive barve, zaslon zmore zgolj klasično osveževanje s 60 Hz in priključki HDMI so (logično) le vrste 2.0, tako da tudi igričarji ne bodo posegali po tem modelu, temveč bo nagovarjal predvsem tiste, ki gledajo običajne televizijske programe. Tu so diagonale od 109 do 216 cm.

Risbe: Sony

The post Sonyjev miks treh novincev in več prenesenih iz prejšnjih sezon appeared first on Tehnozvezdje.

Televizorji Samsung podobno kot pri konkurenci glavnino izboljšav prinašajo skozi algoritme umetne inteligence in strojnega učenja. Večja dejanska novost pa je premaz proti odbleskom pri najvišje postavljenem modelu z zaslonom OLED, z oznako S95D. Na ta način naj se ne bi več od zaslona bleščale luči in še kaj, pri čemer menda sam prikaz ne bo okrnjen, temveč bo še celo nekoliko svetlejši. V prenosnikih in še kje poznamo »mat« zaslone, vendar je tu uporabljena drugačna rešitev, kajti matiranje zaslona poslabša njegovo svetilnost in tudi ostrino prikaza.

V primerjavi s še vedno aktualnim in izvrstnim S95C bo S95D na zelo majhnih predelih zaslona dosegal do kar 3000 kandel maksimalne svetilnosti ali za 20 odstotkov več, vendar z v bistvu enakim zaslonom vrste QD-OLED, le s »pametnejšim« in prilagodljivim krmiljenjem diod, podobno kot je za zaslone OLED.EX že pred dvema letoma uvedel LG. Tako lahko televizor hkrati prikazuje še bolj močne najsvetlejše dele prizorov, hkrati pa ne preobremenjuje organskih diod, da te ne izgubljajo prehitro svojih lastnosti in se ne pregrevajo. Tudi letos bo ta televizor na voljo v diagonala 139 cm (55 palcev), 165 cm (65 palcev) in 195,6 cm (77 palcev). Za priklop zunanjih naprav bo imel priključke v ločeni »škatli« One Connect.

Pod to serijo bosta z zasloni OLED še dve, S90D in tokrat tudi S85D. Z njima bodo kupci dobili možnost izbire tudi manjših (122 in 106,7 cm oz. 48 in 42 palcev) še večje diagonale (211 cm oz. 83 palcev). Pri čemer bodo te zagotovo vsebovale zaslone, ki jih bo dobavljal LG, medtem ko utegne pri tistih vmes kupce čakati manjša loterija, ali bodo dobili televizor QD-OLED ali WOLED.

Seveda Samsung še naprej vztraja s televizorji Neo QLED, med njimi tudi z modelom 8K. Pri tej liniji bo ključna sprememba, kot še marsikje, v »izboljševanju« sliko z umetno inteligenco. Novi procesor bo menda še boljši pri (umetnem) povečevanju razločljivosti vsebin, gladkem prikazovanju športnih prenosov, v hitre prizore bo s prepoznavanjem njegovih posameznih delov in natančnim krmiljenjem diod mini LED dodajal podrobnosti za boljši učinek globine v sliki. Novo je tudi oblikovanje najboljšega modela v ponudbi.

Priljubljeni The Frame bo dobil še večjo izbiro umetniških del, ki jih lahko prikazuje, kadar je »izklopljen«. Teh je zdaj že več kot 2500. Televizor bo tudi znal prilagajati frekvenco osveževanja v tem načinu in bo tako porabil za 10 odstotkov manj električne energije. Prikazali so tudi prozorni televizor s tehnologijo mikro LED. Z njo dražijo obiskovalce sejmo že nekaj, vendar proizvoda za trgovine še vedno ni na vidiku, vsaj ne za približno razumno ceno.

V operacijskem sistemu Tizen je novost novi »začetni« zaslon Samsung TV Plus, ki bo z velikimi »karticami« prikazoval, kar je na voljo v okolju pametnega doma (v kolikor imate tovrstne naprave in se lahko povezujejo s Samsungovo platformo), vremenske podatke in drugo, torej bo nekakšno osrednje mesto za upravljanje domačih naprav. Podobno strategijo in željo imajo za svoje zunanje sprejemnike že nekaj časa operaterji, denimo Telekom Slovenije z Neom.

Fotografije: Samsung

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post CES 2024: Samsung obljublja televizor brez odbleskov appeared first on Tehnozvezdje.

Nekatere televizorji Sony, denimo X95L, že uporabljajo zaslon LCD z osvetlitvijo mini LED, toda v zadnjih letih je podjetje pretežno dajalo poudarek na modele OLED, ki pa jih zdaj utegne celo povsem opustiti. Kar bo nov obrat pri strategiji, kajti že pred tem so, podobno kot takrat tudi Samsung, izpostavljali LCD-je. Vse je povezavo s svetilnostjo, ki je OLED-i takrat niso premogli dovolj, nato so se izboljšali, zdaj pa znova začenjajo zaostajati za mini LED-i.

Stvar je v tem, da Sony izdeluje t. i. referenčne monitorje za Hollywood, s pomočjo katerih režiserji oz. montažerji dokončujejo filme in tudi nastavljajo parametre za sliko HDR. Ker najnovejši tovrstni zasloni nudijo maksimalno svetilnost 4000 kandel – na 10-odstotnem območju -, v Sonyju pričakujejo, da bo vse več filmov izšlo s tovrstnimi parametri HDR. Najzmogljivejši OLED-i, med njimi A95L z zaslonom QD-OLED iz Samsung Display, zmorejo približno 2000 kandel. Novi televizorji mini LED s posebej razvitim nadzorom osvetlitve pa naj bi to številko močno presegli. Posredi je zagotovo tudi cenovna kalkulacija, kajti ti zasloni so verjetno cenejši in tudi nudijo več manevrskega prostora za dobre marže. A po drugi strani po najzahtevnejše kupce težko prepričati, da so boljši od OLED-ov. Samsung sicer po novem stavi na slednje, potem ko jih je desetletje malodane zaničeval, kot seveda že ves ta čas LG. Medtem ko sta Hisense in TCL večja zagovornika tehnologije mini LED, ki jo tudi sama proizvajata (za razliko od OLED-a).

Sonyja sicer večina statistik prodaje televizorjev ne zaznava, uvršča se v kategorijo »drugi proizvajalci.« V Sloveniji ima po naših podatkih manj kot 5-odstotni tržni delež, tudi v Evropi ali globalno ne presega desetih odstotkov. V lanskem letu je sicer po podatkih analitskega podjetja TrendForce globalno Samsung zadržal prvo mesto z 18,5 odstotki oz. nekaj več kot 36 milijoni prodanih televizorjev, vendar se mu je prodaja znižala za deset odstotkov. Drugi je bil z 12-odstotno rastjo in in 13,7-odstotnim tržnim deležem že Hisense (27 milijonov kosov), tretji pa z 800 tisoč televizorji manj TCL (13,3 odstotke). Na četrto mesto se je z rahlim padcem in 11,6-odstotnim tržnim deležem (23 milijonov) uvrstil LG. Celoten trg televizorjev je obsegal 197 milijonov primerkov.

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Sony naj bi se znova obrnil proti mini LED-u appeared first on Tehnozvezdje.

Pri telefonih sem že ničkolikokrat pisal in konkretno pokazal, v čem vsem je boljši tisti za denimo 400 evrov v primerjavi z onim za 250. Tudi tukaj je podobno, saj je cenovnega pribitka za vsega 150 evrov, pri diagonalo 165 cm (65 palcev), kar je pri tisočaku še toliko nižji skok kot pri telefonu, ki stane več kot polovico manj. Lahko že zdaj povem, da se res splača odšteti ta dodatni znesek, kajti U7 je v skoraj vseh pogledih superiornejši od U6. Ne samo v lastnostih, ki jih je fino imeti, a niso nujne, temveč še najbolj očitno v tistih temeljnih – kvaliteti slike in zvoka ter naboru priključkov.

Že samo ohišje je očitno bolj kvalitetno in estetsko. Več je kovine, manj robov okrog zaslona in predvsem osrednje stojalo, ki pred zaslonom naredi lep lok, da vtis nečesa, čemur so posvetili več kot samo kakšno uro ukvarjanja. To stojalo sicer zavzame nekaj prostora, pa vendar ni tako globoko, da bi ga zmanjkalo za zvočno letev, in tudi visoko je več kot dovolj. Zunanji zvočniki sicer niso nujno potrebni, ker so notranji presenetljivo spodobni. Za razliko od cenejšega modela ima dotični vgrajene standardne štiri priključke HDMI, pri čemer so ti vrste 2.1 in tista označena kot 3 in 4 ponujata spremenljivo osveževanje zaslona (VRR) pri razločljivosti 4K do 144 Hz, hkrati je trojka namenjena tudi za prenos zvoka po protokolu e-ARC in omogoča priklop zvočne letve Dolby Atmos. Za kombinacijo konzole ali PC-ja in zvočne letve je tako nabor v redu, kdor pa bi želel imeti priključeni obe igričarski in še napredno zvočno napravo, se bo moral ozreti za kakšnim drugim televizorjem.

Daljinec želi biti prestižen, a gre pri tem nekoliko predaleč. Zgornji del je namreč aluminijast, a ima tako ostre robove, zaradi česar ga je izrazito neprijetno držati v rokah, celo potencialno nevarno za kakšno ureznino. Sicer ima boljše tipke kot pri cenejšem modelu, so tudi tiste vrste, postavljene povsem skupaj, brez razmakov, in drugačno razporeditev, saj so številčne tipke zgoraj, bližnjice za pretočnike pa spodaj in teh je tu šest namesto dvanajst pri cenejšem (kar je pretirano). Seveda je tudi tu mogoče upravljanje z glasom, vendar slovenščine še ni med podprtimi jeziki.

O sistemu Vidaa tu ne bom znova razpredal, zanj velja enako kot sem zapisal pri opisu modela U6. Večjih pripomb čezenj nimam, deluje hitro in tekoče, toda nekateri drugi so mi vizualno, po strukturi in tudi naboru aplikacij bolj všeč.

Zaslon ima tu dvakrat več območij diod za osvetlitev, ki jih lahko procesor neodvisno od drugih prilagaja. Skupaj jih je torej 384, večji, 190-centimetrski model jih premore 512, manjši z diagonalo 139 cm pa 240. Nisem prepričan, da je zgolj večje število gruč in s tem bolj natančno kontroliranje, kateri predeli oz. katere pike v zaslonu svetijo in kakšno intenzivnostjo ter katere ne, razlog za povsem drugačno sliko kot pri modelu, postavljenem stopnico nižje na cenovni lestvici. Morda kaj prispeva še procesor, skupaj z algoritmi, toda razlika je res velika. Če sem se pri U6 pritoževal nad nekoliko pretiranim prikazom, ki ga nisem mogel povsem ukrotiti in približati svojim željam, sem tu dosegel skoraj natančno to, kar sem si želel, in to zelo hitro.

Lahko sem si prilagodil ostrino, kontraste in barve (predvsem kožne odtenke) po svojem okusu. Običajno kot dobre ocenim tiste televizorje, ki mi to omogočajo, saj to pomeni, da imajo odlično obdelavo signala. Kdor želi vse skupaj »naviti«, to še vedno lahko stori, kdor pa hoče bolj naravno sliko, tudi ima možnost, da jo doseže. Skorajda edini razliki v primerjavi z OLED-i sta bili v intenzivnosti barv in črnine. Barve na OLED-ih bolj zasijejo, črna pa je povsem črna. Tudi tu večinoma je, razen kje v kotih in ob robovih določenih elementov v prizorih, kjer diode morajo svetiti in tekoči kristali ne morejo zapreti poti vsej svetlobi, kar pomeni, da je nekaj pronica naprej. Toda sivine ali pretemne slike skorajda ni bilo. Hitri premiki kamere so tudi prikazani precej lepše kot na cenejšem modelu, tu že v osnovi pomaga hitrejše osveževanje, pa tudi algoritmi za dodatno »likanje«, če je komu taka slika po godu, so naprednejši.

V igrah sem lahko užival z veliko sličicami na sekundo, vse do 120 (za Xbox je to zgornja meja), in tudi v sliki Dolby Vision. Na zaslon je mogoče priklicati igričarsko pasico, ki omogoča hitro spreminjanje najpomembnejših nastavitev. Seveda je na voljo ustrezen slikovni način, ki izključi vso obdelavo slike, da so zakasnitve čim krajše. Razen že omenjene omejenosti na dva priključka za igričarske naprave in napredno zvočno letev drugih pripomb glede igranja na tem televizorju nimam.

Presenečen sem bil nad zvokom. V primerjavi s tistim, ki ga da od sebe U6, je precej bolj poln in globok, občutno več je basov in tudi visoki toni so čistejši. Redki so bili v zadnjih letih televizorji, pri katerih bi lahko shajal kar z vgrajenimi zvočniki. Ta se uvršča v to druščino.

Hisense U7KQ v 65-palčni oz. 165-centimetrski diagonali ob pregledu trgovin v času pisanja tega testa stane 950 evrov. To je odlična cena za televizor z res lepo sliko, dobrim zvokom in finim naborom ostalih (pomembnih) lastnosti. Mnogi modeli, ki nudijo manj, stanejo več, in tudi cenovni pribitek v primerjavi z večkrat omenjenim modelom stopničko nižje (U6KQ) je bistveno manjši od dejanske razlike med njima. Vsekakor priporočam izbiro sedmice, ker je v skoraj vseh pogledih naprednejša in boljša. Škoda samo za neprijazen daljinec.

HVALIMO:

• Lepa, uravnotežena, dobro nastavljiva slika
• Zelo soliden zvok
• Dva polna priključka HDMI 2.1 in igričarske funkcionalnosti
• Zelo dobra cena

GRAJAMO:

• Ekstremno neprijeten kovinski daljinec
• Za hkratni priklop igričarskega PC-ja, igralne konzole s sliko 4K in zvočne letve Dolby Atmos zmanjka en priključek

The post Hisense 65U7KQ: Odlična slika in še marsikaj drugega za manj kot »jurja« appeared first on Tehnozvezdje.

Pustimo za začetek tehnologijo zaslona in njegovo sliko še malo ob strani, in poglejmo nekatere osnove tega modela. Cenovno je nekje na sredini ponudbe, toda vsaj en, formalno pod njim, ga v določenih vidikih prekaša. E7 Pro namreč nudi osveževanje do 144 Hz in s tem trka tako na čute igričarjev kot tistih, ki si želijo čim bolj gladke slike, denimo za športne prenose. Vendar ima klasično obstransko osvetlitev zaslona LCD, le za barve pomagajo kvantne pike. U6 je tudi v ponudbi priključkov nekoliko okrnjen v primerjavi s tem, česar smo navajeni. Prisotni so namreč zgolj trije HDMI, vsi vrste 2.0, pri čemer sicer podpirajo spremenljivo osveževanje (VRR), vendar samo do 60 Hz, in eden e-ARC za priklop zvočne letve.

Za postavitev slednje je sicer oblika in položaj stojala idealen, kajti kovinski nogi sta dovolj visoki in dovolj narazen. Dizajn ni kakšen presežek, toda treba je imeti v mislih, da je to vendarle televizor, narejen z mislijo na čim nižjo ceno. Resda nudi zaslon mini LED, toda pri skorajda vsem ostalem so snovalci sklepali precej kompromisov. Ohišje je plastično in dokaj debelo, kar je povsem pričakovano, tudi daljinski upravljalnik je na otip manj prestižen kot denimo pri U7, kar pa je v konkretnem primeru prednost, saj je dotični plastični (in dolg) fin za uporabo, četudi so tipke nekoliko cenene, medtem ko je kovinski z ostrimi robovi pri dražjem modelu hudo neprijeten.

Na televizorju teče operacijski sistem Vidaa, ki so ga z različico U7 nekoliko posodobili oz. preuredili strukturo domačega zaslona in izbirnikov. Prvi ne odstopa dosti od večine konkurenčnih, na sredini je namreč trak z ikonami aplikacij, pod njim predlogi vsebin iz nekaterih pretočnikov, zgornjo približno tretjino zaslona pa tudi tu ostaja neizkoriščena. Zasedajo jo namreč taki ali drugačni oglasi, ne da pa se tja postaviti česa koristnega. Glede nabora aplikacij se ni nič spremenilo od lani. Večina pomembnih je na voljo, tako tiste domačih operaterjev in ponudnikov pretočnih storitev, kot tudi nekatere najbolj iskane tuje, med slednjimi pa še naprej pogrešam HBO Max in SkyShowtime. Končno si televizor zapomni nazadnje uporabljani vir, namesto da ob vsakem vklopu skoči na privzetega. Nekoliko izboljšani so tudi meniji za nastavitve, toda za prilagajanje določenih parametrov sem še vedno potreboval kakšen klik preveč. V splošnem je Vidaa povsem uporaben, hitro delujoč sistem, tudi glasovno upravljanje je že precej napredovalo in deljenje vsebin s telefonov deluje dobro, še posebej z Applovih (prek protokola Airplay), a tudi androidnih.

Zaslon torej vsebuje tehnologijo mini LED, kar pomeni, da so za osvetlitev uporabili večje število manjših diod, ki so pri testirani diagonali razpostavljene v 192 območij (manjša diagonala 139 cm premore zgolj 120 območij), in ta lahko slikovni procesor posamično prilagaja ter s tem potencialno gledalec dobi boljšo sliko, kot če so diode zgolj ob strani in jih je tudi precej manj. Tu namreč govorimo o nekaj tisoč svetilnih elementih, pri klasičnih televizorjih LCD pa o nekaj deset ali nekaj sto. Še vedno so pred diodami tekoči kristali, ki delujejo kot nekakšne rulete za prepuščanje ali blokiranje svetlobe. Zato slika ne more biti in vsaj v tem cenovnem razredu tudi ni na ravni zaslonov OLED, kjer  vsako zaslonsko piko sestavljajo trije ali štirje izvori svetlobe (organske sveteče diode) in pri eni od podvrst tudi ni barvnega filtra. Hisense kljub temu stavi na tehnologijo mini LED, kot rečeno je z njo bistveno cenejši od konkurence, v ponudbi ohranja le en model televizorja OLED. Vsaj za nižje cenovne razrede je taka taktika zelo verjetno pravilna, kar delno pokaže že U6, še precej bolj pa U7.

Ključni prednosti zaslonov mini LED sta doseganje bolj prave črnine v temnih prizorih in seveda tudi pri sliki z robovi zgoraj in spodaj (ker je v kinematografskem razmerju stranic) ter višja svetilnost. Oboje se izkazuje tudi v praksi pri U6, vendar žal ne vedno oboje hkrati. Slika vsekakor dosega višjo svetilnost kot bi jo običajen zaslon, tako pri standardnih virih kot še posebej pri virih HDR. Zato je televizor zelo primeren za prostore z veliko naravne svetlobe. Seveda podnevi, zvečer to ne igra tako velike vloge. Hkrati je povečevanje svetilnost ne poslabšuje slike. Do določene mere, čudežev pač ni. Kar je še posebej vidno pri sliki HDR – podprti so vsi pomembni formati –, kjer televizor zelo lepo in svetlo prikaže tiste predele prizorov, ki morajo biti svetli, toda pri temnih je vse skupaj ali nekoliko preveč svetlo ali pa že pretemno, če se gledalec odloči za znižanje nivoja svetilnosti. Pozna se, da ni tako velikega kontrastnega razmerja in v tem pogledu cenejši mini LED-i še ne predstavljajo dovolj velikega koraka naprej v primerjavi z običajnimi LCD-ji. Toda to je dokaj malenkostna pripomba, ki bi jo lahko tudi spregledal, še posebej glede na ceno. Podobno velja za morda glavno slabost tovrstnih zaslonov, prebijanje svetlobe, še posebej pri kašnih napisih, obrisih in podobnem, kjer televizor ne more natančno kontrolirati posameznih pik, kot jih lahko pri zaslonih OLED. Nič takega, kar bi bilo pri običajnem gledanju zelo opazno, se pa da videti, v kolikor je gledalec pozoren.

Bolj me je pri sliki zmotilo nekaj drugega. Televizor sem lahko neposredno primerjal z U7, ki ni veliko dražji, vendar sem pri slednjem lahko nastavil sliko precej bolj po svojem okusu, poleg tega, da prej opisanih slabosti skoraj ni opaziti. Obdelava slike pri U6 je opazno bolj agresivna, lahko rečem nekoliko umetna, ni mi uspelo doseči barv, kontrastov ali (ne)ostrine, kakršne bi rad, ne glede na izbrani slikovni način. To sicer za večino gledalcev ne bo težava, ker je meni všečna slika za večino že preveč anemična, premalo živahna. Barve so namreč pri tem televizorju zelo poudarjene. Zato si lahko predstavljam, da bo prikaz marsikomu všečen.

Celo zvok bo lahko za manj zahtevne uporabnike povsem v redu, sam pa bi vseeno razmišljal o kakšni zvočni letvi, ali pa, znova, o U7. Predvsem pri višji glasnosti se reprodukcija nekoliko poslabša in tudi pri zmerni se sliši, da so zvočniki nekoliko omejeni pri basih in da je govor ni tako lep, kot pri kakšnih dražjih primerkih. Toda slišal sem že veliko bolj »praznih« zvočnikov v televizorjih.

Hisense U6KQ je v svojem cenovnem razredu – velikost 165 cm se dobi za manj kot 800 evrov, 139 cm pa za dobrih 600 evrov, vsekakor izjemno konkurenčen. Težko je najti kakšnega, ki se za podobno ceno v praksi obnese enako dobro. Toda še veliko boljši U7KQ stane zgolj 150 evrov več, zato preberite še test tega modela in razmislite, če lahko nekoliko raztegnete svoj proračun.

HVALIMO:

• Vidnih nekaj dobrobiti zaslonske tehnologije mini LED
• Soliden zvok glede na ceno
• Noge so primerne za postavitev zvočne letve
• Operacijski sistem Vidaa se lepo razvija
• Dobra cena

GRAJAMO:

• Obdelava slike zaostaja za tisto pri dražjih modelih
• Zgolj trije priključki HMDI in še ti vrste 2.0
• Cenen daljinski upravljalnik
• Nekoliko plastično ohišje

The post Hisense 65U6KQ: Kako se obnese poceni mini LED? appeared first on Tehnozvezdje.

Največja novost je višja svetilnost pri modelu G3 (Brightness Booster Max), vendar zgolj v velikostih 139, 165 in 190 cm (55, 65 in 75 palcev), diagonali 211 cm (83 palcev) ter 246 cm (97 palcev) bosta ostali na lanskem nivoju. V LG-ju obljubljajo do 70 odstotkov višjo najvišjo vrednost svetilnosti (točkovno, ne po celotnem zaslonu) v primerjavi s »klasičnim« zaslonom OLED. Takega denimo najdemo v seriji B (in prej v seriji C, nazadnje v C1), že G1 ter potem C2 in G2 so imeli za približno 20 ali 30 odstotkov višjo svetilnost. Slednjo so v LG-ju dosegli z dodatnimi belimi diodami in drugačno organsko spojino, ki vsebuje devterij oz. težki vodik. S čim so prišli do še višje svetilnosti, ki bi glede na podatke že lahko tekmovala s tisto pri tehnologijah QD-OLED ali mini LED, za zdaj ne razkrivajo, zelo verjetno pa gre za prvo implementacijo tehnologijo mikro zrcal, o kateri se govori že nekaj časa. Z mikroskopsko velikimi »posodicami« ob diodah naj bi namreč dosegli, da več svetlobe dejansko najde pot proti gledalcu, namesto da se izgubi nekje v druge smeri. Seveda bo treba v živo videti, kaj nova tehnologija dejansko prinese.

Kot že ustaljeno, bo tudi letos LG ponujal štiri družine televizorjev OLED z razločljivostjo 4K (G3, C3, B3 in A3) in še eno z 8K (Z3), ki pa bo na voljo v le dveh velikostih. Osrednji model poleg G3, ki je še naprej zasnovan za montažo na steno in nima klasičnega stojala, ostaja C3. Ta bo na videz enak še vedno aktualnemu C2, enemu najboljših izdelkov l. 2022, saj obsežni osvežitvi ni mogla takoj slediti nova. Cenovno zanimiv bi lahko bil tudi B3, vendar B2 (ta je v bistvu preimenovani C1 iz l. 2021) v slovenskih trgovinah nismo zasledili. Po drugi strani serija A običajno v praksi ni toliko cenejša od C ali B (pri obeh so dejanske postavke hitro bistveno nižje od priporočenih cen), da bi predstavljala dober nakup, saj prinaša tudi največ kompromisov (denimo zgolj.

Ostale serije in tudi največji velikosti G3 bodo imele identične zaslone kot modeli letnice 2022 z oznako 2, največja sprememba bo slikovni procesor α9 AI Gen6. Ta med drugim uporablja strojno učenje in umetno inteligenco za doseganje »najboljše« slike, toda v praksi je najbolje te »izboljšave« izključiti in se zanašati na svoje nastavitve. Je pa LG v zadnjih letih ponujal zelo lepo obdelavo slike ob ustreznih nastavitvah. Prenovili so tudi uporabniški vmesnik pri operacijskem sistemu WebOS, česar bodo verjetno s posodobitvijo deležni tudi starejši modeli. Novi bodo zanesljivo podpirali tudi standardizirani protokol Matter za upravljanje z napravami pametnega doma različnih proizvajalcev. Ali se tudi tega lahko nadejajo lastniki lanskih in starejših LG-jev, pa še ne vemo.

Še ena novost novih serij je podpora priključkov HDMI za hitro preklapljanje med viri brez vmesnih črnih zaslonov. Tej zadevi se reče Quick Media Switching VRR (QMS-VRR), je del standarda HDMI 2.1a in jo za zdaj od zunanjih naprav podpira nova generacija predvajalnika Apple TV.

Glede cen v LG-ju niso povedali ničesar, pričakujemo pa, da (v praksi, priporočene postavke so na začetku lahko višje) ne bodo bistveno drugačne od teh, ki zdaj veljajo v trgovinah.

Fotografije: LG

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post LG OLED G3 s precejšnjim povišanjem svetilnosti, ostali modeli na nivoju predhodnikov appeared first on Tehnozvezdje.

V Hisensu ta televizor označujejo kot ULED, kar je zgolj njihova oznaka za zaslon LCD s kvantnimi pikami, ki pomagajo pri doseganju bolj živahnih barv. Samsung denimo za enako reč uporablja kratico QLED. Za razliko od nekaterih še cenejših ima ta model osvetlitev neposredno na hrbtišču (»Full array local dimming), ne denimo ob strani, zaradi česar lahko nekoliko bolj natančno uravnava črnine, še vedno pa ne tako podrobno kot zasloni mini LED z veliko več osvetlitvenimi diodami in njihovimi območji in še posebej OLED, kjer je vsaka (pod)pika svoj izvor svetlobe. Operacijski sistem je Vidaa U6, na to različico bodo (ali so že) nadgradnjo dobili tudi starejši modeli, še ena novost, ki je seveda prednost letošnjega, pa so polni priključki HDMI 2.1 s podporo za vse igričarske bonbončke in eARC za prenos zvoka.

Oblikovno in izvedbeno televizor pušča mešane občutke. Stojalo daje moderen videz, je tudi dobro narejeno in hkrati še dovolj visoko in ne preveč globoko, da pušča prostor za postavitev (nujne!) zvočne letve. Sam zaslon in njegove obrobe ter tisti del ohišja, ki se ga od spredaj ne vidi, precej bolj izdajajo cenovni razred tega izdelka. Pri dražjih televizorjih videvamo, podobno kot pri pametnih telefonih, zaslone oz. ohišja v enem kosu. Tu pa je cel »sendvič« plasti, ki niti niso najbolj kakovostno zlepljene skupaj, predvsem pa od strani ne izpadejo posebej prestižno. A na srečo TV gledamo naravnost in ob vključenem zaslonu se napake na ohišju ne opazijo. Zadeva je tudi nekoliko debelejša kot smo zdaj navajeni pri nekaterih televizorjih, ni pa težka, kar je logična posledica uporabljenih materialov.

Slika tega televizorja je verjetno, glede na ceno, največje presenečenje. V splošnem jo lahko označim za zelo dobro in v določenih pogledih se zelo približa temu (ali celo preseže), kar ponujajo bistveno dražji televizorji,  tudi z naprednejšimi zaslonskimi tehnologijami. Vendar so tudi vidiki, kjer, pričakovano in logično, ne blesti tako zelo, in žal ni vse popolnoma rožnato, saj bi morali s popravki vdelane programske opreme odpraviti najmanj eno nenavadno in zoprno obnašanje, ki smo ga opazili pri testnem primerku.

Predvsem v prikazu barv in tudi celokupnem vtisu se U7HQ izkaže. Po živahnosti in tudi uravnoteženosti ter naravnem izgledu barv ter možnosti njihovega prilagajanja je to najbrž eden boljših televizorjev s klasičnim zaslonom LCD. Marsikje drugje izstopa ali rdeča ali zelena in se tega ne da povsem odpraviti, tu česa podobnega ni, in prikaz pri mnogih (kakovostnih) viru navdušuje, saj je le za odtenek bolj »navit« kot denimo pri televizorjih OLED, ki imajo od vseh najbolj prijazne barve. Tudi kontrastna razmerja so za LCD presenetljivo dobra in še posebej pri vsebinah HDR – televizor podpira formate HDR10, HDR10+ in Dolby Vision – so rezultati zelo dobri. Jasno je, da bodo pozorni gledalci opazili več sivine, kot bi si je morda želeli, kajti čisto pravih črnin ta zaslon pač ne more prikazati, in da tudi svetilnosti ni toliko kot pri naprednejših modelih. Pa vseeno je prikaz, sploh pri virih 4K Dolby Vision, atraktiven. Ta televizor je še posebej primeren za serije na storitvah pretočnega videa in Youtube, medtem ko prikazu za bolj umetniško posnete filme (in seveda tudi serije) manjka nekaj globine.

Za klasične televizijske programe bo prav tako v redu, a ironično (glede na to, da ga oglašujejo v povezavi z najpomembnejšim športnim dogodkom, ki se začne čez en teden) še najmanj za športne prenose. Niti pri teh niti tudi v filmih mi ni uspelo najti ustrezne nastavitve za hitro gibanje predmetov ali nenadne premike kamere, v vsakem primeru je bilo več zatikanja, kot bi si želel. To je verjetno največja slabost tega televizorja. Še ena, za katero pa ne vem, ali je omejena na dotični testni primerek ali splošno razširjena, in zagotovo bi se jo dalo odpraviti s posodobitvijo programske opreme, je povezana z ostrino slike. Sam jo vedno nastavim na najnižjo vrednost, torej na 0, saj za moj okus dodatno ostrenje prav nič ne doda k sliki, temveč jo zgolj poslabša. Toda televizor je vsakič znova, ne glede na vir, na začetku prikazoval izjemo poostreno sliko, in šele, ko sem šel v nastavitve in začel spreminjati drsnik za nastavitev ostrenja – od 0 najprej navzgor in potem nazaj navzdol – je začel upoštevati pravo vrednost.

Na žalost gre pri zvoku v povsem nasprotno smer kot pri sliki. Je povsem prazen, plehek, brez nizkih tonov in kar težko poslušljiv. Najmanj zvočna letev solidne kakovosti je nujen dodatek. Igričarji si bodo verjetno raje nadeli slušalke, z delovanjem televizorja med njihovim najljubšim opravilom pa bodo verjetno zelo zadovoljni. Podpira vse današnje igričarske nujnosti, kot so spremenljivo osveževanje zaslona do 120 Hz (VRR) ter nizke zakasnitve in vhodni časi. Tako smo lahko v polnosti izkoristili Xbox serije X, tudi s sliko v formatu Dolby Vision. Televizor tudi sam prestavi v igričarski slikovni način, ki odpravi vso obdelavo in tako zagotovi kar najhitrejše prikazovanje slike. Zgolj dvoje bi še morali storiti pri Hisensu. Ponuditi možnost prikaza igričarske pasice za hiter dostop do najpogostejših nastavitev (če morda obstaja, nisem uspel ugotoviti, kako jo priklicati), za kar smo pri LG-jevih in Samsungovih televizorjih ugotovili, da je zelo uporabno. In lahko bi zagotovili, da televizor v času, ko uporabljamo igralno konzolo, ves čas vzdržuje sliko iz nje. Konstantno se je namreč dogajalo, da je ob izhodu iz igre sliko za trenutek izgubil, preklopil na črnino in napisal, da priključek hdmi nima signala, pa jo v izbirnikih konzole znova dobil, in dal novo obvestilo, da se je signal vrnil. Gledalec oz. igralec se tega neprestanega utripanja slike in prikazovanja opozoril hitro naveliča.

Sistem Vidaa z novo izdajo ni doživel kakšne večje prenove, samo okolje, še posebej »domača« stran, je zelo podobno kot pri konkurenci, sploh LG-ju. Tudi tu ne razumem, čemu služi velika fotografija, ki zaseda najmanj pol zaslona, a nima nikakršne funkcije, niti se je ne da spremeniti, tja postaviti česa drugega in nasploh bolje izkoristiti prostora. Pod njo je vrstica z aplikacijami in to je tisto, kar bo večino uporabnikov najbrž najbolj zanimalo. Pa tipka Input na daljinskem upravljalniku, ker je to edini način, kako priti do seznama vseh virov. Nabor aplikacij se sicer postopno izboljšuje, med drugimi je zdaj na voljo A1 Xplore TV, od pomembnih pa je vsaj v času testiranja še vedno manjkala HBO Max. Daljinec je sicer precej velik in kar uporaben, niso mu odvzeli tipk za preklapljanje med televizijskimi programi (številk), kar pozdravljam, ogromno je tipk za hiter dostop pretočnih storitev, škoda je le, da niso osvetljene.

Za U7HQ v diagonali 139 cm ta čas zahtevajo približno 700 evrov, medtem ko je v diagonali 165 cm  vsega 200 evrov dražji. V obeh primerih boste težko našli kaj konkretno boljšega, sploh glede slike, upam pa, da je bil pojav s samovoljnim povečevanjem ostrine omejen na testni televizor ali so ga že odpravili s kakšnim popravkov in da boste poskrbeli še za spodoben zvok.

HVALIMO:

• Zelo dobra slika glede na ceno
• Podpora za Dolby Vision in atraktiven prikaz v tem formatu
• Poln nabor igričarskih lastnosti
• Odziven uporabniški vmesnik
• Cena

GRAJAMO:

• Obupen zvok
• Precej zatikanja v prikazovanju hitrih prehodov
• Izdelava ohišja
• Uporabniški vmesnik in nabor aplikacij bi potrebovala še nekaj dodelave

The post Hisense 55U7HQ: Marsikaj dobrega, a prav bi prišlo še malo poliranja appeared first on Tehnozvezdje.

Lani se je Philips TV odrezal zelo dobro, je poudaril evropski šef te znamke Kostas Vouzas. Prodajo so povečali za petino, medtem ko se nekateri drugi izmed vodilnih proizvajalcev doživeli padec. In, kot se je izrazil Vouzas, »predstavljali proizvode, pri katerih ne bodo povrnili stroškov razvoja v naslednjih desetih letih.« TP Vision ne vlaga v razvoj novih zaslonskih tehnologij, zato pa intenzivno izboljšuje čipovje in programsko opremo za obdelavo slike, veliko pa dela tudi na androidni plati svojih televizorjev. Lani je bil eden ključnih elementov uspeha segment OLED, kjer so najprej napadli z modelom 901F, nato pa še z dobro sprejetim 9002, enim prvih s procesorjem P5. Tega bodo letos vgrajevali v kar 23 modelov, od teh bodo trije z ekrani OLED (v različnih velikostih). Poglejmo torej konkretne novosti in kako izgleda paleta (takoj tule spodaj tudi na videu).

Večina modelov je kajpak UHD (4K), le čisto na spodnjem koncu ponudbe je v seriji 5000 še nekaj primerkov s polno visoko ločljivostjo in manjšimi diagonalami. Pri tistih, ki so 4K, pa je glede na oznake malce drugačna umeščenost po zmogljivostni in cenovni lestvici. Če gremo od zgoraj navzdol, sta zdaj modela 8503 (velikosti 49, 55 in 65 palcev) ter 8303 (poleg ostalih treh velikosti tudi v 75-palčni izvedbi) nekakšna zastavonoša znamke Philips. To, kar je bil lani 7502. Nasploh so zdaj vse skupaj pomaknili nekoliko gor. Omenjeni modeli iz serije 8000 imajo pravi stoherčni zaslon – vse nižje serije se opremljeni s 50 Hz, kar pomeni manj gladko prikazovanje hitrih prehodov. Poleg tega predpona osem zagotavlja procesor P5, tristranski ambilight, podporo za HDR10+ in predvsem je tehnologija zaslona LG-jeva NanoLED, ki zagotavlja podoben barvni spekter kot Samsungov QLED, hkrati pa boljše vidne kote. Razlika med 8503 in 8303 pa je v zvočni letvi, ki jo premore model z višjo oznako.

V seriji sedem tisoč so modeli 7803 (od 49 do 75 palcev), 7503 (znova enako, a brez zvočniškega sistema) in 7303 (43, 50, 55 in 65 palcev), ki tudi še vsi ohranjajo procesor P5 in tristranski ambilight. Toda razlika je v kakovosti ekranov. Kot rečeno ti ne osvežujejo slike s stotimi herci in imajo manjši barvni razpon. Razlike bi se zagotovo poznale tudi v črninah in kontrastih. Podpora za HDR pa je enaka kot prejšnja leta, televizorji razumejo načina HDR10 in HLG, naprednejši HDR10+ je tako rezerviran za višje postavljene modele.

Pod tem je še serija šest tisoč (6803, 6503, …), kjer so zdaj le še modeli brez androida, z lastnim operacijskim sistemom Saphi. Ta je povsem nov in o njem malo več kasneje. Čeprav tudi ta serija niti nima napačnih specifikacij, je vendarle na spodnjem delu ponudbe in nagovarja cenovno občutljive kupce.

Vendar 8503 ni vrh ponudbe – tudi nad tem utegnemo jeseni uzreti še kaj – kajti po novem imajo televizorji OLED z napisom Philips tromestno oznako. Ostaja sicer še 9002 kot vstopni model v 55-palčni velikosti, toda pridružil se mu bo še 873, ki je enak, vendar večji, 65-palčni. Nad njima je potem 803, povsem na vrhu pa 973. Po vgrajenih panelih in kakovosti slike so pravzaprav vsi povsem enaki, v ničemer se ne razlikujejo. Vsi imajo tudi tristranski ambilight in dobivajo podporo za HDR10+. Ter seveda Googlovega glasovnega pomočnika, ki je skupaj z minimalističnim »daljincem« ena letošnjih večjih novosti. Zakaj potem trije različni modeli? Zaradi različnega dizajna in zvočnikov. Že med preizkušanjem 9002 smo ugotovili, da je izgubil precej solidno zvočno letev, ki jo je imel 901F. Zdaj so konkreten zvočniški sistem vrnili v 973, postavili pa so ga v nogo, ki se lahko tudi zasuče, če hoče uporabnik zadevo montirati na steno. Vmes je 803 z minimalističnim oblikovanjem in v primerjavi s cenejšima modeloma tremi dodatnimi basovskimi zvočniki.

Googlov pomočnik je velika novost letošnje linije. Glasovno upravljanje je res obstajalo že od prehoda na Android naprej, vendar je to delovalo bolj kot iskanje, denimo v aplikaciji Youtube. Zdaj pa Pomočnik razume in zna precej več, predvsem kontekst, in z njim je mogoče krmili tudi povezane naprave pametnega doma kot so sijalke Philips Hue ali termostat Nest. Na predstavitvi je predavatelj najprej naročil animacijo za ozadje v Youtubu, nato prilagodil svetlobo in temperaturo, nazadnje pa si še zaželel glasbo na zvočni letvi (soundbaru), ta je prišla s storitve Google Play Music (lahko pa bi najbrž tudi s kakšne druge), ne s televizorja. Ponazoritev je bila brezhibna in dejansko je dajala vtis, da tako narekovanje želja olajša pripravo romantičnega večera. Problem za slovenske uporabnike je kajpak enak kot vedno – Pomočnik bo najprej zgolj v angleščini, kasneje sledijo še nemščina, francoščina, italijanščina in nizozemščina, slovenščine niti slučajno ni na vidiku. Potem so tu še zasebnostni pomisleki, zato si predstavljam, da nekateri, ki jim jezik ne predstavlja ovire, te možnosti vseeno ne bodo uporabljali. Če Pomočnik teče na televizorju, je to povsem drug nivo, kot če je zgolj TV na istem omrežju kot samostojen zvočnik s to tehnologijo. V tem primeru se da le na ekran pošiljati vsebino, sicer pa televizor prevzame vlogo glavne naprave, osrednjega vozlišča v hiši. Kar je bil že tako ali tako ves čas glavni cilj proizvajalcev, samo do izpolnitve bodo morda prišli na malo drugačen način od pričakovanj in s pomočjo Amazona, Google in podobnih, ne Skypa, Facebooka ali vsebincev.

Sicer pa nadgrajujejo tudi sistem Android v starejših modelih. Tisti z letnico 2016, ki so začeli z različico 5.1, so zdaj na 7.1, kar ni slabo znamenje. Glede nadgradenj vnaprej pa so v podjetju dejali, da se bodo odločali glede na to, kako dobro bi sistem še tekel na posamezni strojni opremi. Nova serija je dovolj zmogljiva za Oreo in verjetno še kakšno izdajo po tej.

Vseeno pa bo tisto, kar bo kupce verjetno še bolj zanimalo, kvaliteta slike. Če sodimo po izkušnjah z OLED-om 9002 in tudi z LCD-jem 7502, ki je tudi brez procesorja P5 dosegal zelo dobro črnino in kontraste ter lepo globino slike, smo lahko optimistični. Na omenjeni čip so v podjetju zelo ponosni. Prikaza, njegovega izboljševanja se loteva na petih področjih, zato P5. To so vir slike, barve, kontrasti, ostrina in gibanje. Radi pokažejo primerjavi s konkurenčnimi modeli drugih proizvajalcev, ki kažejo večji dinamični razpon, več detajlov, manj šuma in predvsem bolj gladke hitre prehode in manj izgubljanja objektov med premikanjem. Morda malo na račun globine, a rezultati so precej všečni. Zbrane pa so podražili že z naslednjo generacijo tega silicija, ki bo vse skupaj povzdignila še na višji nivo. Prikazala še več podrobnosti pri enakem viru, še bogatejši barvni razpon, izboljšala kontraste in tako naprej. izdelkov na osnovi tega se lahko nadejamo jeseni.

Že prej pa kot rečeno prihaja podpora za način HDR10+. Televizorji Philips so doslej za sliko z visokim dinamičnim razponom podpirali standarda HDR10 in HLG (Hybrid Log-Gamma), zdaj pa se proizvajalec pridružuje še iniciativi Samsunga in Panasonica ter filmskega studia Fox, ki promovirajo HDR10+. Ta je nekakšen konkurent standardu Dolby Vision, njegova prednost pa je v tem, da je odprt in zastonj. Podjetje Dolby svojo tehnologijo kajpada trži, v uporabi pa je denimo pri Netlixu in na ploščkih blu-ray. Oba načina omogočata, da pri montaži videa snovalci za vsak prizor posebej določijo tonsko lestvico, medtem ko ima denimo HDR10 statične podatke o razponih in kontrastih, zato se lahko še vedno pojavljajo presvetlitve ali pretemne scene. Dinamični metapodatki take zagate pomagajo odpraviti, seveda pa je s postprodukcijo zato več dela. Pomembna pri HDR10+ je tudi združljivost za nazaj. Televizor s podporo tej tehnologiji razume tudi sliko z zapisom HDR10 in industrija zagotavlja še, da bodo vse vsebine imele metapodatke za obe »desetici«, tako da bodo tudi televizorji, ki ne podpirajo plusa, prikazovali visok dinamičen razpon. V TP Visionu zaradi prednosti novega standarda ne vidijo razloga, da bi podpirali še plačljivi Dolby Vision. Peti standard Advanced HDR pa se tako ali tako ni kaj dosti uveljavil.

Sistem Saphi v seriji šest tisoč je osnovan na Linuxu in »oblačnih« oz. spletnih aplikacijah. Te so v osnovi povezave na spletne storitve. Zadeva izgleda dovolj enostavno in pregledno, pa tudi zmogljivosti, če sodim po predvajanju videa 4K HDR v Youtubu, so povsem ustrezne. Verjetno bo malo kupcev v tem cenovnem razredu pogrešalo androidno platformo.

Potem, ko so predlani presenetili z naprednim projektorskim Ambiluxom, tokrat ni večjih novosti pri sistemu odzadnje osvetlitve Ambilight. Ostaja pa ta pomembna razlikovalna lastnost in kot rečeno je zdaj kar standarden tristranski (ob straneh in zgoraj), kar pomeni, da lepo zaokroži barvno pahljačo na steni zadaj. Vztrajajo tudi pri daljinskem upravljalniku s polno tipkovnico na zadnji strani, so pa zaradi Googlovega pomočnika bolj prominentno izpostavili tipko za glasovne ukaze. In pri dražjih bo zraven tudi majhen, stilski »daljinec« z malo tipkami, kar je trend pri konkurenci. Veliko stavijo tudi na oblikovanje, še posebej na materiale, ki dajejo premijski videz. Odpovedali so se nogam povsem na robu zaslonu, saj so ugotovili, da v Evropi kupci nočejo menjati pohištva zaradi tega, in je tako maksimalen razmak med nogama 80 cm. Pri nekaterih modelih pa je znova osrednji podstavek. Kot vedno je izbira prilagojena različnim okusom, svoje pa bodo seveda povedale tudi cene, a teh na predstavitvi nikoli ne razkrivajo, temveč je nanje treba počakati do prihoda novih modelov v trgovine.

The post Kaj prinašajo televizorji Philips z letnico 2018? #Video appeared first on Tehnozvezdje.