KONEC LETA: Za zdaj televizorji LCD vztrajajo, toda OLED dokončno prevzema pobudo
Matjaž Ropret 6. decembra 2022 ob 06:23

Proizvajalci televizorjev so nas razveselili že drugo leto zapored. Po precej dobri lanski beri smo letos dobili še za odtenek boljšo, tako v tehnološkem pogledu kot pri samih podrobnostih izdelkov. Niti  cene niso zrasle, v nekaterih kategorijah so celo padle, zato je bil in je še primeren čas za nakup. Toda mudi se ne, kajti prihodnje leto zna biti izbira, sploh v višjem razredu, še pestrejša in ugodnejša.

Glavna novica leta in hkrati najbolj vznemirljiva nova tehnologija po več kot desetih letih, je Samsungov QD-OLED. Končno (več kot) spodobna konkurenca najbolj čislani zaslonski tehnologiji, za katero so korejski inženirji združili ustvarjanje slike z organskimi diodami in kvantnimi pikami. Celo desetletje je pri dražjih televizorjih, namenjenih množičnemu trgu, s svojimi zasloni OLED kraljeval LG. Te so namreč kupovali vsi, saj so bili do letos edina možnost, pri kateri je vsaka (pod)pika svoj izvor svetlobe. Zadnjih nekaj let smo videvali tudi televizorje z zasloni mini LED in jih še videvamo, toda vedno znova smo nad to implementacijo tehnologije LCD nekoliko razočarani. Ne zato, ker bi bila slaba, daleč od tega, večinoma tovrstni modeli namreč prikazujejo izvrstno sliko, še posebej blestijo v barvah in svetlosti prikaza, toda črnine in dinamični razpon ne dosegajo »samosijočih« zaslonov, cene pa so na približno enakem nivoju.

QD-OLED je tako končno prinesel pravo konkurenco. Še več, z zares sijočimi barvami, ki obenem ohranjajo pravilnost, je že takoj letvico postavil višje, in hkrati pokazal potencial za še dodatne izboljšave, ter, kar je zelo redko za prvo generacijo tako tehnologije kot še posebej naprav z njo, prišel brez resnih slabosti in s povsem primerljivo ceno. Na začetku je bila ta sicer postavljena višje, toda vsaj Samsung se je pri svojem modelu televizorja  s tovrstnim zaslonom(S95B) hitro približal glavnim tekmecem ali se izenačil z njimi, za nekoliko drugačen pristop se je odločil Sony, ki je tudi zato prodajno ostal precej v senci, čeprav je pripravil celokupno gledano boljši izdelek.

Prepričan sem, da bo prihodnje leto veliko več modelov s tehnologijo QD-OLED. Tako zaradi Samsungove povečane proizvodnje, saj se bo omenjeni proizvajalec pretežno osredotočil na tovrstne zaslone, kot tudi zato, ker so ostale znamke uvidele, da je bila morebitna začetna skepsa odveč, in lahko s tem lepo dopolnijo svojo pahljačo modelov. Tudi LG povečuje proizvodnjo OLED-ov in teh zaslonov nikakor še ne gre odpisati, tudi zaradi večjega razpona razpoložljivih diagonal, vse od majhnih (107 cm oz. 42 palcev) do res velikih (246 cm oz. 97 palcev). Že generacija Evo in njena rahla nadgradnja EX sta prinesli lepo izboljšanje glede najvišje svetilnosti pri sliki HDR, s še nekaterimi inovacijami (kot so dodatna mikro zrcalca v pikah) bi lahko slednjo še dodatno povišali. Vendar so tudi OLED-i prejšnje generacije še naprej odlična izbira in ker jih bodo tehnološki razvoj, dodatna konkurenca in večje količine dodatne pocenile, bi se tovrstni televizorji lahko končno usidrali tudi v srednjem cenovnem razredu. Letos sicer še niso zares prišli na izhodiščno ceno pod tisoč evri za diagonalo 139 cm, se pa kaj zanimivega v tej smeri ali blizu najde v določenih akcijah, po drugi strani pa so večji, 165 cm, z najnovejšimi zasloni, zdaj trdno pod dvema tisočakoma.

Tudi televizorji LCD so bili letos deležni malenkostnih izboljšav, kolikor so pri tej tehnologiji še možne. Mini LED so večinoma dobivali več območij diod, ki jih je mogoče posamično nadzorovati, zaradi česar je sliko mogoče natančneje uravnavati in dosegati boljše črnine. Pri »klasiki« oz. tistih s kvantnimi pikami je opazen predvsem trend, da imajo posamezni cenovni razredi vsako leto nekoliko naprednejše zaslone. Tako lahko vsaj pri določenih vrstah slike oz. virih dosegajo presenetljivo kakovosten prikaz, tudi v formatih HDR se dobro obnesejo, seveda pa izurjeno oko opazil pomanjkljivosti pri črninah in ohranjanju nasičenosti barv ob povečevanju svetilnosti. Te slabosti ne bo mogoče povsem odpraviti.

Letos skoraj ni bilo več mogoče kupiti slikovno solidnega televizorja, ki ne bi imel vsaj dveh priključkov s polno specifikacijo HDMI 2.1, nekateri imajo take celo vse štiri. Tako je mogoče priključiti najmanj eno igralno konzolo ali igričarski računalnik in izkoristiti do 120 sličic na sekundo, kratke vhodne in zakasnitvene čase, in zvočno letev s podporo za Dolby Atmos (po načinu eARC). Pri operacijskih sistemih in uporabniških vmesnikih večjih novosti ni bilo, so pa bili nekateri modeli očitno deležni novejših in zmogljivejših procesorjev, saj so bili opazno bolj odzivni, toda drugi so ostali pri enakih. Pohvalno je, da so proizvajalci skoraj družno ugotovili pomembnost tolikšne višine (in globine) stojala, ki omogoča namestitev zvočne letve pred televizor. Nekateri so se začeli bolj zavedati tudi pomembnosti vgrajenih zvočnikov. Zato so bili letošnji modeli v skoraj vseh primerih pomembno izboljšani v primerjavi s predhodniki in zato tudi boljši nakup.

Kateri so me najbolj prepričali?

Samsung S95B je zagotovo pozitivno presenečenje leta. Predvsem v smislu, da je korejsko podjetje dejansko izdelalo televizor OLED in da je ta že v prvi generaciji tako dober in hkrati cenovno dostopen. Barvna svetilnost in nasičenost je res izvrstna, a še bolje bi jo lahko skupaj s popolnimi črninami izkoristili, če bi v Samsungu končno podprli še format Dolby Vision, konkurenčen njihovemu HDR10+. Na platformah pretočnega videa in pri ustvarjalcih se je namreč prvi precej bolj prijel kot drugi. Tudi v sami izdelavi ima omenjeni model nekaj pomanjkljivosti, a vendar z nakupom ne bo nihče zgrešil.

Vseeno me je kot izdelek celokupno bolj prepričal LG OLED C2, saj je po mojem mnenju najbolj dovršen televizor za množični trg doslej. Njegova slika je na enaki ravni ali v določenih niansah (zaradi podpore Dolby Visionu) še kvalitetnejša kot pri Samsungu S95B, le nekoliko manj svetla pri virih HDR. Pa vendar več kot dovolj tudi za gledanje podnevi, sama obdelava slikovnega vira pa je za moj okus med najbolj naravnimi in nevsiljivimi. Poleg celovite podpore za formate HDR in igričarsko sceno (štirje priključki HDMI 2.1 s polno pasovno širino, igralna pasica) so letos v seriji C popolnoma prenovili ohišje in vgradili odlične zvočnike. Hkrati je 65-palčno (165 cm) izvedbo, ki verjetno predstavlja najboljšo izbiro, mogoče dobiti za precej manj kot dva tisoč evrov, zato je vrednost bistveno boljša kot pri še malenkost naprednejšem modelu G2 (ki je hkrati primeren zgolj za montažo na steno). Prejšnja leta bi tu omenjal kakšnega Philipsa ali tudi Sonyja zaradi kakovosti slike, toda OLED807, čeprav tudi izvrsten, v nekaterih vidikih (dizajn, obdelava in nastavljanje slike, odzivnost vmesnika) zaostaja za LG-jem, medtem ko so izdelki japonskega proizvajalca primerjalno preprosto predragi.

Med cenejšimi Philips PUS8807, kot je običajno za modele z oznako »The One«, ni napačen, toda bistveno cenejši Hisense U7HQ je vendarle bolj prepričljiv. Prav zaradi dejstva, da za nizko ceno ponuja nepredstavljivo kakovostno sliko. Zvok je sicer obupen, toda to se da hitro rešiti z zvočno letvijo ali zunanjimi zvočniki, pa tudi platformo Vidaa, če komu ne bo po volji, se da zamenjati z namestitvijo zunanjega predvajalnika (in tako ali tako bo najbrž večina uporabljala operaterjev sprejemnik). V kolikor ne najdete OLED-a za manj kot tisočaka, je ta model najboljša izbira za dokaj poceni in dobro sliko.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.