Samsung S95B (QE65S95BATXXH): Svetel začetek nove dobe pri televizorjih
Matjaž Ropret 15. oktobra 2022 ob 06:01

Zasloni OLED prevzemajo primat in po našem mnenju predstavljajo prihodnost tudi tam, kjer so zdaj še v manjšini, denimo v prenosnikih in seveda televizorjih. Tu jih že nekaj let priporočamo kot najboljši nakup, če si jih le lahko privoščite (mimogrede, zdaj so še v diagonali 165 cm postali kolikor toliko dostopni). Ker je v igro, celo s svojo tehnologijo, končno znova vstopil še Samsung, je to dodatno povečalo konkurenco in razpoložljive količine ter že vpliva na cene. Kakšna pa je prva generacija televizorjev QD-OLED? Preizkusili smo model S95B v večji od obeh diagonal (163 cm), ki sta na voljo.

V Samsungu so želeli, še preden je to uspelo neposrednemu seulskemu konkurentu LG-ju, prvi prodreti s televizorji OLED. Pred več kot desetimi leti so poskušali s prvimi primerki, ki so bili celo vrste RGB, torej so imeli za vsako podpiko diodo »prave« barve. Tehnologija se takrat zaradi težav z »zapečenostjo« zaslona ni obnesla, v Samsungu pa so jo potisnili nekoliko ob stran in nato močno propagirali televizorje LCD, čeprav so denimo v telefonih in tablicah postali glavni promotor zaslonov OLED in tudi njihov največji dobavitelj za celotno industrijo. Zdaj se vračajo z malo drugačnim in zelo obetavnim pristopom.

Kako deluje QD-OLED?

Velja si na hitro osvežiti spomin, kako televizorji OLED sploh »rišejo« sliko. Kot vemo, slednjo sestavlja množica pik, pri televizorjih 4K natanko 8.294.400. Po vodoravni osi jih je namreč 3840, po navpični pa 2160. Za razliko od LCD-jev vsaka posamezna pika sama sveti oz. je popolnoma črna, od tu glavna prednost teh zaslonov, saj tisti s tekočimi kristali (ki v bistvu prepuščajo ali blokirajo pot svetlobi do barvnega filtra in naprej) zaradi osvetlitve večjih območij pik ne zmorejo ustvariti povsem prave črnine. Pri OLED-ih za svetlobo uporabljajo diode iz organskih spojih, od tod tudi ime tehnologije – organic light-emitting diode. Diod je še nekajkrat več od prej omenjene številke, saj jih za sestavljanje klasične pike LG-jeva tehnologija OLED potrebuje najmanj šest. Pika je namreč sestavljena iz treh osnovnih barv – rdeče, zelene in modre -, za vsako od teh podpik po dve diodi, modra in rumena, ustvarjata snop bele svetlobe, od tod tudi ime beli OLED oz. W-OLED (W za white). V zadnjih generacijah zaslonov, imenovanih OLED Evo oz. OLED.EX, so dodali še eno podpiko, ki zgolj z belo svetlobo povečuje svetilnost zaslona. Ta svetloba gre mimo barvnega filtra, ki sicer pokriva vse podpike, da nazadnje kombinacija pravilnega »prižiganja« in »ugašanja« (pod)pik ter »obarvanja« svetlobe izriše sliko.

V manjših zaslonih vrste RGB je vsaka podpika v eni od osnovnih barv in zato odpade barvni filter. Samsungovi inženirji so za televizorje šli po malce drugačni poti, ki jim jo je nakazala tehnologija QLED. Zanjo so verjetno namensko izbrali podobno kratico OLED-u, čeprav je šlo zgolj za LCD z dodatno plastjo ekstremno majhnih polprevodnikov. Tem se reče kvantne pike, njihova lastnost pa je, da takrat, kadar so obsijani s svetlobo, lahko sami zasvetijo s svetlobo poljubne, zelo čiste in stabilne barve. Valovna dolžina te svetlobe je odvisna od velikosti kvantne pike. Tako so, poenostavljeno povedano, v Samsungu za osnovo vzeli modre organske diode, ki so najmočnejše glede svetilnosti in najbolj primerne za uporabo s kvantnimi pikami. Pri eni od podpik diode neposredno ustvarjajo svoj del zaslonske pike, pri drugih dveh pa obsijejo kvantni piki, ki nato zasvetita rdeče in zeleno, kar da drugi dve komponenti vsake pike na zaslonu. Barvnega filtra ni, s tem pa se moč svetlobe na poti skozi različne plasti zaslona ne izgublja in tako sta svetilnost ter barvna nasičenost, kot ju zazna človeško oko, intenzivnejši. Dodatek QD v poimenovanju seveda predstavlja kvantne pike (ang. quantum dots).

Kako pa se to dejansko pozna?

Zdaj, ko poznamo teorijo, lahko delim ugotovitve, kakšna je slika v praksi. Verjetno ne bo presenetljivo, četudi je mogoče kdo pričakoval spektakularno drugačno, če v osnovi povzamem, da je »OLED-ovska«. Zelo podobna kot jo lahko gledamo tudi na televizorjih z LG-jevimi zasloni, vendar pa vseeno različna v eni, lahko kar pomembni lastnosti. Zaslon je res svetlejši, vendar se to vidi predvsem v tem, da barve bolj sijejo. Same po sebi niso dosti drugačne, bolj žive ali kaj takega, vsaj večinoma ne, izjema so denimo močno rumeni, skoraj oranžni podnapisi v Netflixu. Še posebej v vsebinah HDR so barve izrazito močne in svetle, pri tem pa ne izgubljajo svoje »substance«. Pogosto se namreč pri povečevanju svetilnosti zaslona začne dogajati, da barve niso več enake kot pri nižji svetilnosti, se nekako posvetlijo. Tu ves čas ostajajo enake. Predvsem pa so hkrati živahne in pravilne, ni denimo rdeča ali zelena povsem »divja«, kar se (je) dogaja(lo) pri kakšnih drugih vrstah zaslonov.

Pravzaprav je zanimivo, kar malo hecno, kako zelo podobno, skoraj enako sliko je mogoče ujeti na tem televizorju in na LG-jevem OLED C2. Gledal sem ju istočasno in se čudil, kako blizu sta si po prikazu – glede barvnega obsega in nasičenosti, kontrastov, dinamike, prikaza detajlov – z izjemo tega, da je Samsung S95B za kakšnih 20 do 30 odstotkov svetlejši. Govorim o sliki HDR. Ali je ta dodatna »svetloba« nujna ali ne, je odvisno od prostora, gledalca in še česa. Sam že pri omenjenem konkurentu ne pogrešam dodatne svetilnosti in še posebej zvečer bi jo lahko tudi za kanček zmanjšal, toda nekaj dodatne zaloge ne škodi.

Kot sem zapisal že v testih več televizorjev, pri običajni sliki (SDR) dodatna svetilnost ne pride do izraza, niti takrat televizor ne dosega vrednosti, kakršne navajajo promocijski materiali. Med gledanjem televizijskega programa ali videov z Youtuba, če niso v formatu HDR, svetilnost zaslona ne more biti »navita« do skrajnih vrednosti, kajti to že pokvari sliko, kot sem opisal prej (barve zvodenijo in kontrasti se poslabšajo). Vsekakor pa je tudi prikaz pri takih virih odličen, zelo lepo se ga da nastaviti, prav tako nobena od barve pretirano ne izstopa, in če je vir vsaj približno spodoben, ta televizor za gledalce predstavlja čisti užitek.

Pri vsebinah HDR so na voljo formati HDR10, dinamični HDR10+ in HLG, ki ga večinoma uporabljajo televizijski programi za športne prenose. Še naprej Samsung ignorira Dolby Vision, prevladujoči format na storitvah pretočnega videa (nanj prehaja še Amazon Prime Video, ki je bil glavni uporabnik konkurenčnega HDR10+), a tudi tu je po svoje zanimivo in presenetljivo, da to na prikaz skoraj nima vpliva. V določenih filmih ali serijah sem opazil kakšno razliko, denimo v enem od začetnih prizorov tretjega dela Magičnih živali, ko gre Scamander s čolnom in lanterno v rokah v skoraj popolni temi, se je v načinu Dolby Vision videlo več podrobnosti tako v najbolj svetlih kot v najbolj temnih točkah, toda razlike je res treba iskati in neposredno primerjati. Poleg tega se da argumentirati, da malo presvetlitve ali potemnitve še celo prispeva k umetniškemu izražanju. Zato se mi vsaj pri tem televizorju, pri kakšnem z ne tako odličnim zaslonom je situacija drugačna, odsotnost podpore za Dolby Vision v praksi ne zdi velika pomanjkljivost. Kljub temu pa še naprej vztrajam, da bi ga Samsung glede na razširjenost v pretočnih storitvah moral vključiti, ker se preprosto spodobi, da vrhunski zaslon prikazuje sliko iz najboljšega mogoče vira.

Samsung S95B
  • Izgled in priključki
  • Kakovost zaslona in slike
  • Kakovost zvoka
  • Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
  • Cena
4

Naj kupim?

Glede zaslona ni dileme, da ponuja najboljšo kombinacijo živahnih (a pravilnih) barv, izvrstne črnine in kontrastov ter visoke svetilnosti na trgu. Kot celota je kakšen od konkurentov bolj dovršen, kajti majavo ohišje, povprečni zvočniki in poluporaben daljinec ne prepričajo najbolj, toda vsakdo, ki želi najboljšo možno sliko za dosegljivo ceno, bi ta televizor moral imeti v najožjem izboru. Cena sploh ni pretirana.

Dovolj o sliki, kaj pa ostalo?

Kar nekoliko preveč očitno je, da je zaslonska tehnologija QD-OLED še dokaj draga in da so zaradi tega morali varčevati pri nekaterih, prav tako pomembnih vidikih televizorja. Prvi in zagotovo najprej opazen je sam dizajn in izdelava naprave. Stojalo je dokaj neizvirno in celotna konstrukcija ohišja neprepričljiva. Na srečo je televizor take vrste naprava, ki zgolj stoji tam, in v bistvu nikogar ne moti, če je nekoliko majava. Na stenskem nosilcu pa je to sploh nepomembno. Podobno lahko rečem za zvočnike. So precej povprečni in daleč od nivoja res presenetljivo dobrih v letošnjih LG-jevih modelih zgornjega razreda (C2 in še posebej G2). Toda za vrhunske televizorje že ves čas trdim, da si zaslužijo najmanj solidno zvočno letev s samostojnim nizkotonskim zvočnikom ali pa, še bolje, resen zvočniški sistem.

Vsekakor zanimiv, a hkrati ne najbolj domišljen je daljinski upravljalnik. Nima klasičnih zamenljivih baterij, temveč vgrajeno, ki se polni iz različnih virov. Lahko, če je nuja, prek kabla s priključkom USB-C, sicer pa tudi s sončnimi celicami na hrbtni strani ter iz radijskih valov v prostoru. Tako naj baterij nikoli ne bi bilo treba zamenjati (medklic – nedavno je šel od hiše šest let star televizor z originalnima baterijama AAA v normalno delujočem daljincu). Reč je tudi priročna, vsaj glede velikosti, manj pa glede tipk. Teh je premalo in čeprav Samsung stavi na minimalizem in na glasovno upravljanje, so bližnjice za hiter vstop do pretočne storitve in številke za preklapljanje med televizijskimi kanali, kot smo ga navajeni že desetletja, vseeno še vedno težko pogrešljive. Poleg tega v našem primeru občasno ni delovala srednja tipka za potrditev in je pomagalo samo klasično zdravilo – »ugasni in prižgi.«

Operacijski sistem Tizen in uporabniški vmesnik sta poznana, tu kakšnih razlik v primerjavi z drugimi televizorji te znamke ni. V osnovi je zadeva dovolj pregledna in odzivna (čeprav se mi je včasih zdelo, da ne toliko, kot bi si želel), dobro založena z aplikacijami in tudi s kar širokim naborom možnosti za predvajanje vsebin s telefonov ali tablic (prek Samsungovega lastnega protokola, Miracasta, Applovega Airplay). Moti pa me dvoje. Za dostop do nastavitev in še česa je potrebnega preveč klikanja, namesto, da bi bila (tudi) za to namenska tipka na daljincu ali vsaj ikona, ki je ne bi bilo mogoče zgrešiti, ko na zaslon prikličeš meni. In kot drugo, za določene elemente re ni očitno, kje jih najti, velik del »domačega zaslona« pa je, kot pri večini drugih sistemov, popolnoma neizkoriščen. Eden od proizvajalcev bi tu res moral narediti konkretno prenovo in zadeve izboljšati, da bi dal zgled še ostalim.

Televizor ponuja ustrezne priključke za igralni konzoli Playstation 5 in Xbox serije X ter igričarske PC-je. Tako je mogoče pri teh izkoristiti spremenljivo osveževanje zaslona do 120 Hz (menda s posegi v vgrajeno programsko opremo kar do 144 Hz), kratke zakasnitve in druge bonbončke. Kot postaja običajno, je mogoče z daljincem priklicati na zaslon igralno pasico in tam spremljati ključne informacije ter spreminjati nastavitve glede slikovnega načina in še česa. Tudi na igričarskem področju pa seveda manjka podpora za Dolby Vision, kar bo igralcem, ki si želijo konzolo ter najnovejše igre izkoristiti v polnosti, šlo prav tako v nos kot ljubiteljem serij in filmov, četudi je slika z običajnim HDR10 ravno tako čudovita.  

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Samsung S95B je impresiven televizor, še toliko bolj za prvo generacijo tehnologije. Nobena druga ne prikaže tako sijočih barv in hkrati tudi tako pravilnih. Seveda prinaša še vse ostale prednosti OLED-a, edino, kar glede slike v primerjavi s konkurenco manjka, je podpora za format Dolby Vision. Toda razlike so v praksi minorne, zato to v resnici ni večja pomanjkljivost. Prav tako se da obiti majavo ohišje in povprečne zvočnike. Sam bi se za kaj drugega odločal kvečjemu na podlagi cene, ki je sicer v primerjavi z izhodiščno že zelo atraktivna, saj je padla s priporočenih 3100 na 2100 evrov, ali vklapljanja v ekosistem preostalih naprav, ki jih uporabljam.

HVALIMO:
  • Fantastičen zaslon
  • Kombinacija barv in svetilnosti prekaša vse druge televizorje na trgu (z izjemo Sonyjevega modela z enakim zaslonom)
  • Odličen za igričarje z najnovejšimi konzolami
  • Platforma Tizen vsebuje vse pomembne aplikacije
  • Dober nabor možnosti za povezovanje s pametnimi telefoni
GRAJAMO:
  • Samsung še naprej ignorira splošno razširjen format Dolby Vision
  • Ohišje je nekoliko majavo in dizajn nič posebnega
  • Povprečni zvočniki
  • Daljinski upravljalnik nima nekaterih nujnih tipk
  • Uporabniški vmesnik je mestoma konfuzen
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
6 komentarjev
  • Zasloni OLED prevzemajo primat in po našem mnenju predstavljajo prihodnost tudi tam, kjer so zdaj še v manjšini, denimo v prenosnikih in seveda televizorjih…

    Osebno zelo dvomim da bodo Oled zasloni privzeli primat v prenosnikih ker se stoječa slika zapeče, kljub vsem algoritmom, ki jih proizvajalci vgrajujejo v televizorje, da bi preprečili t.i. burn in, razen če ne pride do neke konkretne izboljšave, ker tovrstni ekrani enostavno niso namenjeni stoječim slikam na zaslonu ampak bolj gledanju filmov.

    Sam sem ravno pred nakupom oz. izbiro novega TV-ja, zgornji budget oz cenovni rang je maksimalno 1500€. Glede na 2,3m razdaljo mislim da bi bil bolj primeren 55 palčni zaslon, čeprav npr Sony pri njihovih televizorjih priporoča že 65 palcev, med tem ko po kalkulatorju na spletni strani Rtings.com priporočajo 55. Osebno sem se odločal med Samsungovim Neo Qled 55 QN90B in LG Oled C2. Pri oledu je prednost v kontrastu vendar dejstvo da se po približno po nekje 5000 urah že lahko pozna brun in emblema kanala ne govori ravno v prid izbiri kljub vgrajenim algoritmom in avtomatskemu osveževanju pikslov s posebnim vzdrževalnim programom, ki se izvede ko je TV vsaj 4 ure v t.i. standby sistemu, saj se kljub temu kumulativno seštevajo ure stoječe slike, emblemov in temne podlage podnapisov. Temu primerno sem dal pri ogledu prednost standardni LCD tehniki Samsungovega QN5590B ampak me je pri slednjem razočarala nenavadna zelena barva, ki je vidno iztopajoča in bolj podobna fluoresentno zeleni kot naravno zeleni barvi. Slednje je vidno prevsem pri športnih prenosih npr. nogometno igrišče,kjer trava deluje fluoresentno zeleno. Osebno mi to deluje bizarno in po pojasnilih prodajalca sem izvedel da je problem v patentiranih algoritmih, ki jih ima Sony za prikaz barv. Slednje so pri Sonyih res dejansko take kot morajo biti saj trava deluje tako zelena kot je v resnici. Druga lastnost je upscaling, tisto kar sem videl v trgovini priklopljeno na navaden kablski sistem kot ga imamo doma, je bilo daleč od tega kar zmore ta tv in če imaš slabo ločljivost video vsebine dobiš obupen rezultat na zaslonu. Tako sem obstal pri najcenejšem Sonyu XR55 ali 65 X90K, ki sicer ni mini led ampak ima full array in local diming stare LCD tehnike. 55 palčni TV za cenovni rang 900€ sploh ni slab, moteč je le močno prisoten bloom efekt v temnih prizorih in slabi vidni koti. Malce nenavadno je da Sony tega ni zmožen porihtat, glede na to da jih low budget kitajc od tcl-ja tu gladko prehiti.

    Imam vprašanje za poznavalca ali se da na Samsungih to obupno zeleno barvo kako pretvorit v normalno, ker fluorescentno zelena barva trave pač ne obstaja in je moteča. Kaj bi vi izbral če bi izbiral v tem cenovnem rangu. Pri nas tv včasih tudi po 8 ur dela na polno. Gleda se pa vse od TV informativnih domačih in tujih oddaj do filmov. Osebno mi je izbira težka in enostavno ne vem za kaj se odločit da bo TV vsaj 10 let s lužil svojemu namenu.

    • Nekateri imajo težave z zeleno, drugi z rdečo. Po mojih izkušnjah so edini televizorji, ki se jim da res lepo nastaviti barve, OLED-i. In ne vidim težav v tem, da deluje po 8 ur na dan. Če večinoma prikazuje klasičen TV program, je daleč od najvišjih nivojev svetilnosti, zato kakšne velike nevarnosti za zapečeno sliko ni (da se je tudi vsake toliko časa “sčistiti”, v kolikor bi se res kaj pojavilo). Nasploh so to strahovi brez prave osnove, ker so OLED-i z LG-jevimi zasloni na trgu že 10+ let, pa ni kakšnih pritožb uporabnikov. Enako bo verjetno s QD-OLED. Glede primerne diagonale bomo verjetno v kratkem kaj napisali o tem, ampak za 65″ naj bo minimalno 2,5 m, pa še to samo ob predpostavki, da je TV zelo dober in da večinoma prikazuje vsebine iz zelo dobrih virov (4K HDR). Pri 1500 € proračuna sam ne bi razmišljal o čem drugem kot o OLED-u.

  • Matjaž najlepša hvala za informacije in čas, ki ste si ga vzeli za pojasnilo. V trgovinah je običajno tako, da vsak prodajalec navija po svoje, eden mi je prehvalil Philipsa 807 in rekel da je LG popolnoma nesmisleno kupovat za dano ceno, spet drugi mi je hvalil Sonya Oled XR A83J, ki je po sliki primerljiv z LG le da naj bi imel boljši zvočni sistem in procesor za obdelavo slike, ter izpostavil verzijo A95K Oled katerega cena se že giba konkretno čez 2000€. Navsezadnje je omenjeni Sony pobral kar recej pohval in bil pri realnem prikazu barv boljši od Samsungovega QD-OLED. Končni izbor bo med LG C2 in Sonyevim lanskim modelom XRA83J.

    • Med tema dvema se sam ne bi prav dolgo odločal. C2 ima (za enako ali celo nižjo ceno!) zaslon EVO z višjo svetilnostjo pri vsebinah HDR in po mojih izkušnjah se pri njem tudi lažje nastavi barve in vse ostalo, čeravno je morda Sony lahko (ob pravih nastavitvah) še za odtenek bolj naraven. Poleg tega je LG odpravil večino prejšnjih pomanjkljivosti, npr. preveliko in prenizko stojalo, ne najboljše procesiranje TV-signala, povprečen zvok. Mislim, da je to trenutno best-buy televizor. Morda Philips 807, ki ga začnem testirati v kratkem, kaj spremeni, vendar vsaj cenovno za zdaj ni tako atraktiven, kot so bili OLED-i te znamke v preteklih letih.

  • Matjaž še enkrat se vam zahvaljujem za obrazložitev in pomoč pri končni odločitvi. Izbral sem LG C2 Evo 55 palčnega. Glede na ceno in dobljeno sem zadovoljen, upam le da bo dolgo služil svojemu namenu. Sedaj se igram z nastavitvami. Zame je novi TV glede na prejšnji skoraj 20 let star TV, kar precejšen preskok v vseh segmentih od slike pa vse do zvoka, ki me je imresioniral glede na samo minimalistično zasnovo TV-ja.

  • 1700 in še par EUR, z dodatnim 3-letnim kasko zavarovanjem, v Big Bang-u prejšnji mesec. Z njim sem nadomestil Samsung-ov Q70, ki se je preselil v drugo sobo. Lahko rečem samo UAU.
    TV programov sicer ne gledam, v večini časa na njem tečejo igre na PS5, kakšen Netflix in Amazon, ter Youtube. Ampak to je popolni užitek. Prvih par ur sem samo sedel in gledal 4K posnetke z youtuba 🙂 . Moram reči, da je že Q70 s svojo 4K ločljivostjo lepo služil namenu, sploh glede na dejstvo, da večina iger na PS5 še ne podpira 120Hz. Ampak.. razlika v barvni globini, svetlosti, podrobnostih med njima je tako ogromna, kot med 12 let starim HD LG-jem in Q70. Vem, da ima pomanjkljivosti in da, daljinec bi bil lahko boljši, meniji bi bili lahko bolj dodelani in bolj odzivni, namenski gumb za nastavitve, ipd .. pa vendar ponovno, ampak .. slika je pa UAU. Doom na 120Hz teče in izgleda božansko. Ga ne dam več stran za nobeno ceno 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja