KONEC LETA: Mar sploh rabimo še svetlejše zaslone?

Matjaž Ropret • 19. decembra 2023 ob 07:22

Letnik 2023 je pri televizorjih zaznamovala borba, kdo bo ponudil takega z največjo svetilnostjo zaslona. Mimogrede, vse bolj se seli tudi na področje pametnih telefonov (a o njih drugič). Toda podobno kot pri tekmi za čim več »megapik« v fotografskih tipalih gre po mojem videnju bolj za prestiž pri lepljenju oznak kot za lastnost z veliko realnega doprinosa.

Slogan »Več je bolje,« se še vedno dobro obnese pri prodaji. Na področju televizorjev ga še dodatno podpihujejo Youtuberji, ki se osredotočajo pretežno na to, kateri model ima višjo vrednost svetilnosti (v ameriški enoti nit, medtem ko na tej strani oceana merimo v ekvivalentnih kandelah na m²). Pri čemer maksimalne vrednosti veljajo za majhna območja zaslona pri najbolj svetlih predelih slik v načinih HDR (najsi bo HDR10, HDR10+ ali Dolby Vision). Mislim, da so proizvajalci dosegli in že presegli nivo, ki povsem zadošča za veliko večino scenarijev. Hkrati pa za prihajajoči sejem CES menda pripravljajo predstavitve v tem pogledu še precej zmogljivejših modelov.

Nedavno smo imeli priložnost enega ob drugem gledati lanski in letošnji Sonyjev model z vrha ponudbe, oba z zaslonom QD-OLED, le da druga generacija dosega do 2000 kandel, medtem ko jih je prva zmogla približno 1500. Medklic, mini LED-i naj bi kmalu dosegli 4000 kandel. Menda sta bila nastavljena enako (procesor za obdelavo slike je sicer v letošnjem novejši, kar že lahko prispeva k določenim razlikam) in tudi prikazovala sta iste prizore, ki so bili na A95L opazno svetlejši kot na A95K. Pa so bili zaradi tega tudi boljši, lepši? Nisem povsem prepričan in enakega mnenja je še nekaj novinarskih kolegov. Svetlejša slika je namreč izgledala približno tako, kot če bi tisto s starejšega televizorja posvetlil v programu za obdelavo fotografij. Poenostavljam, ampak dinamični razpon znotraj določenih objektov, kot so bili deli stavb, rdeča obleka ali rastline, je bil manjši. Tu se je slabše videlo podrobnosti in nasploh je bilo za odtenek manj izjemnega učinka res visokega kontrasta, ki ga običajno pričarajo zasloni OLED. Morda so bile krive zgolj nastavitve, kajti praviloma se da vrhunske televizorje s pravimi parametri slike pripraviti do izvrstnega prikaza, in tudi v tem primeru bi bilo verjetno podobno.

Toda vseeno, tudi na svojih testiranjih sem zdaj že dvakrat lahko neposredno primerjal najsvetlejšega OLED-a z malo manj svetlim, pri čemer sem prilagodil slikovne nastavitve svojemu okusu in temu, kar se je najbolj ujelo s posameznim modelom (določene so dokaj univerzalne, druge je treba nekoliko prilagajati glede na specifike televizorja). Samsung S95C in že lani S95B sta bila svetlejša, vendar ne nujno na tak način, kot sem opisoval zgoraj, temveč so barve še bolj zasijale, kot že sicer zasijejo pri OLED-ih. In kakšen sij luči, sončnih žarkov ali česa drugega v kadru je bil še bolj poudarjen. Toda to je HDR, kjer TV ima metapodatke, da ostalo, kar ne sme biti svetlo oz. presvetlo, ostane temnejše. Pri sliki s standardnim dinamičnim razponom, denimo športnem prenosu v običajni tehniki – določene pošiljajo v svet tudi s sliko HDR, najpogosteje v formatu HLG –, svetlitev prinese točno tak učinek, kot smo ga videli na omenjeni predstavitvi, le še dodatno poudarjen. Barve so bolj sprane, kontrasti slabši, podrobnosti manj vidne, črna postaja siva. Do določene meje je zviševanje svetilnosti zaželeno, še posebej, če gledamo v svetlem prostoru, a potem začnemo sliko opazno slabšati. Svoj televizor (LG C2) imam za običajno sliko (SDR) nastavljen nekje na 80-odstotno svetilnost, dovolj bi bilo še manj, sploh zvečer. Pri takem, ki omogoča še višjo svetilnost, bi drsnik znižal na denimo 60 odstotkov. Pri sliki HDR pa v letu in pol niti enkrat nisem pomislil, »Madonca bi bilo fino, če bi bila za odtenek bolj svetla.« Ravno obratno, vedno znova sem navdušen nad njo in TV se mi zdi izpolnitev vseh sanj, ki sem jih imel, resnično ne vem, kaj bi mi v praksi prinesel še »boljši«. Pa sem jih, za razliko od večine, videl v živo in tudi preizkušal. Toda podobno kot razločljivost 8K je tudi dva tisoč in več kandel (ali denimo petsto na celotnem zaslonu) nekaj, kar služi bolj marketingu kot čemur koli drugemu. Tudi prenosnik z zaslonom OLED, ki (točkovno) zmore 550 kandel pri sliki HDR in kakšnih 400 pri običajni, imam znotraj ves čas na svetilnosti, nižji od polovične, dvignem jo samo kje na prostem. Podobno je pri telefonih. Nekateri najnovejši celo pri nizkih nastavitvah svetilnosti tako sijejo, da je moteče v temnih prostorih. Kar je sicer tudi težava zasnove OLED-ov, ki nižanje svetilnosti dosegajo z zelo hitrim (»pulznim«) vklapljanjem in izklapljanjem zaslona.

Zaključek je, da so televizorji v višjih cenovnih razredih že tako dobri, da je težko videti, kam bi še lahko šli, predvsem pa smisel kupovanja najdražjih. Dober pokazatelj je letošnji LG C3, izvrsten izdelek, ki pa skoraj v ničemer ne predstavlja napredka v primerjavi s predhodnikom. Podobno je Samsung S90C, v bistvu preoblečeni S95B, bolj smiseln nakup od letošnje 95-ice. V tem razredu ne gre spregledati še Philipsa OLED818, ki prej omenjenim zelo dobro parira v večini lastnosti, dodaja pa še nekaterim gledalcem zelo ljubi Ambilight.

Nekoliko drugače je v srednjem in nižjem cenovnem razredu in tu me je letos najbolj prepričal Hisense U7KQ, ki predstavlja zelo uravnotežen televizor z res lepo sliko za več kot ugodno ceno. Predvsem je bistveno boljši, tako v sliki kot tudi v zvoku, od ne veliko cenejšega U6KQ, hkrati pa ne zaostaja dosti za bolj izpostavljanim U8KQ. Konkurenca se letos ni zmogla približati ceni, ki jo je bilo sposobno ponuditi kitajsko podjetje s proizvodnjo (tudi) v Velenju. Morda komu uspe prihodnje leto.