LG OLED G2: Še dovolj prednosti pred serijo C?
Matjaž Ropret 6. septembra 2022 ob 06:23

»Najhujši« LG-jev televizor OLED za množični trg se tudi v letošnji iteraciji drži znane in preverjene formule. Novosti G2 so v primerjavi z lanskim G1 dokaj zadržane, ker pa je na drugi strani glede na C1 precej napredoval C2, se zastavljata logični vprašanji – Kaj kupec pridobi z izbiro dražjega modela (pri diagonali 165 cm G2 stane cca 2400, C2 pa 2000 evrov, v diagonali 139 cm utegne biti razlika še malo večja) in za koga bi bil tak nakup najbolj smiseln?

LG že nekaj let ponuja štiri družine televizorjev OLED. A predstavlja vstopno možnost za tiste, ki si želijo kar najcenejši model z omenjeno zaslonsko tehnologijo. B je malo naprednejša, vendar običajno nekoliko predraga, da bi bila zares zanimiva. Tej sledi C, ki vedno znova prinaša večino tistega, kar si zahtevni gledalci (in igričarji) želijo, hkrati pa so modeli serije C najbolj izpostavljeni in zato nemalokrat v praksi celo cenejši od modelov serije B. Na vrhu je serija G, ki jo označujejo še z dodatkom Gallery Edition (galerijska izdaja). Ta obljublja najboljšo sliko in zvok pri tem korejskem proizvajalcu, hkrati pa je posebnost televizorjev družine G v tem, da v škatli ni stojala, temveč stenski nosilec, saj so prilagojeni za namestitev na steno (z minimalnim razmakom do samega televizorja). Slednje je tudi razlog, da tokrat ne moremo uporabiti svojih fotografij, saj smo med testiranjem znova morali improvizirati in televizor nekam nasloniti, taka postavitev pa ni ravno primerna za fotografiranje.

Nekaj različno, nekaj identično

Za ta televizor velja večina tega, kar smo zapisali pri testu modela OLED C2. Seveda z izjemo opisa ohišja, pa tudi pri sliki in zvoku so določene razlike, vendar dokaj majhne. Ohišje je prilagojeno montaži na steno, zaradi česar je debelina nekoliko večja in predvsem enakomerna, ni klasičnega tankega zaslona od približno tretjine višine navzgor, ki ga običajno srečujemo pri OLED-ih. Večina priključkov je na levi in po hrbtišču so speljani kanali za kable. Robovi okrog zaslona se pričakovano minimalni, nekoliko več ga je na spodnji strani.

Vsekakor je enak kot pri večini ostalih televizorjev tega proizvajalca uporabniški vmesnik platforme WebOS, ki je sicer nedavno dobil posodobitev z novo spremembo na »domačem zaslonu.« Slednji namreč po novem na zgornji polovici ekrana namesto prejšnjih spreminjajočih se elementov prikazuje statično sliko, kar se zdi rahla potrata prostora, a morda LG pripravlja kaj za katero od naslednjih posodobitev. »Čudežni« (tako ga imenuje proizvajalec) daljinski upravljalnik je enak kot lani in kot pri seriji C. Ergonomsko je dober, ker ima kljunasto obliko s polkrožno vdolbino na spodnji strani, premore tudi tipke za hitri dostop do četverice storitev pretočnega videa (Netflix, Amazon Prime Video, Disney+ in Rakuten TV) in dva glasovna pomočnika (Google in Alexa). Vendar slednja ne delujeta, če je televizor nastavljen na slovenščino, kar se mi niti ne zdi prevelika izguba. Bolj kot glasovnega upravljanja bi si želel osvetljenih tipk.

Višja svetilnost da, vendar …

Med razlogi za izbiro tega modela običajno najprej zasledimo višjo svetilnost zaslona. Lani so v G1 prvič in samo v ta model vgradili zaslon OLED Evo s približno 20 odstotkov višjo zgornjo vrednostjo svetilnosti v primerjavi s prejšnjimi, kakršnega so še uporabili za C1. To svetilnost je LG dosegel z dodatnimi belimi diodami, pred katerimi ni barvnega filtra, in tako njihova svetloba malo pripomore k temu, da so določeni predeli zaslona lahko še svetlejši. Letos so dosegli še nekaj zvišanja, približno dodatnih deset odstotkov, z algoritmi umetne inteligence, ki znajo predvidevati, kako pogosto bodo morale diode sijati z maksimalno močjo, in s hladilnimi rebri, ki slednjo omogočajo za daljša obdobja brez bojazni, da bi se slika »zapekla«. To označujejo kot OLED.EX.

Ob trditvi o višji svetilnosti se je treba zavedati, da to velja za sliko v načinu HDR. Takrat lahko določene diode bistveno bolj zasvetijo. Tega televizor ne more storiti na celem zaslonu, kar bi zahtevala običajna slika (SDR), kakršno gledamo pri večini televizijskih programov, saj tam ni metapodatkov, kateri območja zaslona so svetla in katera temna. Celozaslonsko polno sijanje bi popolnoma »prekurilo« diode, hkrati pa bi bila slika toliko posvetljena, da izgubila kakršen koli kontrast. Pri gledanju večine televizijskih programov (z izjemo tistih v 4K HDR) nismo nikoli imeli svetilnosti na najvišjih vrednostih, temveč na malce nižjih, ker je bila slika že z njimi dovolj živahna, hkrati pa je ohranjala ključne atribute (kontraste, barvno pravilnost, itd). Drugače je seveda pri načinih HDR, tam si želimo toliko svetilnosti, kot je televizor lahko ponudi, če posebej, če gledamo v svetli sobi. In tu pride v poštev to, s čimer se proizvajalci hvalijo. Koliko se to vidi v praksi, pa je vprašljivo. Če bi gledali iste scene pri enakih ali podobnih nastavitvah na G2 in C2 (ali tudi G1), bi lahko opazili še nekoliko svetlejšo, bolj sijočo svetlobo kakšnih svetilk, sonca skozi okna in podobnega, pri čemer še vedno ne bi rekli, da je vse skupaj presvetljeno oz. »zažgano.« Večina ostalega in tudi sama slika v celoti pa je zelo, zelo podobno ali dejansko identična. Poleg tega televizor ne dosega oglaševanih vrednosti v slikovnih načinih, ki jih najpogosteje uporabljamo in so najbolj primerni za puriste, ki si želijo naravnega in barvno vernega prikaza (Kino, Filmmaker, ISF). Način Intenzivno ponuja tisto najvišjo svetilnost, najbolj živahno in vpadljivo sliko, vendar na račun drugih atributov, še posebej možnosti naravnega izgleda. Medtem pri tehnologiji QD-OLED opazno bolj sijejo same barve.

Pri sliki se torej kakšno majhno razliko na modelu G2 da najti, vendar je treba vedeti, kaj iskati, in tudi gledati vsebine iz pravih virov, kjer se televizor lahko izkaže. Izkaže pa se z morda celostno gledano najlepšo sliko, kar se je trenutno da dobiti. Še posebej v načinu Dolby Vision (in pri pravih nastavitvah, kar ne pomeni nujno načina Filmmaker, kajti ta je lahko za določene okuse že malce preveč zadušen oz. premalo živahen) so barve krati naravne in nasičene, barvni prehodi izjemno lepi, prikaz podrobnosti izvrsten, črnine res črne, kontrasti najboljši, kar jih je mogoče dobiti na televizorjih. Samsungov S95B s tehnologijo QD-OLED, kjer diode svetijo modro namesto belo in s kvantnimi pikami v vlogi barvnega filtra spremenijo drugi dve osnovni barvi v rdečo in zeleno, kot rečeno, prikazuje še svetlejše barve. Vendar ni pri vseh vsebinah bolj navdušujoč, tudi zaradi manjkajoče podpore za format Dolby Vision (kakšen je v tem pogledu Sony A95K, ki omenjeni format HDR podpira, še nismo imeli priložnosti videti v živo).

G2 je odličen tudi zvočno. Ima presenetljivo globoke base in zelo čiste visoke tone, zvok pa je bistveno bolj poln kot pri veliki večini televizorjev. Podobno bi sicer lahko rekli tudi za C2, vendar prvi da od sebe še nekoliko več. In ne dvomimo, da se še bolje sliši na steni, saj je prilagojen za to. Glede igričarske plati kakšnih razlik ni, je pa napredek v primerjavi z lani, saj zdaj priključki HDMI, vsi štirje, podpirajo polno pasovno širino 48 Gb/s, medtem ko so pri G1 omogočali 40 Gb/s. Tu je potem seveda še dizajn, ki je prilagojen za to, da televizor kar najbolje izpade na steni. Povsem nasprotno od televizorjev, ki želijo posnemati umetniška dela in imajo zato dodaten (umetniški) okvir.

LG OLED G2 Gallery Edition
  • Izgled (na steni) in priključki
  • Kakovost zaslona in slike
  • Kakovost zvoka
  • Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
  • Cena
4.2

Naj kupim?

Televizor je izvrsten, a to velja tudi za C2, in v praksi bo malokdo videl in slišal razliko med njima. Če misliš, da si med takimi gledalci, imaš namen televizor obesiti na steno in zadosten proračun, potem je smiselno izbrati G2.

Se splača nakup G2 ali je vseeno, če privarčujem nekaj sto evrov z izbiro C2?

Pri določenih velikosti, predvsem manjših, izbire tako ali tako ni, kajti v 42- in 48-palčni diagonali obstaja zgolj model C2. Na drugi strani je LG na sejmu IFA prikazal 97-palčni G2, kar bo v tej velikosti tudi verjetno edina možnost pri dotičnem proizvajalcu. Pri diagonalah, v katerih sta na voljo oba modela, pa bodo verjetno prevladale osebne preference glede slike, zvoka, postavitve televizorja ali cene.

Razlike v sliki so tako minimalne, da bo prednosti G2 zaznala le majhna skupina gledalcev. Ti verjetno že tako ali tako vedo, za kaj se bodo odločili. Upam le, da jim ustreza televizor na steni, kajti stojalo je treba dokupiti (če je sploh kje na voljo) in menda ni najboljše kvalitete. Za vse ostale kupce lahko (malce, vendar ne prav zelo posplošeno) velja, da sta letos, ko so tudi v serijo C vgradili zaslon OLED Evo, televizorja v tem pogledu identična. Zvočno je G2 prav tako malenkost boljši, vendar je že C2 skoraj tako kakovosten, da je mogoče z njim uživati tudi brez zvočne letve ali zunanjih zvočnikov.

G2 je zaradi svoje zasnove primeren predvsem za uporabnike, ki imajo TV montiran na steno, in pa za tiste, ki mislijo, da bodo dejansko videli in slišali drobne razlike, oz. preprosto hočejo najboljše, ne glede na ceno. Kdor namerava imeti televizor postavljen na omarici, naj brez zadržkov in obžalovanja, česa bo morebiti prikrajšan, izbere C2. Tega priporočam tudi z vidika vrednosti za ceno. Ne samo pri izbiranju med tema dvema televizorjema, ampak po doslej videnem in pri trenutnih cenah nasploh med OLED-i in televizorji višjega razreda.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

HVALIMO:
  • Fantastična slika, ne glede na vir, a še posebej pri vsebinah v formatu Dolby Vision
  • Malo televizorjev brez dodatnih zvočnikov ponuja boljši zvok
  • Odziven vmesnik in dober nabor aplikacij
  • Odličen za igričarje
GRAJAMO:
  • Bolj ali manj zgolj za kupce, ki ga bodo montirali na steno
  • Uporabniški vmesnik in daljinski upravljalnik bi lahko še malo dodelali
  • Cenejši model OLED C2 bo za večino gledalcev povsem enakovreden televizor

Fotografije: LG

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja
  • koliko je pa cena enega in drugega? kaj pa konkurenca – pri tovrstnih testih bi si res želel da bi postavili še kakšen benchmark od ostalih prozivajalcev (recimo kje je primerljiv TV od Samsung ali Sony boljši/slabši) – tako bi potem res dobil test dodano vrednost. Tako je pa (samo) dober opis TV.

    PS: to sem napisal, ker so mi vaši prispevki res dobri v primerjavi z večino drugih portalov in verjamem da ste sposobni narediti še korak naprej; pri drugih tega ne bi niti pričakoval.

    • Sem pripisal cenovno razliko v uvod. Glede primerjave z drugimi pa takrat, ko jih dejansko stestiramo. Za Samsungovega S95B (QD-OLED) sem že v tem opisu nakazal, da ima svetlejši, bolj sijoč prikaz barv, bom pa več o primerjavi s C2/G2 napisal v testu dotičnega televizorja. Primerljivih letošnjih modelov Philipsa, Sonyja ali kakšne druge znamke pa še nismo imeli na testu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.