LG OLED C2 (65OLEDC21LA): Idealen televizor za večino gledalcev z zadostnim proračunom
Matjaž Ropret 9. julija 2022 ob 06:42

LG-jevi televizorji OLED serije C so že nekaj let malodane »privzeta« izbira za vse, ki želijo res dobro sliko in ostale lastnosti na visokem nivoju za še kolikor toliko dostopno ceno. Letošnji model(i) C2 prinašajo nekaj pomembnih izboljšav, ki se sestavijo v opazen napredek v primerjavi z lanskim C1. Zato bodo nedvomno, če se cene sčasoma spustijo na podoben nivo kot jih je konec lanskega in v začetku letošnjega leta imel predhodnik, najmanj enako, če ne še bolj priljubljeni.

Deset let je že minilo, odkar je LG predstavil prvo generacijo televizorjev OLED in od takrat so ti izjemno napredovali, pa še danes mnogi nekaj let stari izgledajo fantastično. Z nenehnimi izboljšavami pa tudi ohranjajo svojo prednost pred televizorji z zasloni LCD, ne glede na kvantne pike in v zadnjem času tehnologijo mini LED z veliko več diodami za osvetlitev in možnost izklapljanja večjega števila posameznih območij ekrana. Vseeno nič ne more preseči zaslona, pri katerem se vsaka pika (oz. celo podpika) lahko popolnoma »ugasne«, kajti LG je storil toliko pri povečevanju svetilnosti, najbolj z dodatno diodo v vsaki piki, ki sveti mimo barvnega filtra in poskrbi zgolj za več svetilnosti, da prednost najbolj svetlih LCD-jev (mini LED-ov) ni dovolj velika za kompenziranje zaostanka na drugih področjih. To C2 zelo dobro izkazuje, ampak začnimo najprej pri zunanjosti te serije, ki je prav tako po več letih doživela posodobitev.

Letos so modeli C na voljo v največ diagonalah doslej. Začne se pri 42 palcih, ta izvedba se bo verjetno najpogosteje znašla v vlogi (igričarskega) monitorja, potem pa gre naprej prek 48, 55, 65 (165 cm), kolikor je bil velik naš testni primerek, in vse do  77 in 83 palcev. Verjetno bo zaradi cene še vedno najbolj priljubljena velikost 55 palcev (139 cm), toda če si le lahko privoščite in če ne sedite zgolj dva metra stran od ekrana, priporočam najmanj za stopnico večjo diagonalo, v večjih sobah pa eno od največjih dveh. Danes je toliko vsebin v res dobri kakovosti, da so le še redki primeri, ko bi na »prevelikem« televizorju gledal sliko z opaznimi slabostmi. Pa še takrat uspeva C2 presenetljivo dobro »pretvoriti« v višjo razločljivost in odstraniti šum ter ostale nepravilnosti. Na zunaj je sicer velika pridobitev novo stojalo, kar velja za velikosti 55, 65 in 77. V primerjavi s prejšnjim je bistveno manjše in za moj okus tudi lepše. Je sredinsko, ne razteza se po skoraj celotni širini ekrana, višje kot prej, in tudi precej manj zasede v globino, posebej zadaj, zaradi obojega (višine in manjše globine) ni več težav s postavitvijo zvočne letve pred stojalo, prostora je namreč na klasični 40 cm globoki omarici dovolj, letev pa ne zakriva spodnjega roba slike. Res pa je, da so zvočniki letos toliko boljši, da je za zunanje ozvočenje manj potrebe kot prej. Lepše je tudi samo ohišje televizorja, bi pa lahko izdelali nekoliko kvalitetnejši pokrov za predel na hrbtišču nad stojalom in ponudili kakšno bolj napredno možnost, kako speljati oz. skriti kable. Priključki so sicer zdaj vsi na levi strani, z izjemo ležišča za dekodirno kartico, ki je z vrha, in oboje se mi zdi v redu odločitev.

LG OLED C2
  • Izgled in priključki
  • Kakovost zaslona in slike
  • Kakovost zvoka
  • Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
  • Cena
4.2

Naj kupim?

Če cena ni ovira (65-palčni trenutno stane 2300 ali morda 2200 evrov), brez pomislekov. To je televizor z odlično sliko, skoraj vsemi pomembnimi funkcionalnostmi, novim, boljšim dizajnom in brez resnih pomanjkljivosti. Vseeno pa se, če ga ne potrebujete takoj, verjetno splača počakati kakšen mesec na nekaj pocenitve.

»Čudežni« daljinski upravljalnik ni doživel večjih sprememb, kar je rahla škoda, kajti konkurenca ponuja ali take z več tipkami ali bolj prečiščene, tudi z osvetljenimi tipkami in bolj prestižnimi materiali ter celo polnjenjem z dnevno svetlobo in radijskimi valovi. LG-jev je sicer ergonomsko v redu, sicer pa v ničemer ne izstopa. Vsaj tipko za hiter dostop do zaslonske pasice za izbiranje virov (vhodov) so mu dodali. Še vedno pa vztrajajo na tem, da je daljinec tudi nekakšna zračna miška, ki krmili kazalko na zaslonu, in da se tega ne da izključiti. Veliko raje imam pomikanje med zaslonskimi elementi s smernimi tipkami in mi ta kazalka, ki beži sem ter tja po zaslonu že odkar testiram LG-jeve televizorje preseda. Glasovni ukazi so sicer na voljo, vendar ne, če so izbirniki nastavljeni na slovenščino. Sam vmesnik sistema WebOS je sicer nekoliko odzivnejši in hitrejši kot prej, kar je verjetno posledica novega, zmogljivejšega procesorja. Dostop do aplikacij je hiter (po pritisku tipke domov na daljinskem upravljalniku), moti pa me, da se ali ne da ali ne znam urediti zgornjega dela domačega zaslona, kamor sistem razporedi svoje gradnike (vremensko napoved, različne predloge, tudi zadnji televizijski program, kar je vsaj koristno), med njimi priporočila iz storitve Amazon Prime Video, kamor sploh nisem bil vpisan in česar se nikakor nisem mogel znebiti. Ponudba aplikacij na tem sistemu je sicer dobra, večina najbolj uporabljanih je na voljo. Za predvajanje z mobilnikov in tablic sta na voljo protokola Airplay, ki ga uporabljajo Applove naprave, in Miracast na androidni strani, kjer ga vsak proizvajalec poimenuje drugače. Žal ni Googlovega Chromecasta, a ga najbrž ne bo prav veliko uporabnikov pogrešalo.

Bližanje popolnemu prikazu

O sliki, ki jo prikazuje ta televizor, se da povedati veliko, da pa se tudi strniti v kratko opažanje. Govorimo namreč o enem najlepših prikazov, ne glede na to vir in format slike. Slika je najmanj na ravni lanske serije G1 (ki je pri LG-ju najvišja v ponudbi OLED-ov), morda v nekaterih podrobnostih, tudi za te nedvomno poskrbi novi procesor, celo boljša, se je pa treba zanjo malenkost bolj potruditi v nastavitvah, predvsem glede barv, toda v splošnem mi je še vedno zelo všeč dokaj nevtralno obdelovanje slikovnega vira. Tudi v načinu Standardno in celo Intenzivno vse skupaj ni pretirano, čeprav seveda so skorajda vse postavke »navite«, medtem ko pri sliki s standardnim dinamičnim razponom način Kino da za moj okus zelo uravnotežene rezultate, ki so še vedno nekoliko bolj proti živahnim, namesto precej nevtralnim v načinih Filmmaker ali isf. Barve so tudi brez HDR-ja lahko dovolj nevtralne in tokrat rdeča večinoma ne bode v oči, kot se sicer pogosto dogaja. Morda se bo slišalo nelogično, toda pri običajni televizijski sliki ali drugih vsebinah SDR je svetilnosti povsem dovolj, četudi OLED-i v tem pogledu po golih številkah zaostajajo za LCD-ji. Nastavitev Osvetlitev slikovnih pik OLED (Slika – Napredne nastavitve – Svetlost) sem imel v tem načinu nastavljeno na vrednost 80 (od 100) in nisem niti podnevi, še manj pa zvečer razmišljal o tem, da je slika temna. Pri tem še opozorilo. V nastavitvah pojdite v razdelek OLED Care, potem Samodejna nega naprave in nato Varčevanje z energijo ter izključite »ekološko nastavitev«, ki se imenuje Korak varčevanja z energijo. Če je ne, ta namreč preprečuje višje svetilnosti, kar seveda vpliva na sliko in televizor ne da od sebe tistega, za kar ste ga (ali ga boste) kupili. Skratka, lepšo sliko SDR boste težko kje našli. Barve so živahne in hkrati življenjske, v primerjavi s predhodniki barvni prehodi še nekoliko lepši, detajli odlični, prav tako seveda črnine in predvsem si bo vsakdo lahko nastavil sliko po svojem okusu in verjetno pri njej ne bo ničesar pogrešal. Tudi če ne gledate ničesar v načinu HDR, je ta televizor ena najboljših izbir na trgu.

V načinih HDR  gre svetilnost že privzeto na vrednost 100, kajti tam zaslon deluje drugače. Ker ima metapodatke, lahko določene pike bistveno bolj svetijo, druge pa so zelo temne, odvisno kje se prikazuje nekaj svetlega in kje temnega. Pri sliki SDR televizor celoten zaslon obravnava enako in povečevanje na svetilnosti, kakršne dosega v HDR-ju, iz dveh vidikov ni niti možno niti smiselno. Vse pike hkrati namreč ne morejo svetiti s polno močjo in če bi, ne bi nič ostalo od tistega, kar mora biti na zaslonu (v sliki) temno. V načinih, kot so Dolby Vision, HDR10 in HLG, je seveda smiselno pustiti televizorju, da navije svetilnost, do kamor jo lahko. Dober primer je denimo prizor v tretjem delu Magičnih živali, ko Scamander pripluje s čolnom s svetilko v rokah, okoli njega pa je zelo temno. Svetilka zares sveti, a ni ta del zaslona ni presvetljen, hkrati pa so črnine vse naokrog res temne in to je smisel načina HDR, ki ga ta televizor prikaže z odliko. Tu se tudi pozna, da serija C tokrat uporablja zaslon OLED Evo, ki nudi za približno 20 odstotkov višjo svetilnost kot prejšnji. S tem je na ravni lanske serije G, ki pa je letos še malenkost napredovala, med drugim ima tudi hladilna rebra na hrbtišču zaslona, kar pomaga pri dolgotrajnejšem doseganju višje svetilnosti. Če kaj, je pri C2 občasno opaziti precejšnjo razliko, ko denimo film prehaja med zelo svetlimi in zelo temnimi prizori, ko se opazi nekoliko nižja »barvna« svetilnost, ko bi si je mogoče želeli. Določene barve so preprosto bolj intenzivne, bolj »svetijo« kot druge. Nekaj je seveda tudi v sami percepciji naših očit zaradi tako nenadnih sprememb, toda nekatere druge zaslonske tehnologije so tu vendarle v prednosti. Toda resnici na ljubo bodo to opazili samo najbolj zahtevni gledalci, v splošnem pa tudi v načinih HDR z izjemo LG-jevega G1 in do neke mere Sonyjevega A90J (oba sta lanska modela z zaslonom EVO) še nisem videl tako lepe slike. Zanimivo je, da so barve tokrat v vseh načinih privzeto nastavljene na ekstremno tople, toda to je mogoče prilagoditi. Tudi tu so določanje barv in barvni prehodi še nekoliko izboljšani v primerjavi z lani, zelo dobro je tudi prikazovanje hitrega gibanja, kjer nekateri puristi sicer prisegajo na povsem izključeno »kompenziranje«, osebno pa je mi všeč nastavitev Kinematografsko premikanje (Slika – Jasnost – TruMotion), saj pri njej skorajda ni zatikanja pri »švenkih« (kakor v žargonu označujejo hiter premik kamere), a premikanje ne izpade »umetno«.  

Pri določenih načinih, denimo HLG, ki ga uporablja Eurosport 4K, je na voljo nastavitev Dinamično določanje tonov (angl. Dinamyc tone mapping), najdete jo pod Slika – Napredne nastavitve – Svetlost. Ta izjemno poveča svetlost slike, ta zares zasije, a je hkrati ne »pokvari« (ne poslabša kontrastov, dinamičnega razpona in vsega, kar bi se zgodilo pri SDR-ju), zato se splača vključiti to nastavitev. Pri načinu Dolby Vision, ki je v osnovi dinamičen format, te nastavitve, logično, ni. Glede podpore različnih formatom HDR je sicer LG dober, ne pa odličen, saj manjka HDR10+. Pri sliki je sicer na voljo tudi Umetna inteligenca, ki lahko komu pomaga, če se noče ukvarjati z nastavitvami. Kdor pa si vzame nekaj časa zanje, lahko pride do tako izvrstnih rezultatov, da lahko AI mirno pusti pri miru.

Še nekaj pridobitev

To je že tretja generacija serije C s priključki HDMI 2.1 (v polni izvedbi) in to celo vsemi štirimi, ki jih televizor premore. Hkrati pa tudi vsemi ostalimi igričarskimi nujnostmi, kot so spremenljivo osveževanje vse do 120 Hz, nizka zakasnitev in prilagajanje slike čim bolj »tekočemu« in kontrastnemu prikazu namesto najbolj »verne« slike. Novost je tokrat igričarska pasica, ki se med igranjem prikaže ob pritisku na tipko nastavitve na daljinskem upravljalniku. Na njej je mogoče na hitro spreminjati ključne nastavitve, prikazana je tudi hitrost izrisovanja (sličice na sekundo). V igrah gre slika samodejno na način Optimizator igre, ki izključi malodane vso obdelavo slike, in pri formatu HDR vklopi Dinamično določanje tonov.

Malo presenečenje je tokrat zvok. Ta je namreč skorajda dovolj kakovosten, da je mogoče povsem uživati v filmih tudi brez zvočne letve ali drugega zunanjega ozvočenja. Na eni strani so basi močnejši kot pri večini zvočnikov v televizorjih, na drugi strani pa so tudi visoki toni še dovolj prisotni, zato zvok predvsem nima večjih »lukenj« in zveni dovolj polno, četudi seveda s kakšno letvijo in globokotoncem dobite še več, tudi glasnosti.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Pri televizorju LG C2 težko še najdem kakšno resno kritiko. Rad bi videl, da bi končno odpravili nadležno »zračno miško« pri daljinskem upravljalniku, da bi poleg Airplayja podprli še protokol Chromecast, LCD-ji še vedno ponujajo višjo svetilnost (kar pa se v praksi pozna zelo redko) in določene barve so v nekaterih vsebinah še vedno premočne, vendar manj kot prej. Toda vse to je drobnjakarstvo, skorajda iskanje zamer na silo. Televizor je namreč izjemno blizu idealnemu, tako glede prikaza, kot tudi funkcionalnosti in (po neizbežni korekciji proti koncu leta) tudi glede vrednosti za ceno. Zelo priporočam.

HVALIMO:
  • Izvrstna slika ne glede na vir
  • Izboljšana obdelava slike v primerjavi s predhodnikom
  • Višja svetilnost pride prav pri formatih HDR
  • Zelo dober zvok
  • Odzivnejši vmesnik sistema WebOS
  • Igričarska pasica za hitre nastavitve
GRAJAMO:
  • Daljinski upravljalnik je povprečen in še naprej se ne da izključiti »zračne miške«
  • Govorno upravljanje ne deluje, če je televizor v slovenščini
  • Pri barvni svetilnosti še malce manjka do ideala
  • Začetna cena je malce višja od lanske
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.