Hisense 55U7HQ: Marsikaj dobrega, a prav bi prišlo še malo poliranja

Model U7HQ je v pahljači proizvajalca Hisense sicer nekje v sredini, a v bistvu pri vrhu »klasičnih« televizorjev LCD. Nad njim je namreč U8HQ z zaslonom mini LED. Toda cenovna razlika med njima ni zanemarljiva, zato bo marsikomu verjetno bolj zanimiv cenejši, ki vsekakor ima svoje prodajne adute.

V Hisensu ta televizor označujejo kot ULED, kar je zgolj njihova oznaka za zaslon LCD s kvantnimi pikami, ki pomagajo pri doseganju bolj živahnih barv. Samsung denimo za enako reč uporablja kratico QLED. Za razliko od nekaterih še cenejših ima ta model osvetlitev neposredno na hrbtišču (»Full array local dimming), ne denimo ob strani, zaradi česar lahko nekoliko bolj natančno uravnava črnine, še vedno pa ne tako podrobno kot zasloni mini LED z veliko več osvetlitvenimi diodami in njihovimi območji in še posebej OLED, kjer je vsaka (pod)pika svoj izvor svetlobe. Operacijski sistem je Vidaa U6, na to različico bodo (ali so že) nadgradnjo dobili tudi starejši modeli, še ena novost, ki je seveda prednost letošnjega, pa so polni priključki HDMI 2.1 s podporo za vse igričarske bonbončke in eARC za prenos zvoka.

Oblikovno in izvedbeno televizor pušča mešane občutke. Stojalo daje moderen videz, je tudi dobro narejeno in hkrati še dovolj visoko in ne preveč globoko, da pušča prostor za postavitev (nujne!) zvočne letve. Sam zaslon in njegove obrobe ter tisti del ohišja, ki se ga od spredaj ne vidi, precej bolj izdajajo cenovni razred tega izdelka. Pri dražjih televizorjih videvamo, podobno kot pri pametnih telefonih, zaslone oz. ohišja v enem kosu. Tu pa je cel »sendvič« plasti, ki niti niso najbolj kakovostno zlepljene skupaj, predvsem pa od strani ne izpadejo posebej prestižno. A na srečo TV gledamo naravnost in ob vključenem zaslonu se napake na ohišju ne opazijo. Zadeva je tudi nekoliko debelejša kot smo zdaj navajeni pri nekaterih televizorjih, ni pa težka, kar je logična posledica uporabljenih materialov.

Slika tega televizorja je verjetno, glede na ceno, največje presenečenje. V splošnem jo lahko označim za zelo dobro in v določenih pogledih se zelo približa temu (ali celo preseže), kar ponujajo bistveno dražji televizorji,  tudi z naprednejšimi zaslonskimi tehnologijami. Vendar so tudi vidiki, kjer, pričakovano in logično, ne blesti tako zelo, in žal ni vse popolnoma rožnato, saj bi morali s popravki vdelane programske opreme odpraviti najmanj eno nenavadno in zoprno obnašanje, ki smo ga opazili pri testnem primerku.

Predvsem v prikazu barv in tudi celokupnem vtisu se U7HQ izkaže. Po živahnosti in tudi uravnoteženosti ter naravnem izgledu barv ter možnosti njihovega prilagajanja je to najbrž eden boljših televizorjev s klasičnim zaslonom LCD. Marsikje drugje izstopa ali rdeča ali zelena in se tega ne da povsem odpraviti, tu česa podobnega ni, in prikaz pri mnogih (kakovostnih) viru navdušuje, saj je le za odtenek bolj »navit« kot denimo pri televizorjih OLED, ki imajo od vseh najbolj prijazne barve. Tudi kontrastna razmerja so za LCD presenetljivo dobra in še posebej pri vsebinah HDR – televizor podpira formate HDR10, HDR10+ in Dolby Vision – so rezultati zelo dobri. Jasno je, da bodo pozorni gledalci opazili več sivine, kot bi si je morda želeli, kajti čisto pravih črnin ta zaslon pač ne more prikazati, in da tudi svetilnosti ni toliko kot pri naprednejših modelih. Pa vseeno je prikaz, sploh pri virih 4K Dolby Vision, atraktiven. Ta televizor je še posebej primeren za serije na storitvah pretočnega videa in Youtube, medtem ko prikazu za bolj umetniško posnete filme (in seveda tudi serije) manjka nekaj globine.

Za klasične televizijske programe bo prav tako v redu, a ironično (glede na to, da ga oglašujejo v povezavi z najpomembnejšim športnim dogodkom, ki se začne čez en teden) še najmanj za športne prenose. Niti pri teh niti tudi v filmih mi ni uspelo najti ustrezne nastavitve za hitro gibanje predmetov ali nenadne premike kamere, v vsakem primeru je bilo več zatikanja, kot bi si želel. To je verjetno največja slabost tega televizorja. Še ena, za katero pa ne vem, ali je omejena na dotični testni primerek ali splošno razširjena, in zagotovo bi se jo dalo odpraviti s posodobitvijo programske opreme, je povezana z ostrino slike. Sam jo vedno nastavim na najnižjo vrednost, torej na 0, saj za moj okus dodatno ostrenje prav nič ne doda k sliki, temveč jo zgolj poslabša. Toda televizor je vsakič znova, ne glede na vir, na začetku prikazoval izjemo poostreno sliko, in šele, ko sem šel v nastavitve in začel spreminjati drsnik za nastavitev ostrenja – od 0 najprej navzgor in potem nazaj navzdol – je začel upoštevati pravo vrednost.

Na žalost gre pri zvoku v povsem nasprotno smer kot pri sliki. Je povsem prazen, plehek, brez nizkih tonov in kar težko poslušljiv. Najmanj zvočna letev solidne kakovosti je nujen dodatek. Igričarji si bodo verjetno raje nadeli slušalke, z delovanjem televizorja med njihovim najljubšim opravilom pa bodo verjetno zelo zadovoljni. Podpira vse današnje igričarske nujnosti, kot so spremenljivo osveževanje zaslona do 120 Hz (VRR) ter nizke zakasnitve in vhodni časi. Tako smo lahko v polnosti izkoristili Xbox serije X, tudi s sliko v formatu Dolby Vision. Televizor tudi sam prestavi v igričarski slikovni način, ki odpravi vso obdelavo in tako zagotovi kar najhitrejše prikazovanje slike. Zgolj dvoje bi še morali storiti pri Hisensu. Ponuditi možnost prikaza igričarske pasice za hiter dostop do najpogostejših nastavitev (če morda obstaja, nisem uspel ugotoviti, kako jo priklicati), za kar smo pri LG-jevih in Samsungovih televizorjih ugotovili, da je zelo uporabno. In lahko bi zagotovili, da televizor v času, ko uporabljamo igralno konzolo, ves čas vzdržuje sliko iz nje. Konstantno se je namreč dogajalo, da je ob izhodu iz igre sliko za trenutek izgubil, preklopil na črnino in napisal, da priključek hdmi nima signala, pa jo v izbirnikih konzole znova dobil, in dal novo obvestilo, da se je signal vrnil. Gledalec oz. igralec se tega neprestanega utripanja slike in prikazovanja opozoril hitro naveliča.

Sistem Vidaa z novo izdajo ni doživel kakšne večje prenove, samo okolje, še posebej »domača« stran, je zelo podobno kot pri konkurenci, sploh LG-ju. Tudi tu ne razumem, čemu služi velika fotografija, ki zaseda najmanj pol zaslona, a nima nikakršne funkcije, niti se je ne da spremeniti, tja postaviti česa drugega in nasploh bolje izkoristiti prostora. Pod njo je vrstica z aplikacijami in to je tisto, kar bo večino uporabnikov najbrž najbolj zanimalo. Pa tipka Input na daljinskem upravljalniku, ker je to edini način, kako priti do seznama vseh virov. Nabor aplikacij se sicer postopno izboljšuje, med drugimi je zdaj na voljo A1 Xplore TV, od pomembnih pa je vsaj v času testiranja še vedno manjkala HBO Max. Daljinec je sicer precej velik in kar uporaben, niso mu odvzeli tipk za preklapljanje med televizijskimi programi (številk), kar pozdravljam, ogromno je tipk za hiter dostop pretočnih storitev, škoda je le, da niso osvetljene.

Za U7HQ v diagonali 139 cm ta čas zahtevajo približno 700 evrov, medtem ko je v diagonali 165 cm  vsega 200 evrov dražji. V obeh primerih boste težko našli kaj konkretno boljšega, sploh glede slike, upam pa, da je bil pojav s samovoljnim povečevanjem ostrine omejen na testni televizor ali so ga že odpravili s kakšnim popravkov in da boste poskrbeli še za spodoben zvok.

HVALIMO:

• Zelo dobra slika glede na ceno
• Podpora za Dolby Vision in atraktiven prikaz v tem formatu
• Poln nabor igričarskih lastnosti
• Odziven uporabniški vmesnik
• Cena

GRAJAMO:

• Obupen zvok
• Precej zatikanja v prikazovanju hitrih prehodov
• Izdelava ohišja
• Uporabniški vmesnik in nabor aplikacij bi potrebovala še nekaj dodelave