Hisense 65U6KQ: Kako se obnese poceni mini LED?

Tehnologija mini LED prodira tudi v cenejše televizorje, vsaj pri eni znamki, ki očitno zna tovrstne zaslone proizvajati ali pridobiti bistveno ceneje od konkurence. Tokrat smo imeli priložnost ugotavljati, kako dobro se tovrstni zasloni obnesejo v praksi in kakšna je razlika, če se kupec odloči za nekoliko, ne veliko dražjega. Televizor Hisense U6 (K v imenu predstavlja letnik 2023, lanski so imeli H, črki I in J pa so izpustili) smo testirali istočasno kot naprednejšega U7, o katerem lahko berete v ločenem članku. Že tu pa lahko povem, da se zelo splača pozornost pri nakupu preusmeriti k njemu.

Pustimo za začetek tehnologijo zaslona in njegovo sliko še malo ob strani, in poglejmo nekatere osnove tega modela. Cenovno je nekje na sredini ponudbe, toda vsaj en, formalno pod njim, ga v določenih vidikih prekaša. E7 Pro namreč nudi osveževanje do 144 Hz in s tem trka tako na čute igričarjev kot tistih, ki si želijo čim bolj gladke slike, denimo za športne prenose. Vendar ima klasično obstransko osvetlitev zaslona LCD, le za barve pomagajo kvantne pike. U6 je tudi v ponudbi priključkov nekoliko okrnjen v primerjavi s tem, česar smo navajeni. Prisotni so namreč zgolj trije HDMI, vsi vrste 2.0, pri čemer sicer podpirajo spremenljivo osveževanje (VRR), vendar samo do 60 Hz, in eden e-ARC za priklop zvočne letve.

Za postavitev slednje je sicer oblika in položaj stojala idealen, kajti kovinski nogi sta dovolj visoki in dovolj narazen. Dizajn ni kakšen presežek, toda treba je imeti v mislih, da je to vendarle televizor, narejen z mislijo na čim nižjo ceno. Resda nudi zaslon mini LED, toda pri skorajda vsem ostalem so snovalci sklepali precej kompromisov. Ohišje je plastično in dokaj debelo, kar je povsem pričakovano, tudi daljinski upravljalnik je na otip manj prestižen kot denimo pri U7, kar pa je v konkretnem primeru prednost, saj je dotični plastični (in dolg) fin za uporabo, četudi so tipke nekoliko cenene, medtem ko je kovinski z ostrimi robovi pri dražjem modelu hudo neprijeten.

Na televizorju teče operacijski sistem Vidaa, ki so ga z različico U7 nekoliko posodobili oz. preuredili strukturo domačega zaslona in izbirnikov. Prvi ne odstopa dosti od večine konkurenčnih, na sredini je namreč trak z ikonami aplikacij, pod njim predlogi vsebin iz nekaterih pretočnikov, zgornjo približno tretjino zaslona pa tudi tu ostaja neizkoriščena. Zasedajo jo namreč taki ali drugačni oglasi, ne da pa se tja postaviti česa koristnega. Glede nabora aplikacij se ni nič spremenilo od lani. Večina pomembnih je na voljo, tako tiste domačih operaterjev in ponudnikov pretočnih storitev, kot tudi nekatere najbolj iskane tuje, med slednjimi pa še naprej pogrešam HBO Max in SkyShowtime. Končno si televizor zapomni nazadnje uporabljani vir, namesto da ob vsakem vklopu skoči na privzetega. Nekoliko izboljšani so tudi meniji za nastavitve, toda za prilagajanje določenih parametrov sem še vedno potreboval kakšen klik preveč. V splošnem je Vidaa povsem uporaben, hitro delujoč sistem, tudi glasovno upravljanje je že precej napredovalo in deljenje vsebin s telefonov deluje dobro, še posebej z Applovih (prek protokola Airplay), a tudi androidnih.

Zaslon torej vsebuje tehnologijo mini LED, kar pomeni, da so za osvetlitev uporabili večje število manjših diod, ki so pri testirani diagonali razpostavljene v 192 območij (manjša diagonala 139 cm premore zgolj 120 območij), in ta lahko slikovni procesor posamično prilagaja ter s tem potencialno gledalec dobi boljšo sliko, kot če so diode zgolj ob strani in jih je tudi precej manj. Tu namreč govorimo o nekaj tisoč svetilnih elementih, pri klasičnih televizorjih LCD pa o nekaj deset ali nekaj sto. Še vedno so pred diodami tekoči kristali, ki delujejo kot nekakšne rulete za prepuščanje ali blokiranje svetlobe. Zato slika ne more biti in vsaj v tem cenovnem razredu tudi ni na ravni zaslonov OLED, kjer  vsako zaslonsko piko sestavljajo trije ali štirje izvori svetlobe (organske sveteče diode) in pri eni od podvrst tudi ni barvnega filtra. Hisense kljub temu stavi na tehnologijo mini LED, kot rečeno je z njo bistveno cenejši od konkurence, v ponudbi ohranja le en model televizorja OLED. Vsaj za nižje cenovne razrede je taka taktika zelo verjetno pravilna, kar delno pokaže že U6, še precej bolj pa U7.

Ključni prednosti zaslonov mini LED sta doseganje bolj prave črnine v temnih prizorih in seveda tudi pri sliki z robovi zgoraj in spodaj (ker je v kinematografskem razmerju stranic) ter višja svetilnost. Oboje se izkazuje tudi v praksi pri U6, vendar žal ne vedno oboje hkrati. Slika vsekakor dosega višjo svetilnost kot bi jo običajen zaslon, tako pri standardnih virih kot še posebej pri virih HDR. Zato je televizor zelo primeren za prostore z veliko naravne svetlobe. Seveda podnevi, zvečer to ne igra tako velike vloge. Hkrati je povečevanje svetilnost ne poslabšuje slike. Do določene mere, čudežev pač ni. Kar je še posebej vidno pri sliki HDR – podprti so vsi pomembni formati –, kjer televizor zelo lepo in svetlo prikaže tiste predele prizorov, ki morajo biti svetli, toda pri temnih je vse skupaj ali nekoliko preveč svetlo ali pa že pretemno, če se gledalec odloči za znižanje nivoja svetilnosti. Pozna se, da ni tako velikega kontrastnega razmerja in v tem pogledu cenejši mini LED-i še ne predstavljajo dovolj velikega koraka naprej v primerjavi z običajnimi LCD-ji. Toda to je dokaj malenkostna pripomba, ki bi jo lahko tudi spregledal, še posebej glede na ceno. Podobno velja za morda glavno slabost tovrstnih zaslonov, prebijanje svetlobe, še posebej pri kašnih napisih, obrisih in podobnem, kjer televizor ne more natančno kontrolirati posameznih pik, kot jih lahko pri zaslonih OLED. Nič takega, kar bi bilo pri običajnem gledanju zelo opazno, se pa da videti, v kolikor je gledalec pozoren.

Bolj me je pri sliki zmotilo nekaj drugega. Televizor sem lahko neposredno primerjal z U7, ki ni veliko dražji, vendar sem pri slednjem lahko nastavil sliko precej bolj po svojem okusu, poleg tega, da prej opisanih slabosti skoraj ni opaziti. Obdelava slike pri U6 je opazno bolj agresivna, lahko rečem nekoliko umetna, ni mi uspelo doseči barv, kontrastov ali (ne)ostrine, kakršne bi rad, ne glede na izbrani slikovni način. To sicer za večino gledalcev ne bo težava, ker je meni všečna slika za večino že preveč anemična, premalo živahna. Barve so namreč pri tem televizorju zelo poudarjene. Zato si lahko predstavljam, da bo prikaz marsikomu všečen.

Celo zvok bo lahko za manj zahtevne uporabnike povsem v redu, sam pa bi vseeno razmišljal o kakšni zvočni letvi, ali pa, znova, o U7. Predvsem pri višji glasnosti se reprodukcija nekoliko poslabša in tudi pri zmerni se sliši, da so zvočniki nekoliko omejeni pri basih in da je govor ni tako lep, kot pri kakšnih dražjih primerkih. Toda slišal sem že veliko bolj »praznih« zvočnikov v televizorjih.

Hisense U6KQ je v svojem cenovnem razredu – velikost 165 cm se dobi za manj kot 800 evrov, 139 cm pa za dobrih 600 evrov, vsekakor izjemno konkurenčen. Težko je najti kakšnega, ki se za podobno ceno v praksi obnese enako dobro. Toda še veliko boljši U7KQ stane zgolj 150 evrov več, zato preberite še test tega modela in razmislite, če lahko nekoliko raztegnete svoj proračun.

HVALIMO:

• Vidnih nekaj dobrobiti zaslonske tehnologije mini LED
• Soliden zvok glede na ceno
• Noge so primerne za postavitev zvočne letve
• Operacijski sistem Vidaa se lepo razvija
• Dobra cena

GRAJAMO:

• Obdelava slike zaostaja za tisto pri dražjih modelih
• Zgolj trije priključki HMDI in še ti vrste 2.0
• Cenen daljinski upravljalnik
• Nekoliko plastično ohišje