Dobro obveščeni ameriški medij The Information je poročal, da Apple od poletja naprej postopno zmanjšuje proizvodnjo te naprave za navidezno oz. dodano resničnost, ki pa je v podjetju ne želijo uvrščati v to kategorijo skupaj z denimo naglavniki oz. očali podjetja Meta. Tako naj bi dnevna proizvodnja zdaj znašala le še tisoč kosov, približno pol začetne količine, do konca leta pa bi jo lahko celo povsem ustavili. Kljub temu bi po poročanju omenjenega medija obstoječa zaloga zadostovala za celo prihodnje leto, nakar bi l. 2026 podjetje predstavilo ali osveženo različico Vision Pro ali povsem nov izdelek v tej kategoriji.

Podatkov o prodaji sicer Apple doslej ni razkril, a tudi druge dostopne informacije ne govorijo v prid temu, da je naprava uspešnica. Eden od pokazateljev je število aplikacij zanjo, ki jih je, če odštejemo prilagojene z iPada, po podatkih podjetja Appfigures vsega skupaj le nekaj več kot 500, v zadnjih mesecih pa se je njihov razvoj skoraj povsem ustavil. Septembra so v Appfigures zabeležili le dve novi.

Prodajni neuspeh naprave Vision Pro, ki naj bi bila sicer namenjena tako zabavi kot produktivnosti, zamenjevala naj bi denimo delovno okolje z več monitorji, nikakor ni presenetljiv. Prvi oviri sta bili že omejena dosegljivost in cena. Sprva je bil na voljo zgolj v ZDA, nato so prodajo razširili še na nekaj držav. V Nemčiji, kjer je naprodaj, stane minimalno štiri tisoč evrov, z večjo količino podatkovnega pomnilnika (osnova je 256 GB) še nekaj sto evrov več.

Tudi druge, bistveno cenejše naprave za navidezno ali obogateno resničnost imajo že leta probleme z naborom vsebin, a so zanimive vsaj za igričarje (denimo linija Meta Quest ali Sony Playstation VR), medtem ko se Apple na to področje sploh ni zares podal, kaj šele osredotočil, ali pa zaradi enostavne uporabe in specifične funkcionalnosti (kot je snemanje iz prve osebe ter prikazovanje informacij v vidnem polju pri očalih Ray-Ban Meta). Vision Pro tako nima kakšne vsebine (denimo prilagojenih ali posebej zanjo posnetkih filmov) in aplikacije, ki bi jo naredila boljšo za to specifično uporabo od nečesa drugega (telefona, računalnika, televizorja, kina). Je tudi brez krmilnikov, za uporabo je menda težka in neudobna, trajanje zunanje in s kablom povezane baterije pa je dokaj kratko.

Zdi se, da gre za klasičen primer tehnološke igrače, pri kateri je prvih nekaj minut z njo nepredstavljivo osupljivih, navdušenje traja še kakšen teden ali morda mesec, nato pa se poleže, na plano pride ugotovitev, da pripomoček ni niti posebej uporaben niti ne more zares zamenjati kakšnega drugega, in tako zadeva obleži v omari. Če želi Apple to kategorijo obdržati pri življenju, bo moral na novo razmisliti o konceptu in načinih, kako spodbuditi zanimanje.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Apple Vision Pro: Šokiran sem, šokiran! appeared first on Tehnozvezdje.

Verjetno bo model v prodaji vsaj toliko časa, dokler bo največji, bavarski konkurent ponujal svojo serijo 2 Active Tourer. Nekateri drugi proizvajalci se za to nišo bolj zatekajo h kupejevskim SUV-jem (npr. Kia XCeed, Mazda CX-30, tudi novi Peugeot 3008 naj bi bil tak, prihaja Renualt Rafale), je pa tudi kakšen nov predstavnik, denimo nova generacija Hyundaija Kone, a pri vseh gre za podobno filozofijo. Avto, ki je z višino nekje vmes, in z dolžino tudi še ne sili med večje (B ostaja trdno pod 4,5 m dolžine), hkrati pa nudi kolikor toliko spodobno prostornost tako v kabini kot v prtljažniku. Oblikovno so mi bile sicer prejšnje generacije nekoliko bližje, ker so imele več konkretnih ploskev spredaj in zadaj, zdaj pa je vse, za moj okus, nekoliko preveč zašiljeno in zaobljeno, ampak kot celota mi avto deluje dovolj ličen in skladen, četudi ne posebej vznemirljiv (platišča in drugi dodatki paketa AMG Line za dobre tri tisočake evrov sicer pri tem malo pomagajo). Prostornosti je po mnenju nekaterih še vedno premalo, toda čudežev se pač ne da delati. V Razredu B pri svoji nadpovprečni višini spredaj nisem imel težav, zadaj se je tudi peljala trojica (en odrasel in dva otroka, visoka dovolj, da sedita brez otroških sedežev) dokaj udobno, medtem ko 445 l prtljažnika ni nič manj kot denimo v Mustangu Mach-e ali Kii EV6, precej večjih (električnih) SUV-ju. Seveda pa manj ali vsaj nič več kot v večini izumirajočih enoprostorcev, mnogih podobno velikih SUV-jih ali kot v karavanih nižjega srednjega razreda (kakršnega Mercedes-Benz ne ponuja), ki pa so tudi v povprečju za kakih 20 cm daljši. Vsekakor bi med opcijami izbral pomično klop za slabih 500 evrov, ki je testni primerek ni imel. Pozdravljam tudi podiranje sredinskega dela naslonjala klopi in dvojno dno prtljažnika.

Moderniziran, a ne povsem

Odkar smo zadnjič vozili razred B, so ga nekoliko prenovili, kar se še posebej pozna znotraj in na uporabniškem vmesniku infozabavnega sistema, navigacije, voznikovega zaslona in vsega ostalega, kar je prikazano na obeh zaslonih. Grafika je namreč bistveno bolj moderna, pretežno so izginile pretirane obrobe in naslanjanje na posnemanje fizičnih stvari, ki ga je nekdaj oboževal tudi Apple (a ne Steve Jobs, zaradi česar je naposled »letel« šef softverske ekipe). Nekatere elemente bi še morali spremeniti, denimo valjasta držala na sprednjih vratih, za katere ne vem, ali je njihov oblikovalec našel inspiracijo med igračami svojega otroka ali kje drugje. Tudi nekateri drugi elementi mi ne delujejo dovolj prestižno za dotično znamko, so pa materiali pri sedežih res dobri in sedenje udobno ter hkrati razmeroma »športno«.

Volan tudi želi biti športen z obliko, vendar bi bil lahko manjši, predvsem pa imel manj tipk in tiste fizične, ne v obliki drsnikov s površino, občutljivo na dotik. Nekatere pomembne zadeve, kot sta glasnost in regulator hitrosti je kar zoprno nastavljati na ta način, saj je treba biti zelo precizen, sicer te v trenutku zabolijo ušesa ali pa avto pretirano pospeši. In, če sem že pri tem. Dejstvo, da kupec za več kot 50 tisoč evrov ne dobi prilagodljivega (»radarskega«) regulatorja hitrosti, ampak samo navaden tempomat, se mi zdi popolnoma nesprejemljivo. Poleg paketa Premium za skoraj tri tisočake, ki med drugim doda (res hudo) navigacijo z dodano resničnostjo, je treba ga je dokupiti za dobrih 500 evrov ali vzeti kar Paket voznih asistenov, ki zahteva še Asistenta za prepoznavo prometnih znakov za skupaj 1852 evrov (po mojih željah opremljeni B200d bi stal nekaj čez 55 tisoč evrov, še dva tisočaka več od testnega, čeprav bi se verjetno brez večjih težav odrekel izgledu AMG Line).

Še naprej »enojni« zaslon

Glavnega elementa pri voznikovi pomoči tako ni, zato pa držanje smeri in pomoč pri zavijanju deluje dobro in nevsiljivo, tudi pogled s kamer pri parkiranju je v dovolj visoki ločljivosti. Omenjeno navigacijo so od prejšnjič še izboljšali in z njeno pomočjo je res težko kam zapeljati narobe, saj tako precizno postavi puščice na (res dobri) sliki s kamere, da je vse več kot jasno. Pri infozabavnem sistemu me sicer še naprej moti, da ne ponuja možnosti razdelitve zaslona na več »aplikacij« in da domači zaslon, čeprav na njem niso samo ikone, ni dosti več kot zgolj okolje z bližnjicami. Funkcionalnosti je sicer veliko, vključno z možnostjo uporabe spletne glasbe. Na voljo je torej dostop do izbrane storitve pretočne glasbe neposredno na osrednjem zaslonu, toda implementacija je daleč od take, ki bi me prepričala, da bi uporabljal ta način namesto povezave bluetooth ali platforme Carplay, če bi uporabljal iPhone (Android Auto iz meni nerazumljivih razlogov ni na voljo). Od teh storitev so na voljo Apple Music, Spotify in Tidal, toda ko sem eno izbral in se vanjo vpisal, sta ostali dve izginili. In tudi v sami storitvi so bile možnosti čudne in omejene, tako da sem veliko lažje našel želeno glasbo na telefonu. Škoda. Telefon se sicer lahko polni brezžično, pri čemer bi bil lahko ta predal večji, medtem ko sta priključka USB-C v predalu pod naslonom za roke, kar ni najbolj prikladno mesto za kable.

Za upravljanje infozabavnega sistema je po novem v osrednji vlogi zaslon na dotik, Izginila je sledilna ploščica na konzoli med voznikom in sovoznikom, ki je nič nisem pogrešal, blazinici na volanu za podoben namen pa je zamenjala malce udrta površina za dotikanje, ki prav tako ponuja pomikanje levo-desno-gor-dol, a je podobno nadležna kot omenjeni drsniki. Nervirata me tudi Mercedesova ročka vse-v-eni na levi strani volana ter tista za »menjalnik« na desni. Vem, da gre za stvar navade, ampak vseeno bi rad brisalce na ločeni in na tisti strani, kjer so pri vseh drugih znamkah, torej na desni, izbiro smeri vožnje pa nekako drugače kot s potiskanjem ročice gor ali dol. Lepo pa je, da je ostalo upravljanje klimatizacije s fizičnimi tipkami.

Varčen dizel

Četudi želi ustvarjati športni vtis, se ne B Sports Tourer v resnici ne pelje tako. Saj dovolj dobro sledi ovinkom in se spodobno »drži«, tudi dokaj čvrsto gre čez grbine in luknje, toda vseeno je vse skupaj bolj nastavljeno na udobje in namenjeno lagodni, bolj umirjeni vožnji. V taki bodo tako voznik kot potniki uživali, tudi nagibanja karoserije je zelo malo, za »metanje« v ovinke pa to ni prava izbira, ima Mercedes v svojem naboru veliko drugih, primernejših.

Pod motornim pokrovom je brnel dvolitrski dizel s 110 kW (150 KM), ki je več kot zadosten za maso tega avta, tudi takrat, ko prevaža pet potnikov in še kaj »krame«. Na šibkejšega B180d pa vseeno verjetno ne bi šel, tudi zaradi menjalnika, ki ni najhitrejši, čeprav se da to delno kompenzirati z ročnim prestavljanjem z uhlji za volanom. Vendar večinoma niti ni potrebe za to, treba pa je vzeti v zakup nekaj nepričakovano glasnega tuljenja ob hitrem pospeševanju, ko menjalnik prestavi za dve ali tri stopnje navzdol in močno dvigne vrtljaje. Takega hrupa res nisem pričakoval, malo je že spominjal na brezstopenjske menjalnike v hibridnih modelih (tukaj sicer ni niti t. i. blagega hibrida). Pri konstantni hitrosti pa se motorja skoraj ne sliši in tudi izjemno varčen je, saj sem na testu imel povprečno porabo komaj malo čez pet litrov dizelskega goriva na sto kilometrov.

Tehnični podatki:

Športni potovalnik?

Moram se obregniti ob ime. Razred B Sports Tourer (»športni potovalnik«) podobno kot nekdanji Volkswagen Golf Sportsvan (»športni kombi«) poskuša ustvarjati vtis, da gre za športno, dinamično vozilo, in s paketom AMG Line morda z izgledom celo gre malo v to smer. Toda kakšne športnosti med vožnjo vendarle ne izkazuje in kdor pri avtu išče v prvi vrsti to, zagotovo ne med možne izbire uvrstil razreda B. Tudi družinski očetje bodo v tem primeru pogledovali za nabritimi karavani. Realnost pa je taka, da tega, kot so tudi omenjenega konkurenta, večkrat videvam s starejšimi vozniki za volanom. Mlajša populacija, ki naj bi jih nagovarjala »športnost«, kot rečeno to najde drugod, če gleda mimo imena, pa običajno pride do zaključka, da je Mercedesov »polovični« enoprostorec zanje malce premajhen ali malce predrag (ali oboje). Kar je po eni strani škoda, saj gre za res prijeten avto, vendar po drugi strani povsem razumljivo.

Osnovna cena takega B-ja s srednjim dizelskim motorjem znaša približno 45 tisoč evrov, kar se v teh časih, ko skoraj vsak spodobno velik in opremljen avto stane 35 tisočakov in več, za model premijske znamke ne zdi pretirano. Toda dodatna oprema jo dvigne na skoraj 53 tisoč evrov, pa še vedno niso zajete nekatere malodane nujne zadeve (aktivni tempomat!), sploh za tako vrsto avta. Tako se na koncu, brez popustov, ne zdi več tako ugoden. Namesto ne preveč posrečenega EQA (čeprav so ga vmes, po našem testu menda pomembno izboljšali glede pogona, je pa še naprej enako prostorsko neučinkovit) bi si želel električne izvedbe razreda B. Morda niti ne bi bilo potrebe, da bi bil bistveno dražji od dizelskega.

The post Mercedes-Benz B200d: Fin in posodobljen, a še vedno nišni appeared first on Tehnozvezdje.

Ne obremenjujte se z obliko tega konceptnega avtomobila. Je po svoje trendovska, malce me spominja na sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, želi biti mladostna, vendar v resnici v ničemer ne definira tega, kar je želelo bavarsko podjetje prikazati in kar želi sporočiti o svojem videnju prihodnosti avtomobilizma. Zunanji dizajn je kot spremenljivka v enačbi, povsem lahko bi ga nadomestili v povsem drugačnim, pa ne bi bilo nobene razlike. Imajo pa določene ploskve povsem specifično funkcijo, saj so se znova igrali s tehnologijo e-črnila (e-ink), ki jo poznamo iz elektronskih bralnikov in jo zdaj (nekoliko na silo) določeni proizvajalci poskušajo uvesti tudi v prenosnike, s čimer lahko dosegajo prikazovanje različnih vzorcev ali napisov ter spreminjanje barve.

Dee v imenu pomeni digitalna čustvena izkušnja (Digital Emotional Experience). I Vision Dee je po besedah BMW-ja futurustična limuzina, ki želi ustvariti še močnejšo vez med človekom in avtomobilom. »V prihodnje bodo digitalne funkcionalnosti šle še precej dlje od današnjih govornih ukazov in sistemov za pomoč vozniku. Prosojni zaslon se razteza čez celotno širino vetrobranskega stekla, kar daje vpogled v prihodnjo generacijo vozil od l. 2025 naprej,« so še dodali v podjetju. Tretji element je poleg e-črnila za personalizacijo in prosojnega zaslona z naslednjo stopnjo dodane resničnosti še glasovna interakcija z avtomobilom. Prav tako na višji ravni od zgolj »ukazovanja« v slogu »stori to ali ono.«

Kolikor je mogoče razbrati s fotografij, so pri BMW-ju pravzaprav pokazali dve različici i Vision Dee. Ena ima »običajno« zunanjost, njena posebnost pa so pasovi z e-črnilom spredaj (na »maski«), zadaj in ob steklih, in na teh površinah se lahko izmenjujejo različni črno-beli vzorci. Gre za vizualno popestritev avtomobila za mimoidoče in po besedah razvijalcev zadeva, ki bi jo lahko v roku nekaj let videli tudi na serijskih avtomobilih. Med drugim so ti dodatki zelo tanki, porabijo malo energije in so dovolj odporni na vremenske vplive, da bi lahko prišli v poštev za dejansko vgradnjo. E-črnilo bi lahko srečevali tudi na platiščih, ki so sploh za nekatere zelo pomemben element njihovega avtomobila. Predstavljajte si, da bi denimo prikazovala grb priljubljenega nogometnega kluba.

Nekoliko drugače je z drugo izvedbo, ki je v celoti prekrita s »ploščami« e-črnila. Zaradi tega resda lahko avto spreminja barve, tokrat so dejansko šli v barvno izvedbo po lanski črno-beli, in tako je i Vision DEE svetil v različnih kombinacijah 32 barv. Vendar je integracija krmilnikov, kablov in vsega potrebnega za serijsko proizvodnjo še prehud zalogaj, prav tako priprava plošč pravih dimenzij in njihova natančna namestitev, pa seveda tudi dolgoživost. Vsekakor pa je tak avto paša za oči.

Kot je tudi, morda še bolj, »projekcija« grafike in informacij čez celotno širino sprednjega stekla. Zdaj smo navajeni prosojnih zaslonov v manjšem pravokotniku, kar so prikazali pri tem konceptu, pa je na povsem drugi ravni. In odpira možnosti za povsem drugačno infozabavno izkušnjo. Navsezadnje i Vision Dee nima nobenih drugih zaslonov, zgolj to, kar se (navidezno) prikazuje na steklu. V BMW-ju trdijo, da bo že omenjena prihodnja generacija njihovih avtomobilov čez dobri dve leti, zasnovana na povsem novi (električni) platformi, ki jo naslavljajo z oznako Neue Klasse (novi razred), imela bistveno naprednejši prosojni zaslon od zdajšnjih. Koliko se bo približal temu konceptu, pa bomo videli.

»Vedno vzamemo najboljše, najmodernejše tehnologije, ki ji ne delamo sami, in jih uporabimo v takem kontekstu, da uporabnikom (voznikom) nekaj dodajo, da izboljšajo njihovo izkušnjo. Nočemo izdelovati računalnika na kolesih, temveč sestaviti pametno celoto. Ne gre za tehnologije kot take, ampak kako so uporabljene,« je Stephan Durach, ki je v BMW-ju odgovoren za digitalno področje in povezljivost.

Konceptni avto tudi prikaže voznikovega avatarja na vratih in se z lastnikom pogovarja ter celo izraža svoja čustva. Znotraj je vse skupaj zelo prečiščeno, kot je zdaj moderno, brez tipk in druge »navlake«, še navidezne tipke se prikažejo zgolj takrat, ko uporabnik z roko seže denimo proti vratom ali armaturni plošči. V BMW-ju trdijo, da se mora tehnologija prilagajati uporabniku, hkrati pa ne sme biti vsiljiva, temveč mora biti na voljo, ko jo želimo in potrebujemo. Jasno je, da takega vozila še dolgo ali morda sploh nikoli ne bo na cestah, določeni elementi, morda sicer nekoliko manj vpadljivi in impresivni, pa bi se lahko znašli v končnih izdelkih že v roku nekaj let.

The post BMW si prosojni zaslon z dodano resničnostjo zamišlja čez celotno širino vetrobranskega stekla (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Verjetno vse predstavitve z napravami Oculus, zdaj se jim reče Meta Quest, ki sem jih bil v preteklosti deležen, so se vrtele okrog iger in zabave. Tudi Marjan se je med testiranjem večinoma osredotočal na igranje. Toda nove naprave sploh ne promovirajo več kot igričarske, temveč kot pripomoček za večjo produktivnost in bolj zabavno delo. Ta obrat se mi zdi zanimiv, kot tudi to, da so Quest Pro hkrati očala za navidezno in dodano resničnost, kajti uporabnik lahko »vidi« skoznje in ob strani mu ostane nekaj perifernega vida (tega sicer lahko z magnetnimi dodatki tudi povsem zapre).

Naprava za tisočaka in pol, še 300 evrov pa bodo zahtevali za tokrat samostojno delujoča krmilnika, prinaša nekaj ključnih izboljšav v primerjavi s prejšnjo generacijo in precej cenejšimi tovrstnimi pripomočki. Zaslona OLED imata dokaj visoko ločljivostjo (1800 x 1920 pik na oko), osveževanje 90 Hz in bistveno boljši kontrast od prejšnjih. Glede na to, kar se da videti v predstavitvenih videih in kar so pokazali ameriški ocenjevalci, ki so napravo že dobili v roke, ponuja še dokaj široko vidno polje. V tem je bila največja težava začetnih naprav za dodano resničnost, npr. prve generacije Microsoftovega Hololensa, s katerim sem sliko gledal nekje pod stropom in še dokaj majhna je bila. Druga generacija je to konkretno izboljšala, vendar je tudi naprava še dražja o tega Questa, ki ga poganja procesor Snapdragon XR2-Plus, ima 12 GB delovnega in 256 GB podatkovnega pomnilnika.

Pomemben dejavnik takih pripomočkov je masa in udobje za dolgotrajno nošnjo, zaradi česar sumim, da Apple (poleg cene) še ni prikazal svojih očal za dodano resničnost, o katerih se govori že leta. Novinec tehta kar zajetnih 722 g, vendar ima menda to maso bistveno bolje razporejeno. Vsekakor ne bo za celodnevne seanse, toda za kako uro ali dve, ko bi potrebovali tako izkušnjo ali si je zaželeli, bi lahko bil primeren.

Predvsem me mika preizkusiti, kako se v praksi obnese prikaz več zaslonov (zakaj ne enega gigantskega?) v vidnem polju, kajti ti so lahko bistveno večji od česarkoli fizičnega lahko spravimo na mizo – zaradi prostora in denarja -, pa še v vsakem okolju bi jih lahko vzpostavil, medtem ko monitorjev ne morem prenašati naokrog. Ne vem, kako ostra je v resnici slika, a če je vsaj približno dovolj, bi si lahko predstavljal naslednji scenarij. Delam na prenosniku, ko pa potrebujem večjo zaslonsko površino, si za tisto obdobje nataknem naglavnik, in si »pričaram« zunanje monitorje. Hkrati lahko vsebino na njih upravljam s prsti, kot na zaslonu na dotik. Partnerstvo z Microsoftom naj bi pomenilo tudi prilagoditev pisarniških programov za to okolje.

Morda v podobno smer razmišlja tudi Apple, morda ima v mislih še kakšne drugačne načine uporabe očal, ki jih domnevno razvija. V vsakem primeru je to, kar so prikazali v podjetju Meta, pri meni po dolgem času znova vzbudilo pozornost za navidezno oz. t. i. mešane resničnost.

Fotografije: Meta

• 
  TerraMow 500 Mini: Česa takšnega od cenovno ugodne kosilnice nisem pričakoval!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu
• 
  Galaxy Z Fold8: Z naskokom najbolj zanimiv letošnji »fold«

The post Če en monitor na mizi zamenjajo trije, ki jih rišejo očala appeared first on Tehnozvezdje.

Če se počutite zdolgočaseno, imam popolno idejo za zabijanje odvečnega časa. Iskanje živali, med njimi nekatere sodijo med ogroženo, z Googlovo aplikacijo ali brskalnikom Chrome na pametnem telefonu, Safari za ljubitelje jabolčnih naprav, in prikaz v neposredni bližini. Hip, hip, hip, strašni trik in že vas iz kuhinje zvedavo gleda tiger. Ali kateri koli druga žival iz seznama podprtih, na katerega so pred kratkim uvrstili še polarno lisico, risa, detla, pristaniško pliskavko in maharskega čmrlja. Vseh je preveč, da bi jih našteval. Če vas seznam zanima, ga najdete na Googlovi strani.

Bistveno je, da je uporaba preprosta. V iskalnik vpišete iskano žival. Najbolje z angleškim imenom, čeprav večinoma delujejo tudi poizvedbe v slovenskem jeziku. Na vrhu zaslon, pred seznamom rezultatov iskanja, boste opazili področje z zbranimi podatki, med katerim je tudi gumb »View in 3D«

Po kliku nanj se bo na zaslonu prikazala ljubka animirana žival, ki se bo obenem oglašala z zanjo značilnimi glasovi. Že to je samo po sebi videti odlično, animacija je dovolj dobra, da si znate žival dokaj podrobno prestavljati.

Tik pod animacijo je navidezni gumb »pokaži v prostoru«. Po pritisku nanj vse skupaj šele postane zanimivo, kajti na vrsti je dodana resničnost. Kratka navodila, kako morate držati telefon, katerega kamera vam kaže okolice, in izbrana žival bo iz nič nastala pred vami. Premikate jo lahko, kamor želite in povečujete oziroma zmanjšujete. Škoda, da sistem ni dovolj zmogljiv, da bi dojel dimenzijske razmere in žival prikazal v pravih merah. Po želji lahko zadržite prst na krogu sredi zaslona in posnamete video. Pa veliko zabave, ko ga boste poslali prijateljem.

• 
  TerraMow 500 Mini: Česa takšnega od cenovno ugodne kosilnice nisem pričakoval!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu
• 
  Galaxy Z Fold8: Z naskokom najbolj zanimiv letošnji »fold«

The post NEDELJSKI NASVET: Ste vedeli, da je polarna lisica našla dom na vašem vrtu? appeared first on Tehnozvezdje.

Glede metaverzuma je sicer še ogromno nejasnosti, toda to ne zmoti zagovornikov, da bi o njem govorili kot o nekakšnem prihodnjem internetu. Začetke obstoječega sicer najdemo v ameriški vojski, toda potem so razvoj prevzele neprofitne in akademske organizacije, da je postal, kar je. Še vedno vsaj malo nevtralno globalno omrežje, razen v državah, kjer ga blokirajo ali cenzurirajo, kjer smo vsi bolj ali manj enaki. Če bi za zasnovo interneta od začetka skrbela podjetja, si lahko z malo domišljije predstavljamo, kakšen bi bil. Otoki zasebnih omrežij pretežno okoli operaterjev, s slabimi povezavami med njimi in polnim nadzorom glede tega, kdo je lahko uporabnik, katere storitve so mu na voljo in s kom se lahko preprosto pogovarja. Sodeč po do zdaj povedanem o metaverzumu se bojim, da bi znal iti njegov razvoj natanko v tej smeri. Metin bo osredotočen na družbene interakcije, Microsoftov na delo v pisanih, ter drugi na videoigre, digitalne vsebine, spletne nakupe in tako naprej. Nihče pa ne ve, ali bodo takšni bolj ali manj zaprti ekosistemi združljivi. In v kakšni meri.

Kaj pravzaprav je metaverzum? Ideja nikakor ni nova. V znanstvenofantastičnem svetu se z njo igrajo že dolgo in ne govorim le o Matriki ali Tronu. Besedo »metaverse« oziroma metaverzum, ki se mi zdi primernejši izraz kot »metavesolje«, je leta 1992 skoval avtor Neal Stephenson v romanu Snow Crash. Govori namreč o tridimenzionalnem navideznem svetu, v katerem ljudje med seboj in umetno inteligenco komunicirajo preko avatarjev – digitalnih podob.

Kot pri vsaki viziji prihodnosti, ki še ne obstaja, saj moramo razviti primerne tehnologije in oblikovati zasnove, je še veliko neznank. Toda čeprav vam je ideja tuja, si jo boste lažje predstavljali preko lastnosti, ki jih z veliko mero gotovosti lahko pričakujemo.

Navidezni svetovi bodo njegov glavni element. Podobne okolju iger tipa peskovnika, med katerimi verjetno prednjači Minecraft, bo možno raziskovati z računalniki, igralnimi konzolami, pametnimi telefoni in nosljivimi napravami. Bistveni bodo naprave navidezne ali dodane resničnosti za polno čutenje digitalne grafike in zvoka, da bi se morda celo bolje znašli tam kot v resničnem svetu, kjer bo trmasto ostalo telo. Vam je znano. Morda svet v filmu Igralec številka 1?

Ne glede na namen in zasnovo, bo moral metaverzum podpirati medsebojne interakcije. Druge uporabnike v njem bomo gledali preko njihovih avatarjev, pri čemer si bo vsak izbral svojega. Poleg ljudi bodo v njem boti – avatarji umetne inteligence, s katerimi bomo ravno tako lahko komunicirali na človeku naravne načine. Zelo verjetno bo Facebook svoj navidezni svet oblikoval v tej smeri. Namesto da bi šli ven in se s prijatelji pogovarjali v parku ali v kavarni, boste sedeli za svojim računalnikom in vodili avatarja v navidezni park ali kavarno. Zaradi tridimenzionalnega prikaza navideznega sveta bo komunikacija pristnejša od video konferenc. Obrnili boste glavo in se iz oči v oči pogovorili z avatarjem prijatelje ali na cesti nagovorili popolnega neznanca.

Navidezni svetovi bodo na voljo neomejeno. Obiskali ga boste kadarkoli, ga spreminjali, gradili in se morda v njem navidezno naselili, medtem ko bodo vaše spremembe v njem stalne. Metaverzum se bo, kot marsikaj danes, zanašal na vsebine (in podatke), ki jih boste radodarno puščali tam. Vprašanje je, kdo bo njihov lastnik. Vi ali podjetje, ki bo ponudilo navidezni svet? Kot zadnje bo metaverzum tako ali drugače povezan z resničnim svetom. V nekaterih zasnovah je govor o digitalnih dvojčkih. Do zadnje podrobnosti identična svetova, da boste na primer lahko v navideznem leteli z letalnikom in posredno upravljali drona, da bo po enaki poti letal v resničnem svetu.

Bodo metaverzumi povezani? Odgovor je verjetno pritrdilen, saj glede na tehnološki razvoj nima smisla graditi zaprtih storitev, kajti s tem si po nepotrebnem omejuješ dostop do uporabnikov. Toda podjetja bodo imela različne vizije in bodo gradila različne, morda celo lokalne svetove. V njih bodo nekatere storitve privlačnejše, kot so danes v spletu. Igranje videoiger zagotovo, saj te že zdaj ustrezajo definiciji metaverzuma. Prav tako je privlačna ideja pristnejšega druženja ljudi, ki so v resničnem sveto geografsko preveč oddaljeni. Še veliko drugega bomo priča, kajti po eni strani bo navidezne svetove omejevala domišljija uporabnikov in na drugi komercialni interes ponudnikov.

Preprečiti pa bomo morali, da bi naš metaverzum postal enak Stephensonovi viziji sveta v popolni lasti korporacij. Prav tako si večina ne želi, da bi bili spet priča modeliranju sveta glede na ameriška pravila in način življenja. Ste kdaj poskusili na Facebooku objaviti fotografije naslovnice knjige za ženskim aktom? Nima smisla izgubljati besed. Toda glede na napetosti med globalnimi tehnološkimi podjetji in vladami (skoraj) povsod po svetu glede zasebnosti, svobode govora in širjenja lažnih novic, bomo morali vseeno razmisliti, kakšen metaverzum je sprejemljiv, kdo ga lahko ustvari in kako ga regulirati, da se ne spremeni v nevarno okolje, česar si prav gotovo ne želimo.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Se vam sploh sanja, kaj naj bi bil »metaverzum«? appeared first on Tehnozvezdje.

Po slovenskih mestih in cestah so letos zopet vohunili Googlovi avtomobili, ki so s kamerami neutrudno snemali okolico za storitev uličnega pogleda (Street View). Niso bilo osamljeni, kajti med njimi je bil vsiljivec. Applov »radovednež«, kajti tudi ta v svojih zemljevidih nudi podobno storitev. V kakšni obliki bo zbrane podatke uporabil Apple, bomo videli, za Google pa vemo, da storitev nudi več kot le opazovanje med seboj zlepljenih fotografij na zaslonu mobilne naprave ali računalnika. Vodenje po načelih dodane resničnosti.

Nekoč smo vedno našli cilj s papirnatim zemljevidom v rokah, danes se zanašamo, da nas na cilj privede telefon. Ali se še znate orientirati brez sodobnih pripomočkov?

A predno povem nekaj o njej, še nekaj o vožnjah Googlovih in Applovih avtomobilov. Kot prej so zelo verjetno tudi letos beležili imena brezžičnih omrežij Wi-Fi oziroma vsaj tistih, ki ime javno razširjajo v prostor. Naša varnost in zasebnost ni ogrožena, toda to je način, kako lahko telefon pozna svojo približno lokacijo v primeru izključenega sprejemnika satelitske navigacije. Kadar namreč zazna omrežje v bližini, pogleda na spletni strežnik, kje to je in tako zaradi relativno majhnega dosega omrežji Wi-FI dokaj natančno izračun položaj.

Vodenje s pomočjo dodane resničnosti je Google imenoval živi pogled. Deluje povsod tam, kjer deluje storitev uličnega pogleda in na telefonih, ki podpirajo Googlovo tehnologijo ARKit/ARCore. A izključno med pešačenjem in še v tem primeru ne dovoli, da bi hkrati hodili in pred nosom držali telefon. Storitev namreč opozori, naj ga med hojo obrnemo proti tlom. Če tega ne storimo, potem zaslon potemni. Drugega kot ubogati ne preostane. Google želi, da storitev uporabimo takrat, ko moramo zaviti in ne ves čas. Tedaj zastanemo, dvignemo telefon in na zaslonu vidimo okolico z nazorno prikazanim smerokazom in imeni ulic. Bolj preprosto verjetno ne bi moglo biti.

Da deluje, morate biti na prostem. Nato zaženete Googlove zemljevide, vključite plast z uličnim pogledom in določite cilj, kamor želite priti. V zgornji vrstici izberete pešačenje in spodaj »Navodila za pot«. Če so pogoji izpolnjeni, potem bo spodaj funkcija »Live View«, ki sproži vodenje s pomočjo dodane resničnosti. Od tu naprej se morate le še držati napotkov. Še lažje boste vse skupaj razumeli, če si ogledate moj kratki video.

The post NEDELJSKI NASVET: Popolno za te, ki jim je orientacija španska vas (#kratekvideo) appeared first on Tehnozvezdje.

NBA se je za poskus rešitve in dokončanja sezone 2019/2020 zaprla v »mehurček« Disneyjevega sveta v Orlandu na Floridi. Znotraj športnega kompleksa v tem letovišču so uredili tri igrišča, na katerih bodo potekale preostale tekme rednega dela in končnica. Ker bi bile tekme v praznih dvoranah videti najmanj nenavadno, verjetno bi se slišalo vsakogar, ki bi postopal nekje ob igrišču ali na tribunah, so se že v sami scenografiji domislili nečesa drugačnega. Z montažnimi stenami so ogradili igrišča in tako prizorišča bistveno zmanjšali. S tem pa so tudi pridobili prostor za digitalne učinke.

Ponekod so poskušali nekaj gledalcev na praznih stadionih nazaj pričarati s kartonastimi lutkami. NBA in Microsoft pa gresta v tem precej dlje. Na treh straneh bodo namestili več kot pet metrov visoke zaslone in na navidezne tribune na njih »posadili« približno 300 navijačev. To bodo storili s pomočjo storitve za video konference Microsoft Teams, natančneje njene nove funkcionalnosti Together mode (način Skupaj). Ta udeležence video pogovora, ki lahko sedijo vsak na svojem koncu svetu, navidezno združi v konferenčno sobo, v bar ali v športno dvorano. Kot pojasnjujejo v tehnološkem podjetju, pa to ni samo preslikava obrazov oz. zgornjega dela teles na večji zaslon, ampak sistem uporablja znanstvene metode druženja in družbenega dojemanja, da se udeleženci dejansko počutijo, kot da so skupaj. Trdijo, da je mogoče opaziti čustvene reakcije, ohranjati očesni stik in podobno. In ker bodo to resnični ljudje, ki bodo spremljali tekmo ter pri tem izražali čustva, naj bi bilo tudi za igralce bolj podobno »pravi« tekmi kot pa igranju v odmevajoči, prazni dvorani.

»Navdušeni smo, da bomo navidezno vključili navijače v nadaljevanje sezone. Ta edinstvena izkušnja jim bo pomagala ohraniti občutek skupnosti, ko bodo od doma gledali svoje priljubljene ekipe in igralce,« je dejala Sara Zuckert, ki v NBA skrbi za sodobne prenose tekem. Prvi mož Microsofta Satya Nadella pa je dodal, da bodo tudi košarkarji na igrišču občutili energije navijanja, ki je brez tega tehnološkega vložka ne bi.

Tekme NBA bosta televizijski mreži ESPN in Turner Sports spremljali z več kot 30 kameriami, mnoge med njimi bodo robotske, ki bodo postavljene bližje igrišču, kot so sicer v običajnih razmerah. Kar bo možno tudi zato, ker bodo dvorane brez gledalcev in ostalih ob parketu. Gledalci pa bodo imeli priložnost videti določene perspektive, ki jih doslej še niso. V Sloveniji bodo tekme pri novem ponudniku športnih programov Arena Sport, ki je od včeraj s tremi svojimi programi tudi pri Telekomu Slovenije, potem ko sta jo že v začetku meseca v svoje programske sheme uvrstila operaterja A1 in T-2.

Košarkarski navdušenci pa bodo imeli priložnost še vplivati na posebne učinke v dvoranah z navideznim navijanjem v aplikaciji NBA, na spletni strani NBA.com ter na Twitterju.

Fotografije: Microsoft

The post Na tekmah NBA bo po 300 resničnih navideznih gledalcev appeared first on Tehnozvezdje.

Industrija pozna vrsto podjetji, v pisarnah katerih sedijo zelo pametni ljudje in poskušajo brez kristalne krogle uganiti prihodnost. Občasno ustrelijo mimo, vendar so poročila tržnih analitikov potrebna, saj so temelj poslovnih odločitev. Prehod na mobilno omrežje pete generacije (5G) je spet ena od tistih prelomnic razvoja, ki jo želijo čim bolje izkoristiti. Podobna poročila so pripravljali tudi pred desetimi in pred dvajsetimi leti, ko so napovedovala vzpon telemedicine, videa na zahtevo, novih storitev mobilne zabave in še marsikaj drugega. Kaj se je uresničilo, drugo ne, tretje v manjšem obsegu, kot so napovedali. So pa že tedaj opominjali operaterje, da so pred prelomnico in da jim lahko nova tehnologija diferencira vire prihodka. Nekateri so poskušali in razvili nove storitve, žal pa so bili prej ali slej bolj kot ne potisnjeni v vlogo ponudnikov povezav.

Od omrežji 3G so namreč več imeli Facebook, Google in druga globalna tehnološka podjetja, od 4G pa ponudniki pretočnega videa, Netflix in njemu podobni. Prehod na omrežja pete generacija ni nič drugačen. Operaterji pa že tretjič pred pomembno prelomnico. Bo tokrat njihov vpliv večji, ko je bil do zdaj? 5G jim zagotovo daje veliko možnosti, predvsem na področjih zasebnih omrežij podjetji, povezav med napravami IoT, morda tudi razširjene resničnosti (XR), glede katere so analitiki (spet) optimistični. Operaterjem pa predlagajo, da se hitro odzovejo in področja ne prepustijo nekemu tretjemu!

Razširjena resničnost (XR) združuje vse oblike resničnosti. Dodano (AR), navidezno (VR) in mešano (MR) resničnost.

Težave različnih resničnosti je pomanjkanje vsebin, ne povezav

Navidezni in dodani resničnosti sta bila nekaj let v ospredju, saj je »tehnologija« obetala ogromno in kar je najboljše, tako rekoč na vseh področjih življenja. Samsung je naredil tehnično izpopolnjeno, Google pa malo manj sodobno držalo za pametni telefon, ki je prevzel vlogo prikazovalca vsebine. Obe podjetji sta se kmalu ohladili in danes ne govorita več o tem. Oculus in HTC sicer redno predstavljata očala navidezne resničnosti, vendar se soočajo z enako težavo. Omrežje 5G bo sicer res kot »dežnik« pokrilo vse mogoče naprave razširjene resničnosti in nanje prenašalo zahtevne vsebine. A ravno v teh je težava. Dosedanji napori niso uspeli, pa ne zaradi prepočasnih povezav ali morda premalo udobnih držal za pametne telefona, temveč zaradi pomanjkanja poceni, kakovostnih in predvsem uporabnih vsebin. Da je njihovo pomanjkanje še vedno izredno pereče, sem se prepričal pred kratkim med preizkusom novega navideznika HTC Vive Cosmos Elite!

Nobenega dvoma ni, da bodo višje hitrosti omrežji 5G in krajši zakasnitveni časi omogočili večje udobje uporabe naprav razširjene resničnosti, vendar se ne bo čisto nič spremenilo, če se ne bo zelo kmalu razcvetela »produkcija« vsebin.

Kdo bo prevzel pobudo, če sploh kdo?

Analizo uporabe razširjene resničnosti so na podlagi napovedi operaterjev napravili analitiki podjetja CCS Insight. Primerne vsebine za naprave navidezne resničnosti (VR) vidijo v prenosih dogodkov v živo, poleg glasbenih koncertov tudi športnih tekem, igranju iger in celo pretočnem videu razločljivosti 8K. Vsebine so torej enake kot vedno do sedaj, le pričakovanja so tokrat večja. Podobna pričakovanja so tudi glede storitev za poslovni svet. Telemedicina in učenje na daljavo znata biti tudi zaradi širjenja koronavirusa med gonili razvoja vsebin. Oboje bo tudi bolj realistično v razločljivosti 8K kot v polni razločljivosti HD, ki jo danes podpira večina navideznikov.

Storitve in vsebine za uporabnike bodo pod cenovnim drobnogledom, saj se je že do zdaj izkazalo, da nismo pripravljeni veliko plačevati za vsebine in igre navidezne resničnosti, sploh če ne prinesejo konkretne uporabne vrednosti. Zato je manj verjetno, da jih bodo razvijali operaterji, še posebej iz majhnih držav, če že, se jih bodo lotila globalna storitvena podjetja. Več možnosti pa imajo na področju poslovnih storitev in vsebin, kjer lahko pride do partnerskih povezav med oblikovalci vsebin in operaterje in skupnem nastopu na trgu.

Zelo podobno stanje je mogoče pričakovati tudi na področju dodane resničnosti (AR), ki je že v osnovi zaradi načina delovanja, ko naprava na dejansko okolico nalepi navidezne predmete, bolj poslovno naravnana. Tudi tu je govora o telemedicini ter dela in učenja na daljavo, medtem ko se uporabnikom morda obetajo z dodatnimi informacijami opremljeni pogledi na športne terene in cela vrsta iger dodane resničnosti, kot je na primer igra Pokemon Go.

Analitiki torej pričakujejo, da bo ena od »aplikacij« v omrežjih 5G tudi razširjena resničnost in zato napovedujejo, da bodo izdelovalci leta 2024 prodali že 69 milijonov ustreznih naprav. Kajpada je to možno, ampak samo pod pogojem, da bodo na voljo vsebine. Vprašanje pa je, kako se bodo (če sploh) znašli operaterji, ko bodo eni prodajali naprave, drugi pa vsebine za razširjeno resničnost. Večino zapisanega lahko deluje že v omrežjih 4G, čeprav bo vse skupaj v omrežjih 5G delovalo še toliko bolje, zato je vprašanje, čemu je razvoj vsebin počasen, na mestu.

Težava, pred katero so ali pa bodo operaterji, pa je tudi že dolgo znana. Kako dobiti svoj kos pogače, kajti drugače se zanje ne bo veliko spremenilo. Prisiljeni bodo vlagati v omrežja, saj bo podatkovni promet še naprej naraščal, služili pa bodo Google, Facebook, Netflix in podobni. Morda pa jim bo priskočil na pomoč koronavirus, če se pandemija ne bo umirila. Skupaj s podjetji bodo lahko razvili rešitve za delo na daljavo, z državo pa za učenje na daljavo. V teh primerih bodo lažje prišli do dodatnega zaslužka. Jasno je namreč, da bodo zelo težko tudi v dobi 5G poslovali na običajne načine, s prodajo naročniških paketov.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Bo 5G revitaliziral razširjeno resničnost (XR)? appeared first on Tehnozvezdje.

Microsoft je drugo generacijo naglavnika za obogateno ali mešano resničnost (angl. augmented reality oz. mixed reality) predstavil že pred enim letom, vendar so šele zdaj prvi trije primerki (vsaj po mojem vedenju) prišli v Slovenijo. Dva od njih v kranjski Awake, hčerinsko podjetje družbe 3fs, kjer so že s pomočjo prvih očal Hololens začeli razvijati zdravstvene simulacije. Eno tako sva si z Marjanom pred časom že ogledala in poskušala rešiti bolnico z anafilaktičnim šokom. Izkušnja je bila realistična in je pokazala, da je naprava resna. Kar menda dokazuje tudi vsakodnevna uporaba te simulacije v Zdravstvenem domu Ljubljana, kjer so tudi rezultati učenja na ta način veliko boljši od klasičnih metod.  

Toda prva očala Hololens so bila daleč od idealnih. Pritiskala so na nos, vidno polje slike je bilo dokaj ozko, vsaj pri meni je bila ta običajno nekje zgoraj, pa še upravljanje z mešanico kretenj in pritiskov na daljinski upravljalnik (»clicker«) ni bilo najbolj intuitivno. Vseeno pa je bilo mogoče takoj videti potencial. Še marsikaj drugega, kot omenjeno simulacijo, bi se dalo početi s tem naglavnikom. Predvsem v industriji in različnih panogah, od trgovine do turizma (kot znova zaživi), a mogoče tudi doma. Če bi bila reč dovolj izpopolnjena, udobna in seveda cenovno dostopna, bi si jo najbrž marsikdo že zaradi zanimanja nad to tehnologijo privoščil. Do ugodne cene sicer še veliko manjka, ostalo pa se bo glede na prve vtise z drugo generacijo sčasoma sestavilo v zrel izdelek. Mogoče se celo že je.

Hololens 2 so v več vidikih očiten napredek, ostajajo pa določene slabosti. Bistveno boljša je že izvedba natikanja na glavo. Zdaj sta sprednji (vizir) in zadnji konec na vrhu povezana z nekakšnim držalom, tako da samo primeš zanj, si povezneš zadevo na betico in zadaj s koleščkom pričvrstiš, da stoji pri miru. Reč je precej bolj udobna, nikamor ne pritiska, ima pa to pomanjkljivost, da vizir ob strani privlači precej odbleskov. To sicer ne moti slike, ker ta še vedno ne zavzema zelo širokega vidnega polja, je pa vseeno rahlo zoprno, če stojiš nekje blizu okna, skozi katerega prodira svetloba, ali pod lučjo. In na žalost to ni zadeva, ki bi jo lahko odpravili s kakšnim popravkom programske opreme.

Za upravljanje zdaj ni več kakšne dodatne naprave, se opraviš z roko. Mogoče je pametno pred začetkom uporabe prebrati kakšna navodila ali iti skozi vadnico. Na srečo sem imel ob strani (nenavideznega) pomočnika, ker nisem storil ne enega ne drugega. Tako sem postopno spoznaval ključne kretnje in prijeme. V bistvu nič težkega, se da hitro osvojiti, samo določenih omejitev naprave se je treba zavedati, saj včasih reakcija ni takojšnja ali prepoznava rok povsem natančna, zato mogoče kdaj kakšen ukaz ne prime v prvo, ker uporabnik rahlo zgreši ali pa poskuša narediti nekaj preveč. Glavnino sicer počneš z enim prstom ali s stiskanjem palca in kazalca. Nazaj v osnovni meni pa prideš tako, da iztegneš roko in potem z drugo pritisneš na znak, ki se nariše na zapestju tik pod dlanjo. Fascinantno pri tem mahanju po zraku po je to, da imaš občutek, da se res nečesa dotikaš. Kar gledaš ni resnično, so samo hologrami skodelice, vrtečega se planeta, pravkar narisanega grafita ali česar koli že, pa vendar delujejo pristno. In čeprav veš, da jih v resnici ne držiš v rokah, bi kar rad verjel, da jih.

Vsaj za zdaj sicer še ni mogoče nečesa v zraku početi večprstno, z izjemo tistega prijemanja. Če denimo igraš zračni klavir – ideja je po svoje briljantna – lahko to počneš samo s kazalcema, ostale prste pa sistem sicer animira s hologrami, vendar ne »pritiskajo« na tipke. Mogoče to še pride s kakšno nadgradnjo in bilo bi silno zanimivo. Tudi pomikanje po vsebini z dlanjo ali s prstom ni vedno povsem gladko, zdi pa se mi, da so to še začetne težave, ki jih bodo nadgradnje programske opreme vsaj malo ublažile. Podobno je s sledenjem očem, ki ga Hololens 2 tudi podpira. Tako si lahko odpreš spletno stran in se po besedilu navzdol pomikaš zgolj s premikanjem pogleda. To je tisti element, ki me navdaja z optimizmom za morebitno branje v leže. Vendar za zdaj zaznavanje premikov oči še ni najboljše. Včasih deluje kar v redu, drugič slika poskakuje, tretjič pa se je treba hudo truditi, da se sploh premakne. Prepričan sem, da bo tretja generacija čez nekaj let že blizu uporabni tehnologiji.

Za prej opisani realizem pa zagotovo zaslužna slika, ki je dovolj dobra, da prepriča možgane. Očitno niti ni treba kakšnega 4K ali česa podobnega, kajti že iz navidezne resničnosti vem, da lahko zadošča prikaz s povsem jasno vidnimi pikami. Tudi Hololens 2 ima še vedno prenizko ločljivost za povsem jasno sliko, a se opazi napredek v primerjavi s prvo generacijo, in če je bila že tista prepričljiva, zdaj s tem sploh ni težav. Glavno pa je, da se še malo bolje vidi, vse skupaj je bolj svetlo in kontrastno, in da je tokrat slika lahko v osrednjem delu vidnega polja. Celotnega seveda še naprej na zavzema, a je širša kot pri Hololens 1. Da pa se sliko tudi prestavljati »v prostoru«, lahko jo imaš povsem pred nosom ali pa nekje daleč stran, lahko bolj levo ali bolj desno, tudi spodaj, ne več samo zgoraj. Enostavno »primeš in povlečeš ali prestaviš, kamor ti ustreza. Malce konfuzen je edino uporabniški vmesnik, saj pogosto ne veš, kako bi šel nazaj, in je edina smiselna opcija skok v osnovni meni. Ob tem pa ostajajo aplikacije v ozadju odprte in potem se lahko zgodi, da imaš hkrati »na zaslonu« dve delujoči aplikaciji. Na srečo se jih da vmes, ko greš na domači zaslon, zapreti. Takrat se namreč prikažejo vsa odprta okna in s pritiski na x v njihovem zgornjem desnem kotu, enako kot v sistemu Windows s kazalko, jih zapreš. Hitro in učinkovito.

Kar počneš z očali, je mogoče snemati. Kadarkoli lahko skočiš v glavni meni in vključiš snemanje, potem pa nadaljuješ, kjer si ostal. Beleženje traja pet minut, potem pa je treba »odpreti« nov posnetek. Kot lahko vidiš v videu, je posneta slika precej dobra, so pa obrisi rok in ti dodatki nekoliko zamaknjeni, z očmi jih vidiš bolj natančno. Snemanje seveda malo skrajša čas trajanja baterije, ki sicer zdrži tja nekje do tri ure uporabe naglavnika. Polni se prek USB-C in na ta način tudi poveže z računalnikom. Lahko pa povezava teče tudi prek brezžičnega omrežja, kar pa je rahlo nezanesljivo. Seveda pa za samo uporabo ni treba imeti priključenega nikakršnega kabla, povezava po Wi-Fi je potrebna le, če želi še kdo na zaslonu računalnika spremljati, kar vidi tisti z očali na glavi.

Po prvem dopoldnevu druženja z naglavnikom Hololens 2 sem dobil občutek, da kljub pomanjkljivostim, ki so še vedno prisotne, ta naprava v drugi generaciji odpira še več možnosti. Industrijski delavci, inženirji, zdravniki in še marsikdo si bo lahko s pomočjo tega pripomočka marsikaj precej bolje predstavljal, kot bi si, če bi zadevo gledal nekje na dvodimenzionalnem zaslonu ali papirju in precej pomanjšano. Ali, bolje rečeno, bi si predstavljal, kajti Hololens 2 je še vedno preklemansko draga naprava, saj stane več kot tri tisoč evrov. Kdor pa lahko upraviči njeno ceno, zagotovo dobi edinstven pripomoček. Komaj čakam, da ekipa Awake razvije kaj novega za drugo generacijo hologramskih očal.

The post Hololens 2 predstavlja velik napredek in odpira še dodatne možnosti uporabe (#video) appeared first on Tehnozvezdje.