Mercedes-Benz B200d: Fin in posodobljen, a še vedno nišni

Tovrstnih avtomobilov je dokaj malo, Mercedes-Benz je med redkimi, ki še vztrajajo. Razred B je nekje vmes med klasičnimi kombilimuzinami (v primeru te znamke razredom A) in »pravimi« enoprostorci (GLB) ali SUV-ji (GLA). Po mojem mnenju je vztrajanje upravičeno, a nisem prepričan, da bodo prodajni rezultati to še dolgo podpirali.

Verjetno bo model v prodaji vsaj toliko časa, dokler bo največji, bavarski konkurent ponujal svojo serijo 2 Active Tourer. Nekateri drugi proizvajalci se za to nišo bolj zatekajo h kupejevskim SUV-jem (npr. Kia XCeed, Mazda CX-30, tudi novi Peugeot 3008 naj bi bil tak, prihaja Renualt Rafale), je pa tudi kakšen nov predstavnik, denimo nova generacija Hyundaija Kone, a pri vseh gre za podobno filozofijo. Avto, ki je z višino nekje vmes, in z dolžino tudi še ne sili med večje (B ostaja trdno pod 4,5 m dolžine), hkrati pa nudi kolikor toliko spodobno prostornost tako v kabini kot v prtljažniku. Oblikovno so mi bile sicer prejšnje generacije nekoliko bližje, ker so imele več konkretnih ploskev spredaj in zadaj, zdaj pa je vse, za moj okus, nekoliko preveč zašiljeno in zaobljeno, ampak kot celota mi avto deluje dovolj ličen in skladen, četudi ne posebej vznemirljiv (platišča in drugi dodatki paketa AMG Line za dobre tri tisočake evrov sicer pri tem malo pomagajo). Prostornosti je po mnenju nekaterih še vedno premalo, toda čudežev se pač ne da delati. V Razredu B pri svoji nadpovprečni višini spredaj nisem imel težav, zadaj se je tudi peljala trojica (en odrasel in dva otroka, visoka dovolj, da sedita brez otroških sedežev) dokaj udobno, medtem ko 445 l prtljažnika ni nič manj kot denimo v Mustangu Mach-e ali Kii EV6, precej večjih (električnih) SUV-ju. Seveda pa manj ali vsaj nič več kot v večini izumirajočih enoprostorcev, mnogih podobno velikih SUV-jih ali kot v karavanih nižjega srednjega razreda (kakršnega Mercedes-Benz ne ponuja), ki pa so tudi v povprečju za kakih 20 cm daljši. Vsekakor bi med opcijami izbral pomično klop za slabih 500 evrov, ki je testni primerek ni imel. Pozdravljam tudi podiranje sredinskega dela naslonjala klopi in dvojno dno prtljažnika.

Moderniziran, a ne povsem

Odkar smo zadnjič vozili razred B, so ga nekoliko prenovili, kar se še posebej pozna znotraj in na uporabniškem vmesniku infozabavnega sistema, navigacije, voznikovega zaslona in vsega ostalega, kar je prikazano na obeh zaslonih. Grafika je namreč bistveno bolj moderna, pretežno so izginile pretirane obrobe in naslanjanje na posnemanje fizičnih stvari, ki ga je nekdaj oboževal tudi Apple (a ne Steve Jobs, zaradi česar je naposled »letel« šef softverske ekipe). Nekatere elemente bi še morali spremeniti, denimo valjasta držala na sprednjih vratih, za katere ne vem, ali je njihov oblikovalec našel inspiracijo med igračami svojega otroka ali kje drugje. Tudi nekateri drugi elementi mi ne delujejo dovolj prestižno za dotično znamko, so pa materiali pri sedežih res dobri in sedenje udobno ter hkrati razmeroma »športno«.

Volan tudi želi biti športen z obliko, vendar bi bil lahko manjši, predvsem pa imel manj tipk in tiste fizične, ne v obliki drsnikov s površino, občutljivo na dotik. Nekatere pomembne zadeve, kot sta glasnost in regulator hitrosti je kar zoprno nastavljati na ta način, saj je treba biti zelo precizen, sicer te v trenutku zabolijo ušesa ali pa avto pretirano pospeši. In, če sem že pri tem. Dejstvo, da kupec za več kot 50 tisoč evrov ne dobi prilagodljivega (»radarskega«) regulatorja hitrosti, ampak samo navaden tempomat, se mi zdi popolnoma nesprejemljivo. Poleg paketa Premium za skoraj tri tisočake, ki med drugim doda (res hudo) navigacijo z dodano resničnostjo, je treba ga je dokupiti za dobrih 500 evrov ali vzeti kar Paket voznih asistenov, ki zahteva še Asistenta za prepoznavo prometnih znakov za skupaj 1852 evrov (po mojih željah opremljeni B200d bi stal nekaj čez 55 tisoč evrov, še dva tisočaka več od testnega, čeprav bi se verjetno brez večjih težav odrekel izgledu AMG Line).

Še naprej »enojni« zaslon

Glavnega elementa pri voznikovi pomoči tako ni, zato pa držanje smeri in pomoč pri zavijanju deluje dobro in nevsiljivo, tudi pogled s kamer pri parkiranju je v dovolj visoki ločljivosti. Omenjeno navigacijo so od prejšnjič še izboljšali in z njeno pomočjo je res težko kam zapeljati narobe, saj tako precizno postavi puščice na (res dobri) sliki s kamere, da je vse več kot jasno. Pri infozabavnem sistemu me sicer še naprej moti, da ne ponuja možnosti razdelitve zaslona na več »aplikacij« in da domači zaslon, čeprav na njem niso samo ikone, ni dosti več kot zgolj okolje z bližnjicami. Funkcionalnosti je sicer veliko, vključno z možnostjo uporabe spletne glasbe. Na voljo je torej dostop do izbrane storitve pretočne glasbe neposredno na osrednjem zaslonu, toda implementacija je daleč od take, ki bi me prepričala, da bi uporabljal ta način namesto povezave bluetooth ali platforme Carplay, če bi uporabljal iPhone (Android Auto iz meni nerazumljivih razlogov ni na voljo). Od teh storitev so na voljo Apple Music, Spotify in Tidal, toda ko sem eno izbral in se vanjo vpisal, sta ostali dve izginili. In tudi v sami storitvi so bile možnosti čudne in omejene, tako da sem veliko lažje našel želeno glasbo na telefonu. Škoda. Telefon se sicer lahko polni brezžično, pri čemer bi bil lahko ta predal večji, medtem ko sta priključka USB-C v predalu pod naslonom za roke, kar ni najbolj prikladno mesto za kable.

Za upravljanje infozabavnega sistema je po novem v osrednji vlogi zaslon na dotik, Izginila je sledilna ploščica na konzoli med voznikom in sovoznikom, ki je nič nisem pogrešal, blazinici na volanu za podoben namen pa je zamenjala malce udrta površina za dotikanje, ki prav tako ponuja pomikanje levo-desno-gor-dol, a je podobno nadležna kot omenjeni drsniki. Nervirata me tudi Mercedesova ročka vse-v-eni na levi strani volana ter tista za »menjalnik« na desni. Vem, da gre za stvar navade, ampak vseeno bi rad brisalce na ločeni in na tisti strani, kjer so pri vseh drugih znamkah, torej na desni, izbiro smeri vožnje pa nekako drugače kot s potiskanjem ročice gor ali dol. Lepo pa je, da je ostalo upravljanje klimatizacije s fizičnimi tipkami.

Varčen dizel

Četudi želi ustvarjati športni vtis, se ne B Sports Tourer v resnici ne pelje tako. Saj dovolj dobro sledi ovinkom in se spodobno »drži«, tudi dokaj čvrsto gre čez grbine in luknje, toda vseeno je vse skupaj bolj nastavljeno na udobje in namenjeno lagodni, bolj umirjeni vožnji. V taki bodo tako voznik kot potniki uživali, tudi nagibanja karoserije je zelo malo, za »metanje« v ovinke pa to ni prava izbira, ima Mercedes v svojem naboru veliko drugih, primernejših.

Pod motornim pokrovom je brnel dvolitrski dizel s 110 kW (150 KM), ki je več kot zadosten za maso tega avta, tudi takrat, ko prevaža pet potnikov in še kaj »krame«. Na šibkejšega B180d pa vseeno verjetno ne bi šel, tudi zaradi menjalnika, ki ni najhitrejši, čeprav se da to delno kompenzirati z ročnim prestavljanjem z uhlji za volanom. Vendar večinoma niti ni potrebe za to, treba pa je vzeti v zakup nekaj nepričakovano glasnega tuljenja ob hitrem pospeševanju, ko menjalnik prestavi za dve ali tri stopnje navzdol in močno dvigne vrtljaje. Takega hrupa res nisem pričakoval, malo je že spominjal na brezstopenjske menjalnike v hibridnih modelih (tukaj sicer ni niti t. i. blagega hibrida). Pri konstantni hitrosti pa se motorja skoraj ne sliši in tudi izjemno varčen je, saj sem na testu imel povprečno porabo komaj malo čez pet litrov dizelskega goriva na sto kilometrov.

Tehnični podatki:

Športni potovalnik?

Moram se obregniti ob ime. Razred B Sports Tourer (»športni potovalnik«) podobno kot nekdanji Volkswagen Golf Sportsvan (»športni kombi«) poskuša ustvarjati vtis, da gre za športno, dinamično vozilo, in s paketom AMG Line morda z izgledom celo gre malo v to smer. Toda kakšne športnosti med vožnjo vendarle ne izkazuje in kdor pri avtu išče v prvi vrsti to, zagotovo ne med možne izbire uvrstil razreda B. Tudi družinski očetje bodo v tem primeru pogledovali za nabritimi karavani. Realnost pa je taka, da tega, kot so tudi omenjenega konkurenta, večkrat videvam s starejšimi vozniki za volanom. Mlajša populacija, ki naj bi jih nagovarjala »športnost«, kot rečeno to najde drugod, če gleda mimo imena, pa običajno pride do zaključka, da je Mercedesov »polovični« enoprostorec zanje malce premajhen ali malce predrag (ali oboje). Kar je po eni strani škoda, saj gre za res prijeten avto, vendar po drugi strani povsem razumljivo.

Osnovna cena takega B-ja s srednjim dizelskim motorjem znaša približno 45 tisoč evrov, kar se v teh časih, ko skoraj vsak spodobno velik in opremljen avto stane 35 tisočakov in več, za model premijske znamke ne zdi pretirano. Toda dodatna oprema jo dvigne na skoraj 53 tisoč evrov, pa še vedno niso zajete nekatere malodane nujne zadeve (aktivni tempomat!), sploh za tako vrsto avta. Tako se na koncu, brez popustov, ne zdi več tako ugoden. Namesto ne preveč posrečenega EQA (čeprav so ga vmes, po našem testu menda pomembno izboljšali glede pogona, je pa še naprej enako prostorsko neučinkovit) bi si želel električne izvedbe razreda B. Morda niti ne bi bilo potrebe, da bi bil bistveno dražji od dizelskega.