BMW 223i Active Tourer: Dobro, da takih avtomobilov še niso ukinili (#video)
Matjaž Ropret 24. septembra 2022 ob 06:02

Priznam, da sem pričakoval upokojitev BMW-jevega malega enoprostorca po izteku prodajne poti prejšnje (prve) generacije. Toda bavarsko podjetje je pripravilo naslednika, tokrat sicer v zgolj eni dolžini, odpadel je Gran Tourer, ki je tudi z marsičem izboljšan in hkrati polepšan. Podobnih modelov bi se morala znova lotiti še kakšna druga znamka!

Prejšnja enoprostorska serija 2 – enako številko sicer nosijo tudi dvovratni kupeji – se ni ponašala s pretirano skladnostjo mer in eleganco. Tokrat pa je oblikovalcem uspelo zrisati bistveno bolj dinamično in smiselno zaključeno celoto, ki deluje celo malo športno, čeprav je osnovni namen tega vozila verjetno še vedno čim boljši prostorski izkoristek. Bolj zanimiv in markanten je sicer spredaj, zadaj je oblikovanje manj  izrazito. Dolžine je tokrat malo manj kot 440 cm, prtljažnika pa najmanj 415 l, kar se ne sliši zelo veliko, vendar je več kot pri prejšnjem in s premikanjem zadnje klopi naprej (ta opcija je sicer doplačljiva, a jo močno priporočam), se da še nekaj pridobiti. Tudi z višino 157,6 cm ta avto ostane nekaj cm pod klasičnimi enoprostorci ali njihovimi SUV-jevskimi nadomestki. Sedenje v njem je prav tako bližje klasičnim kombilimuzinam ali, če hočete, bolj športno in manj »kombijevsko«. K boljšemu počutju prispeva še sama notranjost, ki je res izborna, niti slučajno narejena samo zato, da opravlja svojo funkcijo. To je avto za očete, ki zaradi prevažanja družinskih članov in njihove »krame« nočejo žrtvovati preveč pri slogu, dinamiki in kakovosti, vendarle pa ne bi imeli kakšnega dirkaškega karavana. Le nekoliko bolj nepopustljivi bodo morali biti, kaj lahko žena in otroci vzamejo s seboj na daljše počitnice oz. se za kakšen teden sprijazniti s strešnim kovčkom.

Ni (samo) za upokojence!

Testni primerek se je ponašal z dvolitrskim bencinskim motorjem, najmočnejšim v ponudbi (150 kW oz. 204 KM), in res razkošno opremo, ki je ob naročanju enkrat pozimi ceno dvignila vse do 57 tisočakov, morda bi jo zdaj še malo višje. Zagotovo je nekaj mojih vtisov pogojenih tudi s tem, da sem vozil zelo dobro opremljeno različico, in v kakšni cenejši bi bil verjetno za odtenek manj navdušen. Pa vendar mislim, da je že osnova dobra. Nekatere elemente opreme, še posebej tehnološke, pa bi res hotel imeti, ker so preprosto »kul« in uporabni. V bistvu bi se še najlažje odpovedal omenjenemu motorju, ki mu sicer pomaga še elektromotor(ček) blagega hibrida za skupno sistemsko moč 160 kW (218 KM) in pospešek do 100 km/h v sedmih sekundah. Nobene prave potrebe ni za tako nabrit družinski avto, že osnovni 1,5-litrski trivaljnik s stotimi kilovati (136 KM) in pospeškom 9 s v modelu 218i bi moral zadoščati za večino potreb. Če ne, pa je vmes še izvedba 220i, ki poveča moč na 115 kW in doda še blagi hibridni sistem za skupno 125 kW. V prvem primeru bi po mojih preračunavanjih spodobno opremljen Active Tourer (brez kakšnih popustov) stal nekje med 46 in 48 tisočaki, močnejši trivaljnik ga podraži še za dva tisoč evrov. Tistim, ki bi vseeno raje posegli po dvolitrskem, ki se ga sicer da voziti tudi kar varčno (vsekakor pod sedmimi litri na 100 km), pa dajem v razmislek čakanje na priključnega hibrida z zelo podobno izhodiščno ceno. Po uradnih podatkih pri slednjem zaradi večje baterije prostornina prtljažnika izgubi samo devet litrov (406 l naj bi je bilo).

Pričakovano se ta dvojka tudi pelje bistveno bolj dinamično kot velika večina avtomobilov s podobno namembnostjo. V ovinke se da zapoditi s precejšnjo preciznostjo in višjimi hitrostmi od običajnih, ni kakšnega opaznega nagibanja ali uhajanja z linije. Hkrati je avto tudi udoben in vsekakor primeren še za kupce, ki jih »športna« vožnja niti malo ne zanima, vseeno pa med opcijami ne bi izbral dragih 19-palčnih koles. Sedeži so eni boljših z izjemo avtomobilov, ki stanejo več kot sto tisoč evrov (Hyundai Ioniq 5 bi bil resna konkurenca). Vseeno bi si z vozniškega mesta želel dvojega. Podobnega volana, kot ga ima električni iX, saj je res dobre zgoraj in spodaj ravno prisekane oblike in z zanimivimi odebelitvami, in pa »uhljev« menjalnika za volanom. Steptronic z dvojno sklopko je namreč popolnoma samodejen, voznik nima nikakršne možnosti vplivanja na izbiro prestav. Na voljo je sicer še običajno steptronic z omenjenima ročkama za slabih 300 evrov doplačila in športni steptronic z dvojno sklopko, ki ceno dvigne za skoraj štiri tisočake. Nisem prepričan, če jo tudi upraviči.

Odlična tehnologija

Zdaj ni več tako neobičajno, da je zaslonska površina razteza za enotnim steklom vse od levega zračnika pred voznikom do sredine armaturne plošče. BMW-ju je to uspelo integrirati dovolj lično in narediti še tako obliko, da vse skupaj ne izpade poceni. Zaslona sama pa sta odlična in ponujata več kot v večini podobnih implementacij, a do tega še pridemo. Zanimiv je tudi sredinski naslon za roke ki se nadaljuje v »lebdečo« konzolo z nekaterimi pomembnimi tipkami in pretikali, med drugim za »menjalnik« in glasnost. Spodaj je precej prostora za odlaganje drobnarij, malo bolj naprej priključka USB-C in potem še domiseln pokončni prostor za telefone z »zaporo«, ki ga drži na mestu, in z brezžičnim polnilnikom. V kabini je še nekaj elementov, ki jo popestrijo in naredijo prijetno, a hkrati tudi ne gredo najbolj skupaj, denimo malce pretirana imitacija lesa čez celotno širino in kovinskih ploščic na vratih.

BMW-jev infozabavni sistem je sicer v tej izvedbi izgubil okrogel gumb za upravljanje na sredinski konzoli (nekateri drugi modeli, denimo že omenjeni iX, ga še imajo), ki pa ga ne pogrešam. Tudi ne z njim povezanega načina »sprehajanja« po izbirnikih. Tu je zadeva bolj logična, saj se vse odpira kot aplikacije in potem »skače« nazaj na domači zaslon ter od tam na seznam vseh možnosti (škoda je samo, da nista vedno na voljo ikoni tako za domov kot za v seznam). Ob strani, poleg zaslona in na konzoli pa so še navidezne tipke za hiter dostop do najpomembnejših funkcij (večpredstavnost, telefon in navigacija). Nastavitve za temperaturo so ves čas prikazane, za več možnosti, povezanih s tem, pa je treba v podmeni.

Na voljo je res veliko »aplikacij«, med njimi vremenska napoved, novice, nastavljanje tega in onega, pa zelo zanimivo snemanje s kamerami, ki so vgrajene v avtomobil. S tistimi zunaj se da snemati 15-sekundne posnetke s štirih pogledov (spredaj, zadaj, levo, desno) med vožnjo, z notranjimi pa takrat, ko je vozilo pri miru. Posnetki so sicer v dokaj nizki razločljivosti, a vseeno uporabni. Sam zaslon je sicer zelo lep in jasen, najbolj pa blesti ob celozaslonskem prikazu navigacije. Tako, če je na njem zemljevid, kot takrat, ko je treba kam zaviti. Tedaj namreč preklopi na prikaz s sprednje kamere in nanj nariše puščice, da voznik točno ve, kam mora iti. Res dobra implementacija obogatene resničnosti, ki se je sicer BMW ni prvi spomnil, a lepo dodelal. Kadar je na zaslonu »domači« meni, pri katerem je pogled razdeljen na tri dele, te obogatene resničnosti ni.

Prikaz velikega zemljevida lahko voznik gleda še na svojem delu zaslona (pod steklom sta seveda dva ločena, ne en velik) in na prosojnem zaslonu. Slednji ima zelo lepo in bogato grafiko, žal pa je zaradi izvedbe s pokončnim steklom njegova slika nekje ob prehodu z notranje plastike proti zunanji pločevini. Tisti HUD-i z ogledalom so sposobni projiciranja bolj naprej, navidezno na cesto.

Za tiste, ki jim vgrajena navigacija vendarle ni po godu ali bi radi neposredno na zaslonu avtomobila izbirali glasbo in podkaste sta seveda na voljo opciji Android Auto in Carplay. Ima pa vsaj prva malce drugačen način delovanja, ki se ga poslužuje vse več proizvajalcev. Doslej je bilo namreč mogoče telefon v tem načinu priklopiti in potem odklopiti ter preiti nazaj na povezavo bluetooth. Zdaj pa tudi potem, ko uporabnik zapusti okolje Android Auto, ta v bistvu ostane aktiven, in ga je treba v nastavitvah izključiti. V infozabavni sistem se je mogoče vpisati z računom BMW ID, tako da se ob prijavi na začetku vožnje povrnejo posameznikove nastavitve. Poleg tega pa na ta način še poveže avto z aplikacijo na telefonu, kjer lahko spremlja podatke, v navigacijo pošlje želeno destinacijo ali kaj postori na daleč, denimo zaklene vrata ali pohupa.

Podobno kot menjalnik je tudi aktivni regulator hitrosti povsem samodejen. Resda vozi zelo lepo, tudi dokaj športno, ni pa na volanu nikakršnega tipke za prilagajanje želene razdalje. Morda se da to nastaviti kje v izbirnikih, vendar ali nisem našel ali pa spregledal. Omeniti je treba še stekleno streho, ki se dejansko odpre, in zelo dobre žaromete LED, ki zelo lepo in enakomerno osvetljujejo ter kar zgledno sami prilagajajo snop, čeprav vasi še vedno večina avtomobilov ignorira, ko gre za ugašanje »dolgih« luči.

Kako je s prostorom?

Vendarle pišem o enoprostorcu, četudi morda ne izgleda, zato se kajpak moram dotakniti prostornosti. Spredaj je dobra, za razliko od nekaterih tudi sredinska »pregrada« ne vzame preveč prostora za kolena. Na zadnji klopi, če je ta povsem nazaj, je prostora obilo. Vsekakor gre lahko za vsaj 5 cm naprej in bodo vsi še vedno udobno sedeli. Potnikom so na voljo tudi zračniki, priključka USB-C in odlagalni predal pod njima. Sidrišča so lepo dostopna. Kot rečeno prtljažnik ni rekordno velik, je pa uporabne oblike, ob straneh ima še manjši razširitvi in pod osnovnim dnom nekaj dodatnega prostora za manjše predmete. Premikanje klopi naprej lahko pripomore najmanj toliko, da gre notri kakšen kovček, ki brez te pomoči morda ne bi. Pri prevažanju tovora pomaga tudi podiranje srednjega dela naslonjala (razmerje 40:20:40). Čez prilagodljivost res nimam pripomb.

BMW 223i Active Tourer
  • Oblika in izdelava
  • Infozabavna tehnologija
  • Asistenčni sistemi
  • Vozne lastnosti
  • Uporabnost
4.2

Naj kupim?

Ta avto dokazuje, da so enoprostorci še vedno lahko kul. Skoraj vse v njem, z izjemo velikosti prtljažnika (ki pa je vseeno soliden), je na vrhunski ravni. To se sicer odrazi tudi v visoki ceni, a BMW-ji nikoli niso bili poceni. Med njimi pa se da izbrati kakšnega veliko manj uporabnega.

V taki izvedbi, kot smo ga testirali, je BMW serije 2 Active Tourer imeniten avto, tako za voznika kot za potnike. V družini smo bili soglasni, da smo se letos vozili samo z enim boljšim, ki pa je imel tudi trikratno ceno. Da je poleg tega še družinsko uporaben, se mi zdi prej plus, kot bi mu v minus štel za približno sto litrov premajhno prostornino prtljažnika (ob klopi, potisnjeni povsem nazaj). Veliko je modelov različnih znamk, ki nudijo zgolj visoko sedenje in nekaj »šminke«, v resnici pa so primerni pretežno za dva potnika. Ta ni med njimi. Kdor ima ustrezen proračun oz. finančno konstrukcijo z lizingom ali kreditom in izbira vsestransko uporabno, zanimivo in konec koncev tudi postavljaško vozilo, naj ga ima v ožjem izboru. Veselim se že priključnega hibrida.

Tehnični podatki:

Motor in menjalnik:Bencinski, štirivaljni, 1998 cm3, blagi hibrid, 7-stopenjski samodejni menjalnik Steptronic z dvojno sklopko
Največja moč:motor – 150 kW (204 KM), sistemska moč 160 kW (218 KM)
Največji navor:motor – 320 Nm/1500-4000 vrt/min, sistemsko 360 Nm
Zmogljivosti:Najvišja hitrost – 241 km/h, pospešek 0-100 km/h – 7,0 s
Dimenzije (D x Š x V):4386 x 1824 x 1576 mm, Medosna razdalja – 2670 mm, oddaljenost od tal 171 mm
Masa:Prazno vozilo – 1620 kg, Največja dovoljena- 2105 kg
Prtljažni prostor:415 l – 1405 l
Uradna poraba:6 – 6,5 l / 100 km
Cena testnega vozila:Cca 57 tisoč evrov
HVALIMO:
  • Enoprostorci še živijo!
  • Bistveno bolj skladna in zanimiva oblika kot pri predhodniku
  • Zelo dinamična vožnja za tako vrsto avtomobila
  • Imenitna notranjost
  • Dobra prostornost za potnike
  • Možnost pomične zadnje klopi
  • Navigacija s hudo realistično obogateno resničnostjo in grafično lep prosojni zaslon
  • Vsesplošen občutek med vožnjo
GRAJAMO:
  • Prtljažniku v osnovni postavitvi klopi manjka kakšnih 50 do 100 l
  • Ni možnosti ročnega prestavljanja
  • Slika prosojnega zaslona pade nekam na konec armaturne plošče in začetek motornega pokrova
  • Cena za tako izvedbo je za veliko družin odločno previsoka, a tudi izhodišče ni nizko
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.