Kako se počutiš, če ti bolnica umre na rokah?
Marjan Kodelja 18. marca 2019 ob 06:19

Čeprav je bila simulacija, se ne počutiš ravno fino, ko moraš nekaj storiti, pa ne veš natanko kaj in kako. Anafilaktični šok ni mala malica, tudi ne za izkušeno osebje, saj se z njim ne soočajo pogosto.

Ko so se pojavila prva očala navidezne (VR), pa tudi obogatene resničnosti (AR), so bila pričakovanja velika. Zdaj pa se zdi, da se je vse skupaj malo ustavilo. Naredili so nekaj iger, med njimi tudi odličnih, počasnejši pa je razvoj drugačnih vsebin. Marsikaj je možnega, tudi kaj, na kar morda nikdar ne bi pomislili. V glavi se mi mota en primer. Navidezno srečanje z medvedom v njegovem naravnem okolju. Pa ne narisanem, kajti pliškota se nihče ne boji. Medveda oziroma več njih bi posneli v naravnem okolju, v čim večjem številu drž, položajev, med različnimi dejavnostmi in iz različnih kotov, nato pa video gradivo prilagodili navidezni in obogateni resničnosti. Zamislite si, da bi lahko šli na potepanje po Kočevskih gozdovih iz kavča z naglavnikom navidezne resničnosti na glavi, nenadoma pa bi se srečali z njim iz oči v oči. To ne bi bil posnetek srečanja, temveč realno časovna simulacija. Medved bi se odzival na naša dejanja, morda bi zbežal, radovedno gledal ali napadal. Nobene linearne zgodbe ne bi bilo in vsakič bi bilo srečanje morda drugačno.

Zdaj pa pojdimo še na potep v bližnji gozd z očali obogatene resničnosti na nosu. Okolica bi bila prava, kajpada tudi zvoki in v tej okolici bi se nenadoma pojavil medved iz prejšnjega scenarija. Računalnik v očalih bi ga postavil v resnični svet, obnašal pa bi se enako nepredvidljivo in tudi tu ne bi šlo za linearno dogajanje, za vnaprej spisano in lahko predvidljivo zgodbo. Kakovost vsebine bi merili na podlagi reakcije, bi se zdrznili, ustrašili, stekli stran. Kako resnično bi se nam zdelo in kaj bi naučili. Prepričan pa sem, da bi se bolj zdrznil v primeru tehnologije obogatene resničnosti, če bi bil hologram medveda kot prava žival iz mesa in kosti. Omejitvi pa sta pravzaprav samo dve. Čas in denar.

Ideja z medvedom je zanimiva, saj slikovito prikaže zmožnosti tehnologije obogatene resničnosti. Uporabna je skoraj povsod, še posebej v zdravstvu. Najprej kajpada pomislimo na sliko kirurga v operacijski sobi z Microsoftovimi očali HoloLens, ki mu poleg bolnika, ki ga operira, prikazuje podatke. Ni mu treba dvigniti pogleda na zaslon, da vidi na primer rentgensko sliko, ta se prikaže v zraku poleg kolena, ki ga operira. Realistični scenarij, a menda še ni presegel akademskih projektov, ki še niso prerasli v praktično uporabno rešitev. Tudi zato, ker se ni za hecat, vse mora delovati absolutno popolno, ter biti potrjeno od ustreznih ustanov. Ni pa to edino področje v zdravstvu, kjer sta uporabni tehnologiji navidezne in obogatene resničnosti. Področje simulacij in treningov zdravstvenega osebja je takisto izredno pomembno, hkrati pa lahko hitreje »sprejme« rešitve obogatene resničnosti. V vadbenih scenarijih, ki jih ni mogoče izvesti na dragih in skoraj popolnih lutkah, saj zahtevajo interakcijo bolnika in njegov odziv na vsak poseg (ali ne poseg) zdravstvenega osebja. Na lutki je mogoče zelo realistično vaditi oživljanje po srčni kapi, težje pa je vaditi in ocenjevati odziv, ko je »učenec« prepuščen reševanju bolnika, pri tem pa ne ve, za kakšen zdravstveni zaplet gre.

Imel sem možnost v praksi preizkusiti prvo dokončano simulacijo obogatene resničnosti, ki jo uporabljajo v simulacijskem centru ZD Ljubljana, izdelali pa sta ju kranjski podjetji 3fs in Iryo za Microsoftova očala obogatene resničnosti HoloLens. Vadba vključuje simulacijo odziva na anafilaktični šok kot posledico alergijske reakcije, ki se pogosto konča s smrtjo. Z njim se zdravstveno osebje sooča redkeje, saj kdor ve, da ima močno alergijo, ta ima pri sebi vedno injekcijo adrenalina in si v primeru šoka pomaga sam, bolnikov, ki se jim to pripeti prvič v življenju, pa je mnogo manj. Primer je redek in znanje je treba obnavljati, menda je v Sloveniji nekaj deset primerov letno. Zato je vadba reševanja na čim bolj realistični simulaciji toliko bolj uporabna zadeva. Je pa razlika med teorijo (učbenikom) in prakso (simulacijo). V učbeniku so napotki, kaj storiti, navedeni zaporedno, v simulaciji, pa ne gre za linearno zgodbo. Še vedno je simulacija podobna videoigri, konkretno so uporabili igričarski pogon Unity, žanrsko pa je zadeva najbližje simulatorjem letal, tudi zato, ker bodo počasi začeli vanjo dodajati informacije iz različnih tipal (interneta stvari). Simulacije ne začnemo vedno na istem mestu, tudi zaporedje korakov in potek sta vsakič za odtenek drugačna, odzivi bolnika so tudi različni in odvisni od naših dejanj. Zaradi precej visoke realističnosti simulacije, pa tudi »teženja« trenerjev je prisoten stres, ki simulacijo dodatno zaplete. Zaradi tega pa se učenec tudi več nauči, sistem pa njegov nastop tudi nepristransko oceni.

Računalnik, ki poganja »igro« in je zadolžen za prikaz hologramov v prostoru, je v očalih, zato se v simulaciji svobodno premikaš. Vidiš in slišiš okolico, v njej pa navidezne stvari, ki jih tja postavijo »očala«. Nobene nevarnosti ni, da bi se zaleteli v resnične predmete, kot je to pri uporabi naglavnikov navidezne resničnosti. Nekje v okolici je bolniška postelja z bolnico, okoli pa so običajni predmeti interventne ambulante. Takoj pa je očitna slabost prve različice očal, na katero se je žal treba navaditi. Površina s hologrami je veliko manjša od okolice, ki jo zajameta človeški očesi. Žal zato ne vidimo hkrati cele ambulante, temveč le tisti manjši del, v katerega imamo trenutno usmerjen pogled. Ta pa je majhen, oziroma sem imel občutek, kot da bi imel meter pred nosom manjši televizor, skozi katerega bi videl navidezne predmete, ki jih simulacija postavlja tja. Predmetov, ki pa so v vidnem polju človeka, a ne tudi tam, kamor je usmerjen zaslon televizorja, pa ne. Zaradi tega realističnost simulacije ni takšna, kot bi lahko bila oziroma kot bo, ko bodo na voljo očala Hololens 2, pri katerih so strojne omejitve očal manj izrazite.

Ne bom slepomišil. Jasno je, da je bolnica animiran lik kot tudi oprema v ambulanti, vendarle je vse skupaj zanimivo in dovolj prepričljivo, da po domače povedano, »noter padeš«, če le nisi preveč »zadrt«. Bolnica hrope, se odziva na vprašanja, poskuša pomagati in povedati, kje jo boli in tako naprej, a rešiti jo moraš sam. Pomembne so celo podrobnosti. Hitro moraš odstraniti oblačila, a je treba najprej najti in vzeti škarje. Nakar vidiš, da je koža prekrita z rdečimi madeži, najdeš masko za pomoč pri dihanju, priključiš jo na kisik, nastaviš pravi pretok, kajti če je prenizek, se bo zadušila, ji jo daš na usta. Nato preveriš raven kisika v krvi ter na navideznem zaslonu izbereš »zdravilo«. A teh je na voljo cel kup, katero izbrati, hitro, kajti vsaka sekunda šteje. Mene so sicer vodili, da sem izbral pravilno količino adrenalina, našel injekcijo v tretjem predalu, a je nisem mogel zariniti v stegno, ker sem prej pozabil odstraniti hlače. Na koncu mi je celo uspelo vbrizgati adrenalin, a ker nimam pojma, je gospodična verjetno umrla, ko sem snel očala.

Rešitev me je prepričala in zdi se mi odličen način za vadbo odziva na različne zdravstvene zaplete. Kaj pa zdaj? Izdelan je en opisan scenarij, morajo pa jih narediti še najmanj trideset, da bo rešitev celovita in kot taka primerna za kupce. Čakajo pa tudi na očala Hololens 2, ki bodo morda zahtevala še kašne popravke programske opreme.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja