Tri, a v bistvu ena

Jobs je svoj prelomni nastop začel, kot da kani predstaviti tri ločene naprave. Šele čez čas je publiko vprašal, ali je dojela, da ves čas govori o enem samem izdelku z omenjenimi tremi ključnimi namembnostmi. Teh ni izbral kar slučajno, ampak so bile povsem logične. Ipod je bil takrat ena Applovih glavnih naprav in dodajanje večjega (barvnega) zaslona, ki bi omogočal še razširitev v sfero videa, je bilo zagotovo eden naslednjih korakov. Govorice, da bo podjetje predstavilo svoj telefon, po debaklu z Rokrjem pod okriljem Motorole, so bile že nekaj mesecev pred tem zelo glasne. Le da si nihče ni zares predstavljal, kakšen bo. Dostop do interneta in iz tega izhajajoče možnosti je bil glede na ostale takratne »pametne« naprave – Blackberry, Windows Mobile, Palm, … – prav tako nujen. Niso se pa med te osrednje »naprave«, godne za fuzijo, uvrstili fotoaparat (in video kamera), navigacija, merilnik telesne aktivnosti, denarnica in še druge, ki smo jih kasneje pretežno zamenjali s »telefoni«.

Lahko je bilo takrat odpraviti iPhone kot funkcionalno omejeno in predrago reč ter hiteti z opisovanjem, kaj vse konkurenca zmore, česar odrešenik med mobilniki (še pred predstavitvijo so ga nekateri v angleščini označevali kot Jesus Phone) ne omogoča ali bistveno slabše. Toda kdor je hotel in je premogel dovolj širine, da se ni zapiral zgolj v »specifikacije« in nabor različnih, četudi nedorečenih in slabo izvedenih zmožnosti, je tudi lahko hitro uvidel, kakšno spremembo načina uporabe prinašajo (za tiste čase) velik zaslon s podporo večprstnemu dotikanju za upravljanje, v primerjavi z ostalimi, ki so se zanašali ali na tipke ali na pisalo, povsem predrugačen uporabniški vmesnik in prenos Applovih dobrih idej z drugih področij na klasične trdnjave mobilne telefonije. Pogosto smo čez nekaj let, ko se je prejšnje Nokijino kraljestvo sesulo v prah, razliko med filozofijama podjetij opisovali s tem, da so v Applu zmanjšali osebni računalnik na žepno velikost in nanj naložili programe za vse tisto, kar naj bi opravljal mobilni telefon, medtem ko so v Nokii poskušali mobilnemu telefonu (z nič dosti zmogljivejšo strojno osnovo) dodati čim več funkcionalnosti. Slednje se je neizbežno odrazilo v pravih špagetih programske kode, od koder ni bilo izhoda (razen v Android ali Windows Phone, pri čemer je, morda prav zaradi te misije nastavljeno vodstvo podjetja izbralo napačno možnost), in mestoma obupni uporabniški izkušnji.

Hitro odpravljanje pomanjkljivosti in šah – mat

Dokler niso leto kasneje (2008) uvedli pravih, ne zgolj spletnih aplikacij in tržnice zanje (App Store), je bil iPhone bolj polovično pametni telefon. Toda že prvi je dovolj dobro nakazal, kakšne so priložnosti in kam bo vse skupaj šlo, pa tudi ponudil toliko užitka pri uporabi, da nobena pomanjkljivost skorajda ni štela. Ko sta 3G in še posebej 3GS prinesla pravo pametno platformo, dober fotoaparat, konkretno internetno povezljivost (v mobilnih omrežjih) in odpravila številne hibe prve generacije, je bilo vse jasno. Štirica je dokončno zapečatila Applovo prevlado, škodovati ji ni mogla niti afer(ica) z »napačnim držanjem,« ker inženirji v kovinskem ogrodju niso predvideli prekinitev za pot radijskih valov na pravih mestih. Že od začetka je bila ključna integracija strojne in programske opreme v čudovito delujočo celoto, ki še zdaj ostaja glavna Applova prednost pred androidnim svetom. S seboj prinaša tudi učinkovito zapiranje v prelepi, a vendarle omejeni vrtiček, ki ga je težko še kdaj zapustiti.

Moja najljubša v vseh teh letih sta nosila oznaki pet in deset (slednji z rimsko številko, torej X). Petica (jeseni 2012) ima zame še vedno najboljši dizajn od vseh, ki ga je seveda Apple z modeloma 12 in 13 poskušal posnemati, a ne deluje več enako dobro kot pri precej manjših merah, kjer je bila oglatost prednost, ne ergonomska ovira. Deset za deseto obletnico (jeseni 2017) pa je bil prvi z zaslonom OLED in tudi prvi (skoraj) celozaslonski iPhone, brez spodnje tipke domov. Resda zgoraj z zarezo, ki še zdaj vztraja, pa vendar bistveno bolj moderen že na pogled. In še zdaj, dobra štiri leta kasneje, je več kot samo uporaben telefon. Pri prvem v komplet sodi tudi 5s, ki sem ga približno eno leto uporabljal kot svoj primarni telefon, dokler se nisem dokončno odločil, da tako majhni zasloni (meril je štiri palce v diagonalo) sodijo le še v popise zgodovine, kajti zraven sem vedno nosil še nekaj androidnega s približno pet cm večjim ekranom.

Vrnitev v prihodnost

Aktualna serija 13 je Applu dobro uspela, njen še največji problem je dobavljivost, saj je telefone vse od začetka prodaje lani septembra oz. oktobra kar težko kupiti, še posebej pri nekaterih operaterjih in točno določene kombinacije barv in velikosti pomnilnika. Ironično je največja pridobitev te generacije trajanje delovanja z enim polnjenjem, saj je bil ameriški proizvajalec dolga leta znan po tem, da vgrajuje baterije z bistveno manjšo kapaciteto kot androidni proizvajalci, več je dal na estetiko (čim tanjše ohišje) in vse skupaj opravičeval z mantro »baterija zdrži cel dan.« Kot da se je po odhodu dolgoletnega glavnega oblikovalca Jonyja Ivea zgodil nekakšen zasuk, je zdaj avtonomija med prioritetami. Še posebej največji od aktualnih modelov, 13 Pro Max, je pravi šampion v tem pogledu, zaloge je dovolj za dva polna, natrpana delovna dneva. A tudi ostali so boljši od serije 12 in od večine neposrednih konkurentov z drugim operacijskim sistemom. Tu se znova kažejo dobrobiti slovite integracije in optimizacije, ki jo lahko izvede zgolj podjetje z lastnim razvojem tako programske opreme kot ključnih hardverskih sestavin, še posebej procesorja.

Lepa izboljšava je še na fotografskem in video področju, celo v primerjavi z neposrednimi predhodniki, a se je treba v to poglobiti ter napravo uporabljati za malodane profesionalne namene. Vsakdanje fotografije se resnici na ljubo ne bodo opazno razlikovale od tistih, ki jih zmorejo dvanajstice. Po drugi strani pa je v oba modela Pro tokrat vgrajeno večje glavno tipalo, ki ga je lani imel zgolj Pro Max, in tudi nov teleobjektiv s trikratno optično povečavo, kar je določena pridobitev v primerjavi s prejšnjo 2- ali 2,5-kratno. Žal »običajni« 13 kot tudi Mini ostajata pri le dveh objektivih. Prav tako sta izpadla pri naprednejšem zaslonu, saj se dvojica Pro ponaša z OLED-om z dinamičnim osveževanjem do 120 Hz. Nekateri niti ne bodo opazili večje razlike, a tisti, ki smo že navajeni bolj gladkega pomikanja vsebine na zaslonih s hitrejšim osveževanjem, bi le težko še šli nazaj na 60 Hz.

Apple novosti dozira postopno in premišljeno. Zato veliko drugega novega serija 13 ni prinesla. Marsikdo bi si želel osrednje fotografsko tipalo z več milijoni pik, ki ga bodo verjetno vgradili šele takrat, ko bodo prepričani, da bo kvaliteta posnetega videa najmanj enako dobra, če ne boljša od zdajšnje, (spet) izredno optimizirane. Prav tako še ni periskopskega zuma, ki ga nekateri proizvajalci promovirajo že več let. Zareza vztraja, čeprav so ostali prešli ali na luknjico za selfijevski fotoaparat ali celo na podzaslonsko fotografsko tipalo. Hitrejše žično polnjenje ali prenos podatkov po kablu se kar izmikata. O Applovem preizkušanju prepogljivih zaslonov smo že lahko kaj slišali, o kakšnih konkretnih načrtih za tovrstno napravo pa še ničesar.

Linija iPhone 14 bi lahko vendarle prinesla luknjico v zaslonu namesto zareze, kar pa ne pomeni slovesa prepoznave obraza za odklepanje, tehnologijo zanj bodo samo nekoliko pomanjšali in skrili, kot najbrž tudi ne vrnitve čitalnika prstnih odtisov. Nekatere tablice iPad ga resda imajo v stranski tipki, zato povsem izključeno ni, a vseeno malo verjetno. Že nekaj časa ugibamo, kaj bo Apple storil s priključkom. Končni cilj je zagotovo telefon brez priključkov za vtikanje kablov, kako blizu smo temu, česar se sam niti ne veselim pretirano, pa je težko reči. Verjetno Apple prav zaradi zasledovanja tega cilja (in seveda zaradi ekosistema naprav, certificiranih za priključek Lightning, s čimer dobro zasluži) odlaša z vgradnjo priključka USB-C, kar pa bo morda vseeno moral storiti zaradi direktive Evropske unije. In če bodo v podjetju presodili, da iPhone brez odprtin še ne more tako kmalu postati resničnost, bi lahko že letos dobili USB-C.

Iphone 5 je bil na vrsti pet let, X pa deset let po prvem. Torej je prav 2022 tisto leto, ko bi me Apple lahko znova z nečim navdušil.

The post Iphone po petnajstih letih ni več senzacija, a niti v zatonu appeared first on Tehnozvezdje.

Kot že v večini prejšnjih generacij so pripravili dvojico telefonov, le da večjemu tokrat niso namenili oznake XL, temveč Pro. Najbrž zato, ker je med njima več razlik kot zgolj velikost samega izdelka, zaslona in baterije. Pixel 6 Pro ima namreč konkretno drugačen zaslon in sprednjo kamero, dodaten objektiv v glavnem foto-videu sklopu in več pomnilnika. Za razliko od prejšnjih let, razen 2020, ko sploh niso izdelali telefona višjega razreda, so tokrat ubrali dokaj razumno cenovno politiko. Pixel 6 s 128 GB prostora za podatke bo v Nemčiji, ki bo ena od približno desetih držav, kjer bo na začetku na voljo, stal 649 evrov. Za Pixel 6 Pro pa bo treba odšteti 899 (128 GB) ali 999 evrov (256 GB).

V Googlu tokrat sveto zatrjujejo, da so se tokrat več kot resno lotili posla s telefoni. Vendar jih je že prvi večer, ko novincev v ZDA skoraj ni bilo mogoče prednaročiti na spletu, postavil malodane na laž. Dokler Pixlov ne bo pri operaterjih, povsod, ne zgolj v ZDA, Veliki Britaniji in morda še pri kakšnem v kateri od večjih držav, in po napovedanih, ne zaradi uvoznikov zasoljenih cenah, ter s konkretno podporo ob morebitnih okvarah – te pa so bile v preteklosti stalnica –, bodo to ostali izdelki za entuziaste in prikaz, kakšne rezultate je mogoče dobiti z vrhunsko računsko fotografijo, kar pa množicam uporabnikov pametnih telefonov nič ne pomaga.

Obe šestici ima procesor oz. sistem na čipu, ki ga Google predstavlja pod lastno znamko in imenom Tensor. Gre sicer v osnovi za Samsungov Exynos, ki pa so mu dodali precej umetne inteligence, del za varno shranjevanje podatkov Titan M2, posebej razvito enoto za obdelovanje signala s fotografskih tipal (ISP) in še nekatere druge lastnosti, zaradi katerih lahko Google uvaja funkcionalnosti, ki bi jih sicer težje, in tudi napoveduje petletno podporo s posodobitvami programske opreme, vsaj varnostnimi. Podatkom o zmogljivostih, ki so verjetno nekje na ravni procesorjev iz Samsungove serije Galaxy S21, so se na predstavitvi po hitrem postopku izognili, saj da so »bolj pomembne nove izkušnje, ki prej niso bile mogoče.«

Med temi prevladujejo izboljšave pri zajemanju fotografij in snemanju videa, triki pri obdelavi fotografij, strojno prepoznavanje govora in prevajanje, ter še nekatere druge zmožnosti, ki jih pri konkurenci ne najdemo. Na fotografskem področju so poleg dodatne moči umetne inteligence pomembna nova, bistveno večja tipala, ki zajamejo več svetlobe in imajo višjo ločljivost, kar omogoča dodaten manevrski prostor pri digitalnem zumu, čeprav so fotografije v osnovi še vedno 12-milijonske, saj sistem pike privzeto združuje. Glavno tipalo je veliko 1/1,3 palca in premore 50 milijonov pik. Tipalo za ultraširoki objektiv ostaja 12-milijonsko, a je prav tako večje kot prej. Teleobjektiv pri modelu Pro z odbojno optiko (zrcalom pod kotom 45 stopinj) pa ima tipalo z 48 milijoni pik, ki je enako veliko kot prejšnje glavno (1/2 palca).

Novi fotoaparat poleg bolj natančnih detajlov in barv menda zna pravilneje zadeti barve kože (tudi drugih ras, ne samo pri belcih). Umetna inteligenca mu pomaga prepoznati osebo na motivu, jo navidezno izločiti in umetno ustvariti učinek, da se v ozadju nekaj premika (denimo vlak). Pri fotografiranju otrok ali drugih premikajočih se oseb, zna uporabiti dodatne posnetke iz širokokotnega objektiva za preprečevanje, da bi bil obraz zmazan. Iz fotografij bo mogoče v aplikaciji Google Foto izrezati moteče elemente. Pri videu pa bo telefon v realnem času dodajal podatke o dinamičnem razponu, in s tem počel nekaj podobnega, kot pri fotografijah lahko ustvarja z lepljenjem več različnih fotografij v eno. V Googlu trdijo, da take sprotne obdelave videa, kot jim jo omogoča Tensor, prej niso mogli izvesti.

Uporabniki Pixla 6 bodo sicer vse to gledali na 6,4-palčnem, ravnem zaslonu OLED polne visoke ločljivosti z osveževanjem 90 Hz. Medtem ko bodo lastniki Pixla 6 Pro deležni 6,7-palčnega, rahlo ukrivljenega OLED-a z dinamično prilagodljivim osveževanjem do 120 Hz. Pri obeh je v zaslon integrirana prepoznava prstnih odtisov. Telefona sta kovinska s steklenim hrbtiščem in izrazitim, prepoznavnim pasom s fotografsko izboklino. Predstavili so nekaj zanimivih barvnih kombinacij, toda različica 256 GB bo denimo v Evropi na voljo zgolj v črni barvi. Manjši model ima 8 GB delovnega pomnilnika, medtem ko so ga pri večjem vgradili 12 GB. Oba ponujata polnjenje s 30W, vendar je treba polnilnik kupiti posebej, so pa tokrat poskrbeli za dovolj veliko baterijo, saj sta kapaciteti 4614 in 5003 mAh. Tudi brezžično se polnita dokaj hitro, lahko z več kot 20W. Sta vodotesna po standardu IP68 in seveda podpirata vse najnovejše načine povezovanja, Pro pa tudi radijsko tehnologijo ultraširoke pasovne širine (UWB).

Fotografije: Google

The post Brez prave globalne distribucije so napovedi o resnosti s telefoni Pixel prazno govoričenje appeared first on Tehnozvezdje.

Marsikatera tehnologija, ki je zaznamovala desetletje in v tem času prinesla pravo preobrazbo, malodane malo revolucijo, se seveda ni rodila šele od leta 2010 naprej. Je pa šele v tej dekadi postala zrela ali tako napredna, da je lahko sprožila resne spremembe. Nekatere zelo zanimive tehnologije pa so še v fazi, ko še niso primerne za množični trg ali pa niso uspele izpolniti svojega potenciala, četudi je bilo okrog njih veliko, (ne)upravičenega hrupa. Poglejmo torej naš izbor tistega, kar nam je v tem desetletju spreminjalo življenja.

(Naslovna fotografija: Deposit Photos)

Tehnologije, ki so nakazale potencial, a se še niso povsem prijele

Navidezna in dodana resničnost

Zasloni pred očmi, ki nas ali pretentajo, da smo nekje drugje, ali pa nam prikazujejo dodatne informacije v svetu, ki ga gledamo sicer, že desetletja obljubljajo revolucijo. Pa se ta, kljub napredku tehnologije, kar ne zgodi. Še vedno so naglavniki preveliki in pretežki, predvsem pa človeka osamijo. To desetletje je prineslo veliko naporov v smeri popularizacije navidezne resničnosti in nekaj res nepozabnih izkušenj, še vedno pa je malo takih, ki bi si rekli, »To moram imeti doma!«

Prepoznava glasovnih ukazov

Razmah navideznih pomočnikov ter namenskih naprav (zvočnikov) zanje je nekoliko presenetil, toda na tovrstni tehnologiji so različna podjetja in laboratoriji delali že desetletja. Slovenci se preboja ne moremo kaj dosti veseliti, saj se s telefoni, zvočniki, avtomobili ali sesalniki še vedno ne moremo pogovarjati v maternem jeziku in vprašanje, če se kdaj bomo. V angleščini pa ukazi, kot so pokliči ženo, predvajaj najbolj pocukrano božično skladbo ali poišči najbližjo restavracijo večinoma funkcionirajo.

Tiskalniki 3D

Napovedovali so, da si bomo čez nekaj let kar sami doma natisnili novo napravo ali rezervni del zanjo, ko bo nekaj odpovedalo. Seveda so bila ta pričakovanja pretirana, kajti tiskalniki 3D večinoma še vedno delajo samo z eno vrsto materiala in zelo počasi, vseeno pa so olajšali marsikaj. Na primer izdelovanje kakšnih okraskov, prototipov, tudi določenih delov končnih izdelkov. Kdor zna to tehnologijo uporabiti v svojem poslu, lahko v primerjavi s prejšnjimi postopki prihrani (deset)tisoče evrov in veliko ur. Že zato si zasluži omembo, čeprav je za domačo uporabo ostala na nivoju igračkanja. A je vsaj desetkrat cenejša kot na začetku.

e-črnilo

Še ena od tistih tehnologij, ki je naredila velik začetni bum, izkazovala še večji potencial, potem pa nekako obstala na mestu. Poleg elektronskih bralnikov, ki niso izpodrinili papirnatih knjig, poznamo še prikazovalnike cen v trgovinah, pa mogoče še kakšno nišno uporabo e-črnila. Nismo pa dočakali barvnih izvedb, tudi ne takih s hitrejšim osveževanjem, in v telefone kljub nekaterim poskusom (običajno na zadnji strani) taki zasloni niso prodrli.

Že znane tehnologije, brez katerih ne moremo več

Bluetooth LE

S četrto generacijo je tehnologija brezžičnega povezovanja na kratke razdalje dobila pravi zalet. Standard bluetooth 4.0 je bistveno zmanjšal porabo energije in povečal zanesljivost povezovanja, s čimer se je začel razmah pametnih ur, zapestnic, različnih tipal in čuda naprav, ki se povezujejo s telefonom (ali čim drugim), pri tem pa niti same niti osrednja naprava ne izgubljata veliko soka v bateriji. Da ne omenjamo slušalk in zvočnikov, čeprav tam 4.0 ni bil ključen, je pa kasnejši 5.0 prinesel možnost hkratnega povezovanja zvočnih naprav z več telefoni ali telefona z več zvočniki in slušalkami. Nekoč so bile z bluetoothom same težave (in občasno so še), zdaj pa le še redko kdo pomisli, da bi ga za kratek čas izključil. V hipu bi ostal brez kopice bolj ali manj uporabnih pripomočkov.

NFC

Plačevanje z brezstičnimi karticami je v dveh ali treh letih povsem prevladalo. Priročnost in varnost nista prepričali le še najbolj zvestih zagovornikov gotovine. Počasi pa se bančne in kartice za javni prevoz selijo še na telefone. V Sloveniji res ne gre navdušujoče hitro, v tujini pa je ponekod že res mogoče iti od doma brez denarnice. Pametni telefon je v pozabo poslal mnogo namenskih naprav, ki so bile prej nepogrešljive, morda bo nekoč tudi »tošl«.

Aktivno odpravljanje hrupa

Nekateri ne marajo tišine, skoraj nikomur pa ni po godu hrup. Še najmanj takrat, ko bi rad v miru pogledal film (ali nadaljevanko) ali poslušal glasbo, ker med potovanjem z letalom, vlakom ali avtobusom tako ali tako nima česa pametnejšega početi. Dolgo so bile slušalke, ki znajo izničiti konstantno hrumenje, bučanje in cviljenje, domena uporabnikov z globokimi žepi in pripravljenostjo imeti na glavi nekaj ogromnega. Zdaj pa je mogoče izbirati med majhnimi čepki, naušesnimi ali čezušesnimi slušalkami, vse so lahko udobne in učinkovite, tudi celega premoženja ni treba odriniti zanje. Pa še brezžično se povezujejo s telefonom (ali čim drugim) in prav spodobno godejo.

Zasloni OLED

V prejšnjem desetletju so ploski zasloni, večinoma s tehnologijo tekočih kristalov, na smetišče zgodovine poslali katodne ekrane. Vseeno pa pri LCD-jih dolgo nismo bili povsem prepričani v kakovost slike. Zdaj so nekateri primerki že na zelo visokem nivoju, toda tiste prave črnine in prijaznih barv, kot smo jih bili vmes deležni na »plazmah«, vseeno ne zmorejo prikazati. Tehnologija OLED pač. V telefonih se je že povsem udomačila, v televizorjih pa tudi ni več astronomsko draga. Zaradi je pogled na elektronske naprave lepši, oči pa pri tem manj trpijo.

Luči s svetečimi diodami

»Ledice« poznamo že zelo dolgo, vendar so bile prej omejene na funkcijo statusnih lučk in podobnega. V tem desetletju pa so tako napredovale v svetilnosti, širini snopa in zanesljivosti delovanja, da jih imamo zdaj v hišah, stanovanjih in poslovnih prostorih za glavno razsvetljavo, v avtih namesto halogenskih ali ksenonskih žarometov, pa še kje drugje. Pri čemer porabijo približno desetino energije za enak ali boljši učinek od »klasike«. Prihranek v primerjavi z vmesnimi »varčnimi« sijalkami je malo manjši, toda izboljšava v vseh pogledih je tako velika, da je čakanje z zamenjavo povsem nesmiselno. Še posebej zdaj, ko cene niso več pretirane.

Hitro polnjenje baterij

Večina je prepričana, da baterije v zadnjih letih niso kaj dosti ali pa sploh nič napredovale. To prepričanje je kajpak zmotno, saj so kapacitete v enakih prostorninah opazno večje, čeprav je kemijska sestava še vedno pretežno enaka in čakamo na konkreten preboj na tem področju, najsi bo z grafenom ali čim drugim. V zadnjih letih pa se je hitrost polnjenja povečala za nekaj stopnic. Telefon z zelo veliko baterijo lahko od skoraj praznega do povsem polnega pride v eni uri, avto pa ultra hitri polnilnici v pol ure do 80 odstotkov. Brez tega napredka bi z baterijami, kakršne poznamo, zelo težko shajali.

Robotski sesalniki

Naj gre za lenobo ali za kaj drugega, dejstvo je, da so to najbolj pogosti roboti v naših domovih. Sobotnemu obredu s sesalnikom se je veliko ljudi odpovedalo in vse skupaj prepustilo tem hišnim pomočnicam. Zdaj z upravljanjem prek aplikacije, lasersko navigacijo, priključno postajo, ki robota izprazni in drugimi dobrotami. Vstopni prag za solidnega je padel na približno 150 evrov, zato so postali povsem vsakdanji, o njihovi uporabnosti pa ni dvoma.

Popolnoma so preobrazili družbo

Pametni telefon

Ta bi lahko šel tudi v zgornjo kategorijo in je pravzaprav zmes marsičesa, kar opisujem ločeno. Omenil pa sem že, da se je prav leta 2010 zares začelo dogajati, takrat so množice prvič vstopale na ta vlak, in potem je šlo hitreje kot v Šanghaju z letališča do mesta. Telefon je danes vse. Ni naloge in zabave, ki je ne bi opravljal, in je prva naprava na katero pomislimo zjutraj, ko vstanemo, ter zadnja, ki jo odložimo zvečer, preden gremo spat. Nedvomno naprava desetletja in čeprav jo nekateri že nekaj časa poskušajo zamenjati s čim drugim, bo tudi v naslednji dekadi še vedno v ospredju.

Google Maps

Ob koncu prejšnjega desetletja smo že veselo uporabljali navigacijo v telefonih, saj je marsikateri od dražjih imel vgrajen GPS in tudi različne tovrstne aplikacije so obstajale. Toda v tej dekadi je Google Maps z vso silo pljusknil na vsa mogoča področja. Ne samo s tem, da daje lokacijsko informacijo in da zna voditi do cilja, temveč predvsem z ostalimi zmožnostmi. Vožnje si marsikdo ne predstavlja več brez sprotnih informacij o gostoti prometa na zemljevidu. Preden se kam odpravimo, poškilimo na Street View, kako okolica tamkaj dejansko izgleda. Pogosto je informacija o tem, kje nekaj je, oddaljena le en klik stran, na samem zemljevidu je označena skoraj vsaka zgradba in satelitski pogled lahko razkrije kakšno zagonetno skrivnost. Ne samo, da si ne predstavljamo več hoje ali vožnje s papirnato karto v roki, mnogi niti ne vedo več, da so v prejšnjem desetletju prosperirali proizvajalci namenskih navigacijskih naprav in da obstajajo še drugi digitalni zemljevidi poleg Googlovih.

Brezpilotni letalniki

Za snemanje iz zraka, preverjanje kmetijskih površin ali nadzorovanje določenega območja je bilo pred desetimi leti treba najeti helikopter ali letalo. Določeni posnetki ali preleti pa preprosto niso bili možni. Odkar po zraku brenčijo droni, so se (kreativne) možnosti neizmerno povečale. Letalniki znajo že držati višino ali smer, se izogibati oviram, sami pristajati, le še nosilnost in trajanje baterije ostajata, poleg cene, glavni težavi. Toda kdor danes želi snemati iz zraka, z nekaj sto evri vložka to lahko povsem solidno počne.

Računska fotografija

V zadnjem letu dekade, ko so za leto dni zamaknili po novem menda vsakoletni sejem Photokina in ko so bili testi fotoaparatov med najmanj branimi članki na Tehnozvezdju, (mi) je dokončno postalo jasno, da je množični fotografski trg mrtev. Kupcev ljubiteljski fotoaparati preprosto ne zanimajo več, saj vse opravijo s telefoni, včasih celo bolje zaradi izjemne procesorske moči naprave v žepu in trikov, ki jih ta zmogljivost omogoča. Google, Huawei, Apple in ostali so začeli zajemati množico posnetkov z različnimi nastavitvami v izjemno kratkem času in iz tega sestavljati končni rezultat z več informacijami, boljšo dinamiko, dodatno svetlobo in še kakšno drugo pridobitvijo. HDR, ki ga je pri žepnih fotoaparatih težko dobiti tudi s fotografiranjem v načinu RAW, nočni način za uporabno fotografiranje v mraku ali celo temi, digitalni zum z izkoriščanjem tresenja fotoaparata in še druge trike smo videli v tem desetletju. Zaradi tega so fotoaparati, paradoksalno, zanimivi pretežno le še za video, kjer se ne da izvajati opisanih trikov, in še vedno prideta do izraza večje tipalo ter nabor kakovostnih objektivov. In pa seveda za napredne ter profesionalne uporabnike, ki vedo kaj počno in kako lahko iz svojega orodja izvlečejo več od algoritmov. Kako dolgo še?

Radarski tempomat

Seveda poslušamo obljube, da bo avto nekoč vozil sam, mi pa bomo med vožnjo (v službo ali kam drugam) počeli nekaj drugega. A do takrat bo minilo še nekaj časa, vmes pa že lahko za kakšen hip izgubimo pozornost, ker aktivno prilagajanje hitrosti že zdaj poskrbi, da vedno vozimo na pravilni razdalji. V povezavi s samodejnim menjalnikom pogosto zna tudi ustaviti, kadar je treba. So še drugi asistenčni sistemi, večinoma zelo koristni in pomembni za varnosti, toda radar za uravnavanje hitrosti je v tem desetletju zagotovo najbolj navdušil kupce novih avtomobilov in tudi prinesel največjo spremembo na ceste. Če bi ga le posvojili še tisti, ki najraje vozijo »za ritjo«.

LTE

Zame najpomembnejša tehnologija desetletja. Ko so pred slabima dvema desetletjema operaterji ekstra drago kupovali frekvence za 3G, smo poslušali napovedi o video telefoniji, kasneje so bila omrežja leto ali dve prazna, dokler se ni začel bum s prenosom podatkov. Tudi za video, a ne med pogovori. S HSPA so bile hitrosti v omrežjih tretje generacije že spodobne, je pa 4G ali LTE prinesel zadostne kapacitete in vseprisoten širokopasovni internet. Danes skorajda nikjer ni več problem priti na deset ali dvajset megabitov na sekundo, zunaj doma smo se nehali priklapljati na Wi-Fi in zaradi hitrega interneta vsepovsod so se razvile marsikatere storitve in vsebine. Morda bo za industrijo, povezana mesta in internet stvari podoben preboj povzročil 5G, za končne uporabnike pa se je revolucija zgodila že s številko nižjo tehnologijo.

The post KONEC DEKADE: Najbolj prelomne tehnologije in naprave appeared first on Tehnozvezdje.

Pixel obstaja v dveh velikostih, razlika med njima pa je samo v diagonali ter ločljivosti zaslona in velikosti baterije, vse ostalo je bolj ali manj enako. V drugi generaciji je bil absolutno bolj zanimiv večji XL, ker je Pixel 2 imel še zaslon stare šole z majhno diagonalo in ogromnimi robovi spodaj in zgoraj. V tretji inkarnaciji pa je zadeva ravno obrnjena. Mali Pixel 3 je simpatičen, z ravno pravimi proporci in 5,5-palčnim zaslonom 18:9. Pixel 3 XL ima resda precej večji zaslon, a tudi ogromno, neprivlačno zarezo, medtem ko je pri malem lepši, skoraj simetričen rob zgoraj in spodaj, ki seveda znova vključuje stereo zvočnika. Pa tudi dvojni selfijevski fotoaparat. Velikost je stvar osebnih preferenc, osebno pa sem po prehodu z 2 XL na manjšo trojko kar malo osvobojen. Telefon je res prijeten za držanje, gre v vsak žep in avtomobilski predal, tudi v ovitku za na kolo ali kakšno drugo zunanjo dejavnost ni prevelik, uporabnost zaslona pa se mi ne zdi kaj dosti slabša. Mogoče kdaj storim kakšno napako pri tipkanju, sicer pa je vsa vsebina dovolj velika in enako velja za videe. Toda to je moje videnje. Zagotovo se bo komu zdel premajhen, ker smo se navadili na orjaške zaslona. So pa tudi ljubitelji starejših iPhonov in drugih malčkov, ki jim bo, vsaj na začetku, celo Pixel 3 prevelik.

Oblikovno ta fon ni presežek, kot že prejšnji, vključni z Nexusi, niso bili. Je pa vsaj zelena tipka pri belem modelu simpatična poteza, zaobljenost je dobra in ohišje so ob strani lepo oblekli v steklo, zadaj pa ta material premazali z nečim manj drsečim. Zato večino časa ne čutim potrebe po kakršnem koli ovitku. Za črnega se je na začetku govorilo, da precej hitro pridobiva praske, moj beli po več kot treh mesecih nima niti ene. Tudi iz rok mi še ni zletel. Še precej lahek je, zato mi je glede ergonomije všeč, me pa še vedo moti, da je tipka za vklop nad tisto za glasnost. No, obe vsaj dajeta dober občutek. Stiskanje za priklic Googlovega Pomočnika sicer deluje, a ne, kadar je jezik nastavljen na slovenščino. Zaščita proti vodi in prahu po standardu IP68 pa je zdaj med dragimi telefoni že skoraj obvezna.

Prejšnjič je še posebej na večjega letelo veliko pripomb glede zaslona. Meni se sicer ni zdel tako zelo slab, to pot pa moja glavna pripomba leti na svetilnost. Polna visoka ločljivost je za to diagonalo čisto ustrezna in prednosti OLED-a so zelo očitne, moram pa svetilnost ves čas držati na precej visoki nastavitvi, kar vpliva na trajanje baterije. Na soncu ravno še gre z vidljivostjo. Zanimivo je tudi, da so barvne nastavitve zelo podobne kot pri tistem »povprečnem« zaslonu iz 2 XL. Z nastavitvijo naravno so barve popolnoma blede, bolj anemične od bolnika, z ostalima dvema (poudarjeno in prilagodljivo) pa pretirano nasičene. Želel bi se kakšne srednje možnosti, ki bi bila bližje pravilnim barvam, a je žal ni. Kot že prej so spet na voljo informacije na izključenem zaslonu (always-on display), ki bi pogosto prišle prav, a sem to zadevo izklopil, ker pobere prevelik odstotek baterije. Tako se pač zanašam na dvojno trkanje po ekranu oz. preverjanje novih obvestil ter ostalih informacij na uri.

Baterija je zelo verjetno eden glavnih pomislekov pri odločanju za malega piksla. Kapaciteta nazivno ni nič posebnega, v praksi pa ima vzpone in padce. Najbolj jo obremenjuje fotoaparat, ker je očitno to najbolj intenzivna kombinacija zaslona in delovanja procesorja na najvišjih obratih. Ko sem na sejmu veliko fotografiral in/ali visel na mobilnem internetu, sem moral proti večeru posegati po zunanji bateriji. Drugače pa zlahka zdržim tudi dan in pol. Vendar sem se navadil, da ga na vsake toliko časa odložim na brezžični polnilnik, zato se niti ne obremenjujem, koliko odstotkov še imam. Pri induktivnem polnjenju je škoda samo to, da je hitri način rezerviran za »certificirane«, kar pomeni drage polnilnike. Na vseh, ki jih premorem, se telefon polni počasi, pri petih vatih.

Mislim pa, da ni dileme, zaradi česa bi moral Pixel 3 v ožjem izboru. Tudi čisti Android je na tem seznamu, vendar ta ni več tako pomemben, zdaj je Googlov fotoaparat  tista izstopajoča in nikjer drugod dosegljiva posebnost. Dobro, določeni tekmeci v teoriji ponujajo več (objektivov) in na marsikateri telefon se da (ročno) namestiti aplikacijo, vendar to ni to, ker je pomembna usklajenost programske in strojne opreme. Po samih »specifikacijah« bi lahko ta telefon kar takoj odpisal v družbi vrhunske konkurence, ampak to bi bila huronska napaka. Po mojih opažanjih ima najbolj napredne algoritme za obdelavo slike, tipala in objektivi pa so, čeprav na prvi pogled izgledajo, kot bi jih vzeli iz kakšnega telefona srednjega razreda, popolnoma prilagojeni tej obdelavi. Rezultati so z eno besedo – odlični.

Ekspertiza Googlovih inženirjev se je začela kazati tam nekje z Nexusom 6P. Ta je že zajemal izjemno lepe fotografije, mogoče z malo preveč šuma, njegova težava pa je bila počasnost. Nato so do prvega Pixla hitrost spravili v red in zdaj vsaka naslednja generacija še malo napreduje glede kvalitete in zmožnosti. V osnovi pa imajo fotografije zelo širok dinamični razpon (veliko podrobnosti tako v temnih kot v svetlih delih fotografije), naravne barve in lepo ohranjene detajle. Z redko katerega drugega mobilnika prihajajo fotografije, ki izgledajo tako “netelefonsko”. Večinoma se sicer algoritmi na vsak način izogibajo presvetlitvam, zato so pogosto posnetki nekoliko temnejših kot pri kakšnem drugem telefonu, še posebej Samsungovih. Vendar se to da hitro “popraviti”, medtem ko se fotografij s slabo dinamiko ne da z nobeno obdelavo spraviti na tak nivo, kot ga da od sebe Pixel. Deluje pa ta telefon daleč najbolje kot čista “trotlca”. Izbiranje točke izostritve ali spreminjanje osvetlitve pogosto daje slabše rezultate, kot če telefon samo usmerim v motiv in pustim “avtomatiki”, da postori, kar ima storiti. Večina vmešavanja kvečjemu poslabša dinamiko, razen če je res treba nekaj temnega toliko posvetliti, da se sploh vidi, pa naj v ozadju nastane karkoli.

Glede na Pixel 2 (XL) velike razlike ni. Podrobnosti v fotografijah je nekoliko več, dinamika za odtenek boljša, pretežno so se znebili kromatične aberacije v močnem soncu, še nekoliko sta izboljšana portretni način in nočni vid. Pri prvem Pixel še naprej izziva dogme, da se z enim samim objektivom ne da dobro izračunavati globine in tako aparat ne more razločiti med izostrenim objektom iz ozadjem, ki ga je treba umetno zamegliti. S kakršnimi koli softverskimi triki in zalogo informacij v oblaku telefon že to počne, je pogosto uspešnejši od katerega koli drugega, ki si pomaga z več lečami oz. tipali. Ne samo za prave portrete ljudi ali živali (te zazna samodejno), ta način – ki se mu zaradi napačnega prevoda reče pokončno – pogosto uporabljam tudi za fotografiranje različnih predmetov. Res je uporaben in osupljivo dober.

Nočni vid pa je nekaj podobnega, kot poznajo tudi Huaweijevi in v zadnjem času še nekateri drugi telefoni, ki zajemajo svetlobo dlje čas, lahko tudi nekaj sekund, in vse pridobljeno združijo v skoraj dnevno fotografijo v temi. Zelo je odvisno od okoliščin. Kadar svetloba niti ni tako slaba,  ni veliko razlike med običajnim načinom in nočnim vidom, kadar pa je res temno, slednji pokaže svoje čarovniške sposobnosti. Ne samo, da se vidi bistveno več, celo barve in detajli so pogosto na čisto spodobnem nivoju.  In zanimivo je tudi, da je zadeva zelo odporna na premikanje rok, skoraj vedno izpljune uporaben rezultat. Le tisto, kar se na motivu premika, se bo videlo kot črta. Včasih se celo podnevi splača fotografirati s tem načinom, vendar so razlike v resnici tako majhne, da tega večinoma ne počnem. Tudi zato, ker je skrit pod razdelkom Več, kajti med ostalimi načini se uporabnik enostavno pomika s potovanjem prsta levo-desno ali klikanjem na enega od njih.

Obstaja še način super res zoom, ki pa deluje samodejno, kadar se fotograf odloči, da bo približal motiv. V bistvu je to digitalni zum, ki izkorišča premikanje telefona v svoj prid, saj naj bi združevanje posnetkov, zamaknjenih za nekaj “pikslov”, dalo nekaj dodatnih podrobnosti. Rezultati so uporabni, a vendarle niso na ravni optičnega zuma, je pa izbiranje povečave izvedeno zanimivo. Najprej je treba dvakrat tapniti s prstom, tako kot za povečanje fotografije v galeriji, potem pa se pokaže skala s petimi poudarjenimi točkami od osnovne goriščnice do petkratne povečave. Če že, uporabljam dvakratno, včasih trikratno. Če mi kaj pri Pixlovem fotoaparatu ni všeč, je to zajemanje panoram, kjer se riše nekakšen nepregleden kvadrat, namesto fotografija v traku, kot pri večini ostalih. Pa tudi rezultati niso nič posebnega.

Morda bo koga zmotil en sam objektiv, medtem ko se marsikateri konkurent ponaša že s tremi ali celo štirimi. Ne rečem, včasih bi bilo zanimivo imeti širši kot ali pravi optični zum, vseeno pa imam raje najboljšo možno kvaliteto in zanesljivost pri enem objektivu kot kompromise pri večih. Sta pa, zanimivo, dva objektiva spredaj. Tako so selfiji lahko širši in to pogosto pride prav. Kakovost tam nekoliko zaostaja, a je vseeno kar solidna.

Pri videu je Pixel nekoliko bolj vsakdanji kot pri fotografiji. Snema 4K (vendar samo pri 30 sličicah na sekundo) in videi so v redu, z odličnim umirjanjem slike, vendar se kakšen iPhone ali Galaxy S v tem pogledu odreže še bolje. Tako glede slike, še posebej pa glede zvoka. Pri Googlu se pač osredotočajo na fotografijo in verjetno je tako kar prav.

Zvočnika, ki zavzameta kar lep del sprednje strani telefona, sta v tej generaciji podobno glasna kot v prejšnji, imata pa nekaj več posluha. Še posebej pri nizkih tonih sta boljša, kajti tam je dvojki precej zmanjkalo. Ni to Razer Phone 2, toda med “običajnimi” telefoni se malokateri približa Pixlovemu zvoku. Ali je to vredno kar zajetnega čela in brade namesto še malo večjega zaslona, pa je že vprašanje. Kljub prostoru spredaj in napredku tehnologije pa je čitalnik prstnih odtisov na zadnji strani in seveda deluje tako, kot od njega pričakujemo. Za odklepanje telefona, kadar je na mizi, lahko delno pomaga nastavitev pametnega odklepanja na lokacijo in/ali po bluetoothu povezane naprave. Ni pa več odklepanja z obrazom, ki je pri predhodniku še obstajalo v teh istih nastavitvah. Verjetno je bilo premalo varno.

Android na Pixlu je popolna Googlova predstavitev tega operacijskega sistema. To ni več »čisti« Android, ima določene dodatke, še posebej na osnovnem zaslonu. Z njega preprosto ne moreš umaknit iskalne vrstice in pripomočka z datumom in vremenom (ki pa včasih lahko izgine in ostane samo informacija o dnevu), pa tudi način upravljanja je ni ravno univerzalen. Pixli in telefoni s sistemom Android One zdaj uporabljajo to metodo s srednjo tipko, ki jo lahko ali pritisneš za domov ali povlečeš desno (in nato lahko še levo) za pomikanje med odprtimi aplikacijami, ter tipko nazaj, ki se prikaže po potrebi. Zadeva je malo konfuzna, tisto vlečenje je nenatančno in poteg navzgor, ki ali prikaže odprta okna ali predal z aplikacijami, prav tako lahko vnaša zmedo. Menda naj bi v desetici uvedli nekaj popravkov tega sistema in dobra novica za uporabnike Pixlov je, da bodo tega deležni prvi. Posodobitve so ažurne, po navadi nekje okrog petega v mesecu pride paket z varnostnim in določenimi drugimi popravki.

Kdor bo zdaj kupil Pixla, bo še naslednji dve leti deležen posodobitev, Google jih zagotavlja tri leta po prihodu novega modela v prodajo. Vsak kupec pa tri leta lahko izkorišča neomejen prostor v Googlovem oblaku za shranjevanje fotografij s Pixla v originalni ločljivosti. Pa tudi vsebina škatle je bogatejša kot pri večini konkurence. Poleg prilagojevalnika z USB-C na 3,5 mm, zvočnega izhoda pač ni, so zraven zelo solidne žične slušalke in še adapter na običajni USB.

Zelo pozitivno je tudi dejstvo, da je to daleč najbolj estetska in najmanj »najedljiva« izvedba Androida. Z nepotrebnimi obvestili večinoma obremenjuje samo aplikacijo Google Foto, ostale pa dajo mir. Prava milina v primerjavi s Hauaweiji, Samsungi in ostalo azijsko falango. Moja najljubša funkcionalnost, čeprav bo kdo zgrožen zaradi stalnega poslušanja mikrofona v telefonu, pa je prepoznavanje pesmi v ozadju. Kadar Pixel prepozna »komad«, to informacijo izpiše spodaj »vedno vključenem zaslonu« in med obvestili, kjer je potem mogoče klikniti za več informacij o pesmi in izvajalcu, v nastavitvah pa je celotna zgodovina preposlušane glasbe.

Ob telefonih s šestimi, osmimi, desetimi gigabajti pomnilnika ter 256 ali več gigabajti prostora za podatke ne morem mimo tega, da je tu osnovna konfiguracija 4/64 GB. Spet bi lahko kdo sklepal podobno kot pri fotoaparatu, še posebej glede pomnilnika. Glede na ceno bi zagotovo lahko vgradili dodatna dva gigabajta in mogoče bo za prihodnost s štirimi res šlo na tesno, za zdaj pa bi težko rekel, da je to premalo. Delovanje je hitro in gladko, mogoče je pri prvem zagonu fotoaparata (daleč najlažje je to storiti z dvojnim pritiskom na tipko za vklop) čakanja za kakšne pol sekunde preveč. Osebno s 64 GB brez težav shajam, vendar večino glasbe ter video vsebin sproti pretakam ter precej več snemam z drugimi napravami. Kdor želi na telefon spraviti obsežno zbirko, nameščati grafično intenzivne igre in podobno, bo najbrž bolj v stiski. Toda v Sloveniji različica s 128 GB ni naprodaj. Zanimivo bo videti, ali bo Telekom podprl e-SIM v tem telefonu. Ta se mi sicer zdi bolj uporaben za kakšen roaming, saj je lahko aktivna ena ali druga »simka«, obe naenkrat pa ne.

Ne bom okolišil. Pixel 3 nikakor ni idealen telefon. Nima najlepšega zaslona, ne dolgotrajne baterije, vprašanja glede zadostne količine pomnilnika za prihodnost so na mestu, manjka tudi kakšna fensi nova tehnologija, kot je prepoznava prstnih odtisov, integrirana v zaslona.  Vseeno pa je povsod dovolj dober, da ga njegov fantastičen fotoaparat zame povzdigne nad ostale. Dodaten bonus je prijeten in vedno posodobljen Android.

The post Google Pixel 3: Fotoaparat nad vsem in vsemi appeared first on Tehnozvezdje.

Uvoznik po naših informacijah že dobavlja omenjena telefona vsem operaterjem, kot prvi pa je Pixla 3 v prodajo dal Telemach.  Prihodnji teden naj bi sledil Pixel 3 XL pri Telekomu Slovenije, kmalu pa bo manjša trojka menda prišla tudi v ponudbo operaterja A1.

Dve glavni odliki krasita te telefone. Prva je čisti Googlov operacijski sistem z rednimi posodobitvami. Android je brez kakšne proizvajalčeve preobleke, v primerjavi z odprtokodno različico (AOSP) ima le določene Googlove elemente v uporabniškem vmesniku, denimo iskalno vrstico, hitri priklic Pomočnika, od različice devet naprej nov način upravljanja s potegi prsta namesto zaslonskimi tipkami, datumom in vremensko informacijo na vrhu zaslona ter »novičarskim« zaslonom levo od glavnega. Pixli prvi dobijo novo izdajo Androida in vsaka generacija ima zagotovljeni najmanj še dve naslednji generaciji operacijskega sistema, začetek vsakega meseca pa pride varnosti popravek, ki s seboj prinese še nekatere druge posodobitve in izboljšave. Poleg tega kupci dobijo neomejen prostor v Googlovem oblaku za nalaganje fotografij v polni ločljivosti.

In prav fotografija je druga odlika telefonov Pixel. Mogoče na prvi pogled enojen fotoaparat z dokaj majhnim tipalom ne obeta kaj posebnega, toda ta vtis ne bi mogel biti dlje od dejanskih rezultatov. Kajti ti so večino časa, to lahko potrdim kot uporabnik zadnjih dveh generacij teh telefonov, izvrstni. Googlovi inženirji so začeli trend t. i. računske fotografije in jo nedavno povzdignili še nivo višje. Algoritmi, optimizirani za fotografski sklop in procesor v telefonu, obsežne podatkovne zbirke in obdelava posnetkov z mislijo na kolikor toliko realističen končni rezultat, so korak pred vsemi ostalimi proizvajalci. Predvsem telefoni s svojim načinom HDR+ uspejo doseči večji dinamični razpon od tekmecev, portretni način kljub le enemu objektivu daje boljše rezultate kot aparati, ki »globino« merijo z dvema in več tipali, »nočni vid«, ki fotografijo zajema dlje časa, pa dobesedno spreminja noč v dan. Ročnih nastavitev, tako kot pri iPhonu, sicer ni, zato pa se da fotografirati v način RAW, in uporabnik je lahko ob pritisku na »sprožilec« prepričan, da se telefon ne bo zmotil. Mogoče določeni tekmeci ponujajo več fleksibilnosti, noben pa boljše kvalitete.

Tudi po ostalih karakteristikah sta trojki trdno v višjem razredu, res pa je, da zdaj prihajajo na trg modeli z novejšo generacijo procesorjev in da kakšna lastnost tudi manjka. Od tistih, ki so prisotne, velja izpostaviti še stereo zvočnika na sprednji strani, za oči, otip in oprijem prijeten premaz steklene zadnje strani, solidna zaslona OLED, brezžično polnjenje, podporo za e-SIM (vendar je lahko aktivna zgolj ena od obeh »simk« v telefonu, ne pa obe hkrati kot pri klasični dual SIM izvedbi) ter priložene zelo solidne slušalke USB-C. Zadnji podatek že nakazuje, da klasičnega izhoda za slušalke ni, kot tudi ne reže za pomnilniško kartico. Vgrajene shrambe je 64 ali 128 GB, Telemach za zdaj prodaja 64-gigabajtno različico, kar pa je v resnici čisto dovolj za veliko večino uporabnikov, tudi zame. Tudi glede pomnilnika, ki ga je 4 GB, bi se lahko kdo zmrdoval, da ga je premalo, a dejanska uporaba ne podpira takega zaključka.

Podobno kot pri Samsungovih Galaxyjih S10 in S10+ tudi tu ni resnejših razlik med malim in velikim modelom. Pixel 3 je za tiste, ki imajo rajši manjše telefone in jim s svojim 5,5-palčnim zaslonom (razmerje 18:9 in brez zareze) še vedno ponuja dovolj površine tako za zabavno vsebino kot za resnejša opravila. Tudi polna visoka ločljivost je čisto zadostna. Pixel 3 XL ima precej večji, 6,3-palčni zaslon z razmerjem 18,5:9 in ločljivostjo QHD+, vendar tudi eno največjih zarez sploh. Precejšnja razlika je še v bateriji, saj XL prinaša dodatnih 515 mAh, kar bi se moralo poznati pri daljši avtonomiji, pri čemer glavni porabnik ni zaslon, ampak fotoaparat. Kar glede na vso obdelavo, ki takrat poteka v ozadju, niti ni presenetljivo. Vse ostalo je pri obeh modelih enako.

Pri Telemachu so cene za Pixel 3 nekje na ravni Huaweija Mate 20 Pro in malo nad iPhonom XR z enako kapaciteto shrambe. Kako bosta Googlova telefona pozicionirana pri ostalih dveh operaterjih, pa bomo šele videli.

The post Googlovi Pixli so vendarle našli Slovenijo appeared first on Tehnozvezdje.

Fotoaparat že desetletja deluje na enak princip in zanimivo je, da tega ne spreminjajo niti najnovejši brezzrcalni modeli, ki so jih zasnovali povsem na novo. Med objektivom in filmom ali tipalom je zaklop, ki se na kratko – odvisno od časa osvetlitve, ki ga nastavi ali fotograf ali fotoaparat glede na ostale parametre – umakne oz. odpre, da svetloba pade na sredstvo zajemanja. Pri telefonih zaklopa ni, zato tudi ne zanj značilnega škljoca, ko skoči gor in spet nazaj dol. Prav tako ne lamel za spremenljivo zaslonko, razen pri redkih izjemah. Sistem enostavno vključi tipalo, kadar ga mora. Vsak od načinov ima prednosti in slabosti. Canonov inženir je na vprašanje, zakaj so pri modelu EOS R oz. razvijajočem se sistemu s povsem novim bajonetom ohranili zaklop, poudaril, da hočejo in želijo imeti popolno kontorolo nad tem, kar pade na tipalo. Po drugi strani pa s tem odpadejo triki računske fotografije, ki jih najbolj opazno razvijata omenjena telefonska proizvajalca.

Odsotnost zaklopa v kombinaciji z dokaj majhnim tipalom ter veliko računsko močjo omogoča marsikaj, česar pri klasičnih fotoaparatih preprosto še niso izvedli. Že nekaj časa poznamo napredne sisteme za HDR, ki v trenutku zajamejo deset ali celo petnajst posnetkov z različnimi osvetlitvami in jih združijo v končno fotografijo s precej boljšim dinamičnim razponom, kot ga sicer omogočata tipalo in objektiv. Razni triki za preračunavanje globine tekmujejo z brisanjem ozadja, ki ga ponuja široko odprta zaslonka pri velikem tipalu. Premikanje roke so inženirji uporabili za zajemanje dodatnih podrobnosti (isti posnetek z vsakič malo zamaknjenimi točkami) in s tem boljši digitalni zum. In že mogoče najbolj perspektivna od vseh teh fotonovotarij. Dolga ekspozicija, vendar uporabljena na povsem drugačen način.

Kadar pri klasičnem fotoaparatu uporabimo dolg čas, denimo par sekund, ga je treba postaviti na stojalo, zapreti zaslonko in tako naprej. Aparat zajame en sam posnetek. Telefon, v konkretnem primeru sta to Google Pixel 2 XL (trojke žal še nimam) in Huawei Mate 20 Pro, ta čas izkoristi drugače. Res podobno kot fotoaparat pridobiva dodatno svetlobo, vendar tako kot za HDR ves čas fotografira in analizira, na koncu pa vse skupaj združi v fotografijo, ki (lahko) izpade precej svetlejša od tiste v običajnem načinu. Saj tudi tam počne podobno, vendar ne z daljšo ekpozicijo. Kot bom pokazal, pa je odvisno od motiva, kakšna je pridobitev nočnega načina. Mogoče včasih vse skupaj zgleda že malo bizarno, ker telefon iz noči naredi skoraj dan, vendar sem prepričan, da bodo z nekaj vaje, popravki in tudi uporabnikove intervencije (pri Huaweiju je že možna) rezultati bolj realistični, tehnologija pa vsekakor ima velik potencial.

Huawei je način noč, kot mu rečejo v aplikaciji za fotografiranje, uvedel z modelom P20 Pro. Zdaj pa so ga prenesli tudi v Mate 20 Pro. Ko uporabnik v tem načinu pritisne na »sprožilec«, telefon glede na svoje izračune določi čas zbiranja svetlobe. Med tem časom je treba telefon držati pri miru. Lahko pa uporabnik zadevo tudi prekine, s tem, da še enkrat pritisne na tipko, ki se vmes spremeni v »stop«, ako se mu zazdi, da bi morala biti fotografija že dovolj svetla. Lahko pa tudi vnaprej nastavi čas po svoje. Googlovi telefoni Pixel so nočni pogled (Night Sight) dobili z zadnjo posodobitvijo fotografske aplikacije. Najde se ga v razdelku več (more), če pa telefon ugotovi, da je svetloba slaba, ga predlaga sam in uporabnik pride vanj z enim »klikom«. Deluje podobno kot Huaweijev, vendar je čas običajno krajši, približno dve sekundi ali manj, medtem ko Mate 20 Pro tipično zajema podatke štiri sekunde.

To je opis delovanja, kaj pa rezultati? Pri Googlu je razlika običajno ogromna, pri Huaweiju pa kakor kdaj. Najprej en Pixlov primer. Vidi se, da je druga fotografija svetlejša, da se v najbolj temnih predelih pokaže kakšen detajl, da pa je že nevarnost za kakšno presvetlitev in da barva neba postane nekoliko nenaravna.

In še en Huaweijev, s širokim kotom. Tukaj še celo večja razlika kot pri Pixlu.

V kakšnem drugem primeru, ko s svetlobo ne gre tako na tesno, je pri Mate 20 Pro zanemarljivo malo razlike. Malce svetlejša fasada cerkve in to je to.

Zato pa je je pri Pixlu še vedno kar precej. Kar daje vedeti, da Huaweijev telefon vsaj v določenih razmerah že brez dodatne pomoči zajame več svetlobe od Googlovega. In na tem primeru se vidi še, kako izgledajo premikajoči se motivi v nočnem pogledu.

Taka je nekako običajna pridobitev pri Huaweijevem telefonu. Nekaj več svetlosti, malo bolje se razbere besedilo na temni podlagi, opazi se kakšen detajl več.

Pixlova razlika je precej bolj izrazita. Če sta denimo v prvem primeru skala in napis precej zmazana, sta v drugem bistveno bolj detajlna.

Kadar je res čista tema, Huaweiju dodatno nabiranje informacij in svetlobe nič kaj dosti ne pomaga. Edino malo šuma se znebi, vidi pa se enako – nič.

Zato pa je Pixel v takem okoliščinah neverjeten, dela skoraj čudeže. Če na običajni fotografiji ni videti ničesar, se z nočnim pogledom kar naenkrat pojavijo znaki na ročici, obrisi merilnikov in zaslona, skratka vidi se, kaj smo fotografirali. Ni to posnetek za v album, da pa se čisto dobro pokazati, kaj je v prostoru.

Zato pa kdaj Mate 20 Pro uspe z nočnim načinom ustvariti bistveno boljši dinamični razpon. Denimo takole v povprečno osvetljeni cerkvi, v kakšni dvorani bi bilo najbrž podobno. Poglej denimo na oltarno sliko in hlače pevcev na desni.

Ker v običajnem načinu povečuje svetlost, hitro določene dele presvetli. Nočni način mu pomaga, da se to ne zgodi in da celotna fotografija izpade veliko bolje.

Kaj pa podnevi, se takrat tudi splača uporabljati nočno fotografiranje? Za Mate 20 Pro mogoče to celo drži. Dinamika se izboljša. Tule se denimo oblaki bolje vidijo, vagoni pa so svetlejši.

Medtem ko Pixlovi algoritmi HDR+ že v osnovi dobro opravijo svojo nalogo. Nočni pogled malenkostno pridoda k dinamičnemu razponu, vendar tudi običajno potegne barve na modro.

Tako kot je napredni HDR spremenil dojemanje mobilniške fotografije in njeno uporabnost, navsezadnje je moral letos na ta vlak odločno skočiti še Apple, imajo tudi zgoraj prikazani nočni načini veliko potenciala. Ob takem napredku s kombinacijo programske opreme in hitrega obdelovanja zajetega, bodo kmalu podatki o zaslonkah in velikosti tipala postali nepomembni. Čarovnija bo potekala nekje povsem drugje. Seveda pa bodo fotografski nostalgiki to izjemno težko preboleli.

The post Nočni način – nov prelomen skok pri fotografiranju s telefoni? appeared first on Tehnozvezdje.

Predstavili so ju na koncu, pa vseeno dajmo v ospredje telefona Pixel 3 in Pixel 3 XL. Letos imata oba zaslon z daljšim razmerjem (18:9 oz. 18,5:9), deluje pa manjši bistveno bolj eleganten, saj je brez zareze, ki je pri XL-u res ogromna. In ker je pri manjšem diagonala 5,5 palcev, bi utegnil biti povsem dovolj velik. Večji ima kar 6,3-palčni zaslon in višjo ločljivost  (QHD+ namesto FHD+). Toda Pixlov se ne kupi zaradi zaslona, niti ne zaradi procesorja (Snapdragon 845) ali kakšne druge strojne lastnosti, temveč zaradi dvojega. Res naprednega fotoaparata in programske opreme. Sledna je kajpak pretežno čisti Android, pač z Googlovimi poudarki, kot je Pomočnik na skoraj vsakem koraku.

Toda fotoaparat. Dvojka še zdaj dokazuje, da je Google pred vsemi ostalimi proizvajalci, s trojko pa so menda storili še korak ali dva naprej. Še naprej je glavni fotoaparat enojen, uporablja pa znova tipalo z dvojnimi točkami (za merjenje globine). Toda poleg hdr+, sistema, ki zajema množico različno osvetljenih fotografij in jih sestavlja v eno samo z včasih neverjetnim dinamičnim razponom in lepimi detajli, so zdaj dodali še kopico drugih trikov iz arzenala računske fotografije. Med drugim umetna inteligenca zna zajeti posnetek z nasmehom ob pravem času in ga ponuditi, četudi je uporabnik na sprožilec pritisnil malo kasneje ali prej. Funkcionalnost Super Res Zoom zajame več fotografij, vsako za nekaj »pikslov« premaknjeno, da iz teh dodatnih informacij lahko ponudi bolj čisto povečavo, kot če bi samo povečevala eno sam posnetek. V slabi svetlobi naj bi fotografije odpihnile iPhone XS. Možno je določiti, kam naj aparat ostri med premikanjem. Spredaj pa sta objektiva dva. Eden z običajno goriščnico in drugi, ki ponuja 184 odstotkov več širine kot iPhone. Primerjanje z bližnjo konkurenco je pač pomembno. Osebno pa se mi zdi najpomembnejše, da Google strojnega učenja in vseh opisanih računskih trikov ne uporablja za to, da bi fotografije naredil bolj vizualno privlačne, temveč so dejansko boljše in še vedno naravne.

Od ostalega je pri Pixlih novost brezžično polnjenje in če (bo)sta poveznjena na novi polnilnik, se jima bo spremenil uporabniški vmesnik ob zaklenjenem zaslonu. Namenski čip Titan skrbi za varnost podatkov in občutljivih informacij na telefonu. Zvočnika na sprednji strani sta skoraj pol glasnejša in menda tudi zvenita bolje. Poleg črne in bele so dodali še ne-rožnato barvo. Kar pa ostaja enako, je slaba distribucija, v Evropi bosta telefona znova naprodaj samo v Franciji, Italiji, Nemčiji, Španiji, Veliki Britaniji in na Irskem. In pa cene, saj Google še naprej posnema Apple in ne razume, da nima ne znamke, ne tako iskanih proizvodov, odnosov z operaterji in razvejane mreže, da bi bil lahko na enakem nivoju kot Apple ali Samsung. Pixel 3 bo v Nemčiji stal 849 ali 949 evrov (64 oz. 128 GB), Pixel 3 XL pa 949 ali 1049 evrov. Medtem se dvojko dobi že za petsto evrov. Novo.

Tretja Googlova naprava je Pixel Slate. Tablica, ki se jo z ovitkom-tipkovnico (ta ima tudi sledilno ploščico) spremeni v priložnostni prenosnik. Na njej teče sistem Chrome OS, precej predelan za tablično uporabo, zdaj z možnostjo uporabe dveh aplikacij naenkrat, pa tudi nameščenja programov za linux. Tablica ima »molekularni« zaslon, karkoli že to pomeni, z 12,3-palčno diagonalo. Poganjajo jo Intelovi procesorji osme generacije, od Celerona, prek m3 do i5 in i7.  Na voljo bo samo v ZDA, Kanadi in Veliki Britaniji, cene pa se bodo začele pri 599 evrih, brez ovitka. Ta bo stal dodatnih dvesto evrov. Najbolj smiselna konfiguracija z i5, 8 GB pomnilnika in 128 GB diska se bo ustavila na okroglem tisočaku. Najdražja (i7, 16/256 GB) bo veljala 1599 dolarjev. Skratka, kupaj s tipkovnico je vse skupaj v teritoriju resnih ultrabookov, zato v tem izdelku ne vidim dosti smisla.

Precej več bi ga lahko bila v napravici Google Home Hub. Ta bo imela prijazno ceno – 149 dolarjev. Bo pa to zvočnik za Googlovega Pomočnika, vendar s sedempalčnim zaslonom. Torej nekakšna kuhinjska ali dnevnosobna tablica, ki je mogoče uporabna še za pogovarjanje in ukazovanje. Všeč mi je, da nalašč niso vgradili kamere, in tako ljudem pustili nekaj zasebnosti.

The post Google iz zakladnice podatkov izvleče ogromno, kar pa mu še vedno nič ne pomaga pri prodaji appeared first on Tehnozvezdje.