Razer Phone 2: Zvok in slika, skoraj kot se šika
Matjaž Ropret 21. marca 2019 ob 09:00

Pri igričarskih prenosnikih je približno jasno, v katero smer bo šlo. V primerjavi z običajnimi imajo vgrajeno precej zmogljivejšo grafično kartico, mogoče tudi procesor, hlajenje je prilagojeno večjim obremenitvam, morda je prisoten zaslon s hitrejšim osveževanjem, glasnejši zvočniki in seveda dodatna (RGB) osvetlitev, pa še kakšna lastnost, ki je sicer ne srečamo v običajnih PC-jih. Za telefon je že težje določiti, kaj naj ga razlikuje od neigričarskega. Razerjev drugi poskus nekako napol uspešno dokazuje, da je »gejmerska« nadgradnja smiselna, in hodi po tanki črti med vsesplošno uporabnostjo ter ozko namembnostjo.

Razer Phone 2 ne izdaja svojega osnovnega namena. Povsem steklena zasnova je danes lastna mnogim telefonom in dokler ne zasveti, ni prav nič očitno, da logo na zadnji strani hoče posnemati tiste iz prenosnikov. Prav tako je zaslon treba izkusiti, da spoznaš njegovo posebnost, in zvočnike slišati, da jih lahko ceniš. Kdor bi to napravo samo pogledal, bi lahko odmahnil z roko, češ, velika in oglata škatla, nič posebnega.

Res je velik in malo zoprne oblike za kaj drugega, kot za igranje iger, kjer ne moti, da robovi niso vsaj malo zaobljeni. Ni pa to težak telefon. Ker stereo zvočnika zavzameta precej prostora, je zaslon še v razmerju 16:9, ki je v zadnjem letu skoraj izginilo. Nič narobe, čeprav se ne bi branil nekaj ožje zadeve, še posebej pri tej oglatosti. Zaslon je LCD, vendar z razlogom, ker ponuja najhitrejše osveževanje v katerem koli telefonu. Lahko ga nastaviš na 120 Hz in takrat je pomikanje po vsebini res gladko, brez trohice zatikanja. Potem nastavitve ponujajo še vmesnih 90 Hz in klasičnih 60 Hz. Pri teh se res vidi razlika. Ampak, ironično, bolj pri drsenju skozi objave na facebooku ali twitterju kot v igrah. Avti v dirkačini čisto lepo drvijo pri kateri koli nastavitvi. Sam zaslon pa je lep in kontrasten ter precej svetel, nikoli ni bilo potrebe, da bi svetlost povečeval čez polovico. Je pa slabo delovalo samodejno prilagajanje, saj je v temnejšem prostoru konstantno povsem zatemnjevalo zaslon, tako da se v igrah že ni več dobro videlo, kaj se dogaja.

Zanimivo je, da v Razerju niso navijali hitrosti procesorja Snapdragon 845, rekel pa bi, da so zagotovili vsaj, da lahko dlje časa deluje pri polnih obremenitvah kot v kakšnem drugem telefonu. Ob daljšem igranju je bil telefon malo topel, ampak ni bilo nič hujšega. Seveda je skoraj odveč poudarjati, da nisem nikoli opazil kakšnega zatikanja ali preskromnih zmogljivosti za najvišje nastavitve grafike. In prav tu tiči problem igričarskih telefonov. Android preprosto ne ponuja iger, ki bi zahtevale ekstremno zmogljiv hardver. Zato je po svoje logično, da se tako Razer kot konkurenti osredotočajo na druge vidike, kjer lahko ponudijo dodano vrednost za gejmerje. Pri Telefonu Dve sta poleg 120-herčnega zaslona to še zvočnika. Res sta glasna in z vklopljenim »izboljševanjem« Dolby Atmos je tudi zvok kar na nivoju. Še vedno je slabši od povprečnega zvočnika bluetooth, toda basov in globine je precej več kot pri običajnih mobilnikih. Ti pogosto godejo zelo tanko, Razerjev zvok je bolj poln. Vseeno se bolje izkaže v igrah in filmih kot za glasbene užitke. Eksplozije, hrumenje in stereo žvižganje, vse to pa res impresivno.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Tare pa ta fon enaka težava kot tudi igričarske prenosnike. Trajanje baterije, namreč. Že res, da je njena kapaciteta 4000 mAh, toda osveževanje zaslona, njegova ločljivost, priganjanje procesorja in glasno bobnenje terjajo svoj davek. Saj večinoma zdrži cel dan, kaj več pa že ne. Igričarska seansa bi lahko trajala kakšne štiri ure, potem bi bilo treba iskati polnilnik. Podprto je sicer tudi brezžično polnjenje, celo hitre sorte, ampak to med igranjem nič ne pomaga. Pa tudi nasploh je tuljava vgrajena nekje na spodnjem delu telefona (zgoraj predvidevam, da je hladilni cevovod), zato ne deluje običajna taktika, da telefon spustiš na sredino induktivnega podstavka. Zgodilo se mi je celo, da je zvečer telefon zaznal kontakt in prikazal, da se polni, potem pa se je očitno ravno toliko premaknil, da sem ga zjutraj z enako tretjinsko napolnjenostjo lahko samo prestavil na kabel, da je hitro pridobil nekaj odstotkov. Še nekaj besed o čitalniku prstnih odtisov ob strani. Ko sem imel telefon v rokah, je deloval brezhibno. Kadar je bil na mizi, pa sem imel težave z odklepanjem.

Razer Chroma, kot se reče osvetljenemu znaku na zadnji strani, je zanimiv dodatek, ampak na koncu koncev nepotreben. Telefon pač gledaš s sprednje, ne z zadnje strani. Drugim pa niti ni treba vedeti, da si dobil(a) obvestilo. Da se sicer prilagajati barvo in način, kako kače posvetijo. Kul, toda nihče ne bo kupil telefona zaradi tega. Bi ga pa lahko zaradi vodotesnosti, ki je prvi generaciji manjkala. Želel bi si še nekoliko več shrambe kot 64 GB. Že res, da lahko vstavim pomnilniško kartico, ampak ta je precej počasnejša od vgrajenega bliskovnega pomnilnika, grafično intenzivne igre pa zasedejo od enega do dveh gigabajtov.

Prvi poskus se tudi fotografsko ni posrečil. Tokrat je dvojni fotoaparat, ki poleg standardne goriščnice prinaša še dvakratni »zum«, recimo temu – uporaben. V normalni svetlobi večinoma zajema fotografije, za katere bi vsakdo dejal, da so v redu. Malo »mehke« (drugače povedano, bi lahko nekoliko povečali ostrenje robov, torej so pretiravali v drugo smer kot večina ostalih proizvajalcev) in vedno vlečejo nekoliko na vijolično. V nobenem pogledu niso vrhunske, niti glede barv, detajlov ali HDR-ja, nikakor pa niso slabe. Razen, kadar je protisvetlobe preveč ali kadar zum zamoči in je slika neostra, kar niti ni tako redko. Bolj ko pa svetloba pada, slabše je vse skupaj. Lahko bi kdo trdil, da za fon, ki je primarno namenjen gejmanju, fotografske sposobnosti niso tako pomembne. Toda že večkrat sem poudaril, da šteje vsestranskost. Še posebej pri napravi, ki ni ravno poceni, ampak se spogleduje s tekmeci, ki so fotografsko res v špici.

Prav v tej kombinaciji precejšnje uporabnostne enodimenzionalnosti in cene pa tiči Razerjev problem. Zaradi določenih slabosti in neprijazne ergonomije si težko predstavljam, da bi to reč uporabljal kot primarni telefon. Z veseljem pa bi ga imel za sekundarnega, s katerim bi si krajšal večere in pavze med delom. Na srečo je zdaj že nekoliko cenejši in tako ni prehud udarec, tudi če bi si ga privoščil samo za zraven. Lahko pa bi izdelali različico brez fotoaparatov in samo z wifi-jem, mogoče še malenkost večjo, kar bi zadevo precej pocenilo, toda njene ključne lastnosti bi ostale. Tak mini Razer Tab pa za največ 400 evrov kupim pri priči.

Razer Phone 2
  • Oblika in izdelava
  • Zaslon
  • Fotoaparat
  • Delovanje
  • Programska oprema
  • Cena (pri večini operaterjev in trgovcev, a ne pri vseh)
3.7

Naj kupim?

Odvisno je od tega, kaj ti je pri telefonu pomembno. Za igre in gledanje filmov si težko zamislim kakšno primernejšo (ravno še) žepno napravo. Za večino ostalih vsakdanjih opravil pa zlahka.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja