Prej je dohiteval, z Mate 20 Pro Huawei že prehiteva
Matjaž Ropret 26. novembra 2018 ob 17:31

Huaweiju je uspel izjemno hiter in velik skok od neznanega proizvajalca telefonov prek vse močnejšega izzivalca najboljših do enega narekovalcev tempa in razvoja. Vseeno pa smo vse do letos v testih njegovih izdelkov ponavljali podobno mantro – zelo so dobri, skoraj na nivoju najbolj naprednih, vendar ne čisto, in z malo res izstopajočimi lastnostmi. S P20 Pro in še posebej z novim Mate 20 Pro se tudi to spreminja. Slednji dejansko premore nekaj tehnologij in zmožnosti, ki jih modeli drugih proizvajalcev ne ponujajo.

Najprej je tu fotoaparat. Lahko se zapletemo v akademsko debato, ali je najboljši ali ni. Pa tudi, ali do konca izkoristi hardver, ki ga ima na voljo. Nekaterim so njegovi rezultati všeč, drugim malo manj zaradi še vedno pretiranega poseganja umetne inteligence in algoritmov za zapisovanje v datoteke jpg. Toda take fleksibilnosti, kot jo dobiš s tem telefonom, drugod večinoma ni. Že rezultati s samodejnim načinom so na visokem nivoju in za dodatek je še nočni način, kadar običajni zajame premalo svetlobe. Kdor namesto naprednega hdr-ja želi več nadzora in manj vmešavanja »pameti«, lahko fotografira v ročnem načinu. Tiste fotografije imajo poleg take osvetlitve, kot si jo je zamislil fotograf, tudi manj izrazite kontraste in poudarjene robove objektov, iz surovega zapisa (dng) pa se tudi da izvleči marsikaj, seveda z nekaj ukvarjanja v ustreznem programu za obdelovanje fotografij. Za igranje je na voljo še zamegljevanje ozadja (zaslonka) ter portretni način.

Predvsem pa fleksibilnost omogočajo trije objektivi. Poleg običajne goriščnice sta na voljo še ekstremno široka (približno 16 mm) in teleobjektiv (80 mm) ter dodatno kombinacija optične in digitalne povečave (135 mm). Še posebej široka je dobrodošla, ker je kakovost res spodobna, skoraj taka kot pri glavnem objektivu. Seveda so posnetki rahlo »sodčkasti«, pa spet ne pretirano. Pri »zumu« se pozna manjše tipalo in manj točk, še vedno pa je lahko uporaben, posebej v dobri svetlobi. Odločitev za opustitev črno-belega tipala in vključitev širokokotnega objektiva je bila zagotovo dobra in pravilna. Zanimivo pa bo videti, če lahko Huawei skozi programske nadgradnje še kaj izboljša ta fotoaparat in kako ga bo razvijal naprej v prihodnjih modelih.

Naslednje področje je biometrija. Verjetno je Apple, ko je snoval lanski iPhone X, predpostavil dvoje. V prvi vrsti, da v zaslon integrirani čitalniki prstnih odtisov, čeprav se je takrat o njih že precej govorilo, še niso tako blizu množični resničnosti. In poleg tega še, da bo imel s tehnologijo Face ID, pomanjšanim Kinectom, znova nekaj let prednosti pred konkurenco. In se je zato odločil za prehod na prepoznavanje obraza namesto (začasne) prestavitve čitalnika prstnih odtisov s sprednje strani telefona, dokler ne bi omenjena tehnologija postala dovolj zrela. Izkazalo se je, da sta bili obe predpostavki precej pesimistični. V prodaji je namreč že več telefonov, pri katerih je prepoznava prstnih odtisov neposredno v zaslonu, pa tudi povsem enakovredna obrazna biometrija je že tu.

Prav Mate 20 Pro ponuja oboje. Glede čitalnika prstnih odtisov v zaslonu so mnenja deljena. Kritiki poudarjajo, da je počasnejši kot tisti, ki smo jih bili navajeni v zadnjih letih – še posebej Huaweijevi so bili že od nekaj izjemno hitri in tudi zanesljivi –, in da pogosteje ne prepozna prsta kot se je to dogajalo pri klasičnih. Toda osebno mi je nova rešitev povšeči. Res je, da prepoznava traja malo dlje, nekje med pol sekunde in sekundo. Vendar s tem nimam problemov, pustim prst dovolj dolgo na steklu, pa kaj. Zanesljivost pa je pri meni odlična, zadeva zataji samo, kadar imam mokre prste, kar pa velja tudi za vse ostale. Pa še animacija je zanimiva in po nekaj dneh že točno veš, kam položiti prst, še preden se nariše krogec. Čitalnik na sprednji strani pa se mi zdi priročen zato, ker pogosto hočem kaj preveriti na telefonu, ki leži malo stran od mene na mizi, pa ga nočem prijemati v roke.

Toda vsem, ki se jim ne ljubi čakat, priporočam obrazno odklepanje. Z njim je telefon pogosto odklenjen v hipu, vsekakor še preden bi sploh uspel kaj pritisniti. Deluje pa praktično v vsem razmerah. V normalni svetlobi, v temi, na soncu, s kapo, z očali. Ne opazim kakšne zaznavne razlike v primerjavi z jabolčno implementacijo, le da je Huaweijeva verjetno še hitrejša. In da ni treba (če tako nastaviš) nič s prstom potegniti po zaslonu, temveč je ta neposredno odklenjen.

Kakovost zaslona pa zaradi prepoznave prstnih odtisov nič ne trpi. In čeprav mogoče na osnovi specifikacij tega ne bi bilo mogoče sklepati, je tokratni OLED bistveno boljši od lanskega v Mate 10 Pro. Malo pa tudi od tega v P20 Pro. Še posebej črna je tokrat veliko bolj črna, saj lani kljub zaslonski tehnologiji, ki obljublja čisto črnino, ni bila taka. Precej izboljšana pa je tudi kalibracija ostalih barv. Bela je tokrat bela, ne vleče na modro ali rumeno, kot se rado dogaja. Lepo pa bi bilo, če bi Huawei ponudil še kakšno dodatno možnost prilagajanja velikosti ikon in besedila (angl. scaling), ker je zdaj ponekod visoka ločljivost dobro izkoriščena, drugod pa malo manj.

In nenazadnje še baterija ter polnjenje. Kar 4200 mAh kapacitete je več kot dovolj za cel dan, v enem mesecu nikoli nisem prišel blizu temu, da bi moral telefon dodatni polnit pred spanjem. Kar pa sem občasno vseeno storil na brezžičnem polnilniku. Kadar si eden za drugim sledita ne pretirano intenzivna dneva, baterija lahko zdrži do konca drugega, sicer pa se na dvodnevno avtonomijo vseeno ne gre zanašati. Je pa žično polnjenje res hitro, že s kakšnim univerzalnim polnilnikom, ki podpira enega od hitrih protokolov, kaj šele s priloženim. Z njim telefon od 30 do 80 odstotkov napolnjenosti pride v približno pol ure. Hitrega brezžičnega še nisem uspel preizkusiti, ker Huaweijev polnilnika še ni prišel do mene. Z ostalimi pa sicer ni brzinsko, zato pa je lahko telefon dovolj pogosto na elektriki, da je vedno, kadar se z njim nekam odpraviš, na stotih odstotkih. Kar seveda velja za vsakega, ki podpira induktivno polnjenje, nima pa vsak tako velike baterije kot Mate 20 Pro in enako učinkovitega procesorja, kot je Kirin 980.

Obratno brezžično polnjenje se mi zdi luštna ideja, je pa za zdaj nisem uspel konkretno izkoristiti. Mislim, da bi najbolj prav prišla za polnjenje ure ali škatlice s popolnoma brezžičnimi slušalkami. Vendar nobena od tovrstnih naprav, ki jih uporabljam, ne podpira takega načina pridobivanja energije. Vedno je problem, če nekaj predstaviš brez konkretnega ekosistema v ozadju. Za polnjenje drugega telefona bi sicer šlo, to sem preizkusil, vendar z nekaj omejitvami. Prva je ta, da bi skoraj morala biti oba v ovitku in po možnosti še nekako speta skupaj, drugače se tisti, ki naj bi dobival energijo, zelo hitro odpelje z elegantnega, a drsečega Mate 20 Pro, in veselja je konec. Kar tudi pomeni, da se greš lahko nekaj takega samo nekje, kjer telefona počivata na mizi, denimo med kavo ali kosilom. V žepu ali nahrbtniku takega polnjenja ne moreš izvajati. Bi pa na ravni podlegi dobil tistih nekaj odstotkov za kak nujen klic ali poslano sporočilo/e-pošto, kaj dosti več pa verjetno ne. Pri uri ali slušalkah si predstavljam, da bi lahko dodal soka za nekaj ur delovanja, hkrati pa telefonu ne bi odvzel toliko, da bi bil potem tam v škripcih.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja