Apple iPhone XS max: Maksimalno spoliran za maksi ceno
Matjaž Ropret 5. novembra 2018 ob 06:55

V enem od intervjujev še preden se je vrnil v Apple (najdeš ga na Netflixu), je Steve Jobs ocenil, da je podjetje ob njegovem odhodu z Macintoshem imelo desetletno prednost pred vso konkurenco in jo v naslednjih desetih letih uspelo zapraviti. Nekaj podobnega je najbrž leta 2007 veljalo tudi za iPhone (in tri leta kasneje za iPad). Kje pa smo zdaj, so jabolka še vedno boljša od vsega ostalega sadja ali jih res rešuje samo še kozmetika in znakec na zadnji strani? Pri iPadu dileme ni, s telefoni je malo bolj vprašljivo, navsezadnje je konkurenca hujša.

Deset es maks, ja, tako se izgovori XS Max, je novi iPhone z vrha ponudbe. Kar je bil prej Plus, je zdaj Max. Enak kot XS, ampak večji. Z večjim zaslonom in baterijo, pa bolj ali manj identičnimi ostalimi tehničnimi lastnostmi. Za sto evrov več. Bolje rečeno, še sto evrov več, ker je že XS salamensko drag. In tako gre maksi iFon resno v cenovni teritorij tankih in lahkih prenosnikov. Še na Applovem domačem trgu (ZDA), kaj šele tukaj, kjer so vse cene dodatno napihnjene, kot da valutni tečaji ne bi več veljali, ampak se vse dela kar po formuli »za ceno v evrih vzemi enako številko kot v dolarjih in dodaj sto ali dvesto za dobro mero.« Odlično za profit in razveseljevanje delničarjev, precej manj za iskalce dobre vrednosti za denar in vse, ki so se navadli na iPhone ter za nič na svetu ne bi presedlali kam drugam. Njim bi z veseljem priporočil maksija, ker je res dober, pa ga za tisočaka in pol pri najboljši volji ne morem, to je preprosto preveč. Res je, operaterske ponudbe malce omilijo bolečino in ponudba se začne slabih dvesto evrov nižje, ampak 64 GB je za tako napravo premalo, treba je skočiti na 256 GB. Optimalno bi bilo 128 GB, tako glede zadostnega kapacitete kot cenovno, toda Apple take možnosti ne ponuja. Dobro vedo, kakšno cenovno politiko je treba nastaviti za optimiranje dobičkov.

Nobenega dvoma pa ni, da je Maks boljši od Plusa. Ne samo strojno, je bistveno prijetnejši, prijaznejši, modernejši telefon za uporabo. Če je bil Plus zoprna, preširoka lopata z ne ravno ogromno zaslonske površine, je novinec eleganten in v nobeno smer prevelik. Res ga ni težko uporabljati, je še vedno dovolj ozek in tudi pretirano drseč ni. Niti zadaj, še manj pa ob strani, kjer je zdaj aluminij premazan z nečim, kar daje boljši oprijem. Zaslon pa je velik in lep, res uporaben za marsikakšno opravilo. Z eno aplikacijo naenkrat, to je res, toda prehajanje iz ene v drugo je tako hitro, da odsotnost »večopravilnosti« ni večja pomanjkljivost. In resnici na ljubo to tudi na androidnih telefonih zelo redko uporabljam. XS je fin, še eden zadnjih branikov majhnih in simpatičnih telefonov, toda če bi se sam odločal med njima, bi zelo verjetno izbral Maksimilijana.

Rad bi rekel, da tudi zaradi baterije, pa bi bilo to majhno pretiravanje. Ker med resnimi napori ne zdrži tako zelo dolgo. Optimizacija za obdobja, ko telefon ne počne kaj dosti, je odlična. Celo zaslon ali prenos podatkov nista pretirano požrešna in z, recimo temu normalno uporabo se da brez večjih težav prikrmariti do večera. Toda na sejmu, kjer sem ves čas še fotografiral in občasno snemal, objavljal zadeve in tako naprej, sem moral popoldne iz nahrbtnika vleči zunanjo baterijo, sicer bi bil iPhone še preden bi prišel nazaj do hotela vsaj globoko v rdečem, če že ne povsem prazen. Ob tem, da to sploh ni bil telefon za primarno komunikacijo. O dveh dnevih trajanja baterije, kar je pri cenejšem iPhone XR povsem realno, tukaj ni mogoče niti sanjati.

 

Kje je potem, razen v velikosti zaslona, napredek v primerjavi s prejšnjo generacijo jabolčnih telefonov? Najbolj očitno pri fotoaparatu. Tu je Apple v zadnjih letih ne samo izgubil svojo prednost, ampak dejansko zaostal za najboljšimi. Zdaj spet lovi priključek. Izboljšani algoritmi za HDR so velik korak naprej in fotografije so primerljive s Pixlovimi. Googlov telefon pa je glede tega trenutno merilo za vse ostale. Kako se to vidi? Na posnetkih je veliko manj presvetljenih delčkov, boljše so podrobnosti v teminah in podobno. Ob tem, da iPhone celotne posnetke izpljune svetlejše kot Pixel, kar pomeni, da se bodo večini populacije zdeli »lepši«. Razen dinamike, boljšega izogibanja »prežganim« motivom in kvalitetnejšim fotografijam v slabi svetlobi, ki pa še vedno niso nič posebnega, večjega napredka resnici na ljubo ni. Obe kombinaciji tipala in leč omogoča približno enako kot prej. Dvakratna optična povečava je uporabna, a po kakovosti zaostaja za glavnim objektivom. Video je malce izboljšan, kot tudi portretni način, a to so pričakovani generacijski koraki naprej, ki so predvsem posledica izpopolnjenih algoritmov in zmogljivejšega glavnega procesorja, ki vse te bite obdeluje. Glavni fotoaparat v vseh novih iPhonih je zelo dober in res uporaben tudi za kakšno novinarsko in drugo delo, ki vključuje veliko fotografiranja in uporabo teh rezultatov za kaj več kot samo zasebne namene. Ni pa tako izpopolnjen kot v Pixlih ali tako fleksibilen kot pri najnovejšem Huaweijevem Mate 20 Pro. Ne dvomim, da bo večina kupcev zelo zadovoljnih. Tudi meni je všeč, da je obdelava posnetkov, kar se tiče barv, kontrastov in ostrine še vedno v mejah normale. Manj je dobrodošlo »azijsko« glajenje kože pri selfijevskem fotoaparatu, ki pa ga bodo menda odpravili, ali pa so ga celo že. Kakor koli, na sprednji strani fotografsko ni nič novega.

Zaslon ne samo, da je večji kot pri X ali XS, menda je tudi boljši od že tako zelo kvalitetnega OLED-a v lanskem modelu. Zelo verjetno, kdo bo to opazil, razen laboratorijev, pa ne vem. Dejstvo je, da je barvna kalibracija odlična in da jo s sistemom True Tone telefon zelo dobro prilagaja okoliški svetlobi. Tako je bela za oči vedno bela, ne vleče na modro, rumeno ali rdečo, kot pri večini drugih mobilnih naprav. In seveda je črna res črna in slika je jasna in svetla. In še vedno je zgoraj zareza, ki jo večino časa odmisliš, vseeno pa kdaj tudi opaziš, sploh v kakšnem videu, kjer je dogajanje bolj na levi strani. Je pa zvočnik dober in v navezi s spodnjim sta tandem, kakršnih je malo v telefonskem svetu.

Podobno večina ne bo znala izkoristiti še hitrejšega procesorja. Že prej ni bilo kakšnih pripomb na odzivnost sistema in zdaj je samo še bolje. Igre seveda lahko izpadejo odlično, če razvijalci izkoristijo sposobnosti silicija. Novi iPhone je preklemansko zmogljiva reč, verjetno kar preveč za svojo obliko in namembnost. Še posebej, ker Apple še vedno ne omogoča česa takega, kot je denimo Samsungov DeX.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Lani je bilo veliko govora o Applovi opustitvi čitalnika prstnih odtisov (Touch ID), ki ga je nadomestilo odklepanje z obrazom (Face ID). Letos je ta tranzicija skoraj dokončana, saj imajo vsi trije novinci nov sistem in enako velja tudi za tablice iPad Pro. Samo še stari modeli iPhonov, ki so še v prodaji, in običajni iPad še vztrajajo pri Touch ID. Toda prej ali slej bo najbrž celotna mobilna stran prešla na Face ID, prstni odtisi pa se bodo kot biometrična metoda obdržali v prenosnikih. Letošnja tehnologija v zarezi ni kaj dosti drugačna od lanske, deluje pa še malo bolj zanesljivo in hitreje. Ne tako hipno kot odklepanje s prstnim odtisom, toda dovolj hitro, da je takrat, ko se uporabnik nameni potegniti s prstom po zaslonu – brez tega še vedno ne gre – telefon že odklenjen. In v vsem času, kar sem preizkušal najprej XS Max ter zatem še XR, se mi praktično ni zgodilo, da me sistem ne bi prepoznal. V običajni svetlobi, na soncu ali v temi. S korekcijskimi očali, sončnimi očali, kapo in še čim, ni bilo primera, ko bi ga kaj zmedlo. Ne pretiravam, če rečem, da je Face ID 99-odstotno zanesljiv. Še vedno ni idealna rešitev za vse situacije, deluje pa zdaj najmanj enako dobro, ko je Touch ID kdajkoli deloval, ker so tam vedno lahko težave z mokrimi, izsušenimi ali razdrapanimi prsti.

V sistemu iOS tudi vse po starem. Nekatere zadeve so še vedno navdušujoče in druge še naprej frustrirajoče. Z vidika lepote aplikacij ali izkoriščenosti zaslonske površine ga ni boljšega. Prav tako ni bolj intuitivnega načina za upravljanje s potegi prsta (ker pač tipke domov ni več in androidne implementacije res niso najboljše). Z vidika fleksibilnost in uporabnikove izbire pa ga najbrž ni slabšega. Nenavadna je tudi Applova trma pri držanju nastavitev zunaj aplikacij, kamor bi sodile (fotoaparat!). Ali njegova nezmožnost vključiti številke ter ločila na prvi nivo tipkovnice ter ponuditi ključne informacije na izključenem zaslonu (always-on display), še posebej, če je ta OLED, ter končno nekaj storiti z obvestili. Dejsto, da še vedno ni slovenščine in še kakšnega drugega jezika, pa je naravnost sramotno. Vseeno rad uporabljam iOS, kadar ga, hkrati me v določenih vidikih pogosto nervira, vse skupaj pa se že leta kaj dosti ne spreminja. Kar pomeni, da se nekdanje vodstvo manjša.

Kje je ob vsem naštetem še kakšna Applova prednost? Pri fotoaparatu gre bolj za lovljenje konkurence kot za narekovanje tempa, Touch ID je samo druga pot do istega cilja in letos so nedvomno bolj zanimivi podzaslonski čitalniki prstnih odtisov kot pomanjšani kinecti, »polnozaslonska« oblika ni več nič posebnega, lepe zaslone tako ali tako dobavljajo proizvajalci, ki jih tudi sami vgrajujejo v svoje telefone, morda jih le ne znajo tako dobro kalibrirati. Mogoče je procesor oz. sistem na čipu A12 Bionic res pred vsemi ostalimi. Verjetno je tudi pozornost do detajlov pri jabolčnih izdelkih še vedno večja kot kjerkoli drugod, čeravno ne več taka kot v Jobsovih časih. Kakšne nove tehnologije tokrat nismo bili deležni, vse skupaj je samo poliranje že znanega. Ostaja pa Apple eden redkih, pogosto kar edini, ki zna vse to združiti v koherenten, zaokrožen, dodelan, atraktiven in v vseh vidikih izpopolnjen paket. Vse to velja za iPhone XS Max, res dober mobilnik z baterijo kot edino omembe vredno hibo. Telefon, ki zna navduševati kot napredna tehnološka igrača ali kot resno delovno orodje. Vendar tudi telefon, ki ga (novega) pri takih cenah niti v sanjah ne bi kupil.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja