Vtisi po prvem resnejšem druženju z novo polnoformatno brezzrcalno falango
Matjaž Ropret 1. oktobra 2018 ob 06:26

Po poletnih najavah dveh novih fotografskih sistemov, sem zdaj na sejmu Photokina in ob njem imel priložnost oba aparata iz Nikonove družine Z in Canonovega EOS-a R tudi malo bližje in konkretneje pogledati. Obenem pa smo slišali še napoved platforme na osnovi Leicinega bajoneta L, kjer bo s svojimi aparati v glavni vlogi nastopal Panasonic. Tudi Lumixa S1R sem že lahko vsaj potežkal in preizkusil tipke, nisem pa ga mogel vključiti in z njim fotografirati, kot sem s prej omenjeno trojico.

 

Pri podobi in velikosti aparata sta tako Nikon kot Canon odjadrala nekoliko stran od tega, česar smo bili doslej vajeni od teh znamk. Še posebej, če se omejimo na zrcalnorefleksne aparate, ki naj bi jih novinci sčasoma nadomestili. Nikon se je morda malce zgledoval po Sonyju, vseeno pa sta Z6 in Z7 dovolj drugačna od drugih, da sta takoj prepoznavna. Če ne po drugem, po precej strmi, »aerodinamični« liniji na predelu, kjer ni več prizme, ampak samo povišanje ohišja zaradi elektronskega kukala. Tega sicer vsi ohranjajo na sredini, samo nekateri brezzrcalniki z manjšimi tipali jih imajo na levi. Nikona sta najmanjša in najtanjša. Kljub temu je tipk precej. Še posebej mi je všeč mala štirismerna gobica, nekaj podobnega ima tudi Sonyjev A7III, saj je z njo mogoče izbirati točko ostrenja. Priročno, če samodejno ostrenje ne zadane želenega.

Tudi začetni objektivi so Nikonovi manjši od Canonovih, a (verjetno tudi zaradi tega) manj izstopajoči in v roki manj premijski.  Za marsikakšno nalogo bodo nedvomno v redu, a tudi na novinarsko konferenco povabljeni Nikonovi fotografski ambasadorji so imeli kar težave pri pojasnjevanju, zakaj bodo za marsikatere projekte še vedno uporabljali preverjena D850 in D5. Kot glavni prednosti Z7 so izpostavljali predvsem priročnosti in neslišnost, seveda pa bi morala biti kakovost fotografij in videa vsaj na podobni, če ne višji ravni. Kakšnega testnega posnetka žal nisem mogel odnesti s seboj, ker nimam nobene kartice XQD, novi Z7 pa podpira samo te. Zaklop je lahko res neslišen, seveda z omejitvami (pri sinhronizaciji bliskavice in še čem), v običajnem načinu pa spusti tudi ne pretirano glasen sk-ck. Vrtljivega zaslona pri taki vrsti aparata verjetno ne bi zelo pogrešal, toda konkurenca ga ponuja.

Canonov EOS R je precej drugačen aparat od Nikonove dvojice. V osnovi sicer ni namenjen profesionalcem, ampak je prej na ravni (precej cenejšega) modela 6D in oblikovno rahlo navdahnjen s prejšnjo Canonovo brezzrcalno družino EOS M. Pa vendar v roki deluje bolj profi, bolj konkretno. In z res obilico možnosti precej bolj prilagodljiv od česar koli, kar je ta japonski proizvajalec doslej imel v ponudbi. Veliko tipk in kolesc je mogoče prosto ali v kombinaciji nastavljati, novi objektivi imajo denimo dodaten obroč za hitro spreminjanje želene nastavitve, npr. občutljivosti ISO, kar poznamo z resnih žepnih fotoaparatov. Zato je tudi eden od prilagojevalnikov za stare objektive tak, da ima vključen ta obroč. Zraven iskala pa je na dotik ali poteg občutljiv predel, ki je tudi priročen za določene hitre spremembe.

Še posebej všeč pa mi je nov fotografski način Fv (»flexible priority«), poleg klasičnih PASM. Pri njem so na zgornjem zaslončku štiri postavke – čas, zaslonka, osvetlitev in ISO. S kombinacijo koleščkov zadaj in zgoraj se nato fotograf(inja) sprehaja med njimi in jih spreminja, tako da je to lahko ali skoraj povsem ročni način ali pa aparat prilagaja ostale tri vrednosti, če so na Auto. Za ostrenje pa je mogoče izbrati kombinacijo sledenja obrazom in določanja točke na zaslonu na dotik, kar deluje presenetljivo v redu. Morda ni tako fino, kot Nikonova gobica, toda kombinacija se zdi kar uporabna.

Predstavnik proizvajalca je zatrdil, da je zaradi (za dva cm) manjše razdalje med tipalom in zadnjo lečo, ter večjim premerom slednje, mogoče izdelati boljše (ostrejše) in pa tudi manjše objektive kot za v osnovi tri desetletja bajonet EF. Toda vsaj na začetku bolj kaže na osredotočanje na »boljše« kot na »manjše«. Razen 35-ke so ostali trije objektivi veliki in bolj namenjeni močnim rokam, saj masa doseže tudi kilogram in pol pri 28-70 f/2. Vseeno se v prihodnje nadejam še česa manj zastrašujočega. Zaklop je nekoliko glasnejši kot pri Nikonu, a se ga tudi tu da povsem utišati. Nad jasnostjo kukala se pri nobenem od novincev ne morem pritoževati, EOS R pa ima še klasičen Canonov vrtljiv zaslon, to pa, če nič drugega, ponuja zaščito, kadar aparat ni v uporabi. Glede posnetkov – detajli in dinamika tudi pri zapisu jpg dajejo zelo dober prvi vtis.

Medtem Panasonic nikoli v desetletju, odkar izdeluje brezzrcalnike – z njimi je začel med prvimi – ni dajal prioritete majhnosti. Če je bilo treba, je raje na račun kakšnega milimetra in grama več vgradil nekaj dodatne tehnologije in/ali zatesnjenosti ohišja. Sodeč po prototipu, ki sem ga lahko vzel v roke na Photokini, bo tudi tokrat tako. Trenutni S1R je bolj oglat in opazno debelejši tudi od Canona, kaj šele od Nikona. Toda držalo je konkretno in ergonomija dobra, verjetno bo tudi zaradi svetlobno močnih objektivov, ki zagotovo ne bodo majhni in lahki, malce večje in težje ohišje čisto sprejemljivo in primerno. Tipk in koleščkov bo precej, česar bodo profesionalci nedvomno veseli.

Panasonicova S1 in S1R bosta očitno edina od te nove falange, ki bosta zares nagovarjala profesionalne uporabnike. Nikona in Canon so nedvomno zanimivi, pa vendar ne zamenjujejo najzmogljivejših dslr-jev teh znamk. Povečujejo izbiro in vnašajo nekaj novega elana v to področje, toda še enkrat lahko napišem, da so jih – že, kolikor se to sliši čudno – izdali pretežno kot protiutež Sonyjevemu A7III (in delno A9) za ohranjanje zvestih uporabnikov. Z njimi bodo vsaj kratkoročno najbrž tudi dobro zaslužili. Če ne bi Sony naredil takega preskoka pri omenjenih aparatih, se dvojici Canikon še ne bi zelo mudilo in bi lahko še malo čakala s predstavitvijo tega, kar je bilo v razvojnih laboratorijih. Pa niti zdaj ne more biti povsem mirna, ker je tretja sedmica cenejša in še vedno tehnološko naprednejša. A tudi Sony mora pozorno spremljati, kako se bosta prijela Z in R, da bo lahko prilagajal svoje naslednje poteze. Zagotovo bo v prihodnjih mesecih na njegovo stran prestopil kakšen slaven fotograf manj, kot bi brez novih konkurenčnih sistemov. Tisti, ki se ukvarjajo z videom, pa bodo zagotovo želeli počakati do pomladi in dejanskega prihoda Panasonicovih novincev v trgovine. Že zaradi 4K pri 60 sličicah na sekundo, verjetno pa bo vanju prešlo še marsikaj iz GH5(s). Toda kdor nima fetiša na polni format, si bo lahko kmalu za tisočaka in pol kupil Fujifilmov X-T3 s tipalom velikosti APS-C, ki je manjši od vseh naštetih, prav tako pa zmore 4K/60 (10-bitni 4:2:0 interno in 4:2:2 preko HDMI).

Za zdaj tako še ni jasno, kakšne dobrobiti zares prinašajo novi sistemi, v vsakem primeru pa je lepo videti, da so se dinozavri zbudili. Manjšim proizvajalcem, kot sta Olympus in Pentax, bo zdaj še težje. Zelo verjetno bodo morali kmalu tudi sami pokazati kakšen nov sistem ali se pridružiti komu, denimo združbi okrog bajoneta L. Za kupce pa vse skupaj resda pomeni več izbire, a tudi višje cene, saj noben od proizvajalcev ni začel prav nizko in znova se kaže enak trend, ko smo ga spremljali že v prvem brezzrcalnem valu (m4/3, Sony Nex, Nikon 1, itd). Aparati so bolj simpatični, včasih tudi tehnološko sodobnejši, toda pod črto zmogljivejši zrcalnorefleksni modeli še naprej ostajajo cenejši in z redkimi izjemami edina resna orodja za profesionalce.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja