Te dni je minilo petnajst let, odkar je pokojni Steve Jobs v eni od dvoran kongresnega centra Moscone v San Franciscu prvič potrdil obstoj naprave z imenom iPhone, s pomočjo več ne povsem polno delujočih prototipov prikazal njene lastnosti in delovanje ter obelodanil začetek prodaje čez približno pol leta. Vsi vemo, kaj je širokozaslonski prenosni glasbeni predvajalnik, telefon in internetni komunikator, združen v eno, sprožil in transformiral, toda mnogi so na začetku dvomili, pravzaprav povsem upravičeno. Prva generacija nikakor ni bila brez napak, celo za pravi pametni telefon bi jo težko označili, in zelo malo operaterjev jo je prodajalo. Uspeh ni bil kar tako zagotovljen. Pa vendar, gledano nazaj, nikakor presenetljiv. Lahko pa ocenimo še, kje je iPhone danes in malce poškilimo v stekleno kroglo, kaj si lahko obetamo v prihodnosti.
Tri, a v bistvu ena
Jobs je svoj prelomni nastop začel, kot da kani predstaviti tri ločene naprave. Šele čez čas je publiko vprašal, ali je dojela, da ves čas govori o enem samem izdelku z omenjenimi tremi ključnimi namembnostmi. Teh ni izbral kar slučajno, ampak so bile povsem logične. Ipod je bil takrat ena Applovih glavnih naprav in dodajanje večjega (barvnega) zaslona, ki bi omogočal še razširitev v sfero videa, je bilo zagotovo eden naslednjih korakov. Govorice, da bo podjetje predstavilo svoj telefon, po debaklu z Rokrjem pod okriljem Motorole, so bile že nekaj mesecev pred tem zelo glasne. Le da si nihče ni zares predstavljal, kakšen bo. Dostop do interneta in iz tega izhajajoče možnosti je bil glede na ostale takratne »pametne« naprave – Blackberry, Windows Mobile, Palm, … – prav tako nujen. Niso se pa med te osrednje »naprave«, godne za fuzijo, uvrstili fotoaparat (in video kamera), navigacija, merilnik telesne aktivnosti, denarnica in še druge, ki smo jih kasneje pretežno zamenjali s »telefoni«.
Lahko je bilo takrat odpraviti iPhone kot funkcionalno omejeno in predrago reč ter hiteti z opisovanjem, kaj vse konkurenca zmore, česar odrešenik med mobilniki (še pred predstavitvijo so ga nekateri v angleščini označevali kot Jesus Phone) ne omogoča ali bistveno slabše. Toda kdor je hotel in je premogel dovolj širine, da se ni zapiral zgolj v »specifikacije« in nabor različnih, četudi nedorečenih in slabo izvedenih zmožnosti, je tudi lahko hitro uvidel, kakšno spremembo načina uporabe prinašajo (za tiste čase) velik zaslon s podporo večprstnemu dotikanju za upravljanje, v primerjavi z ostalimi, ki so se zanašali ali na tipke ali na pisalo, povsem predrugačen uporabniški vmesnik in prenos Applovih dobrih idej z drugih področij na klasične trdnjave mobilne telefonije. Pogosto smo čez nekaj let, ko se je prejšnje Nokijino kraljestvo sesulo v prah, razliko med filozofijama podjetij opisovali s tem, da so v Applu zmanjšali osebni računalnik na žepno velikost in nanj naložili programe za vse tisto, kar naj bi opravljal mobilni telefon, medtem ko so v Nokii poskušali mobilnemu telefonu (z nič dosti zmogljivejšo strojno osnovo) dodati čim več funkcionalnosti. Slednje se je neizbežno odrazilo v pravih špagetih programske kode, od koder ni bilo izhoda (razen v Android ali Windows Phone, pri čemer je, morda prav zaradi te misije nastavljeno vodstvo podjetja izbralo napačno možnost), in mestoma obupni uporabniški izkušnji.
Hitro odpravljanje pomanjkljivosti in šah – mat
Dokler niso leto kasneje (2008) uvedli pravih, ne zgolj spletnih aplikacij in tržnice zanje (App Store), je bil iPhone bolj polovično pametni telefon. Toda že prvi je dovolj dobro nakazal, kakšne so priložnosti in kam bo vse skupaj šlo, pa tudi ponudil toliko užitka pri uporabi, da nobena pomanjkljivost skorajda ni štela. Ko sta 3G in še posebej 3GS prinesla pravo pametno platformo, dober fotoaparat, konkretno internetno povezljivost (v mobilnih omrežjih) in odpravila številne hibe prve generacije, je bilo vse jasno. Štirica je dokončno zapečatila Applovo prevlado, škodovati ji ni mogla niti afer(ica) z »napačnim držanjem,« ker inženirji v kovinskem ogrodju niso predvideli prekinitev za pot radijskih valov na pravih mestih. Že od začetka je bila ključna integracija strojne in programske opreme v čudovito delujočo celoto, ki še zdaj ostaja glavna Applova prednost pred androidnim svetom. S seboj prinaša tudi učinkovito zapiranje v prelepi, a vendarle omejeni vrtiček, ki ga je težko še kdaj zapustiti.
Moja najljubša v vseh teh letih sta nosila oznaki pet in deset (slednji z rimsko številko, torej X). Petica (jeseni 2012) ima zame še vedno najboljši dizajn od vseh, ki ga je seveda Apple z modeloma 12 in 13 poskušal posnemati, a ne deluje več enako dobro kot pri precej manjših merah, kjer je bila oglatost prednost, ne ergonomska ovira. Deset za deseto obletnico (jeseni 2017) pa je bil prvi z zaslonom OLED in tudi prvi (skoraj) celozaslonski iPhone, brez spodnje tipke domov. Resda zgoraj z zarezo, ki še zdaj vztraja, pa vendar bistveno bolj moderen že na pogled. In še zdaj, dobra štiri leta kasneje, je več kot samo uporaben telefon. Pri prvem v komplet sodi tudi 5s, ki sem ga približno eno leto uporabljal kot svoj primarni telefon, dokler se nisem dokončno odločil, da tako majhni zasloni (meril je štiri palce v diagonalo) sodijo le še v popise zgodovine, kajti zraven sem vedno nosil še nekaj androidnega s približno pet cm večjim ekranom.
Vrnitev v prihodnost
Aktualna serija 13 je Applu dobro uspela, njen še največji problem je dobavljivost, saj je telefone vse od začetka prodaje lani septembra oz. oktobra kar težko kupiti, še posebej pri nekaterih operaterjih in točno določene kombinacije barv in velikosti pomnilnika. Ironično je največja pridobitev te generacije trajanje delovanja z enim polnjenjem, saj je bil ameriški proizvajalec dolga leta znan po tem, da vgrajuje baterije z bistveno manjšo kapaciteto kot androidni proizvajalci, več je dal na estetiko (čim tanjše ohišje) in vse skupaj opravičeval z mantro »baterija zdrži cel dan.« Kot da se je po odhodu dolgoletnega glavnega oblikovalca Jonyja Ivea zgodil nekakšen zasuk, je zdaj avtonomija med prioritetami. Še posebej največji od aktualnih modelov, 13 Pro Max, je pravi šampion v tem pogledu, zaloge je dovolj za dva polna, natrpana delovna dneva. A tudi ostali so boljši od serije 12 in od večine neposrednih konkurentov z drugim operacijskim sistemom. Tu se znova kažejo dobrobiti slovite integracije in optimizacije, ki jo lahko izvede zgolj podjetje z lastnim razvojem tako programske opreme kot ključnih hardverskih sestavin, še posebej procesorja.
Lepa izboljšava je še na fotografskem in video področju, celo v primerjavi z neposrednimi predhodniki, a se je treba v to poglobiti ter napravo uporabljati za malodane profesionalne namene. Vsakdanje fotografije se resnici na ljubo ne bodo opazno razlikovale od tistih, ki jih zmorejo dvanajstice. Po drugi strani pa je v oba modela Pro tokrat vgrajeno večje glavno tipalo, ki ga je lani imel zgolj Pro Max, in tudi nov teleobjektiv s trikratno optično povečavo, kar je določena pridobitev v primerjavi s prejšnjo 2- ali 2,5-kratno. Žal »običajni« 13 kot tudi Mini ostajata pri le dveh objektivih. Prav tako sta izpadla pri naprednejšem zaslonu, saj se dvojica Pro ponaša z OLED-om z dinamičnim osveževanjem do 120 Hz. Nekateri niti ne bodo opazili večje razlike, a tisti, ki smo že navajeni bolj gladkega pomikanja vsebine na zaslonih s hitrejšim osveževanjem, bi le težko še šli nazaj na 60 Hz.
Apple novosti dozira postopno in premišljeno. Zato veliko drugega novega serija 13 ni prinesla. Marsikdo bi si želel osrednje fotografsko tipalo z več milijoni pik, ki ga bodo verjetno vgradili šele takrat, ko bodo prepričani, da bo kvaliteta posnetega videa najmanj enako dobra, če ne boljša od zdajšnje, (spet) izredno optimizirane. Prav tako še ni periskopskega zuma, ki ga nekateri proizvajalci promovirajo že več let. Zareza vztraja, čeprav so ostali prešli ali na luknjico za selfijevski fotoaparat ali celo na podzaslonsko fotografsko tipalo. Hitrejše žično polnjenje ali prenos podatkov po kablu se kar izmikata. O Applovem preizkušanju prepogljivih zaslonov smo že lahko kaj slišali, o kakšnih konkretnih načrtih za tovrstno napravo pa še ničesar.
Linija iPhone 14 bi lahko vendarle prinesla luknjico v zaslonu namesto zareze, kar pa ne pomeni slovesa prepoznave obraza za odklepanje, tehnologijo zanj bodo samo nekoliko pomanjšali in skrili, kot najbrž tudi ne vrnitve čitalnika prstnih odtisov. Nekatere tablice iPad ga resda imajo v stranski tipki, zato povsem izključeno ni, a vseeno malo verjetno. Že nekaj časa ugibamo, kaj bo Apple storil s priključkom. Končni cilj je zagotovo telefon brez priključkov za vtikanje kablov, kako blizu smo temu, česar se sam niti ne veselim pretirano, pa je težko reči. Verjetno Apple prav zaradi zasledovanja tega cilja (in seveda zaradi ekosistema naprav, certificiranih za priključek Lightning, s čimer dobro zasluži) odlaša z vgradnjo priključka USB-C, kar pa bo morda vseeno moral storiti zaradi direktive Evropske unije. In če bodo v podjetju presodili, da iPhone brez odprtin še ne more tako kmalu postati resničnost, bi lahko že letos dobili USB-C.
Iphone 5 je bil na vrsti pet let, X pa deset let po prvem. Torej je prav 2022 tisto leto, ko bi me Apple lahko znova z nečim navdušil.
Brez komentarjev