Ravno pri takšnih projektih hitro postane jasno, kako tanka je meja med uporabno digitalizacijo in občutkom, da je okolica nenadoma precej bolj transparentna, kot smo bili vajeni.

Lasersko skeniranje je danes ena najbolj natančnih tehnik izdelave tridimenzionalnih modelov oziroma digitalnih dvojčkov prostora. Tehnologijo LiDAR uporabljajo robotski sesalniki za navigacijo po stanovanju, sodobni avtomobili za sisteme samodejne vožnje, že dolgo pa jo uporabljajo tudi geodeti, arhitekti, gradbeniki in arheologi. Omogoča izredno natančen zajem prostora, pri katerem sistem praktično izriše okolico v obliki milijonov posameznih točk.

Princip delovanja je razmeroma preprost. Vsaj teoretično. V praksi je izvedba bistveno zahtevnejša, kar lepo pokaže podatek, da je projekt zajema celotne Slovenije trajal tri leta.

Tehnologija LiDAR, kar pomeni Light Detection and Ranging, deluje tako, da oddajnik vsako sekundo proti tlom in objektom pošilja ogromno število ozkih laserskih žarkov. Ko se žarki odbijejo od površine, jih sprejme tipalo, ki na podlagi časa povratka zelo natančno izračuna oddaljenost posamezne točke.

Milijoni takšnih meritev ustvarijo tako imenovani oblak točk. Vsaka točka predstavlja natančno določeno mesto v prostoru z znano oddaljenostjo in smerjo. Ko sistem združi vse podatke, nastane tridimenzionalni model okolice. Nato sledi še dolgotrajna obdelava podatkov, filtriranje napak in pogosto tudi obarvanje modela, da postane ta bolj razumljiv.

Prav obdelava je eden glavnih razlogov, da takšni projekti trajajo zelo dolgo. Poleg tega se hitro pokaže še ena težava. Model nikoli ne predstavlja popolnoma aktualnega stanja. Objektov, ki med skeniranjem še niso obstajali, v modelu ni. Enako velja za stavbe ali druge elemente, ki so bili medtem odstranjeni.

Če želi država ohraniti uporabnost in verodostojnost modela CLSS, bo morala postopek redno ponavljati. Geodetska uprava Republike Slovenije je podatke zbirala med letoma 2023 in 2025, pri čemer je bilo vsako leto posnetih približno tretjina države.

Sam pregledovalnik je razmeroma preprost za uporabo, čeprav se na trenutke zdi, da je nalaganje podatkov nekoliko počasno. Na desni strani je klasičen zemljevid oziroma letalski posnetek z iskalnikom naslovov, na levi pa tridimenzionalni model z vrsto uporabnih orodij.

Model upravljate z miško in tipko Shift. Pogled približujete, oddaljujete in vrtite, dokler ne najdete kota, ki vam najbolj ustreza. Nato pridejo na vrsto precej uporabnejša orodja. Med njimi so merjenje razdalje, višine, naklona, površine in celo prostornine objektov. Sistem omogoča dokaj natančne meritve brez potrebe po specializirani programski opremi ali registraciji.

Prav odprtost podatkov je po eni strani največja prednost projekta. Arhitekti, projektanti, geodeti, raziskovalci in občine lahko do podatkov dostopajo brez večjih omejitev. Takšni modeli so uporabni pri načrtovanju infrastrukture, analizi poplavnih območij, prostorskem načrtovanju in celo pri zaščiti kulturne dediščine. Toda po drugi strani odprt dostop pomeni tudi, da lahko vsakdo precej podrobno raziskuje okolico. Čeprav model ne prikazuje notranjosti stavb in ne razkriva osebnih podatkov, nekatere zmoti že občutek, da je njegov dom postal del javno dostopnega digitalnega dvojčka države.

To sicer ni nova dilema. Podobna vprašanja so se pojavila že ob uvedbi satelitskih posnetkov visoke ločljivosti in kasneje pri Googlovem pogledu z ravni ulice. Sprva je bilo veliko pomislekov glede zasebnosti, danes pa je večina takšne storitve sprejela kot nekaj povsem običajnega.

The post Je šla država z digitalizacijo tokrat predaleč? appeared first on Tehnozvezdje.

Pri skupnem ozaveščanju sodelujemo že 18 let – s skupno donacijo 180.000 EUR društvo podpiramo v številnih aktivnostih za preventivo in podporo ženskam z diagnozo rak dojk in njihovim bližnjim. Tanja Španić, izvršna direktorica Združenja Europa Donna Slovenija, je ob prejemu donacije povedala:

»Zahvaljujemo se podjetjema Samsung in Telekom Slovenije za dolgoletno podporo pri osveščanju o raku dojk. Skozi leta smo z vašimi donacijami omogočili podporo ženskam in njihovim bližnjim ob soočanju z boleznijo in nadgrajevali programe združenja. Verjamemo, da lahko skupaj ustvarjamo pomembne korake – tako pri izboljšanju kakovosti življenja žensk, ki so se srečale z diagnozo raka, kot pri osveščanju širše javnosti o pomenu preventive in zgodnjega odkrivanja.«

Oktobra, ki je mednarodni mesec ozaveščanja o raku dojk in ga zaznamujejo roza pentlje, sta Samsung in Telekom Slovenije pripravila posebno ponudbo dobrodelnih mobitelov Pink Ribbon Modri Fon oktobra po akcijski ceni na obroke: mobitel Samsung Galaxy A56 256 GB (24 x 13 EUR, pri čemer je prihranek glede na redno ceno 217 EUR) in mobitel Samsung Galaxy A26 256 GB (24 x 9,50 EUR, pri čemer pa je prihranek glede na redno ceno 141 EUR). Tako so tudi kupci mobitelov vključeni v ozaveščanje zgodnjega odkrivanja bolezni, kar vpliva na večjo stopnjo ozdravljivosti raka dojk. Z nakupom t. i. Pink Ribbon mobitelov pa tudi sami podprejo aktivnosti ozaveščanja in podpore.

V Telekomu Slovenije so tudi letos organizirali rožnati pohod za zaposlene, družinske člane in članice Združenja Europa Donna Slovenija, ki združuje željo po gibanju, povezovanju in podpori, tokrat na Blegoš. Pohodniki so v znak podpore nosili rožnata oblačila in pentlje, mednarodni simbol ozaveščanja o raku dojk. Udeleženke in udeleženci so prejeli simbolična darila, ki jih je podarilo Modro jabolko – program Telekoma Slovenije za spodbujanje zdravega življenjskega sloga.

Kot sponzor košarkarske ekipe Cedevita Olimpija in dolgoletni partner Združenja Europa Donna Slovenija pa so v Telekomu Slovenije na tekmo BKT EuroCupa Cedevita Olimpija proti solunskem Arisu v Stožicah povabili svoje poslovne partnerje ter z žrebom več zaposlenim omogočili brezplačen ogled tekme. Večer je potekal v znamenju rožnatega oktobra, zmaga ljubljanskega kluba pa je dala sporočilu večera #RozaOktober še dodaten zagon v prizadevanjih proti tej bolezni.

Rožnate pentlje so na voljo tudi v centrih Telekoma Slovenije, tako da si jih lahko obiskovalci nadenejo in se na ta način pridružijo ozaveščanju v rožnatem oktobru.

The post Že 18 let akcij in donacij za ozaveščanje o raku dojk appeared first on Tehnozvezdje.

Samsung in Telekom Slovenije že 18 let skupaj z Združenjem Europa Donna Slovenija ozaveščata o raku dojk. Tudi letos bosta z donacijo v višini 10.000 evrov podprla Slovensko združenje za boj proti raku dojk – Europa Donna. V 18. letih je skupna vrednost donacij 180.000 evrov Združenju Europa Donna Slovenija pripomoglo k razvoju njihovih programov pomoči za ženske z diagnozo rak dojk in njihove bližnje. Ob tem pa lahko oktobra, ki je mednarodni mesec ozaveščanja o raku dojk, v ponudbi Modri Fon Oktobra pri Telekomu Slovenije izberete enega od dobrodelnih, t. i. Pink Ribbon mobitelov – Samsung Galaxy A56 256 GB ali Samsung Galaxy A26 256 GB. Z nakupom se tako tudi vi pridružite skupni zgodbi ozaveščanja in podpore.

Skrb zase je temelj našega zdravja. Zdrav način življenja, redno mesečno samopregledovanje dojk in zgodnje odkrivanje so ključni za dobro ozdravljivost raka dojk. Ta je sicer eden najpogostejših rakov pri ženskah, a je dobro ozdravljiv, če ga odkrijemo dovolj zgodaj. Zato Samsung in Telekom Slovenije skupaj z Europa Donna spodbujata ženske k rednemu mesečnemu samopregledovanju in pravočasnemu obisku zdravnika, če zaznamo morebitne spremembe.

Povezani v ozaveščanju o raku dojk pri Telekomu Slovenije v sodelovanju s Samsungom vsako leto pripravijo tudi posebno ponudbo dobrodelnih mobitelov Pink Ribbon Modri Fon Oktobra, ki sta na voljo po posebej ugodni akcijski ceni ob vezavi za 24 mesecev. Letos sta to Samsung Galaxy A56 256 GB z osupljivo kamero za 312 evrov (pri nakupu na obroke 24 x 13 evrov je prihranek med redno in akcijsko ceno 217 evra) in Samsung Galaxy A26 256 GB z zmogljivo baterijo za 228 evrov (pri nakupu na obroke 24 x 9,50 evra je prihranek med redno in akcijsko ceno 141 evrov).

Ambasadorka letošnje kampanje Modri Fon Oktobra je Irena Capuder, članica Združenja Europa Donna Slovenija, ki s svojo življenjsko izkušnjo spodbuja pogum in skrb zase: »Ko se povežemo, je lažje – skupaj najdemo moč, si damo podporo in upanje. Zato želim biti glas vseh žensk z rakom dojke in pokazati, da je mogoče iti naprej, še posebej, ko si obkrožen z ljudmi, ki te razumejo in stojijo ob tebi.«

Združenje Europa Donna Slovenija deluje od leta 1997 in danes povezuje več kot 3.600 članic in članov, ki so opravili več kot 100.000 ur prostovoljnega dela. Poslanstvo združenja je ozaveščanje o raku dojk in nudenje celostne podpore bolnicam ter njihovim svojcem. Danes po vsej Sloveniji deluje več lokalnih skupin (Podravje, Obala in Kras; Posavje, Savinjska, Zgornja Gorenjska, Bela Krajina, Gornja Radgona), ki izvajajo številne aktivnosti. Do sedaj so izvedli več kot 9.000 individualnih svetovanj, 511 predavanj z več kot 17.000 udeleženci in 18 seminarjev. Ob tem redno izvajajo program ROZA za psihosocialno podporo bolnicam in njihovim svojcem, različne športne aktivnosti, nudijo pravno pomoč in finančno podporo ter podporo bolnicam v specializiranih sekcijah: za mlade bolnice, matere z izkušnjo raka in ženske z napredovalim rakom.

V pomoč pri rednem in pravilnem samopregledovanju dojk je ženskam na voljo tudi brezplačna mobilna aplikacija Breast Test. Aplikacija ponuja slikovna navodila, menstrualni koledarček in mesečni opomnik za samopregled. Poleg tega omogoča beleženje telesne aktivnosti in morebitnih sprememb, s čimer uporabnice dobijo pregled vseh pomembnih informacij na enem mestu. Aplikacijo lahko prenesete iz trgovine Google Play ali App Store.

The post Samsung in Telekom Slovenije že 18 let podpirata Združenje Europa Donna Slovenija appeared first on Tehnozvezdje.

Na portalu lokacije.si so zbrani javno dostopni podatki o vrednotenju nepremičnim, skupaj z nekaterimi morda ravno tako zanimivimi. Evidentno je, da ga ni naredila javna uprava, kajti za kaj takšnega preveč gladko deluje in je pretirano preprost (če niste zaznali cinizma, naj povem, da je nameren). Vseeno ni brez napak. Manka vizualno razumljiva legenda z opisom, kaj pomenijo različne barve v oznakah nepremičnin. Modra barva označuje nepremičnine, ovrednotene s podpovprečnimi vrednostmi, medtem ko so z rdečo ali oranžno označene najdražje. Z vijolično so obarvane tiste, za katere je znano, kdaj so bile prodane in z zeleno nepremičnine v najemu.

Portal je izdelalo podjetje Realis z željo na prijazen in razumljiv način predstaviti stanje na nepremičninskem trgu.

Portal ne vsebuje osebnih podatkov o lastnikih oziroma boste našli zgolj stvari, ki so že tako ali drugače javno dostopne. Osrednji vir zanje je namreč Geodetska uprava. Po kliku na »objekt« zanimanja se na desni strani odpre okno z grafičnim prikazom etaž, opisom nepremičnine, skupno vrednostjo in ceno na kvadratni meter, izračunom morebitnega davka glede na trenuten vladni predlog ter v primeru prodaje datum in najema višina najemnine. Zanimivo se je poigrati za zadnjim podatkom (zelene označbe), saj so uradne vrednosti najemnin opazno nižje od tistih, za katere vemo, da jih morajo najemniki plačevati. Razlog je jasen in nedvoumen. Najemodajalci niso pripravljeni državi plačati, kolikor ji pripada.

Ob pregledovanju podatkov ni izključen čustveni vrtiljak. Po eni strani si nadvse želimo, da je nepremičnina zaradi morebitnega davka ovrednotena čim manj, a nam po drugi strani ni všeč, da je sosedova dražja. »Kako to, ko je dotrajana in neprimerna, ter bi jo vsak zrušil?« Ali, “Kako to, da je kvadratni meter tiste pod hribom vreden še enkrat toliko, ko brez resnega naprezanja v klanec do nje sploh ne prideš?« Vsi smo krvavi pod kožo!

Morebiti je ravno to razlog, da so se nekateri pritožili na urad Informacijske pooblaščenke, ki mora zadevo preveriti in razsoditi. Toda glede na vir in vrsto podatkov, ne pričakujem težav. Vse skupaj me zelo spominja na portal, ki je pred leti beležil okužbe s koronavirusom in je bil ravno tako sad zasebne pobude. Če se je država lotila ovrednotenja nepremičnim, zakaj ne bi potem na kup dali vseh javno dostopnih podatkov (oni tega zagotovo ne bodo storili), ki daje »bogatejšo« sliko o naši okolici.

The post NEDELJSKI NASVET: Koliko je vredna sosedova … appeared first on Tehnozvezdje.

Ko sem še v televizijskem Dnevniku slišal, da »Google Slovenijo dobro pozna, saj je že l. 2013 začel snemati njene ulice za storitev Ulični pogled (Street View),« sem lahko samo še zavzdihnil. Govora je o podjetju, ki »ve« verjetno največ na tem svetu, in to ne primarno zaradi snemanja med vožnjo po ulicah in cestah. Toda, ostanimo pri tematiki.

Google bo v prihodnjih dveh letih omenjeni znesek prispeval »kot del prizadevanj za pomoč pri ustvarjanju digitalnega, vključujočega in trajnostnega okrevanja slovenskega gospodarstva.« Tako pravi sporočilo za javnost po slovesnem podpisu. Milijon evrov bo šel za raziskave in izobraževanje na področju umetne inteligence v Sloveniji. Naslednji milijon bo šel za krepitev slovenskega ekosistema socialnega podjetništva in še pol milijona za podporo podjetnikom z omejenimi možnostmi. Katera od treh alinej se lahko uvršča v kategorijo »digitalne preobrazbe« in zakaj bi bilo nekaj fičnikov za običajno spregledane podjetnike (četudi dobrodošlih) zgodovinskih, težko razberem. Še bolj pa me pri taka dogovarjanja in javna podpisovanja motijo v drugem kontekstu.

Slovenska politika zadnja leta, ne glede na barvo vlade, izjemno rada roma na obiske k tehnološkim velikanom, jih vabi v goste ali zanje prireja zakonodajo, da bi ti le blagovolili ponujati storitve pri nas. Nikoli pa ne upa od teh istih podjetij zahtevati spoštovanja slovenskih zakonov in kupcev, ki so prisiljeni uporabljati storitve in naprave z vmesniki v angleškem jeziku ter iskati načine, kako sploh priti do marsičesa, kar v Sloveniji »uradno ni na voljo.« In ne razmišlja, ali niso morda storitve s priložnostnimi delavci, četudi na prvi pogled prijaznejše in cenejše, dolgoročno škodljive. Podpisuje pogodbe za zneske, ki so glede na prihodke ameriških korporacij smešni, in hkrati sama zapravlja podobne vsote samo z razdeljevanjem denarja prek razpisov z nenavadnimi postavkami, prijateljskih povezav, financiranja dvomljivih projektov in še česa.

Državi sploh ne bi bilo treba podpisati pogodbe z Googlom. Od njega bi denar lahko pobrala brez kakršnega koli dogovarjanja in prilizovanja, če bi obdavčila njegov oglaševalski posel in »poobjavljanje« člankov domačih medijev. Morda pa tudi naložila kakšno kazen zaradi izkoriščanja prevladujočega položaja. Sosednja Italija je natanko to multinacionalko (in vsaj v enem primeru zraven še Apple) letos že večkrat oglobila, ker je omejevala konkurenco, zlorabljala uporabniške podatke in podobno. V Sloveniji noben regulator ne razmišlja, da bi sprožil kakšno tovrstno preiskavo.

Država bi morala od tehnoloških velikanov marsikaj zahtevati ali jim izdajati kazni, ne pa jih prositi vbogajme.

Edina poteza vladajočih struktur v smer postavljanja po robu brezbrižnim in pišmeuhovskim ponudnikom v zadnjem času pa je poziv avtomobilskim proizvajalcem, naj poslovenijo uporabniške vmesnike. Vendar je tudi to zgolj prijazno opozorilo, ne denimo zakon in kakšna druga oblika resnejše prisile. Obenem nihče ni (javno) pisal Applu, naj naredi enako v operacijskih sistemih iOS in MacOS. Čeprav o tem govorimo že leta, ima podjetje v Sloveniji zgleden tržni delež, še posebej pri telefonih, njegove naprave pa ne sodijo ravno v nižji cenovni razred. Prav tako se vsem očitno zdi v redu, če Netflix in podobni ponudniki ne ponujajo podnapisov in sinhroniziranih risank. Pri storitvah, ki niso na voljo, od ponujanja digitalnih vsebin do finančnih, je v tej državi vedno prvi instinkt iskanja krivcev v domačih ustanovah, namesto, da bi jasno pokazali na nedvoumno ignorantski odnos vodilnih globalnih igralcev.

Seveda pa se lahko fotografiramo in besedičimo o zgodovinskih sporazumih, ko uspemo utrgati kakšno drobtinico z bogataševe mize.

Naslovna ilustracija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Komu so prenosniki s Snapdragonom (sploh) namenjeni
• 
  KRATKI TEST Honor Tab X8b: Za filme in otroke, na težkih nalogah pa si polomi zobe
• 
  Vsak korak šteje: Telekom Slovenije in Samsung z 10.000 evri podpore združenju Europa Donna Slovenija
• 
  PRVI VTIS (TEST) iPhone Duo: Zakaj Apple prodaja bučke, da guba ni opazna?
• 
  Spremembe so stalnica, ki jezijo le, dokler se jih ne privadiš!

The post Bi Slovenija končno nehala klečeplaziti pred tehnološkimi velikani in se postavila za pravice svojih državljanov? appeared first on Tehnozvezdje.

Če kdaj po prejšnji menjavi garniture, ko so svoje pozicije novim povzpetnikom prepustili Motorola, Nokia in Sony Ericsson, je zdaj priložnost za resen naskok na telefonski trg. V Sloveniji se je skrčil na komaj kaj več kot tri pomembne igralce. Samsung in Huawei (vključno s sicer navidez samostojnim Honorjem) se zdaj z vsak približno tretjinskim tržnim deležem bodeta za primat, Apple se drži svoje petine ali malo manj, nekje v ozadju caplja še LG, ki je bil nekoč že precej močnejši, vsi ostali pa so ali omagali ali pa se še niso uspeli povzpeti. HTC-ju, Sonyju, Motoroli (pod okriljem Lenova) in še kakšni od močnih znamk iz začetkov androidnega obdobja je popolnoma pošla sapa. To odpira priložnost za proizvajalce, kot so Alcatel, (nova) Nokia, Xiaomi, Wiko in drugi, vendar je ti ne znajo zares izkoristiti.

Uradni uvoznik kitajskega Xiaomija, hrvaško podjetje Venkon Technix, je tipičen primer polovičarstva. Družba pokriva večino držav nekdanje Jugoslavije in Avstrijo in je lani poleti začela ponujati omenjene telefone tudi pri nas. Ne morem komentirati, kako so se posla lotili drugod, po pol leta pa lahko rečem, da bi se v Sloveniji dalo z nekaj več volje, ljudmi in začetne investicije narediti veliko več. Ključna stvar, ki jo vedno znova poslušamo, pri LG-ju, Xiaomiju in še kom, je tole: »Oglaševali ne bomo, ker vse dajemo v ceno.« To je že prva in največja zabloda. Naj si o oglaševanju mislimo kar koli, je dejstvo, da se brez njega ne da prodreti. Seveda se ga da izvajati na različne načine, poglejte Huawei, toda ljudem je treba tako ali drugače na skoraj vsakem koraku pomoliti izdelke pod nos. Če jih ima samo operater ali Big bang na policah, še zdaleč ni dovolj. Določeni navdušenci, ki vedo, kaj iščejo, jih bodo prišli kupit, drugi kupci pa bodo ostali pri tem, kar poznajo.

Z operaterji smo že pri naslednji točki. Uvoznik doslej še ni prepričal vodilnega operaterja, naj v ponudbo vključi telefone Xiaomi. Vemo, da je s tem na začetku imel težave tudi kdo drug, ki je zdaj nepogrešljiv del nabora telefonov pri Telekomu. Vendar, če ima operater pripombe na servisno storitev in/ali na izpolnjevanje njegovih tehničnih parametrov in če proizvajalec stoji za uvoznikom, naj oba skupaj v programski-strojni opremi odpravita neskladja s Telekomovim omrežjem in poskrbita, da najbolj zanimivi telefoni po hitrem postopku pridejo tja.

Xiaomi je v Veliki Britaniji tudi pripravil odmeven dogodek in prodajno akcijo ob uradnem vstopu na trg, pri nas pa česa takega nismo videli. Zgolj pri enem operaterju so bili na prvi dan prodaje telefoni skoraj zastonj (z vezavo, seveda), sicer pa nikakršnega buma. Ta se sicer lahko sprevrže v bumerang, če prvi kupci niso zadovoljni, pa vseeno bi nekaj več samozavesti in opozarjanja nase le pričakovali. Prav tako je na spletu in družabnih omrežjih uvoznik tako sramežljiv (kako sploh ugotoviti, katera je njegova prava stran na Facebooku, in zakaj ta nima nekaj deset tisoč sledilcev?), da so precej bolj opazni tisti, ki telefone te znamke uvažajo na lastno pest ali jih propagirajo v kitajskih spletnih trgovinah, kjer so tudi občutno cenejši in so tako trditve, da gre celoten marketinški proračun v končno ceno, videti še bolj bizarne.

Še bi lahko našteval pomanjkljivosti tega vstopa na trg – navsezadnje smo tudi mi testirali en sam telefon te znamke, pa bi si želeli še kakšnega –, ampak bom omenil samo še to, da bi uspeh s telefoni in utrditev znamke lahko odprla še vrata za plejado drugih naprav, ki obstajajo v Xiaomijevem ekosistemu, od zapestnic do televizorjev, skirojev in še marsičesa. Naj leto 2019 prinese kaj več vneme, saj je za trg škoda, da konkurenca ni taka, kot bi lahko bila.

K tej nič ne prispevajo niti preostali pretendenti. Alcatel je lani zamenjal uvoznika, ker se je prejšnji ukvarjal še z vsem mogočim in je do trgovin ali operaterjev prej spravil kakšen modem kot telefone, toda novi ni pokazal prav nič več. Telefonov smo celo mi preizkusili več, kot jih je v prodaji. Dobro, A1 Smart N9 je bil Alcatel, toda verjetno je prišel po operaterski liniji iz Avstrije. In enako skorajda velja za Wiko. Na testu smo imeli tri od štirih predstavnikov družine View 2, kar nakazuje vsaj na željo tega proizvajalca in aktivno ukvarjanje z novinarji, toda v ponudbi spletnih trgovin trenutno najdem enega. Izvedli so tudi nekaj oglaševanja, vendar s tem hitro zaključili, tako da ne kaže, da bi bila namera poskusiti prodreti v zavest slovenskih kupcev prav resna. Drži, da je za proizvajalce, ki se pretežno osredotočajo na prosto prodajo v naši državi še težje, saj se devetdeset odstotkov telefonov proda pri operaterjih (z vezavo). Toda Wikov nismo videli niti v kakšnih zanimivih akcijah v Hoferju, ki bi mu moralo biti v interesu prodajati ugodne telefone ob ponudbi HoT (zakaj diskontni trgovec še vedno ne počne tega na atraktiven način, je tema za kdaj drugič). Kaj je z Motorolo, ne vedo niti v zastopniku računalniškega velikana Lenova. Pripeljala je en telefon, ki je globalno gledano takrat že zaključeval svoj prodajni cikel, potem pa spet tišina. Kljub temu, da so marsikje v tujini mobilniki te znamke ocenjeni kot eni boljših po vrednosti za ceno.

To je velik adut tudi pri izdelkih z napisom Nokia, ki jih zadnji dve leti razvija finsko-kitajska naveza HMD Global. Pa vendar niti ta v Sloveniji še ni naredila kakšnega večjega preboja. Pri Telekomu so bili skoraj celotno lansko leto naprodaj še modeli iz leta 2017. Zdaj se je situacija malce popravila, saj so v ponudbi trije aktualni telefoni. Pri Telemachu ni nobenega, pri A1  pa je slika malo boljša. Vendar niti ta proizvajalec ne vloži ničesar v promocijo, ne oglašuje in ne organizira kakšnega dogodka. Bolj ali manj je izginil tudi Asus, ki se je nekoč še trudil. Sicer prav tako ni prišel dosti dlje od tega, da je kakšnemu od spletnih trgovcev podtaknil določene modele, a zdaj niti tega ne poskuša več. Četudi so linija Zenfone 5 in še posebej igričarski ROG Phone imeli potencial.

Jasno je, da je posel s pametnimi telefoni zašel v podobno sfero kot z osebnimi računalniki. Ponudbe je ogromno, podobnosti med izdelki tudi, marže so majhne in slovenski trg prav tako. Pa vseeno ljudje še vedno menjajo telefone in skupne številke (približno 600 tisoč prodanih vsako leto) so že dolgo zelo podobne. Proizvajalcem, ki se jim ne zdi perspektivno ukvarjati z našo državo (Asus, Google, Oppo, Razer, Vivo, …), skorajda manj zamerim kot tistim, ki se nastopa na našem trgu lotijo pa načelu »bomo že.« Brez oglaševanja, resnega spletnega nastopa, poprodajne podpore, dogovorov z operaterji, testnih telefonov in aktivnega ukvarjanja s tem, da se o tvojih izdelkih govori, pač ni nič.

Naslovna fotografija: Xiaomi

The post Zaradi polovičarstva Xiaomijevega in ostalih uvoznikov se je v Sloveniji zasidral triumvirat Samsunga, Huaweija in Appla appeared first on Tehnozvezdje.

Renaultovim oblikovalcem je treba priznati, da so opravili dober posel, saj je eden njihovih paradnih izdelkov še zdaj atraktiven in samo zaradi oblike ne bi bilo nobene potrebe po zamenjavi, ki se obeta prihodnjo pomlad (menda s predstavitvijo na ženevskem salonu). Avto je moderen, zapeljiv, dinamičen. Še največji problem, povezan z obliko, je nesrečno ozka odprtina prtljažnika, ki je drugače kar spodobne velikosti za ta razred. Ampak kaj to pomaga, če stvari ne moreš dobiti noter. Testni primerek je imel dodatno še domiselna 17-palčna platišča, ki pa jih klub dobri pojavi ne priporočam. Prepričan sem, da je vožnja s 16-palčnimi udobnejša in se bolj poda takemu Cliu. Mene sicer ni zelo motilo, so pa sopotniki komentirali, da so se nekoč v Cliih vozili udobneje. Zato poskakovanje po luknjah in grbinah raje prepuščamo izvedbam RS in podobnim.

Znotraj se bolj poznajo leta. Izgled, materiali, tehnologije in uporabnost bi bili vsi željni posodobitve. Malo so zadevo omilili z določenimi vzorci in barvami, kar je vedno uspešna taktika, vendar vse to ne zakriva dejstva, da je trde in sijoče plastike preveč. Nekaj zadev pa resnično nepriročnih. Ne samo že pregovorno nezamenljiva Renaultova tipka za tempomat/omejevalnik, ki je tokrat nekje blizu prestavne ročice. Kolesce za nastavljanje naklona sedeža je postavljeno tako, da moraš da njega seči pod naslonom za roko. Vzvod za premikanje volana je na napačni strani in še kakšna taka drobna traparija se najde. Vseeno sem v Cliu počutil dobro in z nekaj osvežitvami bi bil lahko še vedno med bolj zanimivimi v razredu. Toda ambient je v sestrski Micri pač na višjem nivoju, prav tako tudi v konkurenčnih Fiesti, Ibizi ali Polu.

Resna prenova pa inženirje in oblikovalce čaka na tehnološkem področju. Clio je trenutno pretežno zmes (srednje) starega in manjkajočega. Izvedba I Feel Slovenia prinaša večpredstavnost z navigacijo,  kartico za prostoročno vstopanje in zagon, kakovostne luči s svetečimi diodami (Full LED) in klasičen potovalni računalnik. Parkirni pomočnik in kamera za pogled nazaj sta poceni dodatna oprema. Malo boljša večpredstavnost pa ne veliko dražja, a to vseeno h končni ceni pridoda skoraj tisočaka. Popolnoma je odsotna kakršna koli aktivna varnost in tudi nasploh je digitalizacija generacijo zadaj. Še posebej med merilniki, kjer je prikaz tak kot še v prejšnjem Cliu ali Twingu. Renault bi tu res lahko počasi vstopil v 21. stoletje. Sistem R-Link že ponuja večino tega, kar človek pričakuje, od digitalnega radia in predvajanje prek bluetootha do zemljevidov, toda klikanja je preveč in grafična podoba je verjetno začela nastajati še v prejšnjem desetletju. Navigacija je v redu in tudi prikaz s kamere pomaga, manj pa piskanje parkirnih tipal za vsako malenkost. Tako lahko stojiš na mestu in hočeš nastavit podkast za poslušanje med vožnjo, pa ne moreš, ker tipala nekaj zaznavajo in je na zaslonu prikaz ovir, ki se ga lahko znebiš samo tako, da prestaviš avto stran. Tudi izkoriščenost zaslona ni najboljša, v osnovnem pogledu precejšen del zavzema bližnjica (ne informacija, samo bližnjica) do »ekoloških« podatkov, kjer se nisem uspel povzpeti čez dve tretjini. Očitno bi moral vozit zelo počasi, da bi dobil kakšno nagrado.

Vendar lagodna vožnja s testnim avtov ni prišla v poštev, saj je imel bencinski turbo motor s 120 »konjskimi močmi«. Vmes se je sicer že poslovil in je trenutno na ceniku samo manj zmogljivi 0,9-litrsti trivaljnik z 90 »konji«. Starejši 1,2-litrski štirivaljnik smo srečali že marsikje in je lepo prožen in hiter, nikoli pa ni bil varčen, kar se je potrdilo tudi tokrat, saj ni možnosti, da bi poraba padla na sedem litrov ali pod. Zato so ga verjetno tudi umaknili. Clio je prav lepo dinamičen in zagotovo primeren za tako ali še bolj zmogljiv motor, ampak novejše zasnove. Kot je 1,3-litrski, zasnovan skupaj z Mercedesom, ki ga že vgrajujejo v Scenica.

Clio mi je v osnovi še vedno všeč, ker je bolj zanimiv od marsikaterega precej generičnega avta v tem razredu. Pa še občutek med vožnjo je dober. S pravimi pnevmatikami tudi udoben. Konkreten model I Feel Slovenia pa je za moj okus rahlo ponesrečen. Opreme, še posebej tehnološke, v resnici nima tako veliko, kot poskuša namigovati cena. Marsikaj od tega je tudi potrebno posodobitve. In pri taki osnovi je pretiravanje z velikimi kolesi in še kakšnim stilskim elementom rahlo odveč. Če se držiš oprem Limited ali Intens nekaj prihraniš, izkušnja pa bo, v to sem prepričan, pretežno enaka. Slovenska značka gor ali dol. Tako ali tako bo verjetno hitro zbledela.

The post Renault Clio (I Feel Slovenia): Dobra osnova kliče po osvežitvi appeared first on Tehnozvezdje.