Renault Clio (I Feel Slovenia): Dobra osnova kliče po osvežitvi
Matjaž Ropret 7. avgusta 2018 ob 12:44

Najbolj »slovenski« avto zadnjih dveh desetletij je dobil še malo bolj poslovenjeno izvedbo. Clio že skoraj od prihoda na trg kraljuje nekje na vrhu ali vsaj pri vrhu lestvice najbolje prodajanih prevoznih sredstev v Sloveniji, vsidral se je v zavest kupcev in zdaj ga še izdelujejo v Novem mestu. Zato bi mislil, da mu kar pritiče značka I feel Slovenia v kombinaciji s praktično vso opremo, ki je pri tem modelu sploh možna. Ima pa ta konkretni Clio nekaj težav, pa dejstvo, da je napis na znački že pri 15 tisoč km obledel, sploh ni največja.

Renaultovim oblikovalcem je treba priznati, da so opravili dober posel, saj je eden njihovih paradnih izdelkov še zdaj atraktiven in samo zaradi oblike ne bi bilo nobene potrebe po zamenjavi, ki se obeta prihodnjo pomlad (menda s predstavitvijo na ženevskem salonu). Avto je moderen, zapeljiv, dinamičen. Še največji problem, povezan z obliko, je nesrečno ozka odprtina prtljažnika, ki je drugače kar spodobne velikosti za ta razred. Ampak kaj to pomaga, če stvari ne moreš dobiti noter. Testni primerek je imel dodatno še domiselna 17-palčna platišča, ki pa jih klub dobri pojavi ne priporočam. Prepričan sem, da je vožnja s 16-palčnimi udobnejša in se bolj poda takemu Cliu. Mene sicer ni zelo motilo, so pa sopotniki komentirali, da so se nekoč v Cliih vozili udobneje. Zato poskakovanje po luknjah in grbinah raje prepuščamo izvedbam RS in podobnim.

Znotraj se bolj poznajo leta. Izgled, materiali, tehnologije in uporabnost bi bili vsi željni posodobitve. Malo so zadevo omilili z določenimi vzorci in barvami, kar je vedno uspešna taktika, vendar vse to ne zakriva dejstva, da je trde in sijoče plastike preveč. Nekaj zadev pa resnično nepriročnih. Ne samo že pregovorno nezamenljiva Renaultova tipka za tempomat/omejevalnik, ki je tokrat nekje blizu prestavne ročice. Kolesce za nastavljanje naklona sedeža je postavljeno tako, da moraš da njega seči pod naslonom za roko. Vzvod za premikanje volana je na napačni strani in še kakšna taka drobna traparija se najde. Vseeno sem v Cliu počutil dobro in z nekaj osvežitvami bi bil lahko še vedno med bolj zanimivimi v razredu. Toda ambient je v sestrski Micri pač na višjem nivoju, prav tako tudi v konkurenčnih Fiesti, Ibizi ali Polu.

Resna prenova pa inženirje in oblikovalce čaka na tehnološkem področju. Clio je trenutno pretežno zmes (srednje) starega in manjkajočega. Izvedba I Feel Slovenia prinaša večpredstavnost z navigacijo,  kartico za prostoročno vstopanje in zagon, kakovostne luči s svetečimi diodami (Full LED) in klasičen potovalni računalnik. Parkirni pomočnik in kamera za pogled nazaj sta poceni dodatna oprema. Malo boljša večpredstavnost pa ne veliko dražja, a to vseeno h končni ceni pridoda skoraj tisočaka. Popolnoma je odsotna kakršna koli aktivna varnost in tudi nasploh je digitalizacija generacijo zadaj. Še posebej med merilniki, kjer je prikaz tak kot še v prejšnjem Cliu ali Twingu. Renault bi tu res lahko počasi vstopil v 21. stoletje. Sistem R-Link že ponuja večino tega, kar človek pričakuje, od digitalnega radia in predvajanje prek bluetootha do zemljevidov, toda klikanja je preveč in grafična podoba je verjetno začela nastajati še v prejšnjem desetletju. Navigacija je v redu in tudi prikaz s kamere pomaga, manj pa piskanje parkirnih tipal za vsako malenkost. Tako lahko stojiš na mestu in hočeš nastavit podkast za poslušanje med vožnjo, pa ne moreš, ker tipala nekaj zaznavajo in je na zaslonu prikaz ovir, ki se ga lahko znebiš samo tako, da prestaviš avto stran. Tudi izkoriščenost zaslona ni najboljša, v osnovnem pogledu precejšen del zavzema bližnjica (ne informacija, samo bližnjica) do »ekoloških« podatkov, kjer se nisem uspel povzpeti čez dve tretjini. Očitno bi moral vozit zelo počasi, da bi dobil kakšno nagrado.

Vendar lagodna vožnja s testnim avtov ni prišla v poštev, saj je imel bencinski turbo motor s 120 »konjskimi močmi«. Vmes se je sicer že poslovil in je trenutno na ceniku samo manj zmogljivi 0,9-litrsti trivaljnik z 90 »konji«. Starejši 1,2-litrski štirivaljnik smo srečali že marsikje in je lepo prožen in hiter, nikoli pa ni bil varčen, kar se je potrdilo tudi tokrat, saj ni možnosti, da bi poraba padla na sedem litrov ali pod. Zato so ga verjetno tudi umaknili. Clio je prav lepo dinamičen in zagotovo primeren za tako ali še bolj zmogljiv motor, ampak novejše zasnove. Kot je 1,3-litrski, zasnovan skupaj z Mercedesom, ki ga že vgrajujejo v Scenica.

Clio mi je v osnovi še vedno všeč, ker je bolj zanimiv od marsikaterega precej generičnega avta v tem razredu. Pa še občutek med vožnjo je dober. S pravimi pnevmatikami tudi udoben. Konkreten model I Feel Slovenia pa je za moj okus rahlo ponesrečen. Opreme, še posebej tehnološke, v resnici nima tako veliko, kot poskuša namigovati cena. Marsikaj od tega je tudi potrebno posodobitve. In pri taki osnovi je pretiravanje z velikimi kolesi in še kakšnim stilskim elementom rahlo odveč. Če se držiš oprem Limited ali Intens nekaj prihraniš, izkušnja pa bo, v to sem prepričan, pretežno enaka. Slovenska značka gor ali dol. Tako ali tako bo verjetno hitro zbledela.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja