Ford bi Fiesti ST-Line lahko rekel kar ST-Lite
Matjaž Ropret 23. januarja 2018 ob 14:19

Ford nadaljuje taktiko, da se njegovi avti z različnimi opremami razlikujejo bolj kot samo po kakšnih kromiranih letvicah ali usnjenih sedežih. Za linijo ST-Line smo že pri Focusu ugotovili, da ponuja med vožnjo precej drugačne občutke kot »standardni« Trend ali Titanium, bolj je našpičen. In enako velja za Fiesto.

Rdeči manekenki, ki sem jo vozil, bi kaj lahko dali tudi oznako ST-Lite namesto ST-Line. Ker je to res malo blažja izvedba prave športnice ST. Vmesna možnost za tiste, ki ne bi pretiranega poskakovanja čez luknje, premetavanja sopotnikov in visoke porabe, bi se pa vseeno radi peljali hitro in natančno, pa še nekaj vtisa, da imajo popopran avto bi radi dajali. In prišli bodo na svoj račun, saj je Fordovim inženirjem nalogo, ki so si jo zadali ali so jo dobili od direktorjev (marketinga?), uspelo zelo dobro izpolniti. S to Fiesto se res da uživati. Ne zato, ker bi z njo na veliko kršil hitrostne omejitve. Ampak zato, ker se da skozi vsakdanje ovinke, odcepe, uvoze peljati precej hitreje in bistveno bolj natančno, res na centimetre, kot veleva navada. Kar pa je najpomembneje, pri tem voznik nikoli ne izgublja nadzora in avto ne sili nikamor, ceste in začrtane linije se drži kot klop. Dovolj prožen in energičen je za to početje tudi motor, pa menjalnik ponuja šest prestav in zato ni težko najti ustreznega razmerja. Treba pa je le povedati, da Fiesta na ovinkasti cesti vendarle ne daje takega občutka lahkotnosti, kot ga denimo Suzuki Swift ali Fiat 500, ker je vseeno bistveno težja. A je zato precej bolj zbrana in mirna od omenjene dvojice.

Verjetno je koga že zaskrbelo, da ta oprijem in dinamičnost skozi ovinke predpostavljata hud kompromis pri udobju. Pa ga lahko pomirim, ker ga ne. Za razliko od Focusa ST-Line, kjer je bilo čutiti nekaj trdote, je tega pri Fiesti komaj za vzorec. Kdor z njo noče hiteti, se lahko čisto lagodno in sproščeno pelje tudi počasi. Celo 18-palčna kolesa nimajo kakšnega večjega vpliva na udobje. Motor pa tudi omogoča oboje, prijetno križarjenje in dinamično sekanje ovinkov. Zaloge ima dovolj, vseeno pa ni čisto pravi dirkač, v osnovi je še vedno dokaj majhen trivaljnik, ki mu do nečesa konkretnejšega pomaga kar zajetna turbina. In treba je počakati, da se ta zbudi. To se sicer zgodi hitreje kot pri marsikaterem avtu, denimo Micri, ki sem jo preizkušal nedavno, a z mesta pač brutalnih pospeškov ni in jih ne more biti. Poraba pa je zelo odvisna od tega, kako težka je noga, zato je lahko blizu šestim litrom ali pa jih presega sedem.

Glede na namembnost te izpeljanke enega glavnih Fordovih prodajnih adutov bi vseeno pričakoval še nekaj več »šminke«. Zunaj nekaj tega je, a kot že pri Focusu precej zadržano. Saj niti nočem, da bi nameščali kakšne neokusne spojlerje in odbijače, lahko pa bi malo bolj poudarili razliko med to in kakšno drugo različico. Mogoče z različnimi barvami, kakšni režami in še čim. Sploh znotraj pa je čisto preveč puste (in trde) plastike, želel bi si več razgibanosti, svežine, izbranih materialov. Cena avta pač ni nizka (za testnega bi že s popustom moral odšteti 23 tisočakov). Težko pa zanikam, da je počutje v novi Fiesti nekaj povsem drugega kot prej. Prostora je več, okolje bolj dodelano, na višjem tehnološkem nivoju. Ni še Focus, a dosti ne manjka.

To potrjuje infozabava, ki je pravzaprav povsem enaka. Le diagonala osrednjega zaslona je malo manjša in bi jo lahko povečali, ker ima »tablica« še kar precej robov na vseh straneh. Tablica bi bila lahko tudi malo bolj obrnjena proti vozniku, če že mora štrleti tam ven in ne znajo ekrana lepše integrirati. Fordov sistem Sync 3 gre po nekaterih lastnostih povsem v štric z ostalimi najboljšimi, po drugih pa malo zaostaja. Vmesnik ponuja velike ikone, zato je upravljanje dokaj enostavno. Za glasbo in hiter skok v nastavitve so še tipke pod zaslonom, kar nikoli ne škodi. Ta sistem je tudi eden zdaj že kar redkih z »domačim« zaslonom, ki prikazuje vse ključne informacije naenkrat, se pravi glasbo, telefon in navigacijo (testni avto je ni imel). Zgoraj je še obvezna vrstica s časom, temperaturo in podatki o signalu povezanega telefona. Samih funkcionalnosti infozabave pa je dokaj malo. Radio, tudi z digitalnim sprejemnikom DAB+, predvajalnik datotek s telefona ali zunanjih nosilcev, telefonija, kamera med vožnjo nazaj in to je to. Vmesnik obljublja še »mobilne aplikacije«, a se je izkazalo, da na telefonih, ki jih uporabljam, nimam nameščene niti ene, ki bi bila združljiva s tem Fordovim sistemom. Kar ni nič čudnega, saj je večina združljivih relevantnih kvečjemu v ZDA, ne v naših koncih. Situacija je podobna kot pri platformi Mirror Link, ki tudi obeta »preslikavo« telefona na zaslon v avtu, toda razvijalci aplikacij se nanjo požvižgajo in zato kupci od tega nimajo nič. Zgolj prazne obljube. Precej tega, kar je na osrednjem zaslonu, voznik vidi tudi na barvnem potovalnem računalniku med merilniki (klasične sorte). Tam je tudi ikona, ki v navezi s sistemom za preprečevanje menjave pasu, pove, ali je avto lepo med črtami ali ne. Pa tudi dve mesti za prepoznane prometne znake. Priročno in informativno, nikakor pa revolucionarno.

Vozniških pomagal je pri Fiesti veliko, a so žal bolj ali manj vsa doplačljiva, vključno s samodejnim zaviranjem, ki ga preizkusni avto ni premogel. V standardni opremi je opozarjanje na nenamerno menjavo smernega pasu. Ta sistem si je mogoče prilagoditi v eni od treh stopenj, seveda pa tudi izključiti – s tipko na obvolanski ročici. Tako lahko zgolj trese, nežno popravlja volan ali oboje. Tresenja ne maram pretirano, ker se zaradi njega prevečkrat zdrznem in to lahko sproži nasproten učinek od želenega, popravljanje smeri pa mi je kar všeč in tudi dobro je izvedeno. Enako v redu deluje prepoznava prometnih znakov, s klasičnim zamujanjem izbrisa prepovedi, ki jih razveljavijo križišča. Podobno je s samodejnim vklapljanjem dolgih luči. Sistem se dovolj dobro izogiba mimovozečim, slabše pa naseljem. A tudi to je težava, ki pesti bolj ali manj vse. V zvezi z lučmi me moti, da ST-Line nima niti dnevnih svetečih diod in da sta glavna žarometa halogenska. Med asistencami pa manjka aktivni tempomat. Glede na ceno bi pričakoval tako samodejno uravnavanje hitrosti kot svetlobo iz »ledic« tako podnevi kot ponoči. Je pa vgrajen kvalitetnejši zvočni sistem, ki izstopa predvsem z glasnostjo. Poleg tega me je grelo tako v zadnjico kot v dlani. Vse to so dobrodošle izboljšave udobja, želel pa bi se še kaj več za varnejšo vožnjo.

Prostornosti in uporabnosti Fieste skozi športno izvedbo nima pravega smisla ocenjevati. To bom počel, ko na preizkus dobim kakšno bolj običajno. ST-Line ni namenjena družinski uporabi ali prevažanju kakšnih večjih predmetov, seveda pa se kaj da zložiti tako v prtljažnik kot še posebej na podrti del klopi. Tako ali tako ni veliko avtov v tem razredu, ki bi ponujali več prostora. Še veliko redkejši pa prinašajo toliko veselja voznikom.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja