Potem ko že nekaj časa občudujemo lepote države na satelitskih in letalskih fotografijah ter poglede z ravni ulice v Googlovi storitvi, je država objavila še podatke triletnega laserskega skeniranja. Večjega posega v zasebnost to sicer ne pomeni, razen če vas moti, da lahko praktično vsakdo dokaj natančno ugotovi površino vašega vrta ali prostornino hiše.
Ravno pri takšnih projektih hitro postane jasno, kako tanka je meja med uporabno digitalizacijo in občutkom, da je okolica nenadoma precej bolj transparentna, kot smo bili vajeni.
Lasersko skeniranje je danes ena najbolj natančnih tehnik izdelave tridimenzionalnih modelov oziroma digitalnih dvojčkov prostora. Tehnologijo LiDAR uporabljajo robotski sesalniki za navigacijo po stanovanju, sodobni avtomobili za sisteme samodejne vožnje, že dolgo pa jo uporabljajo tudi geodeti, arhitekti, gradbeniki in arheologi. Omogoča izredno natančen zajem prostora, pri katerem sistem praktično izriše okolico v obliki milijonov posameznih točk.
Princip delovanja je razmeroma preprost. Vsaj teoretično. V praksi je izvedba bistveno zahtevnejša, kar lepo pokaže podatek, da je projekt zajema celotne Slovenije trajal tri leta.
Tehnologija LiDAR, kar pomeni Light Detection and Ranging, deluje tako, da oddajnik vsako sekundo proti tlom in objektom pošilja ogromno število ozkih laserskih žarkov. Ko se žarki odbijejo od površine, jih sprejme tipalo, ki na podlagi časa povratka zelo natančno izračuna oddaljenost posamezne točke.
Milijoni takšnih meritev ustvarijo tako imenovani oblak točk. Vsaka točka predstavlja natančno določeno mesto v prostoru z znano oddaljenostjo in smerjo. Ko sistem združi vse podatke, nastane tridimenzionalni model okolice. Nato sledi še dolgotrajna obdelava podatkov, filtriranje napak in pogosto tudi obarvanje modela, da postane ta bolj razumljiv.
Prav obdelava je eden glavnih razlogov, da takšni projekti trajajo zelo dolgo. Poleg tega se hitro pokaže še ena težava. Model nikoli ne predstavlja popolnoma aktualnega stanja. Objektov, ki med skeniranjem še niso obstajali, v modelu ni. Enako velja za stavbe ali druge elemente, ki so bili medtem odstranjeni.
Če želi država ohraniti uporabnost in verodostojnost modela CLSS, bo morala postopek redno ponavljati. Geodetska uprava Republike Slovenije je podatke zbirala med letoma 2023 in 2025, pri čemer je bilo vsako leto posnetih približno tretjina države.
Sam pregledovalnik je razmeroma preprost za uporabo, čeprav se na trenutke zdi, da je nalaganje podatkov nekoliko počasno. Na desni strani je klasičen zemljevid oziroma letalski posnetek z iskalnikom naslovov, na levi pa tridimenzionalni model z vrsto uporabnih orodij.
Model upravljate z miško in tipko Shift. Pogled približujete, oddaljujete in vrtite, dokler ne najdete kota, ki vam najbolj ustreza. Nato pridejo na vrsto precej uporabnejša orodja. Med njimi so merjenje razdalje, višine, naklona, površine in celo prostornine objektov. Sistem omogoča dokaj natančne meritve brez potrebe po specializirani programski opremi ali registraciji.
Prav odprtost podatkov je po eni strani največja prednost projekta. Arhitekti, projektanti, geodeti, raziskovalci in občine lahko do podatkov dostopajo brez večjih omejitev. Takšni modeli so uporabni pri načrtovanju infrastrukture, analizi poplavnih območij, prostorskem načrtovanju in celo pri zaščiti kulturne dediščine. Toda po drugi strani odprt dostop pomeni tudi, da lahko vsakdo precej podrobno raziskuje okolico. Čeprav model ne prikazuje notranjosti stavb in ne razkriva osebnih podatkov, nekatere zmoti že občutek, da je njegov dom postal del javno dostopnega digitalnega dvojčka države.
To sicer ni nova dilema. Podobna vprašanja so se pojavila že ob uvedbi satelitskih posnetkov visoke ločljivosti in kasneje pri Googlovem pogledu z ravni ulice. Sprva je bilo veliko pomislekov glede zasebnosti, danes pa je večina takšne storitve sprejela kot nekaj povsem običajnega.
Brez komentarjev