Zablodo oziroma omejenost pametne tehnike lepo orisujejo pametne luči. Ni važno, od koga so, vse delajo po enakem principu. Imajo aplikacijo, nekatere pa je mogoče povezati z Alexo, Siri ali Googlovim asistentom ter upravljati z glasom, vendar izključno v angleščini, spet druge imajo daljinec. Nato pa jih privijete v stropno ali stensko luč, ki ima nekje še “stikalo za luči”. Kajpada neumno, ki zna le prekiniti dovod toka do luči. In če to pomotoma nekdo stori, pametne sijalke preprosto ne morejo ničesar početi, ker nimajo toka. Še najbolje je zato stikalo prevezati, a potem se vprašate, čemu ga sploh imeti. Vsaj dve rešitvi zagate sta znani, vendar nobene nismo zasledili v novodobni ponudbi pametnih domov vrste “a je to” priklopi sam.

Prvo so pametna stenska stikala, na dotik občutljiva, površina povezana s sijalkami, ki pa nikdar tem popolnoma ne prekinejo dovoda energije. Z dotikom jih prižge ali ugasne, vendar pametno stikalo to naredi na enak način kot aplikacija pametnega telefona. Potem pa je tudi še druga, morda celo boljša rešitev. Zakaj pamet sploh mora biti v sijalkah, če so lahko te običajne neumne sijalke LED – katerikoli, ki jih najdete v trgovinah, pamet pa je v povezanem stikalu, ki ga skrijete v dozo pod običajnim ter oba primerno med seboj povežete. Da pritisk na običajno stikalo ali ukaz pametnemu, sijalko ugasne, če je prižgana, ali prižge v nasprotnem primeru. Sijalke lahko kontroliramo na več načinov, tudi na “starinski”, a še vedno imajo večino lastnosti pametnih, med njimi tudi prižiganje po vzorcu, s katerim želite preslepiti tatove, ko ste dlje od doma. Eno ali druga možnost bi po našem mnenju morala biti del ponudbe vsakega celovitega pametnega doma, zato, da si lahko vsak zgradi dom po svojih potrebah. Da lahko prižiga luči na vse mogoče načine, kajti čeprav bo za 80, 90 ali celo več odstotkov zadoščala aplikacija, pa so primeri, ko si boste še kako želeli, da so aktivna tudi običajna stikala. Če ne zaradi drugega pa zato, ker stare navade težko umrejo in boste zaradi navade pritisnili na stikalo, potem pa se čudili, zakaj pametne sijalke ne delajo.

Podobnih “vprašanj” je še cel kup. Dosti gospodinjstev se ogreva na drva ali pa imajo kaminske peči. Zaradi nuje ali romantike. Bolj kot tipalo dima je pomembno tipalo ogljikovega monoksida. Čeprav ga omenjeno zazna, pa ni uporabno, kajti njemu zapovedano mesto je na stropu. Monoksid pa je težji od zraka in se zadržuje nad nad tlemi oziroma, ko bi dosegel tipalo dima, bi bili stanovalci že davno mrtvi.

Težko si zamišljamo pametni dom brez varnostne funkcije, alarmnega sistema. Spet trčimo v cel kup neodgovorjenih vprašanj. Za stanovalce v blokih, če stanovanje ni ravno v pritličju ali morda še v prvem nadstropju, bo dovolj kamera ali tipalo gibanja blizu vhodnih vrat. Kaj pa, ko sporočita, da je nekdo vstopil, vi pa veste, da to ne more biti nihče od domačih. Noben pametni dom ni povezan z varnostnim centrom. Sirene verjetno ne morete vgraditi, če nič drugega, vas bodo grdo gledali sosedje ob vsakem napačnem alarmu. Morda lahko koga pokličete in prosite, da preveri, ampak vprašajte se, ali ga boste s tem morda celo ogrožali. Ostane še klic na policijo in velik vprašaj, ali bodo ti prišli pravočasno, saj imajo še kaj drugega pametnega početi. Hiše je še težje varovati. Tipala, da zavarujete vsako okno in vsaka vrata so v vseh pogodbah, žal pa lahko drastično “podražijo” sistem. Presenetljivo pa del obstoječe ponudbe ni pametna ključavnica. Ne samo, da lahko stanovalci v stanovanje vstopijo tudi brez ključa, z aplikacijo ali kodo, lahko jih zaklenejo od daleč oziroma se zaklenejo samodejno, ko pametni dom zazna, da ni nikogar doma. Presenečeni bi bili, ko bi vedeli, kako pozabljivi znajo biti nekateri.

Funkcija udobja je naslednja “črna luknja”. Termostatski radiatorski ventili so bolj kot ne primerni za stanovanja z daljinskim ogrevanjem, pa še tu je odprto vprašanje, koliko lahko družina privarčuje. Če prihranka ni, potem se lahko mirno vprašate, čemu bi se trudili. Lastniki hiš pa imajo še večjo težavo. Kako vključiti obstoječ pametni ali neumni termostat? Zakaj bi kupili novega, starega pa vrgli v smeti, ker ponudnik pametnega doma ni predvidel vseh možnih kombinacij naprav in tipal. Podobno je tudi s krmiljenjem klimatske naprave. Tudi če je to mogoče povezati v domače omrežje Wi-Fi, bo še vedno prišel prav IR vmesnik, kajti končni cilj vsakega pametnega doma je imeti vse na eni aplikaciji, vse v enem oblaku.

Težko bo prepričati, še manj pa obdržati naročnike, če bo ponudba za povprečnega uporabnika, ki ga bodo v svojih glavah ustvarili snovalci in prodajalci pametnega doma. Pričakovati, da se bodo uporabniki, ki potrebujejo več ali malo drugače, prilagodili, je delanje računa brez krčmarja. Pametni dom je osebna stvar in čisto vsak bo malo drugačen od drugega, pa čeprav bo od istega ponudnika. Pomembno je, da v sistem čim prej vključijo čim več različnih tipal in pametnih naprav, pa čeprav v osnovi več njih opravlja enako funkcijo, nato pa ponudbo prilagoditi vsakemu uporabniku posebej. V nasprotnem primeru po našem mnenju nobeden od slovenskih ponudnikov, izvzeti so ponudniki pametnega doma na ključ, pri katerih so cene nekajkrat višje, ne bo dosegel števila uporabnikov, ki mu bo omogočalo pozitivno poslovanje. Možnost poosebljanja in prilagodljivost ponudbe pa jih bo tudi ločevalo od globalnih ponudnikov “kompletov” za pametni domov, pametnih sijalk in drugih pametnih naprav. 

Če kdo misli, da bodo ljudje ponoreli od navdušenja, samo zato, ker meni, da je njegova ponudba pametnega doma daleč pred tekmeci, ker so ga o tem prepričali testni uporabniki, izbrani zaradi zanimanja za tehniko, se krepko moti!

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Pametni dom: So vprašali ljudi, kaj bi radi? appeared first on Tehnozvezdje.

Ne vem, ali so se tam nekje po osemdesetih letih prejšnjega stoletja sestali člani tajne združbe, Iluminati bi bili ustrezni, saj so dežurni krivec za celo vrsto teorij zarot, ter skovali načrt, kako bo informacijska industrija blestela v Ameriki, tostran Atlantika pa bo s silo zatrta. Lahko pa, da je šlo za evropsko nerazumevanje ali tihi politični dogovor. Mi se gremo informacijske tehnologije, vi pa avtomobilizem, belo tehniko, telekomunikacije in morda še kaj. Imeli smo cel kup potencialno zanimivih informacijskih podjetji, ki so postopoma izgubili stik ali pa so jih Američani pokupili. Skype je bil izumljen tu, da ne govorimo o mobilni telefoniji GSM in UMTS, pa še marsikaj bi se našlo. Cel kup Evropskih podjetij je izdelovalo mobilne telefone, na svetu pa bi težko našli omrežje brez opreme Nokie ali Ericssona. Predvsem pa, kar so ta podjetja poslala na trgu, je delovalo v obljubljenih okvirih. Obljube pa so bile konkretne, ne splošne, olepšane in precenjene, kot so danes. »Revolucionarni izdelek, ki zna vse mogoče in bo spremenil svet«, potem pa ugotoviš, da gre za polizdelek in da obljubljeno še ne deluje ali pa polovičarsko.

»Odličen se mi zdi televizor, ki so zrola v ohišje, ali moduli z mikroskopskimi sijalkami LED, ki jih po želji zlagam v zaslon, a kaj ko verjetno nikoli ne bom tako bogat, da bi se kaj od tega lahko privoščil. Jasno pa je, da Samsung forsira tehnologijo mikro led zato, ker njegov razvoj zaslona RGB OLED ni bil uspešen, noče pa plačevati za uporabo tehnologije soseda z ulice, pa čeprav mikro led še ni blizu komercialne zrelosti. «

Pred prelomom tisočletja je bil sklenjen še en dogovor ali pa je spet šlo zgolj za naključje. Kitajska se je odprla, politikov so bila polna usta globalizacije in »outsourcinga«, pa je nekdo skoval noro dober načrt. Kitajska naj gradi megatovarne, saj ima veliko poceni delovne sile, mi na Zahodu pa jim bomo prodajali znanje ali kot lepše pravijo »vedenje kako«. Kitajci so z odliko naredili domačo nalogo, njihove tovarne pa bruhati poceni izdelke, a ko smo se hoteli prodati znanje, smo začudeni ugotovili, da ga že imajo. Tako smo, kjer smo. Skoraj vse pride z daljnega vzhoda. Kitajsko podjetje je največji dobavitelj telekomunikacijske opreme, česar si Skandinavci niso zamišljali niti v najhujših nočnih morah. Napredek v razvoju čipov pa naj gre za procesorje, fotografska tipala, zaslonov in še česa … Uganili ste, spet se (skoraj) vse dogaja na Vzhodu. Ker je preprosto vse tam. Že res, da Apple oblikuje iPhone in piše sistem zanj večinoma doma, delno pa tudi tam, kjer so programerji cenejši, a narejen ni v Ameriki, pa tudi elementi v njem niso bili razviti tam. Dolga leta se mu je godilo, ker so bili kupci pripravljeni plačevati ceno, kakršno koli so postavili, vendar se je trg umiril. Tekmeci postali enakovredni ali celo boljši, jasno pa je, da vsaka trdnjava prej ali slej pade. Ampak s tem seveda ni nič narobe, prej bi dejali posledica globalizacije, na katero so nekateri opozarjali, pa jih nihče ni jemal resno. Kaj bo šele, ko bo zahod odkril Kitajsko industrijo električnih vozil. Že sedaj je menda večja od Ameriške in Evropske skupaj v razvojnem in proizvodnem potencialu.

»Če bi imel cekine, bi si omislil 49 palčni ultra širok monitor ali pa kar pametno mizo z računalnikom, tremi monitorji ter še cel kup druge tehnološke navlake.«

Pa ne jamram, le opazujem. Kitajci so mi pravzaprav všeč, ker so pragmatični. Če so lahko, so ukradli, drugače pa kupili. Za Kitajske telefone smo vedeli, da so slabe kakovosti, zato pa so bili, nekateri pa so še danes, ceneni. A so napredovali in začeli izdelovati modele, ki se v vsem, tudi s ceno, lahko kosajo z nekitajskimi izdelovalci. Iz današnjega zornega kota se je malodane smešno spomniti obiska podjetja Ericsson, ko je njihov takratni direktor razlagal, da spremljajo Kitajce, vendar se jih ne bojijo, ker so razvojno daleč pred njim. Ko so se razmerja spremenila, zahod govori o bojkotu. Ne vem, ali je na mestu, ne vem, kako varnostno problematična je oprema, oziroma ali je bolj kot ameriška, saj ne nazadnje vohunijo vsi, vem pa nekaj drugega. Peta generacija mobilne telefonije so le še podatki, njihov tok in njihovo usmerjanje po omrežjih. Področje, kjer je dolga desetletja tradicionalno močan ameriški Cisco. Ne trdim, da se ta boji kitajske konkurence, morda pa se. Kdo bi vedel.

»Iracionalne stvari, kot je Sonyev »party« zvočnik s štirimi okroglimi luknjami za pivske kozarce, pa me ne ganejo. Ker imajo omejen rok trajanja. Žal zaradi njih dostikrat spregledamo pomembne stvari. «

Vrnimo se na letošnji CES. Pod črto je jasno, da ni pokazal nič, kar bi me vrglo na zadnjo plat, pač pa veliko izdelkov, ki nikdar ne bodo zagledali luči sveta, če pa ga bodo, potem skoraj gotovo ne bodo v celoti izpolnili pričakovanj. To pa zato, ker so že na začetku obljubljali preveč in zato, ker bo večina tega izdelanega v megatovarnah, kjer je pomembna količina ter primernost izdelka za masovno proizvodnjo, ne pa njegova oblikovna, konstrukcijska ali funkcionalna odličnost. Tega pa ne pravim na pamet. Švicarska hibridna ura narejena na Kitajskem, ki je na Kicstarterju požela veliko uspeha, v praksi ni najbolj uporabna. Ali pa neka druga športna ura s premalo robustnim ohišjem, poceni prenosniki, ki po letu ali dveh izpustijo dušo ali električni skiro s premajhno baterijo. To so stvari, ki jih naplavi CES. Pomembnost sejma gor ali dol, vendar malo pogrešam sejem Comdex. Kar so tam pokazali, je delovalo, čez mesec ali dva, pa se je že znašlo v trgovinah. A to so bili drugi časi. Tudi manj razburljivi, če sem odkrit.

The post Sejem ničevosti razkril odvisnost Zahoda appeared first on Tehnozvezdje.

Zadnje čase sem se naposlušal »obljub« in »leporečja« na tematiko pametnega mesta. Menda »močno« zaostajamo za Prago. Če sem odkrit, nimam pojma, kaj »pametnega« so tam naredili, spomnim pa se, kako nas je EU pred desetimi leti hvalila zaradi javnih elektronskih storitev. Kje smo danes na tem področju, žal vemo. Praga je neprimerno večja od Ljubljane, ima več prebivalstva, več stavb, več vsega, zato je primerjava na majavih nogah. In kaj potem, če so pred nami in so tako želene podatke ter zvenečnico »digitalizacija« prej vključili v proces spreminjanja mesta, kar so tehnološko podjetja, ki so jim rešitve prodala, obesila na velik zvon? Zato pravzaprav gre. Tuja in domača podjetja bi rada rešitve čim prej prodala našim mestom. Kajpada s tem ni nič narobe, posel kot običajno, če so na strani mestnih uprav kredibilni ljudje. Ne politiki, ki z besedno zvezo »pametno mesto« opletajo, ko se jim zdi primerno, temveč strokovnjaki, ki vedo, kaj bodo kupili, zakaj, kako to uporabiti, koliko bo stalo in kaj bo to, ko bo delovalo, prineslo dobrega meščanom. Ne enemu ali dvema, temveč večini. Če tega ni, kupimo nekaj dragega, nekaj nepotrebnega in potem običajno izbruhne afera o razmetavanju davkoplačevalskega denarja. Kdor je že nekaj časa na svetu, bi pripomnil, da ne bi bilo prvič. Res je, v preteklosti so bili primeri, ko so ministrstva ali pa podjetja v državni lasti kupovala programe in računalnike, ki so bili predimenzionirani za njihove potrebe. Prodajalci so si meli roke. Spomnimo se naše največje banke in projekta »Sigma«.

Rešitve pametnega mesta ponujajo vsa podjetja, ki kaj dajejo nase. IBM je že pred časom govoril o modrih mestih, SAP je nekaj svojih rešitev pokazal na tovornjaku, ki je obiskal Ljubljano, o pametni razsvetljavi Telekoma Slovenije pa smo že pisali.

Če sprejmem termin »pametno mesto«, ni mi všeč, ker ima smisel le v reklame namene, potem je torej pomembno, kako se stvari lotiti. Edina prava pot je najprej prepoznava res pereče in za večino meščanov pomembne težave ter nato iskanje tehnologije, programov, storitev ali česa podobnega, ki jo čim bolje, a hkrati stroškovno opravičljivo, rešijo. Nikakor pa ne obratno. Iskati težavo, ki jo reši oprema, ki so jo zaradi takšnih ali drugačnih razlogov kupili. Ne trdim, da se to dogaja, a pri nas, kjer se skregamo za vsak večji projekt, so takšna opozorila vedno na mestu.

Storitev pametnega mesta je toliko, kolikor ljudi vprašate, kaj potrebujete. Vsaka ima smisel, vprašanje pa je, ali je izvedljiva. Mesta sicer niso podjetja, vendarle tudi ne morejo narediti nekaj, kar zanima nekaj deset morebitnih uporabnikov. Ko podjetja predstavljajo svoje rešitve pametnega mesta, je na prvem mestu prikaz prostih parkirnih mest. Večina se bo z njimi strinjala, meni osebno pa sta pred njo vsaj dve zadevi. Prva je pametna razsvetljava. Zakaj za vraga mora biti ob treh ponoči razsvetljena neka mala nepomembna uličica, če na njej ni žive duše? A ne bi bilo zaradi več razlogov, med drugim tudi energetskih, bolje, da bi se ulične sijalke prižigale le po potrebi? Morda sem romantik, vendar bi rad tudi iz prestolnice kdaj videl zvezdno nebo. Drugo je pobiranje smeti. Na podlagi povprečne družine je komunalno podjetje določilo, na koliko časa nas obiščejo smetarji. Večinoma je perioda primerna, ne pa vedno. Kdaj bi bilo bolje, če bi prišli prej, drugič pa kasneje. Smetnjak z ustreznim tipalom bi lahko sama javil, kdaj potrebuje »pozornost«.

Ne rečem, da sta moji ideji dobri, še manj hitro izvedljivi. Kaj bodo naredila mesta je (žal) odvisno od njegovega vodstva. Zdi pa se mi pomembno, da nehamo gledati na »pametno mesto«, kot na nekaj futurističnega, vsemogočnega, kar bo prek noči rešilo vse težave. Zame ni nič posebnega, le posledica življenja mesta, prilagajanja novim tehnologijam. Najpomembnejše pa, da gre za del procesa, ki nikdar ne zastane. Procesa, ki je konjske vprege zamenjal z avtobusi, vodnjake z vodovodnim omrežjem, … Zdaj govorimo o pametnem mestu, čez nekaj let pa bomo uporabili kakšno drugo besedno zvezo. Čeprav gre le za napredek ter izkoriščanje, kar nam je danega. Tu se skriva bistvo. Najprej mora biti pameten »človek«, šele nato je lahko še mesto! Bolj kot to, da smo prvi, je pomembno, da domačo nalogo ta človek naredi kakovostno.

The post Najprej pamet v roke in šele nato tudi v mesto appeared first on Tehnozvezdje.

In tako kot vsako leto zadnje desetletje, tudi letos na dopustu nisem zdržal brez interneta in telefona skoraj ves čas v roki. Kdo pravi, da je “odvisnost” od tehnologije, po mojem mnenju ta ni vedno negativna, zgolj stvar pozno rojenih, za katere pravimo, da jim je tehnologija položena v zibko. Ko sem bil rojen, je bil višek tehnologije barvni televizor, pa se brez telefona počutim kot riba na suhem. Zakaj bi tajil, se pretvarjal, da sem drugačen, če nisem. Lahko bi čas preživel tudi brez “novodobnih” pomagal, ampak zakaj, če mi ni treba in si tega ne želim? Ko sem bil mlad, so mi govorili, da televizor poneumlja, danes enako pravimo za internet. Ko berem lažne novice se mi zdi, da je to sicer še kako res, vendarle tudi verjamem, da rešitev ni v izklopu, temveč v zdravi kmečki pameti. Mimogrede, teden sem preživel na Kolpi, noč in dan, pa nisem videl niti enega samega migranta, potem pa še teden dni v Moravcih. In kljub trudu nisem našel niti ene “rjuharice”.

Kaj pa net oziroma omrežja Wi-Fi, o nevarnostih katerih sem pred kratkim spisal članek za portal “vse bo v redu“. Povsod so, čeprav ne tako pogosta, kot sem pričakoval. V idilični vasici ob Kolpi sem našel le eno zasebno – sosedovo. Bilo pa je javno brezplačno v bližnjem kampu in ker ni bilo ravno turističnega navala, je tudi solidno delovalo. V Moravcih pa kajpada drugačne razmere. Polno omrežij, javnih in zasebnih, a tudi veliko uporabnikov in posledično občasna ozka grla. Me ni motilo toliko kot otroka, kajti za razliko od njunih dveh, je bil moj telefon večino časa priključen v mobilno omrežje. Kot tudi ženin, s katero si delim skupno “količino” podatkov. Od 30 GB sva jih v juliju uspešno “skurila” dve tretjini (20 GB), večinoma zato, ker sva se dva tedna zanašala le na mobilni internet. Zakaj nisem naredil mobilne točke in v mobilna nebesa povabil še otroka? Ker bi mi omejeno količino skurila v sedmih dneh ali prej. Naredil sem namreč napako ter ju povezal za dobre pol ure. Tako lepo sta me prosila in gledala. Minus par sto megabajtov. Saj ni veliko, a poznam njun modus uporabe. Youtube od zore do mraka in podatkovno dobroimetje hitro izhlapi.

Že večkrat sem zastal in se zamislil nad lastno odvisnostno od interneta. Je dobra ali slaba? Ne sodim med “pomembneže”, ki vsak svoj trenutek delijo na Facebooku, pa tudi na Instagram dajem le malo fotk. Če mene ni na njih, toliko bolje. Je pa zato veliko bolj potešena moja radovednost. Poznate metulja Jamamaja, veste od kod izvira? Pojma nisem imel, da sploh živi na moji grudi, dokler ga nisem videl v živo, nato pa takoj poguglal. Ste vedeli, da je pravzaprav čisto pravi ekonomski migrant z Japonske? Moja odvisnost od internetna se bolj kot ne kaže v obsesiji, da ko nekaj slišim ali vidim, takoj na spletu poiščem podrobnosti. Ni važno, kje sem in za kaj gre. Če je to slabo, naj me koklja brcne. Enako menim o vsem. Youtube ni slab sam po sebi, vprašanje je, kakšni videi nas zanimajo, niso slaba družbena omrežja, slabo je lahko le, kar tam objavljamo.

Vukojebina torej ni zanemarjeno področje daleč proč, prav tako ne področje brez internetna, temveč stanje duha. Ne vidim težave, da smo stalno priklopljeni, pametni telefon pa postaja izrastek možganov, prej nasprotno. Kot vedno gre tudi tokrat za vprašanje, kako ga uporabljamo in za kaj. In tudi tokrat ni enoznačnega odgovora. Eni za poneumljanje sebe in drugih, drugi pa za osebnosti razvoj ter širjenje obzorij. In kaj ima s tem net? Je pogoj povezave, pa naj se zanašamo na mobilno omrežje ali pa iščemo brezplačna brezžična omrežja. Prohibicija ni bila in nikdar ne bo dobra, tako tudi ni dobro, če sebi ali drugim zaradi nekakšnih višjih ciljev ali zgolj zaradi svojega mnenja, na dopustu odtegnete dobrobiti tehnologije. Ampak zmerno, da je čas tudi za druge stvari, za branje knjig, uživanje v naravi, letanjem za žogo, … Na srečo nam tehnologija ne diktira tempa življenja, pa tudi ne predpisuje, kako ga živimo, čeprav bi nas nekateri radi prepričali o tem. Ni res, škarje in platno sta v naših rokah, vendarle le, če ju ne prepustimo drugim.

The post Novodobna definicija “vukojebine” appeared first on Tehnozvezdje.

Če bi tako govoril na srečanju kluba hudih mamic (KHM – hvala Bojan Amon za idejo), bi se name vsul plaz razlogov, zakaj se kapitalno motim. Pa se res? Otroka imam v osnovni in srednji šoli in sem »ne ravno najbolj goreč« predstavnik v svetu staršev pri obeh. Po desetih letih »sestankovanj« in (na)poslušanja takšnih in drugačnih nebuloz vem kaj govorim. Nisem bil navdušen nad e-redovalnicami, kajti če se staršu ne ljubi priti na govorilne ure in roditeljske sestanke, z otrokom pa ni vzpostavil na zaupanju temelječega odnosa, da bi mu ta brez strahu zaupal svoje ocene, potem je morda celo bolje, da jih ne ve. Zato nikdar in nikoli nisem prek spleta preveril ocene svojih dveh otrok. Še manj, da bi to storil brez njunega pristanka. Samo sin gimnazijec ima dostop do svoje e-redovalnice, hčerka pa je šele v drugem razredu, ampak tudi nad njo ne mislim zganjati velikega brata. To je moje mišljenje, s katerim nikogar ne posiljujem.

Ampak očitno pri nas ne znamo drugače, kot skakati iz ene skrajnosti v drugo. Po novem srednja šola ne bo smela staršev obveščati o ničemer, če tega ne bo dovolil polnoleten otrok. Načeloma se strinjam. Vendarle, zakaj šele zdaj, ko pa nekatere šole po elektronskih poteh starše obveščajo že skoraj desetletje? Ker tako zahteva evropska direktiva. Saj vemo katera. Ampak, čemmmuuuuu? Za večino je problematično največ dobro leto dni, ko so v srednji šoli, ki še velja za domeno staršev. To pomeni, da mi naslednje šolsko leto ne bo treba na roditeljske sestanke, govorilne ure in seje sveta staršev. Po isti logiki mi učitelji ne bi smeli izdati ocen polnoletnega sina, tudi če bi tja prišel in prosil, da mi jih pokažejo. Hudo, bom kar njega poslal na vse te sestanke in naj se znajde. Mimogrede, ker so nekateri moderni polnoletni otroci za to obdobje popolnoma nepripravljeni – da ne bo pomote, krivda je večinoma na strani staršev – sem iz lastnih izkušenj ugotovil, kaj najbolj deluje. »Dragi sinček. Narediti moraš to in to, znajdi se, kakor veš in znaš«.

Omejitev dostopa do informacij polnoletnega dijaka pa se mi vseeno zdi popolna neumnost. Za zdaj. Zakaj? Kar sem slišal cel kup želja staršev, kaj naj bi učitelji vpisovali v ta blagoslovljeni sistem oddaljenega nadzora. Če bi menili, da gre zgolj z ocene, obvestila in prisotnost pri pouku, se globoko motite. Ideje so brezkrajne. Učitelji naj bi zapisali vse. Da je otrok tretjo uro neobičajno pogosto smrknil, da je grdo pogledal sošolko, da se je popraskal po riti, da se je učitelju zdel ta dan brez volje, … Sliši se noro, dejansko pa neizvedljivo, a to nekaterih ne ustraši in polni samozavesti predlagajo še kaj bolj »unikatnega«. Če pa e-redovalnica preraste v popolni psihološki prerez otroka, z vsem kar ta počne, pa je logično mar ne, da starš po 18. letu nima kaj več za »praskat«. Popkovino je le treba enkrat prerezati.

The post Bodo starši s potomcem hodili tudi na razgovore za službo? appeared first on Tehnozvezdje.

Po domače povedano je Solo en hud »zajebant«, ki se mu fučka za vse, čeprav globoko v sebi ni tak. »Jaz sem edina v galaksiji, ki vem, kakšen si v resnici. Dober človek« (Qi’ra). Tako film postreže z nastavki za nadaljevanje sicer že videne zgodbe. Kako si na kartah priigra tisočletnega sokola, kako dobi legendarno pištolo, kje spozna Chewia, kako je v dvanajstih parsekih prepotoval Kesslavo pot, da sodelovanje v uporu ne bo naključno in da se pod »masko« skriva čisto drugačen človek. Kar pokaže tik pred smrtjo, ko se sooči s sinom. Kajpada se to zgodi čisto v nekem drugem filmu in v drugem času. Je pa tudi podrobnost, za katero preprosto ne vem, kam spada. Nimam namena izdati vsebine filma, le eno manjšo podrobnost. V zadnji sceni se pojavi Darth Maul. Seveda, negativec iz epizode 1 (Grozeča prikazen), ki ga Obi-Wan Kenobi preseka na pol. V risani seriji Clone Wars se ponovno pojavi, dobi par umetnih nog ter se odpravi z bratom na maščevalni pohod proti vsem, ki jih krivi za svojo usodo. Po zapletih in prigodah ga premaga bivši šef Dart Sidius, ter ga nekam odpelje… Časovno je serija uvrščena med filmoma epizoda 2 (Napad klonov) in 3 (Maščevanje Sitha), potem pa je še serija »Rebels«, ki se dogaja v vmesnem času do epizode 4 (Novo upanje). Tudi v njej se pojavi rdečeobrazi rogonosec in končno umre. Časovno sicer stvari stojijo, saj je v to časovno obdobje uvrščena tudi Solova zgodba, sprašujem pa se, bo lik uporabljen še v katerem od načrtovanih filmov. In če, kako? Ali pa gre le za preblisk, ki nikoli ne bo razložen.

Akcija in humorni elementi sta v ospredju. Tako zelo, da nisem zaznal niti trenutka, ko bi med gledanjem zazehal ali se obrnil proč. Ni pretiranega čustvovanja, moraliziranja, globokega razmišljanja ali prizorov, ki zahtevajo vihanje možganskih gub. Neke hude globine in umetniške vrednosti pa od tozadevne znanstvene fantastike tudi ni pričakovati. Hkrati film stoji tudi »samostojno«. Ni treba poznati filmskega vesolja Vojne zvezd in vsega, kar se je v njem zgodilo oziroma se kronološko bo, da ga je moč razumeti. Kot pa sem že dejal, so malenkosti, kjer je povezava očitna. Če jo razumeš, kajpada. Nečesa pa v filmu ni. Ni Sile. Ne tako, ne drugače. Pa tudi Imperija je silo malo, manj kot bi ga človek pričakoval. Dolgčas vam gotovo ne bo. In še za one, ki sovražijo znanstveno fantastiko. Lahko jo odmislite in film gledate kot vestern. Streljanje, kartanje, ropanje vlaka in tako naprej. Pa še L3-37 je silno zabavna »feministka«, ki vsaj malo izstopa iz sivega povprečja zelo predvidljivih likov.

The post Han Solo: »Dobri, umazani, zli«, a brez pretirane globine appeared first on Tehnozvezdje.

Kje so že časi, ko je bilo kazanje fotografij družaben dogodek ob toplem ognju družinskega ognjišča v mrzlih zimskih dnevih, ko na dveh ali treh televizijskih programih, ki so nam bili sploh na voljo, ni bilo nič niti približno gledljivega. Še pomnite …. ne ravno najbolj kakovostno in lično izdelanih albumov, pri katerih so žepki za fotografije tako radi pokali, in iskanje studia, ki je tisti hip veljal za najboljšega v državi. To so bili drugi časi. Nosili smo plastične sandale Jugoplastike, ki jih menda Gucci prodaja za hude denarce, fotografirali pa z ruskimi in vzhodno nemškimi fotoaparati, ki naj bi, tako so nam govorili, imeli boljšo optiko. Tako je bilo v naši in vaši mladosti, zanamci pa se bodo svoje spominjali nekoliko drugače. Hodijo s telefonom v roki, pritiskajo na sprožilec kot nori, fotografije pa puščajo na družbenih omrežjih. Pri tolikšni inflaciji fotografskega materiala kaj drugega niti ne moremo pričakovati.

Čeprav je Facebook daleč največje skladišče fotografi, dnevno jih uporabniki naložijo za nekaj milijard, pa ne slovi ravno po njihovi organiziranosti. Instagram in druge podobne storitve so tozadevno na podobni ravni, a treba je upoštevati, da namen ni hranjenje fotografij, temveč objava….da so drugi nevoščljivi, da se hvalimo in da dvigamo svoj socialni položaj. Je pa internet prvi na katerega pomislimo, ko (če) razmišljamo, kje bi hranili fotografije, da bi jih lahko po potrebi kadarkoli in kjerkoli kazali. Gotovo je za uporabnike naprav s sistemom Android prva izbira Google Foto. Kako ne, če obljublja neomejen prostor, pod pogojem, da ločljivost fotografije zniža na 12 milijonov točk , kar je mimogrede več kot dovolj za večino, hkrati pa so dostopne bolj kot ne iz vsake naprave, na katero pomislimo. Razen, če si omislite Pixla, s katerim v kompletu pride shranjevanje fotografij v polni ločljivosti za naslednja tri leta. So še druge možnosti hranjenja datotek, a o njih je pisal Matjaž. Ne bi pa se rad ponavljal.

Na spletu je kljub vsemu še nekaj fotografskih spletnih strani, kjer za veliko, malo ali praktično nič denarja lahko hranite in razkazujete svoja izbrana dela. Najbolj razširjeno spletno mesto je (bil) Flickr, ki omogoča hranjenje visokih resolucij in organiziranje fotoalbumov. Pred kratkim je prešel pod okrilje storitve za zahtevnejše uporabnike SmugMug, ki omogoča prilagodljivost spletne galerije in celo prodajo fotografij. So pa še druge. Na primer Photobucket, Shutterfly, Zenfolio. Če vam niso všeč klasične galerije, kamor odmečete svoje fotografije, potem se splača pokukati na Fotolog, ki ima malce drugačen pristop k deljenju fotografij. Uporabnik lahko na dan naloži le eno fotografijo, s čimer zagotavljajo večjo preglednost in kakovost objavljenih del.

Pravijo, da so tehnične naprave in internet mlajšim generacijam položeni v zibelko, a vendarle ni vedno tako. Sina sem fotografiral na star način, fotografije pa urejal v foto albume. Vsaj prva leta njegovega življenja, ko so bili digitalni fotoaparati še na začetku poti, kakovost fotografij pa obupna. Pri deset let mlajši hčerki pa se je svet obrnil na glavo. In ta me vedno znova opominja, zakaj pa tudi ona ni v albumih. Rada bi imela svojega, pa čeprav imam cel kup fotografij z njo v glavni vlogi. A niso razvite, ni jih mogoče prijeti v roke. Kaj to pomeni? Kjerkoli že hranimo fotografije, izbor tistih, ki imajo sentimentalno vrednost, bi še vedno morali imeti dosegljiv na star način!

The post Fotografija je nemarno poceni in vsi smo veliki umetniki appeared first on Tehnozvezdje.

S kripto denarjem po nakupih

Da ne bo pomote. Skeptičen sem glede kripto denarja, ki je po mojem mnenju močno precenjen, a radi pozabljamo, da je zgolj ena in večin najlažje razumljiva oblika uporabe tehnologije veriženja blokov (blockchain). Ta pa je pomembna in uporabna, pa čeprav ima destruktivno naravo. Izključuje namreč centralizacijo in posrednike. V nekaterih primerih je to dobro in zaželeno, v drugih pa ne, kajti kot je že običaj, tako ali drugače pomeni izgubo delovnih mest. Na mestu je tudi vprašanje, zakaj bi sploh želel izven spleta plačevati s kripto denarjem in koliko kupcev si to v resnici želi. Do neke mere je vsa zadeva tudi zavita v meglo. Opis projekta v tiskovnem sporočilu je namreč takšen: »Kognitivna trgovalna platforma, bo obstoječe e-trgovine in tržnice z rabljenimi izdelki povezala na enem mestu. Z uporabo umetne inteligence in tehnologije veriženja blokov bo spremenila način, na katerega uporabniki odkrivajo, kupujejo,sledijo in ponovno prodajajo izdelke v spletu.« Nimam se namena spuščati v podrobnosti, raje bom počakal, da bodo pokazali kaj otipljivega in potem si bom upal soditi. Vsekakor pa se mi zdi ideja zanimiva ali pa bo tudi uporabna, bo pokazal čas.

V praksi bo Eligma zaživela 15. aprila v centru BTC City v Ljubljani, ki bo tako postal prvo nakupovalno mesto na svetu, kjer bodo mogoče tudi transakcije s kriptovalutami.

Živi laboratorij

Hčerinsko podjetje BTC-ja AV Living Lab pa je druge sorte ptič. Skupaj s partnerji (AMZS-jem, Darsom in Avto-moto zvezo) želijo razvijalcem samodejnih vozil ponuditi testni poligon. Trgovsko središče bi zaradi natrpanosti s pločevino in pestrosti udeležencev v prometu ponudili kot »simulacijo« urbanega središča. Ambiciozno ni kaj, čeprav se mi dozdeva, da to ni glavni cilj, predvsem pa je pod velikim vprašanjem, kako razvijalce prepričati, da pridejo k nam oziroma zakaj bi prišlo, ko pa je tovrstnih testnih središč po svetu kar nekaj. Daniel Avdagič je tozadevno povedal: »Naš cilj je transformacija mobilnosti v prihodnosti. V AV Living Lab bomo gradili partnerski ekosistem za razvoj rešitev in aplikacij, vzpostavljali digitalizacijo, snovali nove poslovne modele in oblike mobilnosti ter iskali rešitve na vprašanje, kaj bomo počeli, ko nam ne bo potrebno držati volana.«

Ne bo šlo le za testni poligon za izdelovalce vozil, temveč okolje, kjer bodo svoje rešitve in ideje preverjala tudi podjetja, ki so neposredno ali posredno povezana z avtonomno vožnjo. To pa je nekaj čisto drugega in če sem odkrit, v osnovi ima rep in glavo, pa tudi možnost, da uspe, pa čeprav je vse skupaj še vedno do neke mere zavito v meglo. Bi pa zelo rad videl, da bi po celi Sloveniji »testirali« tudi vozila, kajti zaradi ponekod slabše infrastrukture, s katero se mučijo sistemi za pomoč pri vožnji, bi bil to zanimiv kazalnik njihovih sposobnosti.

Nakupovanje nekoč daleč v prihodnosti

Muka mi je hoditi v trgovine, še posebej takrat, ko ima podobne želje še vsaj pol Ljubljane, a se zgodi, da se temu ne morem izogniti. Naslednje bo morda za odtenek preveč utopično in preveč premaknjeno v času, a vendarle je bistvo večine visokih tehnologij – razmišljanje izven ustaljenih okvirjev, rušenje ovir in spreminjanje odnosa uporabnikov do čisto vsega. Ni možno vsega kupiti na spletu, pa tudi nismo vedno pripravljeni čakati, da nam kupljeno dostavijo. In zakaj bi sploh imeli avtomobil?  Trgovec bo poslal pome samodejno vozilo, to pa me bo po nakupih še odpeljalo domov. Ali pa bom kupil bom na spletnem mestu, kjer bo večina ponudbe trgovskega središča, kupljeno pa mi bo takoj pripeljalo samovozeče dostavno vozilo.

V BTCju bi rad videl električne avtobuse na krožni progi brez voznika.

The post Prevoz s »samovozom« in plačilo s »kriptojurji« appeared first on Tehnozvezdje.

Pustimo ob strani visoko leteče besede, da ima moč izboljšati slovenski zdravstveni sistem, kajpada te moči nima, je pa dobrodošel prispevek k siceršnjemu vzponu zanimanja do z zdravjem povezanih aplikacij. Te rastejo kot muhe po dežju in dokazane jo, da jih je vsaj nekaj svetlobna leta daleč od minimalne strokovne sprejemljivosti. Tale »naša« gotovo ne sodi mednje, ker je temelj omenjeni priročnik, verjetno skoraj povsod po svetu spoznan kot primeren. In tako, kot lahko v njej prek razumevanja simptoma pridemo do mogoče diagnoze, takisto počnemo v aplikaciji.

»Povemo«, kje nas boli (ali nas kaj drugega teži), izberemo odgovore na vprašanja in na koncu dobimo predlog, »kaj storiti nam je«. To je veliko, a v današnjem času, ko bi radi čim več postorili v digitalnem svetu, še zdaleč ne dovolj. Zato je tu še možnost e-nasvetov. Ko nas pripelje (ali pa tudi ne) do diagnoze in nas zanima veliko več, lahko vprašanje pošljemo zdravnikom zavoda Zdravje. Komunikacija poteka ena na ena, mi kot bolnik na eni in izbran specialist na drugi strani. Pričakujejo jasna in konkretna vprašanja, ne banalnosti, v slogu – »hej doktor, nekaj me palec boli, a mi poveste, zakaj«, – zato so postavili primerno ceno, 30 evrov na nasvet (kar seveda ne pomeni nujno enega poslanega in eno sprejeto poštno sporočilo). Kajpada pa so vprašanja lahko tudi banalna, če smo jih pripravljeni plačati. A ko gre za resno vprašanje, takšen znesek ni prevelik. Še posebej za one, ki jim je muka obiskati zdravnika in se z njim pogovarjati, – kaj vem, gotovo bo našel še kaj, kar je narobe z mano, – saj je elektronska pošta manj osebna komunikacija. Zato je manj strašljiva, kot ko se zdravnik z resnim pogledom zazre v vas,….

Prva dva tedna je uporaba sicer zastonj, potem pa se prelevi v plačljivo aplikacijo. Slaba dva evra na mesec ali desetak letno. Omenjena bukla stane konkretno prek stotaka, kar pomeni, več kot deset let uporabe za isti denar. Ako se odločimo za letne naročnine. Koliko Slovencev je pripravljeno plačati, pa je v času pričakovanega zastonjkarstva, že druga zgodba. A poglejmo drugače. Fizični priročnik ali elektronska oblika. Eno ali drugo moramo imeti, čeprav boste dejali, da ni res, saj so forumu in dr. Google zastonj. So zastonj, a ker lahko vsak tam piše, kar se mu zahoče, so tudi zdravstveni nasveti podvrženi »pesniški« svobodi in zatorej dostikrat strokovno vprašljivi. Je že prav, da podatke iščemo tudi na spletu, vendar jih je, kadarkoli nismo popolnoma gotovi, treba preveriti z virom, ki strokovni ni oporočen. Zato je priročnik v eni ali drugo obliki potreben kos v »zbranih delih« družinske knjižnice.

Moja diagnoza upošteva evropsko direktivo GDPR, zato zagotavlja več zasebnosti in nadzora nad svoji podatki, kot večina fitnes in z zdravjem povezanih aplikacij.

Ampak ko dobim v roke nekaj, kar je bilo iz papirja spremenjeno v ničle in enice, se ne morem znebiti občutka, da je sicer v redu, uporabno, a nekaj manjka. Tisto nekaj je širši pogled, skupni nastop vseh, ki se ukvarjajo z zdravjem in digitalizacijo, v zagotavljanju širše storitve in konkretnejša izraba tehnikalij (od nosljivih naprav do tipal nadzora). Napoved, da bodo dodali še elektronski (mobilni) zdravniški karton, ki ga bomo sicer verjetno morali samo napolniti, gre v pravo smer, vprašanje pa je, ali bo obljuba res postala tudi meso. A gledati bi morali širše.

Aplikacija bi lahko bila vsebinska nadgradnja storitve varovanja starostnikov na domu (Telekomova e-oskrba), osnova še neobstoječe nege na domu (nekakšna e-naga, ki poleg varnosti nudi še nego) in storitev za bolnike s kroničnimi boleznimi (sladkorna bolezen, težave s srcem, epilepsija,…). Z dodanim algoritmom z ali brez umetne inteligence, ki bi uporabili podatke tipal (nosljive pametne naprave, merilniki življenjskih znakov) pri iskanju vsebin iz priročnika, ki je tako ali drugače srž »Moje diagnoze«. Preveč ambiciozno? Morda. A tako deluje svet, zakaj ne bi še mi? Samo »vsebina« naj je še tako strokovna in uporabna, dolgoročno ne bo dovolj za dosego želenih sto tisoč uporabnikov v dveh letih. Doma in v tujini je dovolj zagonskih podjetij, ki delujejo na področju zdravja, pa tudi že uveljavljenih, s katerimi bi se lahko povezali, če že država za takšne projekte ni pripravljena primakniti prepotrebnega denarja. Tako bi lahko s skupnimi močmi zgradili uporabnejše storitve, znotraj katerih bi bila Moja diagnoza vsebinski dodatek, ali pa osnova zanje.

The post Strokovnejša od dr. Googla, a brez nadgradenj in povezav ne bo šlo! appeared first on Tehnozvezdje.

Dobro, bodo dejali oni, ki tozadevno pri nas skrbijo za javnomnenjsko dobrobit enega od omenjenih podjetij, nič ni res, vse je zlagano, tekmeci se nas bojijo ter mečejo polena pod noge in podobno. Pa tega javnosti ne sporočajo vlogerji in vlogerke, ki jih imajo trenutno zelo v čislih. Tudi sam sem bil v dvomih, še posebej ko je krmili najbolj pomembne države na svetu prevzel slovenski zet, da so skrbi glede morebitne možnosti vohunjenja kitajskega državnega aparata preko kitajske opreme prodane na tuje, precenjene. Pa saj to, kar očitajo Kitajcem, Američani in njihova podjetja brezsramno počnejo po svetu, pa se jim ne zdi prav nič »problematično«. In ravno v tej točki bi se morali ustaviti in še enkrat razmisliti, mar ne!

Američani imajo sklad za gradnjo omrežij na komercialno manj zanimivih področij. Predsednik organizacije FFC Ajit Pai je potrdil predlog, da operaterjem, ki bi se odločili za nabavo Huawei-jeve ali ZTE-jeve omrežne opreme, omejijo dostop do teh sredstev.

Če torej Američani tehnološko vohunijo, torej vedo, kako se to počne, kako nečedno dejanje skrivati, vedo pa tudi, kdo takisto počne enako. Ameriška administracija javno ne objavi dokazov, a ker se na vse pretega trudi omejiti nabavo kitajske telekomunikacijske opreme za domača omrežja, potem njihov strah ni le iz trte izvit. Izgovori, da pač uradniki nagajajo kitajskim podjetjem, da ščitijo domačega Appla, Qualcomma, pa še koga in na pol svojega Samsunga, pa zvodenijo. Bilo pa bi preveč očitno ter predvsem preveč banalno, da bi bilo v ozadju le to!

Zgodbo še najbolj opiše starodavna modrost, da kjer je dim, je tudi ogenj. Zaslužni člani ljudske armade lahko po zaključku kariere odprejo svoje podjetje in vojska jim pri tem pomaga. In kaj je pri tem problematičnega? Pravzaprav nič. Vsaj polovica Izraelskih tehnoloških podjetij je nastalo na enak način. Težave so drugje. Kolikor že obračamo stvari, na Kitajskem ni demokracije in ni nadzora »javnosti«, kot ga poznamo na Zahodu. Čeprav roko na srce, ta tudi v tem delu sveta močno peša, saj si prodajalci opreme, pa naj bodo iz zahoda ali vzhoda, upajo trditi marsikaj, tudi če je »pravljica«. Ampak kot si upamo zapisati, da so kitajski izdelki boljši, kot so bili, si upamo tudi reči, da se iz njih malce »kadi«. In vse bolj se mi dozdeva, da je v tem zrno resnice. Gotovo in ničkolikokrat dokazano je namreč, da zahodna tehnološka podjetja zbirajo podatke o uporabnikih, torej vohunijo za nami, do koliko teh pa imajo dostop tajne službe, pa je stvar zakonov, žvižgačev oziroma poglobljene debate. Popolnoma enako počnejo tudi kitajska tehnološka podjetja, saj je to osnovni postulat tehnološkega razvoja z mantro, da so informacija valuta novih dni. A če kitajski aparat od njih zahteva podatke, potem ni zakonskih ovir, ni žvižgačev, pa tudi poglobljene debate ne. Ali drugače. Američani dobro vedo, zakaj mečejo Kitajce iz svojih telekomunikacij!

The post Protekcionizem in strah, a »kjer je dim, je tudi ogenj«. appeared first on Tehnozvezdje.