Strokovnejša od dr. Googla, a brez nadgradenj in povezav ne bo šlo!

Spletna in mobilna aplikacija Moja Diagnoza ni le pretvorba debelega družinskega medicinskega priročnika, ki je našel domovinsko pravico v marsikaterem domu, v elektronsko obliko, ampak ima potencial postati veliko več. Že zdaj namreč poleg samo-diagnostike omogoča tudi dostop do strokovnega mnenja. Namesto iskanja po spletnih forumih, kjer je strokovnost velikokrat vprašljiva, lahko vprašanje pošljemo zdravniku, ki tudi odgovori. Najkasneje v treh dneh.

Pustimo ob strani visoko leteče besede, da ima moč izboljšati slovenski zdravstveni sistem, kajpada te moči nima, je pa dobrodošel prispevek k siceršnjemu vzponu zanimanja do z zdravjem povezanih aplikacij. Te rastejo kot muhe po dežju in dokazane jo, da jih je vsaj nekaj svetlobna leta daleč od minimalne strokovne sprejemljivosti. Tale »naša« gotovo ne sodi mednje, ker je temelj omenjeni priročnik, verjetno skoraj povsod po svetu spoznan kot primeren. In tako, kot lahko v njej prek razumevanja simptoma pridemo do mogoče diagnoze, takisto počnemo v aplikaciji.

»Povemo«, kje nas boli (ali nas kaj drugega teži), izberemo odgovore na vprašanja in na koncu dobimo predlog, »kaj storiti nam je«. To je veliko, a v današnjem času, ko bi radi čim več postorili v digitalnem svetu, še zdaleč ne dovolj. Zato je tu še možnost e-nasvetov. Ko nas pripelje (ali pa tudi ne) do diagnoze in nas zanima veliko več, lahko vprašanje pošljemo zdravnikom zavoda Zdravje. Komunikacija poteka ena na ena, mi kot bolnik na eni in izbran specialist na drugi strani. Pričakujejo jasna in konkretna vprašanja, ne banalnosti, v slogu – »hej doktor, nekaj me palec boli, a mi poveste, zakaj«, – zato so postavili primerno ceno, 30 evrov na nasvet (kar seveda ne pomeni nujno enega poslanega in eno sprejeto poštno sporočilo). Kajpada pa so vprašanja lahko tudi banalna, če smo jih pripravljeni plačati. A ko gre za resno vprašanje, takšen znesek ni prevelik. Še posebej za one, ki jim je muka obiskati zdravnika in se z njim pogovarjati, – kaj vem, gotovo bo našel še kaj, kar je narobe z mano, – saj je elektronska pošta manj osebna komunikacija. Zato je manj strašljiva, kot ko se zdravnik z resnim pogledom zazre v vas,….

Prva dva tedna je uporaba sicer zastonj, potem pa se prelevi v plačljivo aplikacijo. Slaba dva evra na mesec ali desetak letno. Omenjena bukla stane konkretno prek stotaka, kar pomeni, več kot deset let uporabe za isti denar. Ako se odločimo za letne naročnine. Koliko Slovencev je pripravljeno plačati, pa je v času pričakovanega zastonjkarstva, že druga zgodba. A poglejmo drugače. Fizični priročnik ali elektronska oblika. Eno ali drugo moramo imeti, čeprav boste dejali, da ni res, saj so forumu in dr. Google zastonj. So zastonj, a ker lahko vsak tam piše, kar se mu zahoče, so tudi zdravstveni nasveti podvrženi »pesniški« svobodi in zatorej dostikrat strokovno vprašljivi. Je že prav, da podatke iščemo tudi na spletu, vendar jih je, kadarkoli nismo popolnoma gotovi, treba preveriti z virom, ki strokovni ni oporočen. Zato je priročnik v eni ali drugo obliki potreben kos v »zbranih delih« družinske knjižnice.

Moja diagnoza upošteva evropsko direktivo GDPR, zato zagotavlja več zasebnosti in nadzora nad svoji podatki, kot večina fitnes in z zdravjem povezanih aplikacij.

Ampak ko dobim v roke nekaj, kar je bilo iz papirja spremenjeno v ničle in enice, se ne morem znebiti občutka, da je sicer v redu, uporabno, a nekaj manjka. Tisto nekaj je širši pogled, skupni nastop vseh, ki se ukvarjajo z zdravjem in digitalizacijo, v zagotavljanju širše storitve in konkretnejša izraba tehnikalij (od nosljivih naprav do tipal nadzora). Napoved, da bodo dodali še elektronski (mobilni) zdravniški karton, ki ga bomo sicer verjetno morali samo napolniti, gre v pravo smer, vprašanje pa je, ali bo obljuba res postala tudi meso. A gledati bi morali širše.

Aplikacija bi lahko bila vsebinska nadgradnja storitve varovanja starostnikov na domu (Telekomova e-oskrba), osnova še neobstoječe nege na domu (nekakšna e-naga, ki poleg varnosti nudi še nego) in storitev za bolnike s kroničnimi boleznimi (sladkorna bolezen, težave s srcem, epilepsija,…). Z dodanim algoritmom z ali brez umetne inteligence, ki bi uporabili podatke tipal (nosljive pametne naprave, merilniki življenjskih znakov) pri iskanju vsebin iz priročnika, ki je tako ali drugače srž »Moje diagnoze«. Preveč ambiciozno? Morda. A tako deluje svet, zakaj ne bi še mi? Samo »vsebina« naj je še tako strokovna in uporabna, dolgoročno ne bo dovolj za dosego želenih sto tisoč uporabnikov v dveh letih. Doma in v tujini je dovolj zagonskih podjetij, ki delujejo na področju zdravja, pa tudi že uveljavljenih, s katerimi bi se lahko povezali, če že država za takšne projekte ni pripravljena primakniti prepotrebnega denarja. Tako bi lahko s skupnimi močmi zgradili uporabnejše storitve, znotraj katerih bi bila Moja diagnoza vsebinski dodatek, ali pa osnova zanje.