Sejem ničevosti razkril odvisnost Zahoda
Marjan Kodelja 11. januarja 2019 ob 06:53

Sejem ničevosti oziroma CES 2019 je še enkrat dokazal, da na zahodu nimamo nič pretresljivega oziroma, da se bo prihodnost pisala na daljnem vzhodu. Ali pa se motim in bom kapitalno ustrelil mimo. Nič ne de, tudi če bom, zato nihče ne bo “umrl”.

Ne vem, ali so se tam nekje po osemdesetih letih prejšnjega stoletja sestali člani tajne združbe, Iluminati bi bili ustrezni, saj so dežurni krivec za celo vrsto teorij zarot, ter skovali načrt, kako bo informacijska industrija blestela v Ameriki, tostran Atlantika pa bo s silo zatrta. Lahko pa, da je šlo za evropsko nerazumevanje ali tihi politični dogovor. Mi se gremo informacijske tehnologije, vi pa avtomobilizem, belo tehniko, telekomunikacije in morda še kaj. Imeli smo cel kup potencialno zanimivih informacijskih podjetji, ki so postopoma izgubili stik ali pa so jih Američani pokupili. Skype je bil izumljen tu, da ne govorimo o mobilni telefoniji GSM in UMTS, pa še marsikaj bi se našlo. Cel kup Evropskih podjetij je izdelovalo mobilne telefone, na svetu pa bi težko našli omrežje brez opreme Nokie ali Ericssona. Predvsem pa, kar so ta podjetja poslala na trgu, je delovalo v obljubljenih okvirih. Obljube pa so bile konkretne, ne splošne, olepšane in precenjene, kot so danes. »Revolucionarni izdelek, ki zna vse mogoče in bo spremenil svet«, potem pa ugotoviš, da gre za polizdelek in da obljubljeno še ne deluje ali pa polovičarsko.

»Odličen se mi zdi televizor, ki so zrola v ohišje, ali moduli z mikroskopskimi sijalkami LED, ki jih po želji zlagam v zaslon, a kaj ko verjetno nikoli ne bom tako bogat, da bi se kaj od tega lahko privoščil. Jasno pa je, da Samsung forsira tehnologijo mikro led zato, ker njegov razvoj zaslona RGB OLED ni bil uspešen, noče pa plačevati za uporabo tehnologije soseda z ulice, pa čeprav mikro led še ni blizu komercialne zrelosti. «

Pred prelomom tisočletja je bil sklenjen še en dogovor ali pa je spet šlo zgolj za naključje. Kitajska se je odprla, politikov so bila polna usta globalizacije in »outsourcinga«, pa je nekdo skoval noro dober načrt. Kitajska naj gradi megatovarne, saj ima veliko poceni delovne sile, mi na Zahodu pa jim bomo prodajali znanje ali kot lepše pravijo »vedenje kako«. Kitajci so z odliko naredili domačo nalogo, njihove tovarne pa bruhati poceni izdelke, a ko smo se hoteli prodati znanje, smo začudeni ugotovili, da ga že imajo. Tako smo, kjer smo. Skoraj vse pride z daljnega vzhoda. Kitajsko podjetje je največji dobavitelj telekomunikacijske opreme, česar si Skandinavci niso zamišljali niti v najhujših nočnih morah. Napredek v razvoju čipov pa naj gre za procesorje, fotografska tipala, zaslonov in še česa … Uganili ste, spet se (skoraj) vse dogaja na Vzhodu. Ker je preprosto vse tam. Že res, da Apple oblikuje iPhone in piše sistem zanj večinoma doma, delno pa tudi tam, kjer so programerji cenejši, a narejen ni v Ameriki, pa tudi elementi v njem niso bili razviti tam. Dolga leta se mu je godilo, ker so bili kupci pripravljeni plačevati ceno, kakršno koli so postavili, vendar se je trg umiril. Tekmeci postali enakovredni ali celo boljši, jasno pa je, da vsaka trdnjava prej ali slej pade. Ampak s tem seveda ni nič narobe, prej bi dejali posledica globalizacije, na katero so nekateri opozarjali, pa jih nihče ni jemal resno. Kaj bo šele, ko bo zahod odkril Kitajsko industrijo električnih vozil. Že sedaj je menda večja od Ameriške in Evropske skupaj v razvojnem in proizvodnem potencialu.

»Če bi imel cekine, bi si omislil 49 palčni ultra širok monitor ali pa kar pametno mizo z računalnikom, tremi monitorji ter še cel kup druge tehnološke navlake.«

Pa ne jamram, le opazujem. Kitajci so mi pravzaprav všeč, ker so pragmatični. Če so lahko, so ukradli, drugače pa kupili. Za Kitajske telefone smo vedeli, da so slabe kakovosti, zato pa so bili, nekateri pa so še danes, ceneni. A so napredovali in začeli izdelovati modele, ki se v vsem, tudi s ceno, lahko kosajo z nekitajskimi izdelovalci. Iz današnjega zornega kota se je malodane smešno spomniti obiska podjetja Ericsson, ko je njihov takratni direktor razlagal, da spremljajo Kitajce, vendar se jih ne bojijo, ker so razvojno daleč pred njim. Ko so se razmerja spremenila, zahod govori o bojkotu. Ne vem, ali je na mestu, ne vem, kako varnostno problematična je oprema, oziroma ali je bolj kot ameriška, saj ne nazadnje vohunijo vsi, vem pa nekaj drugega. Peta generacija mobilne telefonije so le še podatki, njihov tok in njihovo usmerjanje po omrežjih. Področje, kjer je dolga desetletja tradicionalno močan ameriški Cisco. Ne trdim, da se ta boji kitajske konkurence, morda pa se. Kdo bi vedel.

»Iracionalne stvari, kot je Sonyev »party« zvočnik s štirimi okroglimi luknjami za pivske kozarce, pa me ne ganejo. Ker imajo omejen rok trajanja. Žal zaradi njih dostikrat spregledamo pomembne stvari. «

Vrnimo se na letošnji CES. Pod črto je jasno, da ni pokazal nič, kar bi me vrglo na zadnjo plat, pač pa veliko izdelkov, ki nikdar ne bodo zagledali luči sveta, če pa ga bodo, potem skoraj gotovo ne bodo v celoti izpolnili pričakovanj. To pa zato, ker so že na začetku obljubljali preveč in zato, ker bo večina tega izdelanega v megatovarnah, kjer je pomembna količina ter primernost izdelka za masovno proizvodnjo, ne pa njegova oblikovna, konstrukcijska ali funkcionalna odličnost. Tega pa ne pravim na pamet. Švicarska hibridna ura narejena na Kitajskem, ki je na Kicstarterju požela veliko uspeha, v praksi ni najbolj uporabna. Ali pa neka druga športna ura s premalo robustnim ohišjem, poceni prenosniki, ki po letu ali dveh izpustijo dušo ali električni skiro s premajhno baterijo. To so stvari, ki jih naplavi CES. Pomembnost sejma gor ali dol, vendar malo pogrešam sejem Comdex. Kar so tam pokazali, je delovalo, čez mesec ali dva, pa se je že znašlo v trgovinah. A to so bili drugi časi. Tudi manj razburljivi, če sem odkrit.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja