Najprej pamet v roke in šele nato tudi v mesto
Marjan Kodelja 19. novembra 2018 ob 06:23

Nimamo avta, gremo v salon in ga imamo. Pametno mesto pa ni stvar, ki bi jo kupili. Je del procesa, ki se je verjetno »začel« kmalu potem, ko smo ustanovili prvo mesto. Prepoznavo težavo in poiščemo rešitev. Če imajo pri tem pomembno vlogo podatki, potem lahko govorimo o pametnem mestu, čeprav se mi dozdeva, da je beseda »pamet« pred čimerkoli neživim, močno precenjena. Žal pa so mesta med sabo različna. Morda imajo podobne težave, gotovo pa ne enake, zato tudi rešitev ni mogoče preprosto prenesti. Lahko se česa naučimo na podlagi izkušenj drugih, lahko uporabimo del rešitev, da hitreje pridemo do cilja, nikakor pa ne moremo uporabiti tujega dela, da nam ne bi bilo treba delati. Kdorkoli kaj takšnega obljublja, le kaže, da se mu o zadevi kaj dosti ne sanja.

Zadnje čase sem se naposlušal »obljub« in »leporečja« na tematiko pametnega mesta. Menda »močno« zaostajamo za Prago. Če sem odkrit, nimam pojma, kaj »pametnega« so tam naredili, spomnim pa se, kako nas je EU pred desetimi leti hvalila zaradi javnih elektronskih storitev. Kje smo danes na tem področju, žal vemo. Praga je neprimerno večja od Ljubljane, ima več prebivalstva, več stavb, več vsega, zato je primerjava na majavih nogah. In kaj potem, če so pred nami in so tako želene podatke ter zvenečnico »digitalizacija« prej vključili v proces spreminjanja mesta, kar so tehnološko podjetja, ki so jim rešitve prodala, obesila na velik zvon? Zato pravzaprav gre. Tuja in domača podjetja bi rada rešitve čim prej prodala našim mestom. Kajpada s tem ni nič narobe, posel kot običajno, če so na strani mestnih uprav kredibilni ljudje. Ne politiki, ki z besedno zvezo »pametno mesto« opletajo, ko se jim zdi primerno, temveč strokovnjaki, ki vedo, kaj bodo kupili, zakaj, kako to uporabiti, koliko bo stalo in kaj bo to, ko bo delovalo, prineslo dobrega meščanom. Ne enemu ali dvema, temveč večini. Če tega ni, kupimo nekaj dragega, nekaj nepotrebnega in potem običajno izbruhne afera o razmetavanju davkoplačevalskega denarja. Kdor je že nekaj časa na svetu, bi pripomnil, da ne bi bilo prvič. Res je, v preteklosti so bili primeri, ko so ministrstva ali pa podjetja v državni lasti kupovala programe in računalnike, ki so bili predimenzionirani za njihove potrebe. Prodajalci so si meli roke. Spomnimo se naše največje banke in projekta »Sigma«.

Rešitve pametnega mesta ponujajo vsa podjetja, ki kaj dajejo nase. IBM je že pred časom govoril o modrih mestih, SAP je nekaj svojih rešitev pokazal na tovornjaku, ki je obiskal Ljubljano, o pametni razsvetljavi Telekoma Slovenije pa smo že pisali.

Če sprejmem termin »pametno mesto«, ni mi všeč, ker ima smisel le v reklame namene, potem je torej pomembno, kako se stvari lotiti. Edina prava pot je najprej prepoznava res pereče in za večino meščanov pomembne težave ter nato iskanje tehnologije, programov, storitev ali česa podobnega, ki jo čim bolje, a hkrati stroškovno opravičljivo, rešijo. Nikakor pa ne obratno. Iskati težavo, ki jo reši oprema, ki so jo zaradi takšnih ali drugačnih razlogov kupili. Ne trdim, da se to dogaja, a pri nas, kjer se skregamo za vsak večji projekt, so takšna opozorila vedno na mestu.

Storitev pametnega mesta je toliko, kolikor ljudi vprašate, kaj potrebujete. Vsaka ima smisel, vprašanje pa je, ali je izvedljiva. Mesta sicer niso podjetja, vendarle tudi ne morejo narediti nekaj, kar zanima nekaj deset morebitnih uporabnikov. Ko podjetja predstavljajo svoje rešitve pametnega mesta, je na prvem mestu prikaz prostih parkirnih mest. Večina se bo z njimi strinjala, meni osebno pa sta pred njo vsaj dve zadevi. Prva je pametna razsvetljava. Zakaj za vraga mora biti ob treh ponoči razsvetljena neka mala nepomembna uličica, če na njej ni žive duše? A ne bi bilo zaradi več razlogov, med drugim tudi energetskih, bolje, da bi se ulične sijalke prižigale le po potrebi? Morda sem romantik, vendar bi rad tudi iz prestolnice kdaj videl zvezdno nebo. Drugo je pobiranje smeti. Na podlagi povprečne družine je komunalno podjetje določilo, na koliko časa nas obiščejo smetarji. Večinoma je perioda primerna, ne pa vedno. Kdaj bi bilo bolje, če bi prišli prej, drugič pa kasneje. Smetnjak z ustreznim tipalom bi lahko sama javil, kdaj potrebuje »pozornost«.

Ne rečem, da sta moji ideji dobri, še manj hitro izvedljivi. Kaj bodo naredila mesta je (žal) odvisno od njegovega vodstva. Zdi pa se mi pomembno, da nehamo gledati na »pametno mesto«, kot na nekaj futurističnega, vsemogočnega, kar bo prek noči rešilo vse težave. Zame ni nič posebnega, le posledica življenja mesta, prilagajanja novim tehnologijam. Najpomembnejše pa, da gre za del procesa, ki nikdar ne zastane. Procesa, ki je konjske vprege zamenjal z avtobusi, vodnjake z vodovodnim omrežjem, … Zdaj govorimo o pametnem mestu, čez nekaj let pa bomo uporabili kakšno drugo besedno zvezo. Čeprav gre le za napredek ter izkoriščanje, kar nam je danega. Tu se skriva bistvo. Najprej mora biti pameten »človek«, šele nato je lahko še mesto! Bolj kot to, da smo prvi, je pomembno, da domačo nalogo ta človek naredi kakovostno.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja