Čeprav gre za cenejši model, Pixel 9a ni slab telefon. Prav nasprotno. Kompromisi, ki so bili sprejeti, so precej bolj premišljeni kot pri marsikaterem konkurentu. Prejmete enak čip, programsko podporo in napredne funkcije umetne inteligence, kajti varčevanje je bilo osredotočeno tja, kjer najmanj boli. Na manjši notranji pomnilnik in uporabo cenejših materialov. Najopaznejši korak nazaj so storili pri zasnovi kamer. Imajo skromnejša tipala, a glavna kamera bo podnevi vseeno zadovoljila večino. To sicer pomeni, da Pixel 9a morda ni najboljši telefon na trgu, a v srednjem segmentu zaseda sam vrh.

Ohišje brez izbokline in drugačen občutek

Pri oblikovanju so se odločili za manj drage materiale. Kar pomeni več plastike in manj prestiža. Ohišje ohranja klasične linije serije Pixel 9, le da tokrat brez ikonične izbokline kamer, kar prispeva k bolj ploščatemu videzu. Namesto nje so leče poravnane s plastično hrbtno stranjo, kar nakazuje na manjša tipala. Steklo na zaslonu je nekoliko starejše generacije, a vseeno dovolj vzdržljivo. Tudi drugi kompromisi v oblikovanju so prisotni, vendar niso posebej moteči.

Sprememba, ki izstopa, je odstranitev izbokline kamer, kar sicer vizualno izravna zadnjo stran, a odvzame tisto značilno Pixel identiteto. Morda bi bila ohranitev dizajna celo bolj smiselna. Vseeno ostajajo poznane, ravno odrezane stranice in lepo zaobljeni robovi, ki doprinesejo k dobremu oprijemu. Pod zaslonom se nahaja optični čitalnik prstnih odtisov. Nekoliko počasnejši kot ultrazvočni, a dovolj zanesljiv. Ena malenkost! Google vztraja pri obratnem vrstnem redu stranskih tipk. Če ste vajeni klasične postavitve, vas bo postavitev tipke za vklop nad tisto za glasnost nekaj časa motila.

Dober zaslon in zmerne zmogljivosti

Zaslon in procesor nista bila žrtvovana. Ker Google uporablja lasten čip Tensor G4, izbire niti ni imel. Procesor spada v srednji razred, a zaradi odlične optimizacije programske opreme deluje presenetljivo gladko. Zmogljivost je sicer omejena, kar se lahko pokaže pri obdelavi nočnih slik ali video montaži, a v vsakdanji rabi tega ne boste opazili. Težav ni bilo opaziti v niti v umetnem svetu igre Genshin Impact, ki je prikazovala 30 sličic na sekundo ob srednjih grafičnih nastavitvah.

Zaslon podpira 60 in 120 Hz brez vmesnih vrednosti, a samodejno preklapljanje večinoma deluje dobro. Nobene potrebe pa ni, da je hitrost osveževanja med predvajanje videa največja, če zadostuje nižja. Edina prava zamera gre pomanjkanju nastavitev slike. Izbirate lahko le med dvema načinoma prikaza barv, naravni in način s prilagojenimi barvami. Zvočnika sta dovolj glasna in presenetljivo uravnotežena za to cenovno skupino.

Kar zadeva baterijo varčnost čipa in večja kapaciteta akumulatorja pomenita, da z normalno uporabo brez težav pridete skozi dan, ob zmernem tempu pa polnjenje vsak drugi dan ni znanstvena fantastika. Med gledanjem videa poraba znaša približno 6 odstotkov na uro, igranje iger pa 8 odstotkov. V maksimalni obremenitvi baterija izgubi 22 odstotkov v eni uri.

AI zmogljiva, a še vedno v razvoju

Razlog, zakaj kljub strojnim omejitvam priporočam nakup Googlovega telefona, je ta, da so zanj običajno najprej na voljo nadgradnje sistema, aplikacij in storitev. To vključuje tudi umetno inteligenco, od katere imajo nekateri morda prevelika pričakovanja. Asistentka Gemini, ki je povsem nadomestila prejšnjega digitalnega pomočnika, zna govoriti, čeprav s posebnim naglaševanjem, in razume slovenski jezik. Na moje vprašanje »kje sem« je odgovorila »v Ljubljani«. Kar je sicer pravilno, vendar ne dovolj natančno. Želel sem izvedeti točno lokacijo. Rekla je »na Prešernovem trgu«, medtem ko sem bil v resnici v Šentvidu. Zgrešila je za približno pet kilometrov. Ko sem jo opozoril na napako, jo je priznala. To je vsaj nekaj, saj ženske običajno težko priznajo, da se motijo.

Poleg Gemini je na voljo še cela vrsta že znanih funkcij. Med njimi so prevajanje v realnem času, pomoč pri pisanju zapiskov, fotografski način, ki vas naknadno doda na fotografijo, ter cela zbirka orodij za urejanje posnetkov. Brisanje oseb, ki na fotografiji nimajo kaj iskati, je že nekaj časa zelo zanesljivo in verjetno najbolj uporabna funkcija. Zelo uporabno je tudi spreminjanje ozadja na ukaz. Res je, rezultat ni več klasična fotografija, vendar je učinek vsekakor zanimiv. Podobno velja za druge algoritme, ki znajo marsikaj. Vse bolj se mi zdi, da gre predvsem za prikaz potenciala umetne inteligence, ki naj bi v prihodnosti v celoti upravljala telefon. Za zdaj je, na srečo, še ne.

Googlovo programsko okolje je privlačno tudi, če vas umetna inteligenca sploh ne zanima. Gre za preprosto in pregledno uporabniško izkušnjo brez nepotrebnih aplikacij. Nameščene so le Googlove, ostale pa si lahko po želji dodate iz trgovine Play. To mi je zelo všeč, saj me motijo prednameščene aplikacije, ki jih nikoli ne uporabljam, in čas, ki ga porabim za njihovo odstranjevanje. Še posebej, ker jih nekatere sploh ni mogoče izbrisati.

Kamere žrtev varčevanja?

Kakovost fotografije v veliki meri temelji na naprednih algoritmih, a fizikalnim zakonitostim ni mogoče ubežati. Fizično precej manjše tipalo glavne kamere ob podobnem številu slikovnih pik preprosto zajame manj svetlobe. Nekje se to mora poznati. Podobno velja za širokokotno kamero, kjer manjše število pik pomeni manj podrobnosti. Dejstvo, da sta na voljo dve kameri, ne predstavlja večje pomanjkljivosti, saj je vsestranskost zagotovljena z izrezom iz fotografije glavne kamere v polni ločljivosti, kar omogoča dvakratno digitalno povečavo.

Glavna kamera je sposobna zajeti kakovostne fotografije tako podnevi kot ponoči. Barve so naravne in uravnotežene, podrobnosti je dovolj tudi pri povečavi. Vidni so fini detajli tako v svetlih kot temnejših delih prizora, čeprav je opazno nekoliko bolj agresivno ostrenje robov. Kontrast je prav tako dobro uravnotežen. Slabša svetlobna občutljivost tipala se sicer nekoliko pozna v resnično slabih svetlobnih pogojih. Podobna zgodba velja za video. Posnetki, narejeni z glavno kamero pri dnevni svetlobi, so polni podrobnosti, najbolj pa izstopa dobra stabilizacija slike. Nočni posnetki so nekoliko slabši, a še vedno nad povprečjem za ta cenovni razred.

Enake pohvale ne morem nameniti širokokotni kameri. Dnevne fotografije in posnetki so zadovoljivi, v slabših svetlobnih razmerah pa se pomanjkljivosti hitro izrazijo. Ponoči se na fotografijah pojavi veliko šuma in nejasnosti, največja težava pa je mehkoba oziroma zamegljenost zaradi pomanjkanja podrobnosti in slabše ostrine. Barve so sicer tople, a pogosto precej zadušene, kar povzroča, da na primer rumeni in zeleni toni delujejo nekoliko umazano. Slabši dinamični razpon vodi tudi do izgube podrobnosti v temnejših delih prizora. V dobrih svetlobnih pogojih pa so barve včasih celo preveč poudarjene. Podnevi in ob nuji je širokokotna kamera še uporabna, ponoči pa se ji je bolje izogniti.

HVALIMO:

• Dober in svetel zaslon
• Ohišje zaščiteno po standardu IP68
• Čisti uporabniški vmesnik brez nepotrebnih aplikacij
• Dobra glavna kamera (v dnevnih razmerah)
• Razmeroma dobra avtonomija baterije

GRAJAMO:

• Ne izstopajoča oblika
• Prilagajanje hitrosti osveževanja je le zadovoljivo
• Ne pretirano hitro polnjenje
• Slabša širokokotna kamera
• V tujini je cenejši

The post Google Pixel 9a: Pametni kompromis za pametno ceno (žal ne pri nas)? appeared first on Tehnozvezdje.

Morebiten problem in pravzaprav glavna razloga, zakaj jo bodo nekateri že na prvi pogled odpisali, drugim pa bo zelo po godu, sta velikost in uporabljeni materiali. Tako velikost same ure kot zaslona. Oboje je namreč majhno (zaslon ima premer 30,4 mm oz. 1,2 palca in ločljivost 390 x 390). Na mojem zapestju, na katerem je tudi sicer zadnja leta večino časa skoraj enako velika oz. majhna Venu prve generacije, še nekako izgleda, na kakšnem bolj možatem pa bo delovala kot igrača. In kdor malce slabše vidi, hoče večje zaslonske elemente, več informacij na zaslonu ali prave aplikacije, tudi sam se po treh letih nagibam v to smer, bo tudi moral poseči po čem drugem. Prav tako, kdor hoče elegantno, kakovostno kovinsko ohišje. Tukaj nekaj sledi kovine menda celo je v luneti, toda vse ostalo je plastično, pašček pa silikonski, še kar soliden. Seveda je mogoče namestiti tudi drugega velikosti 20 mm, kar bo po kakšnem letu ali dveh neizbežno, ko se bo izvirnemu že preveč poznala obraba.

Zaslon je sicer zelo lep in svetel, za razliko od moje ure ima svetlobna leta naprednejšo, bolj podrobno in atraktivno grafično podobo, tudi na soncu se ga bolje vidi. Nisem pa čisto prepričan, da tipalo zunanje svetlobe karkoli počne. Morda prilagaja svetilnost znotraj nastavljene vrednosti, vsekakor pa v nastavitvah ni možnosti samodejnega prilagajanja svetlosti zaslona, kot ga v maniri pametnih telefonov poznajo mnoge druge ure in ki bi ga zelo rad videl, saj v določenih prostorih in predvsem priložnostih ni najbolj primerno in olikano, če zaslon ure »na polno« zasveti vsakič, ko premaknem zapestje. V vsakem primeru pa je lepo videti, da se tehnologija OLED pomika tudi proti vstopnemu razredu linije Forerunner, če ceno, kakršna je, lahko označimo za vstopni razred.

Nova era?

V zadnjih letih je Garmin potisnil cene svojih ur konkretno navzgor, denimo za Venu 3 in Forerunner 265 ju je postavil na 500 evrov, potem ko smo bili navajeni, da tovrstni modeli stanejo morda malo čez 300. Zato smo bili skoraj ekstatični, ko je ameriško podjetje poslalo v prodajo novinko Forerunner 165 z zaslonom OLED za »samo« 280 evrov (330 v izvedbi Music, kakršno sem tudi testiral), še posebej glede na to dokaj malo kompromisov za dosego tega cilja. Ni denimo meritve elektrokardiograma (EKG-ja), bolj zavzete športnike bo lahko zmotila nezmožnost povezovanja z merilniki moči, manj tekaških meritev, odsotnost »triatlonskega« načina (merjenje različnih športov v eni vadbi) in dvofrekvenčnega satelitskega sprejemnika, pa seveda manjši zaslon (pri podobni velikosti ure) in baterija. Morda za nekoga povsem sprejemljive »degradacije«, za koga drugega prehude. Vsekakor pa mislim, da dražji uri težko upravičita približno dvesto evrov pribitka.

Najprej še malo o upravljanju, kajti ta ura ima ob strani kar pet tipk, dve na desni in tri na levi. Večinoma srečamo zgolj dve, mogoče tri (vse na desni). Da se celo nastaviti, da denimo med vadbo dotikanje zaslona sploh ne reagira in je treba vse s tipkami. Kar sem nastavil, a nato pozabil in se vedno čudil, zakaj zaslon ne reagira. Za hiter dostop do česa so tipke v redu, za pomikanje po sistemu in potrjevanje izbir pa imam raje druge načine, kot je denimo kombinacija vrtljive lunete ali krone in dotikanja zaslona. Tu sem se še posebej motil pri tipkah za gor-dol, to sta spodnja in srednja na levi, saj se mi je ves čas zdelo povsem logično, da sta spodnja in zgornja za pomikanja, srednja pa za potrjevanje. A ni tako, za potrjevanje je denimo zgornja na desni. Sicer pa leve ob dolgem pritisku prikličejo – spodnja glasbo, srednja  številčnice in nastavitve in zgornja hitri dostop do pomembnih funkcij, tudi denarnice, ki tako nima več svoje tipke in je dostop do nje zamudnejši, zaradi česar je skoraj bolj priročno iz žepa vzeti telefon.

Še ena glede ergonomije in priročnosti se dotika polnjenja. Garmin vztraja pri svojem priključku, na uri je ženski, na kablu moški, ki ga je treba vtakniti v prvega, le da so zdaj na drugo stran kabla dali USB-C, na uri pa je vtič(nica) na drugi strani kot pri moji. Samo zato, da mi zmede rutino. USB-C je fin za novejše napajalnike in za priklop na prenosnik. Toda, če želite uporabljati isti napajalnik, kot ste ga dobili s telefonom, in je zelo verjetno iz izhodom USB-A, ali kabel priključiti na namizni računalnik brez priključka tipa C, vam ne preostane drugega, kot da si zagotovite dodaten kabel s starejšim priključkom, v kolikor ga nimate na zaloge od katere od prejšnjih ur iste znamke. Čakam pa na dan, ko bo ameriško podjetje prešlo na kakršno koli obliko (magnetnega) induktivnega polnjenja.

Sama baterija naj bi omogočala do 11 dni uporabe, kar je tudi z izklapljanjem zaslona težko dosegljivo, razen če ure ne nameravate uporabljati za njen osnovni namen, torej spremljanje vadbe. Z vedno vklopljenim zaslonom, to je zame edini smisel ure, da jo lahko ošvrknem z vsakega kota in brez obračanja zapestja, in približno uro satelitskega določanja položaja na dan, sem jo polnil na tri dni ali tri dni in pol. To je podoben dosežek kot na začetku pri že omenjeni, enako veliki Venu (prve generacije), ta je morda dosegla celo štiri dni, ki po treh letih že kaže nekaj znakov pešanja, a še vedno nudi dva in pol do tri dni avtonomije.

Veliko, mogoče celo preveč

Forerunner 165 torej daje obilo informacij iz vsega, kar izmeri. Mogoče celo preveč. Iz aplikacije (Garmin Connect) imam tako dolg posnetek zaslona, da sem ga moral konkretno razsekati za objavo. Seveda lahko poleg srčnega utripa ves čas meri nasičenost krvi s kisikom (pulzni oksimeter) in stres, ponoči spanje, potem so tu še »nadstropja« in še kaj, ura pa to vsako jutro zapakira v »jutranje poročilo,« vmes pa še v podatek o zalogi energije v telesu (body battery) in različne predloge. Kar nato umešča med »pripomočke«, do katerih pridemo s potegom z zgornjega ali spodnjega roba proti sredini zaslona. In tam je hitro vsega preveč, kot je tudi v aplikaciji. Dozdeva se mi, da bo veliko uporabnikov podobnih meni in bo samo sproti približno spremljalo številke, kakšne resne analize in vpogledov za nazaj pa ne bodo opravili nikoli.

Spremljanje vadbe je na nivoju, edino športnih profilov se mi zdi dokaj malo. Ker se v času testiranja še nismo povsem poslovili od zime, sem denimo pogrešal smučanje in druge športe na snegu. Tudi kolesarjenje ima en sam profil. Toda merjenje je natančno, pri čemer je mogoče izbirati, kateri satelitski sistemi so »vklopljeni«, in kako pogosto ura osveži signal, in na koncu podatkov veliko. Še posebej mi je bilo všeč, da za pravilne o srčnem utripu ni bilo treba močno zategniti paščka kot pri nekaterih drugih urah. Pri dolžini moje najbolj običajne pohodne poti (v klanec) ni bilo bistvenega odstopanja od večine drugih ur ali telefonov, morda za deset metrov v dveh kilometrih. Prav tako je skoraj povsem pravilno izmerila višinsko razliko, pri čemer ji najbrž pomaga tudi barometer (tega denimo zelo podobna Vivoactive 5 za skoraj enako ceno nima) Ura seveda lahko vmes daje govorjena obvestila o napredku in mogoče je spremeniti polja, kateri podatki so prikazani med vadbo, a je oboje treba spremeniti ali izklopiti preden začnemo, kar je nekoliko zoprno.

Pametne funkcije ima Garmin že leta dokaj spodobno pokrite. Obvestila s telefona prihajajo brezhibno, se pa na sporočila ne da odgovarjati. Telefonske klice je mogoče prevzeti, vendar ni mikrofona za pogovore (zvočnik seveda je, kar potrjujejo »prekinitve« vadbe in različni piski, vendar ni omogočen za ta namen), pa tudi samostojno ne more delovati ura, ker nima modema za mobilna omrežja in podpore za kartico eSIM. Mobilno denarnico Garmin Pay – v Sloveniji sta vključeni finančni storitvi mBills in Curve – že dobro poznamo in prav tako deluje perfektno, je pa priklic »plačevanja« na zaslon zdaj malo bolj zamuden, kot je bil včasih, in vpisovanje kode PIN po namestitvi ure na roko je treba opraviti s tipkami, medtem ko gre na moji uri z dotikanjem številk na zaslonu, kar je bolj priročno in hitreje.

Da se namestiti nekatere preproste programe in pripomočke, toda težko bi rekel, da so na voljo prave aplikacije, kot jih poznata platformi Watch OS (Apple Watch) in Wear OS (ure Samsung, Xiaomi, itd). Tudi že nameščene oz. vgrajene funkcionalnosti, kot so različne (zdravstvene) meritve (SpO₂, dejavnost, kalorije, spanje, stres), ali drugo (vreme, obvestila, klici, itd), nimajo seznama »aplikacij«, temveč se vse skrivajo med pripomočki, do katerih se pride s potegom od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol. To je nekoliko zoprno, kajti ta seznam, ki ga je sicer mogoče prilagajati, se hitro preveč razbohoti, če pa ga uporabnik namenoma pušča zelo osredotočenega na nekaj ključnih zadev, mora za vse ostale informacije odpirati aplikacijo na telefonu. Rad kaj preverim na sami uri in mi je všeč, če je na enem, od dostopa do obvestil in »hitrih zadev« ločenem seznamu vse tisto, kar ura nudi. Všeč mi je tudi premikanje po »karticah« v levo ali desno na nekaterih urah, toda tega tukaj prav tako ni. Prav tako bi lahko obvestila ura postavila na začetek seznama pripomočkov, vsaj z ene strani, kar na moji starejši Garminovi še obstaja, zdaj pa se obvestila vrinejo nekam na sredino.

Za glasbo podpira pretočnike Apple Music, Deezer in Spotify, medtem ko »mojega« Tidal ne. Zato sem poskusil zgolj s prenašanjem glasbe z računalnika, za kar je treba nanj namestiti program Garmin Express, toda potem ga niti ni treba uporabljati, saj je mogoče datoteke premikati kar v Raziskovalcu. Uro je seveda za poslušanje glasbe treba povezati s slušalkami bluetooth. Ker ne tečem in ker nasploh zunaj skoraj nikoli nimam slušalk v ušesih, če pa že, imam tudi telefon v žepu, bi se brez pomislekov odločil za osnovno izvedbo brez dodatnega pomnilnika za glasbo.

Forerunner 165 ves čas prehaja med pozitivnimi in negativnimi vidiki posameznih odločitev snovalcev te ure. Ker je majhna, je simpatična in ne predraga, a za koga s premajhnim prikazom in morda premalo šik za poslovne in »gala« priložnosti. Upravljanje s tipkami je lahko udobno, a skoraj istočasno nadležno. Veliko možnosti in podatkov je dobrodošlih, toda zelo hitro jih postane preveč. In odsotnost klasičnih aplikacij po eni strani ohranja vmesnik ure dokaj čist, toda seznam pripomočkov, kjer je potem treba poiskati izmerjene podatke (ali pa v aplikaciji), se lahko pretirano podaljša. Ta ura mi je bila všeč z vidika funkcionalnosti in tudi vrednosti za ceno, toda prav zares spoprijateljila se nisva. Sam bi najbrž še vedno ciljal na Venu 3, četudi se mi zdi obupno precenjena.

HVALIMO:

• Lep, svetel in grafično dobro izkoriščen zaslon
• Ogromno funkcij in meritev
• Natančna tipala
• Stranske tipke za vse, ki ne marajo zaslonov na dotik
• Možnost brezstičnega plačevanja
• Razumna cena (sploh za dotično znamko)

GRAJAMO:

• Zaslon je dokaj majhen
• Ni možnosti popolnoma samodejne svetlosti zaslona
• Ni grajenih zvočnikov in mikrofona
• Prenatrpan vmesnik in kombinacija upravljanja prek zaslona in s tipkami
• Vztrajanje pri polnilnem priključku (ki ima zdaj po vrhu vsega kabel USB-C)

The post Garmin Forerunner 165: Zelo veliko športne ure za zmerno ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Debelo bi se zlagal, da gre za prvenec zasnove z dvema enako velikima zaslonoma. Ta zasluga gre Lenovu, ki je približno ob tem času lani razkril Yogo Book 9i, z zaslonoma eden pod drugim ali drug ob drugem. Odvisno od perspektive, kako nanju gledate. Poenostavljeno povedano, namesto tipkovnice so vgradili še en zaslon. Nesporno pa je, da je Asus pionir vgradnje dveh zaslonov. Prvi poskus z manjšim, ki je bil obenem sledilna ploščica, je bil zanimiv, čeprav manj uporaben. Ta model imam doma in pišmeuhovsko rečeno sem drugi zaslon uporabil trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več. Razloga sta naslednja. Ob vklopu se občutno poveča poraba energije in kadar na glavnem teče igra v celozaslonskem načinu, manjši sploh ne deluje. Kmalu je sledil drugi poizkus, ki je bil mnogo bolj uporaben. Zaslon s približno polovično višino osrednjega so premaknili nad tipkovnico, ki zato zaseda pol manj prostora kot na običajnem, enako velikem prenosniku. Na desno stran med tipke so premaknili še zelo pomanjšano sledilno ploščico, kar skupaj s poslabšano ergonomijo tipkovnice predstavlja glavno težavo, saj opazno zmanjšuje udobje tipkanja in uporabe teh sicer nadvse zanimivih prenosnikov. Kljub temu so dokazali, da je podvojenost zaslonov uporabna zadeva, katere prednosti in zmogljivosti so v celoti prišle na plano letos s prenosnikom Zenbook Duo in njegovima dvema enako velikima 14-palčnima (skoraj 36-centimetrskima) zaslonoma.

Zanimiva zasnova z odstranljivo tipkovnico

Ker se niti še tako dobre zaslonske tipkovnice niso izkazale kot orodje resne uporabe, je dvojna zasnova mogoča zgolj v primeru, ko ji je dodana brezžična tipkovnica (Bluetooth). Natanko tako je v primeru Zenbooka Duo. Zgornja ploskev z zaslonom je običajno tanka, medtem ko je na spodnjo (spet normalno debelo) položena odstranljiva tipkovnica, kar je glavni razlog, da je ohišje nekoliko debelejše, kot so debela ohišja podobno velikih prenosnikov z enim zaslonom. Ko je tipkovnica na običajnem mestu, kjer jo trdno držijo magneti in zatiči, ki se potopijo v vdolbine na robovih spodnjega dela ohišja, je z »računalnikom« povezana preko kovinskih stikov. V primeru, da jo odstranite in položite nekam na mizo, potem se aktivira brezžična povezava. Prej jo je vsekakor pametno vklopiti s stikalom na levem boku, kjer je tudi priključek USB tipa C za polnjenje baterije, v primeru, da se izprazni in tipkovnice ni možno postaviti nazaj na njeno »prvinsko« mesto nad drugim zaslonom.

Ker je tipkovnica odstranljiva, se zgodi, da jo po nesreči pozabite doma. Kaj takrat? Asus je poskrbel za takšne primere. Čeprav je v okenski sistem vgrajena zaslonska tipkovnica, so vgradili še boljšo svojo. Prikličete jo tako, da s šestimi prsti povlečete preko spodnjega roba drugega zaslona navzgor. A kot sem že dejal. Ničesar na zaslonu, naj bo še tako dobro, ne more zamenjati pristnega občutka dotika tipke iz plastike in kovine!

Prefinjeno in kakovostno ohišje

Ohišje iz zlitine aluminija daje temu Zenbooku prestižni videz. Presenetil me je površinski vzorec, saj se na njem prstni odtisi manj očitni, kar je nekaj, kar močno podpiram. Svoj prenosnik neprestano preprijemam, in ker je površina pretirano bleščeča, se kmalu začnejo moteče kazati mastni madeži. Poleg tega se je Asus potrudil in kljub dvema zaslonoma, kar samo po sebi poveča občutljivost naprave, poskrbel, da je prenosnik skladen z vojaškim standardom MIL-STD 810H20.

Ker sta oba zaslona občutljiva na dotik, je v kompletu dodano elektronsko pisalo. Kdor veliko riše po zaslonu ali počne kaj podobnega, ga bo gotovo vesel, a je kljub temu, osnovno naprava za vnos podatkov tipkovnica. Kot sem že dejal, je odstranljiva, a to še zdaleč ne pomeni, da bi bila zaradi tega slaba. Ravno nasprotno. Kljub tankosti je hod tipke dovoljšnih 1,4 milimetra, velikost, ki je pogojena z velikostjo zaslonov, pa obenem omogoča dovolj velike tipke in lepo na sredi umeščeno sledilno ploščico. To pomeni, da tipkovnica nudi bolj zanesljivo in predvsem bolj udobno tipkanje, kot sem pričakoval. Še to. Gumijasti čepki na dnu (spodnji) strani preprečujejo, da bi tipkovnica drsela po gladki površini.

Več načinov uporabe, a res dobra sta dva

V Zenbook Duo so vgradili nekatere trenutno najboljše komponente, všeč mi je na primer, da niso varčevali pri pomnilniku, a sta kljub temu »zvezdi« zaslona. Površina, ki jo nudita, je podobne velikosti kot pri prenosniku Zenbook Fold s prepogljivim zaslonom, le da v tem primeru odpade skrb zaradi morebitnega poka zaslona na pregibu in posledično zrelosti za drago popravilo. Prav tako so podobni načini uporabe. Najbolj osnoven je klasičen način, ki predvideva uporabo gornjega zaslona, medtem ko je spodnji prekrit s tipkovnico. Po želji jo odstranite in namesto nje uporabite zaslonsko tipkovnico, čeprav tega zaradi slabše ergonomije ne priporočam. Naslednji položaj je najbolj atraktiven. Na spodnji strani ohišja je nogica, ki zadrži prenosnik v navpičnem položaju, tako da sta zaslona eden nad drugim in odstranljiva tipkovnica pred njima. To oblika nudi podobno izkušnjo, kot jo nudi namizni računalnik z dvema priključenima zaslonoma. Poleg tega je možno prenosnik »zvrniti« na bok, da sta zdaj zaslona eden zraven drugega in obenem nudita več višine kot širine. Ali pa ekvivalent dobrih sedemnajst palcev velikega monitorja. Le rob med zaslonoma morate odmisliti. Še ena možnost je. Ko tečaj razprete do konca in prenosnik uporabljate kot veliko tablico. Tudi v tem primeru je nujno prepričati um, da ga ne moti že omenjeni rob. Možnosti uporabe je veliko, a res uporabni se mi zdita dve. Kot klasični prenosnik in navpična postavitev zaslonov enega nad drugim.

Podobno kot v primeru procesorja, kjer sta možna še Ultra 5 (125H) in Ultra 7 (155 H), sta na voljo dve zaslonski razločljivosti. Polna visoka (FHS) ali razločljivost 3K, ki se mi zdi boljša glede na naloge, ki jih dandanes opravljamo. V obeh primerih sta zaslona tehnike OLED, kar v kombinaciji z razmeroma dobro svetilnostjo pomeni uživanje v lepih in natančnih barvah in odličnem kontrastu. S tem je dosežena široka uporabnost prenosnika, saj poleg pisarniških opravil in gledanju digitalnih vsebin, primeren za pregled in prilagajanje fotografij ter celo montiranja videa. Če ste potrpežljive sorte, ko gre za upodabljanje daljšega videa v razločljivosti 4K.

Kaj je z umetno inteligenco?

Značilnost novega procesorja, o tem se bomo letos naposlušali, je enota prilagojena poganjanju algoritmov umetne inteligence. Nič posebej novega, kajti podobne enote imajo procesorji arhitekture ARM že dlje časa, le da se zdaj seli še v procesorja za računalnike z okenskim sistemom. V praksi bo to pomenilo, da bodo nekateri algoritmi več dela opravili na napravi, kar je mimogrede varnejše, ne da bi se zanašali na univerzalni procesor, ki bo ta čas poganjal druge procese, ali celo na procesorsko moč v oblaku (spletu). Od tu slogan, da so prenosniki pripravljeni na umetno inteligenco, kar je treba tako tudi razumeti. Da so pripravljeni na programe in storitve, ki bodo znali izkoristiti nove danosti in ne, da so čez noč postali umetno inteligentni.

Edina težava, in pri tem Asus ne more storiti ničesar, je, da Microsoftov generativni algoritem Copilot zelo omejeno deluje lokalno in namesto tega potuho išče v internetu. Ker obenem še ni dodelan, so najbolj uporabne lokalne storitve, pri katerih ima prste vmes umetna inteligenca, odpravljanje hrupa in zamegljevanje ozadja med video klici.

Bolj kot to me je zato presenetilo, kako hiter je Zenbook Duo, kolikšno grafično moč nudi (podatki so v tabeli) brez dodatne grafične kartice in da so razlike med meritvami v zmogljivostih, ko prenosnik deluje na baterijo ali je priključen na napajalnik, manjše, kot jih izkazujejo starejši modeli. Zmogljivosti so zares impresivne, kar pomeni, da poganjanje zahtevnejših videoiger z zadovoljivo igralno izkušnjo ni misija nemogoče. Čeprav v osnovi prenosnik ni namenjen temu, je dobro vedeti, da prežveči marsikaj zahtevnega.

Učinkovito hlajenje

Zaradi dveh zaslonov in trenutno enega bolj zmogljivih procesorjev mora biti učinkovit tudi hladilni sistem. Ko sem Zenbook Duo obremenil do skrajnosti (s programom HeavyLoad) gretje ni bilo pretirano in hrup ventilatorjev ne preglasen. Da lahko procesor deluje z močjo vse tja do 35 vatov, sta zaslužna dva ventilatorja ter kombinacija grafitne plasti, toplotnih cevi in razpršilnika toplote, kar odvečno toploto preusmeri skozi odprtini na levem in desnem boku. Mnogo boljša rešitev od hladilnih sistemov, ki topel zrak odvajajo skozi odprtine na zadnjem robu, po možnosti še preko zaslona.

Ena od težav zasnove z dvema zaslonoma je poraba električne energije. Kapaciteta baterije sodi v vrh tistega, kar običajno nudijo enako velike naprave, zato je temu primerna dolga avtonomija. Vendar je razlika, ko deluje ena sam ali oba zaslona, le da je manjša, kot sem pričakoval. Po pol ure delovanja omenjenega programa, ki obremeni računalnik do skrajnih meja, je napolnjenost padla za 22 odstotkov, ko je deloval en zaslon oziroma za 24 odstotkov, ko sta delovala oba. Podobno razliko kažejo tudi uradni podatki, enega sem vključil v tabelo, kar me je prijetno presenetilo. Pričakoval sem, da bo poraba večja, ko sta prižgana oba zaslona. Ne sicer za polovico večja, a gotovo večja, od približno deset do dvajsetih odstotkov, kot kažejo nekatere meritve. Vendar je to obenem dvorezni meč. Dve uri delovanja ob polni obremenitvi ni nekaj, na kar bi bili lahko pretirano ponosni. Zenbook Duo torej pokuri razmeroma veliko celo takrat, ko je prižgan en sam zaslon. Kakopak imam v mislih porabo med obremenitvenim testom in ne porabo med običajnimi opravili, saj je tedaj procesor redko močneje obremenjen. Uradni podatki kažejo na osem ur pisarniških opravil, kar se mi zdi glede na moje izkušnje s tem prenosnikom, dosegljivo.

HVALIMO:

• Odlična zaslona ravno pravšnje velikosti
• Dobra kakovost izdelave in ne preobilne mere
• Dobre zmogljivosti procesorja
• Dovolj pomnilnika

GRAJAMO:

• Zaradi dveh zaslonov večja poraba energije
• Manjka priključek za ožičeno omrežje (Ethernet)
• Zvočna izkušnja bi lahko bila boljša

The post Asus Zenbook Duo (2024): Dva zaslona sta z naskokom boljša od enega in pol (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Ni skrivnost, da sta si trg poslovnih prenosnikov z okenskim operacijskim sistemom razdelila Lenovo in HP ob občasnem statiranju Della. Posledica tega je, da so drugi proizvajalci po krivici zapostavljeni, saj imajo ravno tako dobre in uporabne izdelke. Med te sodijo Asusovi Expertbooki. Po modelu B5 je na vrsto prišel še model iz vrha ponudbe B9, s hitrejšim procesorjem in zaslonom OLED!

Nisem mogel verjeti, kako zelo lahek je. Zbal sem se, da je nizka masa posledica vgradnje manj zmogljive baterije. Delno je tako, kdo ne bi želel imeti recimo zaloge 90 vatnih ur, a avtonomija tretjino manjše vseeno ni premočno okrnjena. Lahkost je zato prej posledica tankega ohišja iz zlitine magnezija in litija kot vgradnje manj zmogljivih komponent. Ohišje prenosnika je seveda, kot se za poslovno napravo po nenapisanih pravilih spodobi, dolgočasne temne barve in kot takšno v ničemer ne izstopa. Edino v tem, da je del z zaslonom tako tanek, da se rahlo ugiba, ko ga primeš v nasprotnih kotih in potisneš v nasprotnih smereh. Morda te bo to na začetku zmotilo, druga posledica lahkosti je še podzavestni občutek krhkosti, a naj te ne zavede. Poleg zmanjševanja ogljičnega odtisa, o katerem Asus govori podobno kot drugi izdelovalci, so njegovi poslovni prenosniki testirani po vojaškem standardu (MIL-STD 810H). Ne samo, da se ne bodo razbili ob nedolžnem padcu, delovali bodo celo ob zanje manj ugodnih temperaturnih in drugih razmerah.

Ohišje prenosnika je dovolj veliko za udobno uporabo in hkrati po zaslugi zaslonskega razmerja 16:10 lahko prenosljivo. Ob podobni višini je namreč krajši od prenosnikov s 14-palčnimi zasloni z za enkrat še bolj razširjenim razmerjem 16:9. Tipkovnica je osvetljena, z dovolj velikimi tipkami, ki imajo obenem dovolj hoda (1,5 mm) za udobno in natančno delo. Ni pomembno, še manj povezano s čimerkoli, a zdelo se mi je, da je njihov zvok ob pritisku bolj votel kot zvok tipk na mojem Zenbooku. Ravno tako je razmeroma velika in prijetno odzivna sledilna ploščica, ki je postavljena na sredino ohišja pod tipkovnico. Na obeh straneh je tako dovolj brisanega prostora, kjer med tipkanjem počivajo dlani.

Varnost je pomembna lastnost dobrega poslovnega prenosnika. B9 nudi vrsto načinov za preprosto uporabo in vstop v sistem. Tipalo prstnega odtisa je integrirano v tipko za vklop, ki je na desnem boku ohišja, poleg tega pa je nad zaslonom infrardeča kamera za uporabo okenskega sistema Hello, ki sistem odklene po pozitivni prepoznavi obraza. Poleg tega je v sledilno ploščico integriran vmesnik NFC, ki ga je tudi mogoče uporabiti za odklepanje sistema. Tu je še fizična zastirka spletne kamere, ki je v primerjavi s prejšnjimi generacijami prenosnika B9 polne visoke razločljivosti.

Kar B9 loči od večine drugih poslovnih prenosnikov, je njegov zaslon OLED. Morda za poslovno uporabo ni nujen, pri čemer ni odveč dodati, da ni namenjen ustvarjalcem, kajti zanje so bolj ustrezni grafično zmogljivejši prenosniki predvsem iz družine Studiobook. A dejstvo je, da je slika na zaslonu občutno boljša, v barvah in v kontrastu, od kateregakoli drugega zaslona, zato je odločitev zanj pravilna. Ravno tako glede na predvideno uporabo zadošča izbrani procesor, čeprav ne sodi med najhitrejše. Kot kažejo rezultati Geekbench, zbrani v tabeli. Torej je poudarek na uravnoteženosti med zmogljivostjo in avtonomijo? Odgovor je pritrdilen, a odvisen od zornega kota. Ob polni obremenjenosti vseh komponent (testni program Heavyload), je iz baterije v tridesetih minutah izpuhtelo 21 odstotkov energije. Petina torej, kar pomeni, dve uri in pol delovanja v takšnih razmerah, ko se mi ni zdelo, da bi bilo ohišje prevroče in ventilator preveč hrupen. Večinoma boš v praksi le poredko prenosnik obremenil do skrajnih mer, zato so merodajni tudi naslednji podatki. Po pol ure gledanja video posnetka na Youtubu razločljivosti 4K in pretakanju podatkov preko brezžičnega omrežja je baterija izgubila samo 8 odstotkov napolnjenosti. Video zlahka gledaš dobrih šest ur, kar avtonomijo prikaže v drugačni luči in bližje uradni obljubi o »celodnevnem« delovanju.

Slabša plat tankosti ohišja je manj prostora za raznolikost in številčnost priključkov. Kljub temu so na krovu vsi novejši in obenem tisti, ki jih danes najbolj pogosto potrebuješ. Ker ni priključka za ožičeno omrežje (RJ45), ki je v poslovnem svetu skoraj zapovedan, je v kompletu dodatek zanj. Priključiš ga v vrata mikro HDMI, ki so tam ravno zaradi tega. Zoprno je, da moraš paziti nanj, in poskrbeti, da ga kje ne pozabiš. Razlog, zakaj v mojih očeh takšna rešitev le pogojno rešijo težavo.  

HVALIMO:

• Vzdržljivo, lahko in tanko ohišje
• Odličen zaslon OLED
• Zadovoljivo ravnotežje med zmogljivostmi in avtonomijo
• Učinkovito hlajenje

GRAJAMO:

• Dolgočasna temna barva
• Premalo delovnega pomnilnika (RAM) v testnem modelu
• Na ohišju ni vrat RJ45

The post KRATKI TEST Asus Expertbook B9: Po krivici spregledan prenosnik? appeared first on Tehnozvezdje.

V tem tednu sem imel priložnost preizkušati dve prenosni igralni konzoli, od katerih pa se vsaj po prvih vtisih le ena obnaša temu nazivu primerno. Steamdeck OLED je namreč naprava, ki jo primeš v roke in že skoraj takoj lahko začneš igrati, prav tako pa lahko igranje kadarkoli prekineš s kratkim pritiskom tipke za vklop, da se zaslon izklopi, in na enak način hitro znova nadaljuješ. ROG Ally, sicer zmogljivejša in tudi ergonomsko bolj všečna naprava, je po uporabniškem vmesniku in tudi postopku poganjanja iger PC z operacijskim sistemom Windows. V samih igrah že je konzola, ne pa tudi zunaj njih. Podobno velja za igranje brez napajanja, kar je nekako glavni smisel take naprave. Steamdeck tudi ob delovanje z baterije nudi enake zmogljivosti, medtem ko jih Asusova naprava takrat bistveno zniža in je nekje na ravni konkurenta. Če je priklopljena na napajalnik, nudi več kot dvakratne zmogljivosti.

Seveda  je klasična težava ali, če hočete, omejitev konzol zaprto okolje, kjer je na voljo samo tisto, kar dovoli proizvajalec, in pri Steamdecku ni dosti drugače. V tem pogledu sta ROG Ally in Legion Go bolj vsestranska in odprta, kajti nanju je mogoče namestiti vse, kar je narejeno za PC. Na Steamdeck gredo v osnovi igre iz trgovine Steam in seveda tiste, ki jih že imaš v tej knjižnici. Pa tudi kakšne, ki jih lahko dodaš, in še nekatere, ki so na voljo prek »trgovine« v namiznem okolju Linuxa. Da, tudi ta konzola ima namizni uporabniški vmesnik svojega operacijskega sistema, vendar je treba nanj preklopiti. In v njem se prek omenjene trgovine (Discover) najde tudi programček Heroic, preko katerega je mogoče dostopa do knjižnic Epic Games Launcher, GOG in Prime Games. Poskusil sem s prvo in v osnovi deluje, vendar ne čisto brezhibno, saj je treba najprej spremeniti nastavitev komand na krmilnik (Gamepad), v načinu namizja naprava namreč predpostavlja, da uporabljamo tipkovnico in miško, nato pa se ukvarjati še s sinhronizacijo napredka, ki smo ga v posamezni igri že dosegli drugje. Vseeno, da se igrati tudi te igre, delujejo povsem tekoče, in to je verjetno najbolj pomembno.

Konzola, ki bi ji lahko dali tudi naziv v1.5, saj gre za nekakšno osvežitev obstoječe, ne za novo generacijo, vseeno prinaša nekaj pomembnih novosti. Zaslon OLED je tista najbolj pomembna in vidna ter res naredi razliko. V primerjavi s prejšnjim dokaj bledim LCD-jem je to popolnoma drug svet. Živahne barve, dobra svetilnost, prava črnina in seveda kontrast, pravi užitek je igrati na take zaslonu, ki je zdaj tudi nekoliko večji, ob tem da ima razmerje stranic 16:10, in omogoča še osveževanje z 90 Hz (neuradno menda celo 120 Hz, kar pa bi verjetno delovalo zgolj v grafično manj zahtevnih igrah). V nekaterih se celo da priti do 90 sličic na sekundo ali blizu, v drugih sem dosegal klasičnih 60 sličic na sekundo, v kakšni pa tudi zgolj 45 do 50, pa vendar je to še vedno povsem v redu, s tem da igre izgledajo zelo dobro. Pri kakšni je morda besedilo nekoliko zobčasto, kajti ločljivost je vendarle zgolj običajni HD, in pri določenih se pozna, da je vse skupaj stisnjeno na manjši ekran, toda vseeno to ne zmanjšuje zabave.

Med igranjem se lahko čuti nekaj segrevanja konzole in sliši rahel piš zraka, vendar nič hujšega. Hlajenje so kar dobro izboljšali, obenem so še povečali baterijo, tako da je z vsako od iger, ki sem jih za zdaj poskusil igrati, za vsaj dve uri avtonomije, pri nekaterih pa se lahko ta čas podaljša tudi na precej več ur. Sama konzola je ostala enako velika, je pa za odtenek lažja. Škoda, da v spodnjih kotih niso z obliko sledili črti, ki je vrezana malo bolj v notranjost konzole, kajti če bi jo tudi ob strani porezali vzporedno s to črto, bi bila še malo bolj ergonomska. Sicer pa se sprožilniki, tipke ali paličici zdijo odzivni, ravno prav trdi in izdelani dovolj kvalitetno, da ne bodo prehitro popustili. Zvočnika sta zelo solidna, seveda pa je za prav izkušnjo, tudi brez šumenja hladilnega sistema in motenj okolice najbolje priklopiti slušalke. Lahko po kablu, kajti klasičen izhod 3,5 mm konzola premore, ali po bluetoothu.

Zdaj so v prodaji tri različice konzole Steamdeck. Najcenejša za 419 evrov je še v1.0, z zaslonom LCD, majhnim diskom (256 GB) in baterijo ter brez ostalih izboljšav. Raje jo preskoči, saj za 150 evrov več dobiš (večji) OLED, 512 GB diska, več avtonomije, manj segrevanja in na splošno bistveno bolj uživaško izkušnjo. Ali se splača »stegniti« še višje, do 679 evrov za 1 TB diska? Morda, še posebej če nameravaš imeti nameščenih več zelo obsežnih iger. Lahko sicer kasneje odpreš konzolo in zamenjaš disk NVMe m.2, ki pa je vrste 2230, torej precej krajši od klasičnih v prenosnikih, zaradi česar je izbira precej bolj skromna in tudi dražja.  

• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem
• 
  Samsung Galaxy Tab S12+: Korektno vkup zmetana in (morda) precenjena

The post PRVI VTIS Valve Steamdeck OLED: Switch za PC-igre (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Expertbook B5 je nekoliko neobičajen predstavnik prenosnikov, ki so primarno namenjeni za delo, ne za domačo uporabo. Pogosto vidimo spodobne zmogljivosti, dobre tipkovnice, tudi kakovostna ohišja in širok nabor priključkov, a (pod)povprečne zaslone, kot da si v službi ne bi zaslužili kvalitetne in svetle slike. Tu je ravno obrnjeno. Ohišje je debelo in plastično, tipkovnica sicer solidna, a neosvetljena (vsaj pri testiranem modelu, tisti, ki smo ga našli v slovenskih trgovinah, ima osvetljeno), pokrov je še posebej cenen, a zaslon, vgrajen vanj, je fantastičen.

Še dve, povezani nenavadnosti sta. Kljub temu, da gre za velik prenosnik z zdaj moderno 16-palčno diagonalo zaslona, je ekstremno lahek. Tehta namreč vsega 1,4 kg. Do določene mere gre to na račun ohišja brez kakšnih sledi kovine, malo pa je še zasluga dokaj majhne baterije s 50 Wh. Vse doslej opisano napeljuje na zaključek, da je to prenosnik za uporabo na stalni mizi, ne na terenu. Obstaja sicer izvedba s precej večjo baterijo 84 Wh, ki niti ni veliko težja (1,5 kg), vendar je v Sloveniji nismo našli.

Posvetimo se na kratko zaslonu. V manjših prenosnikih Asus zadnje čase večinoma srečujemo OLED-e z ločljivostjo 2880 x 1800, tukaj pa smo bili deležni kar povišane 4K, natančno 3840 x 2400. Razmerje stranic je namreč tisto bolj uporabno 16:10. To je dovolj pik za kakšno grafično, oblikovalsko, fotografsko ali kakšno drugo delo, ki zahteva zelo jasno sliko ali veliko informacij na zaslonu. Barve so tradicionalno živahne in pravilne, svetilnosti je sicer nekoliko manj kot pri nekaterih 13- in 14-palčnih Zenbookih, a še vedno najmanj toliko ali več kot pri večini prenosnikov z zasloni LCD. Glede na to, da prenosnik, kot smo že ugotovili, ni namenjen delu zunaj in bo večino ali kar ves čas »preživel« nekje notri, s svetilnostjo ne bi smelo biti težav. Verjetno bo večino časa daleč od najvišjih vrednosti. Kdor bi furiozno tipkal na ta prenosnik, bi lahko povzročal rahlo pozibavanje zaslona, vendar realno tega ne boste velikokrat videli.

Za delovanje skrbi Intelov procesor 13. generacije (i5-1340P), ki je zelo dober v enojedrnem delovanju, enakovredno na napajanju ali pri delovanju z baterijo, in še za odtenek bolj prepričljiv pri večjedrnem, vendar le z napajalnikom, ob baterijskem delovanju izgubi več kot 20 odstotkov »moči«. Znova medklic, da bo najbrž večino časa priključen na napajalni kabel. V testnem je bila grafična kartica kar tista na procesorju, Intel Xe, in ta ni nič posebnega, začenja se ji poznati starost, saj je enaka že od 11. generacije naprej. Toda model, ki ga prodajajo v Sloveniji, ima vgrajeno ločeno grafično kartico Intel Arc 350M, in ta bi že morala pomagati vsaj pri določenih opravilih, denimo kakšnem grafičnem ali video montažerskem delu, manj pa najbrž pri igrah, zanje bi bilo treba konkretno spustiti ločljivost. Ventilator je slišen le pri obremenitvah, sicer pa tih ali celo mirujoč.

Trajanje baterije je njeni kapaciteti primerno. Torej kratko. Za kake tri do štiri ure ne prezahtevnega dela bi bilo zaloge. Tipkovnica ponuja tipke z dovolj hoda, vendar dokaj »praznim« odzivom, sledilna ploščica pa je velika in povsem v redu, a s plastično površino in ne najbolj natančna. Zanimiva je zamaknjenost ploščice in oblikovalskega izreza na sredini prenosnika. Desno je namreč (ozek) numerični del tipkovnice, zato je sledilna ploščica pomaknjena na sredino osnovnega dela tipkovnice. Nabor priključkov obsega dvakrat USB-C s protokolom Thunderbolt 4, dvakrat USB-A, HDMI (celo različice 2.1), omrežni priključek (ethernet), izhod za slušalke in čitalnik kartic microSD. Če kaj, bi lahko bil slednji polne velikosti (SD), drugih pripomb pa nimam. Kamera je prej slaba kot povprečna, zato pa kartica za brezžično omrežje podpira visoke hitrosti (Wi-Fi 6E).

Izvedba z omenjeno samostojno grafično kartico, 16 GB pomnilnika in 512 GB diska NVMe stane nekaj več ko 1900 evrov. Za ta denar bi bilo fino videti terabajtni disk in mogoče malce bolj ugledno ohišje, a če bo prenosnik ždel na delovni mizi in bo vanj priključen kakšen zunanji disk (morda po priključku Thunderbolt), ne eno ne drugo ne bo težava. Expertbook B5 je računalnik za dokaj ozko ciljno skupino, bo pa ta dobila solidne zmogljivosti in res fin zaslon za nižjo ceno kot bi jo plačala kje drugje, ker bi morda dobila še kakšno lastnost prenosnika, ki je niti ne rabi.  

Tehnični podatki:

HVALIMO:

• Odličen in velik zaslon
• Ravno zadostne zmogljivosti za kakšno grafično ali fotografsko uporabo
• Lep nabor priključkov

GRAJAMO:

• Dokaj debelo in ceneno ohišje
• Majhna baterija
• Celota se zdi nekoliko neuravnotežena

The post KRATKI TEST: Asus Expertbook B5 OLED je krasen za določene profesionalne naloge appeared first on Tehnozvezdje.

Omemba, da prenosnik tehta okoli enega kilograma in je obenem še tanek, me ni navdala s pretiranim optimizmom. V preteklosti je to največkrat pomenilo manj robustno ohišje oziroma vsaj izredno tanko hrbtno ploščo zaslona, slabšo tipkovnico, pomanjkanje priključkov in predvsem hitro segrevanje, ki vedno povzroči nadležno zmanjševanje moči. Toda obenem se nekateri, štejem se mednje, z veseljem sprijaznijo z marsičim, saj nam zaradi stalnega prenašanja več pomenijo kompaktne mere in še posebej nizka masa. Verjemite mi, da se pozna vsak nepotreben gram, če imaš nahrbtnik ves dan na ramenih. Še dobro, da se Zenbook S 13 z zaslonom OLED dobro odreže v vseh pomembnih lastnostih.

Zanimiva površina ohišja

Ne bom dejal, da je vse na njem odlično. Morda se ti bi zdela tipkovnica »plastična« in boš imel občutek, da imajo tipke premajhen hod, toda skoraj zagotovo se boš vprašal, iz česa je ohišje. Narejeno je iz materiala, ki mu Asus pravi plazma keramični aluminij. Če sem razumel prav, jim je uspelo na površino aluminija nanesti keramično plast, manj občutljivo na prstne odtise in praske. Ni slabo glede na to, da kovinsko ohišje po letih uporabe zlahka postane neugledno. Zaradi procesa izdelave ohišje ni samo prijetno na otip, ravno tako naj bi bil površinski vzorec vsakega prenosnika nekoliko drugačen. Iz razumljivega razloga, dobil sem samo en testni primerek, tega ne morem zanikati ali potrditi. A bolj kot vse to me je razveselilo, da navkljub tankosti ohišje deluje izredno trdno in robustno. Nenazadnje prenosnika ne kupujem za leto ali dve.

Udobna in razmeroma dobra tipkovnica

Tipkovnice Asusovih prenosnikov me do zdaj še nikdar niso razočarale. Pozitivni niz se očitno nadaljuje, saj dosti pripomb na tipkovnico Zenbooka S 13 nimam. Kljub majhnosti ohišja so pokrovčki tipk dovolj veliki, razmik med njimi je pravšnji, le hod 1,1 milimetra bi lahko bil globlji. Všeč mi je, da je tipka za vklop druga od desne strani in v zgornji vrstici. Škoda, da vanjo niso vgradili še tipala prstnega odtisa. Vedno je bolje, če sta na voljo obe biometrični metodi odklepanja zaslona – odtis in obraz

Sledilna plošča je v primerjavi z lanskim modelom manjša in je brez funkcije numerične tipkovnice, ki ima po mojem mnenju zelo omejeno uporabnost. Sicer ni odveč, če so takšne in podobne možnosti, a obenem je na mestu vprašanje vsem uporabnikom prenosnikov Asus s to možnostjo. Kolikokrat ste jo uporabili? Dobro je še to, da se kljub gladki površini, prstni odtisi pretirano ne poznajo. Sledilna ploščica v vseh lastnostih sodi med razmeroma dobre, kar pomeni, da ne izstopa v nobeni smeri.

Zaslon, ki (skoraj) nima tekmeca

Odločitev za zaslonsko tehnologije OLED se vse bolj kaže kot pravilna, saj je praktično v večini lastnosti spredaj. Ne gre samo za natančne in žive barve ter visoko kontrastno razmerja, ti zasloni so ravno tako dobri za oči. Ker je modra svetloba očem nevidna, nam je ASUS poslal zanimiv filter. Če bi pogledal skozenj, bi jasno videl škodljivo modro svetlobo iz zaslona IPS, medtem ko bi bil zaslon OLED skoraj popolnoma temen, saj jo omeji do 70 odstotkov. To je tako, kot bi imele prek zaslona filter, ki zapre pot svetlobi ustreznih valovnih dolžin. Ravno tako se boš razveselil zaslonskega razmerja 16:10, ki nudi primernejšo površino za večino del, ki jih opravljaš na prenosniku, ter dobrega visokega dinamičnega razpona (HDR). Opazil sem sicer nekaj zoprnega odboja (ko vidiš samega sebe na površini zaslona) na prostem ali v primeru, da je bila soba pretirano osvetljena. V običajnih razmerah, na primer, ko na zaslon skozi okno ne sijejo sončni žarki, za udobno delo zadostuje svetilnost med 30 in 40 odstotki.

Nazaj na Intel

Zenbooka S 13 je eden prvih prenosnikov s procesorjem i7 trinajste generacije. Drastičnega povečanja zmogljivosti v primerjavi z lansko generacijo sicer ni, to je nenazadnje jasno povedal Intel, a gre gotovo za enega boljših letošnjih procesorjev za tanke prenosnike. Applov M2 je še hitrejši v večini postavk, izjema so eno-jedrne zmogljivosti, a ima omejen pomnilnik do 24 GB, Macbook Air s terabajtnim pogonom pa je tudi občutno dražji, ima manj priključkov in nižjo ločljivost zaslona. Naj mi ljubitelji jabolk oprostijo (ali ne), a Asusov prenosnik je po mojem mnenju dokaj dobra alternativa, če iz nekega razloga nočeš MacBooka, a bi vseeno rad imel prenosnik s podobno izkušnjo uporabe.

Asus pogosto spreminja konfiguracije. Tako ima lanski model odlični procesor AMD Ryzen 7 6800U ter drugačen izbor priključkov, toda ker je bilo lani kar nekaj težav z dobavo procesorjev in posledično prenosnikov, je tokratna odločitev za vrnitev na Intel pravzaprav dobra. Pomeni, da bodo zmogljivosti zadostile potrebam večine. To med drugim dokazujejo rezultati testa (najdeš jih v tabeli). Procesor je zelo zmogljiv v eno-jedrnem načinu, spodoben na ravni AMD-ja v več-jedrnem, a zaostaja za njim v grafičnih zmogljivostih, kar ne omogoča gladkega igranja grafično zahtevnih iger.

Po 30-minutah obremenjenosti »do roba«, je baterija v povprečju izgubila 18 odstotkov napolnjenosti, kar pomeni skoraj tri ure delovanja. Ob običajni uporabi lahko torej pričakuješ najmanj dvakrat tolikšno avtonomijo oziroma celo do 8 ur ob manj zahtevni uporabi.  

Segrevanje ni pretirano moteče

Ob večjih obremenitvah je opaziti povečano segrevanje ohišja, kar vpliva na postopno zmanjševanje hitrosti jeder, s čimer sistem prepreči pregrevanje procesorja. Segrevanje ni pretirano moteče in ne moti niti ko imaš prenosnik na kolenih. Reži za zajem zraka na dnu sta levo in desno, da ju je takrat skoraj nemogoče blokirati, a ker se stranica z zaslonom spusti, da se tipkovnica v odprtem položaju dviga pod udobnim kotom in je pod prenosnikom obilo prostora za nemoten pretok zraka, topel zrak potuje preko zaslona navzgor. Kar ni najboljše. Hladilni sistem je sicer dokaj učinkovit, saj so ga opremili z dvema ventilatorjema, česar še nisem opazil v tako tanki napravi. Ob polni obremenitvi znata biti nekoliko glasna, a po mojih izkušnjah, nikdar nista po nepotrebnem dvignila vrtljajev.

Asus se je letos spet vrnil k preverjenemu izboru priključkov. Nekaj težav zna biti, da sta oba priključka tipa C na levem boku eden poleg drugega, toda obenem je dobro, da sta na voljo še priključka HDMI in USB tipa A. Napajanje poteka preko enega od dveh priključkov tipa C, pri čemer še zdaleč ni odveč podpora za napajanje preko dodatnih baterij oziroma celo preko drugega prenosnika. Za vas ne vem, a meni se je že pripetilo, da sem napajalnik pozabil doma.

Konec koncev gre za dober paket in uravnoteženo kombinacijo zmogljivosti, zaslona, priključkov, specifikacij in avtonomije baterije, s čimer preseže prenosnike, ki so morda boljši v eni ali dveh lastnostih. Še vedno je prostor za izboljšave. Kdaj ga ni? A trenutno je Zenbook S 13, če ne najboljša, pa gotovo med boljšimi izbirami v segmentu tankih prenosnikov.

HVALIMO:

• Lahko in tanko, a vseeno trdno ohišje
• Razmeroma uporaben izbor priključkov
• Zaslon OLED
• Dobra avtonomija

GRAJAMO:

• Blazinice na dnu slabše preprečujejo drsenje
• Ne najbolj prepričljiva zvočnika
• Nekoliko »plastičen« videz tipkovnice
• Ni tipala prstnega odtisa

The post ASUS Zenbook S 13 OLED: Lažji celo od »Zraka« (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Strategija dobro deluje, kajti tozadevno smo tudi letos zaužili dobršno dozo atraktivnih prikazov in čeprav bo večina njih hitro pozabljenih, jim pomanjkanja inovativnosti in zanimivosti ne moremo očitati. Lahko pa jim očitam preoblikovanje že videnega. Zaslonsko tehnologijo elektronskega črnila so že tlačili v prenosnike. Ravno tako niso neobičajni takšni z dvema zaslonoma in celo modularnost ni nekaj, o čemer še nihče nikdar ne bi vsaj razmišljal. Razvoj digitalnih naprav poteka v valovih in stare ideje se pogosto vračajo. Vse dokler se ne otresejo zapletenosti in visokih cen ter ne vstopijo v »mainstream«.

En zaslon za drugim

Ni prvič, da se Lenovo spogleduje z zaslonsko tehnologijo elektronskega črnila (e-ink). Najprej so skušali z njim zamenjati tipkovnico, vendar se je izkazalo, da »narisana« ne more in nikoli ne bo mogla zamenjati fizične, nato so na hrbet dodali zaslon, da je zaprt prenosnik bil uporaben kot bralnik elektronskih knjig. V tretje gre rado. Morda? ThinkBook Plus Twist ima zaslonsko polovico ohišja na vrtečem tečaju, v njej pa dva zaslona. Enega spredaj in drugega zadaj. OLED v ločljivosti 2,8K (60 Hz) in 12-herčni (nisem pozabil dodati ničle) v barvni tehnologiji e-ink. Ker je tečaj vrteč, ju obračamo, da je tik nad tipkovnico tisti, ki ga želimo. Zakaj je drugi sploh potreben? Ker porabi manj energije in naj bi zagotovil 21-urno življenjsko dobo baterije kapacitete 56 vatnih ur v prenosniku s sistemom Windows in Intelovim procesorjem 13. generacije. Kljub počasnemu osveževanju je »rezervni« zaslon še vedno uporaben za marsikaj, med drugim pisanje besedil ali brskanje po spletu. Niso me čisto prepričali, da tolikšno avtonomijo potrebujem. Zasnova z dvema zaslonoma tudi ni najbolj poceni. V ameriških dolarjih in brez davka se cene začnejo pri 1650 dolarjih. Kar zna pomeniti najmanj dva tisočaka na naši strani Atlantika.

Dva zaslona namesto enega prepogljivega

Še pomnite leta 2017 in konceptualnega prenosnika Razer s tremi zasloni? Dve leti pogostega dela od doma (ali od drugje) sta dokazali, da en sam ne nudi dovoljšne udobnosti. Ideja izpred šestih let je ostale le ideja in ker je Asusov ali Lenovov prepopogljiv prenosnik predrag, se je slednji odločil za preprostejšo rešitev. Dva 13,3-palčna OLED zaslona razmerja 16:10, inovativno stojalo, ki prenosnik Yoga Book 9i drži v različnih položajih in je hkrati zaščitni ovitek ter brezžična (Bluetooth) tipkovnica, saj je drugi zaslon na njenem mestu. Posebej uporabna se mi zdi vertikalna postavitev, ko je eden nad drugim ter prenosnik odmaknjen za boljši pregled nad tako pridobljeno zaslonsko površino in sočasno delo z več programi. Zasnova je do nekje podobna Asusovim prenosnikom Duo, le da sta v tem primeru zaslona enako velika in uporabnejša. Zapletenost zaradi tega ni dosti večja, a ideja prenosnik vsekakor podraži. Kljub temu bo Yoga Book 9i z začetno ceno malo preko dva tisoč dolarjev cenejša od prenosnika s prepogljivim zaslonom. Druga slaba plat je življenjska doba baterije. Dva bosta vedno porabila več, kot en sam.

Modularni dodatki nadgradijo sposobnosti prenosnika

Prenosniki četrte generacije ThinkBook 16p so pridobili sposobnost dodajanja modulov, ki so povezani z magnetnimi stiki na zgornjem delu hrbta. Na voljo so dodatek za povezavo v mobilno omrežje četrte generacije (LTE), spletna kamera razločljivosti 4K in svetilka. Vse to zlahka na vsak prenosnik povežete preko priključka USB, zato je ideja vsaj v osnovi malo čudna. Recimo, da sprejmem argument Lenova, da njegovi dodatki ne zasedejo priključkov, ki jih pri večini prenosnikov nikdar ni dovolj in jih ne omejujejo kabli. Cena prenosnika, ki je sicer opremljen s procesorji Intel 13. generacijo in po želji z grafično kartico Nvidea Geforce RTX, se bo začela pri 1350 dolarjih, medtem ko jo omenjeni dodatki povečajo za 100, 150 in 20 dolarjev.

Največja in najbolj zmogljiva tablica

Ko neko podjetje, ki ni Apple, naredi zmogljivo tablico, radi rečemo, da se zgleduje po Ipadu Pro. Morda je temu tako v primeru tabličnega računalnika Lenovo Tab Extreme, toda le v tem, da sta dodana zaščitni ovitek z magnetno tipkovnico in elektronsko pisalo. V zmogljivostih neposredna primerjava ni na mestu. Procesor Mediatek Dimensity 9000 ni na ravni Applovega M2, ker preprosto nista namenjena enakim napravam. Je pa zato tablica Lenovo v prednosti, ko gre za zaslon. 14,5 palčni 120 herčni OLED z ločljivosti 3K. Zanimivo je še to, da ovitek dopušča postavitev tablice v vodoravnem ali navpičnem položaju, kar zagotovo ni slabo. Vas zanima cena? Za vse omenjeno bo treba odšteti 1200 dolarjev (brez davka kakopak).

The post Lenovo se je razgalil v upanju, da ne boste gledali drugih appeared first on Tehnozvezdje.

Zaprt je to sicer dokaj klasičen ultra tanek prenosnik. Ne najlažji, saj ga malo več kot 1,4 kg namreč uvršča med težje v svoji kategoriji, vsekakor se ne bi pritoževal, če bi mu odvzeli nekaj dag. Ohišje je precej tanko, a tudi ne rekordno, in kljub masi dovolj prijetno za uporabo v naročju, ker so gumijaste podloge (»noge«) na spodnji strani dovolj nizke in nevsiljive. Samo ohišje se proti dnu sicer nekoliko zoži, spodnja stranica ima manjšo površino od zgornje, kar pa je povsem oblikovalski prijem, na samo uporabo nima vpliva.

Ključna lastnost, kot še pri mnogih Zenbookih, je zaslon vrste OLED. Z letošnjo generacijo so končno prešli na razmerje stranic 16:10, kar je bistveno uporabneje za delo, hkrati pa omogoča tudi večjo sledilno ploščico. Njegova ločljivost je 2880 x 1800, posebnost pa je še osveževanje z 90 Hz, ki ni opazno samo v igrah, temveč že pri premikanju kazalke ali vsebine med običajno uporabo, odločiti pa se boste morali, ali vam bolj gladka izkušnja pomeni več kot daljše trajanje baterije. Mogoče kdo misli, da je OLED za pisarniško uporabo še najmanj pomemben, a se moti. Poleg tega ima seveda tak prenosnik velik potencial za razvedrilno napravo, kajti užitek je na njem »konzumirati« najnovejše serije ali pa samo preganjati dolgčas na Youtubu. Vendar je tudi med resnim delom fino zreti v res živahne barve, v prave črnine, dobre kontraste in zadosti svetlo sliko. Svetilnost tega zaslona s slabimi 400 kandelami na m² sicer ni kakšen presežek, a vendarle višja od običajnih 300 kandel, zaradi česar je večinoma dovolj, če je nastavljena na nekje med 60 in 70 odstotki, na soncu pa ima še toliko rezerve, da se na zaslon kaj vidi. Toda črnina in reprodukcija barv, tako glede živahnosti kot glede razpona (blizu 100 odstotkov DCI-P3), sta poglavitni vabi. Kdor se bo za ta prenosnik odločil izključno zaradi zaslona, mu zagotovo ne bo žal. Osebno me tudi ne skrbelo, da bi se slika zapekla, za kaj takega obstaja nevarnost, če bi zaslon ves čas imel na najvišji svetilnosti.

Tudi zaradi tipkovnice je s tem prenosnikom prijetno delati. Tipke imajo prijeten »klik« in dovolj hoda, tudi osvetlitev je lepa, enakomerna in dovolj močna, nekateri imajo namreč preslabotno. Tipka za vklop deluje tudi kot čitalnik prstnih odtisov za hitro prijavo v operacijski sistem Windows. Nad sledilno ploščico sem nekoliko manj navdušen kot nad tipkovnico, v natančnosti in prijaznosti površine za lepo drsenje prstov nekoliko zaostaja za najboljšimi. Ponuja pa možnost prikaza kalkulatorja, kar lahko kdaj pride prav. K dobri celotni večpredstavnostni in pisarniški izkušnji pripomorejo tudi spodobni zvočniki z več basi, kot jih običajno slišimo v takih napravah. Manj pa podpovprečna kamera z ločljivostjo HD. Nabor priključkov je soliden. Na desni strani so HDMI, izhod za slušalke, dva USB-C in čitalnik kartic microSD, na levi pa še USB-A. Predvsem je lepo videti, da Asus ne izpušča več zvočnega izhoda, ki je za ustvarjalce vsebin kar pomemben, prenosnik s takim zaslonom pa tovrstne uporabnike zagotovo zna zanimati.

O zmogljivostih in trajanju baterije ne bom preveč razpredal, ker so v prodaji različne konfiguracije, skoraj vse (z izjemo tistih z 8 GB pomnilnika), pa so dovolj zmogljive glede na namembnost naprave. Testiral sem različico z Intelovim procesorjem 12. generacije (i5-1240P), ki v slovenskih trgovinah stane približno 1200 evrov. Ta procesor predstavlja soliden napredek v primerjavi z enajsto generacijo. Približno 6500 točk v Geekbenchu 5 in 6000 v Cinebenchu R23 je za kakih 30 odstotkov boljši rezultat v primerjavi s prejšnjim i5 in za 20 odstotkov nad i7 11. generacije. Z i7 bi bile številke še precej bolj impresivne. Vendar bi verjetno šlo tudi na račun pogostejšega oglašanja ventilatorja, ki se že tu zažene malce večkrat kot bi si želel, vendar je na srečo vsaj v enem od načinov dovolj tih, da ni nadležen. Prenosnik se tudi ne segreva toliko, da bi bilo moteče, medtem ko je trajanje baterije seveda odvisno od mnogih dejavnikov, sam pa sem dosegal nekje med pet in šest ure delovanja z enim polnjenjem, pri zaslonu na 90 Hz. To ni spektakularno dobro, a še zdaleč ne najslabše v svojem razredu. S 60-herčnim osveževanjem bi se avtonomija zagotovo podaljšala na vsaj solidno, če ne dobro.

HVALIMO:

• Odličen zaslon OLED z razmerjem 16:10 in osveževanjem 90 Hz
• Zelo udobno tipkanje
• Soliden nabor priključkov
• Za tanek prenosnik spodobni zvočniki
• Trdno in zanimivo ohišje

GRAJAMO:

• Ventilator bi bil lahko več časa tiho
• Povprečno trajanje baterije
• Podpovprečna kamera
• Večja masa kot pri mnogih konkurentih

The post Asus Zenbook 14: Prestiž v zaslonu appeared first on Tehnozvezdje.

Če bi primerjali tehnične lastnosti obeh tablic, bi hitro ugotovili, da sta skoraj identični. Ločijo ju le malenkostne razlike, kot je denimo 0,2 palca pri diagonali in nekaj pik pri ločljivosti zaslona, mm tu ali tam v dimenzijah, vsega 110 miliamperskih ur pri kapaciteti baterije. Še ploščata oblika je zelo podobna, obe imata priloženo pisalo. Procesor sicer ni enak in še nekaj drugih razlikovalnih momentov je, vendar ne veliko.

Tab P12 Pro na kratko – Majhne razlike!

Popolnoma nepresenetljivo tudi med uporabo tablica Lenovo spominja na bolj prepoznavno korejsko. Trdno kovinsko ohišje daje dober občutek v rokah. Morda se bo komu zdela malce velika, zame je ravno še v mejah sprejemljivega. Velikost in ločljivost zaslona najbolj prideta do izraza v načinu »klasičnega« namizja (z okni), ki mu rečejo Delovni način oz. način za produktivnost. Živahnost in siceršnja kakovost prikaza pa predvsem pri ogledu video vsebin, kjer tablica zares blesti, saj OLED poskrbi za prave črnine, nasičene barve, odlične kontraste in tudi učinek HDR je zelo dober, če le sistem ne znižuje preveč svetilnosti, kar je treba občasno reševati z ročnim višanjem vrednosti.

Izbira procesorja je za tablico skorajda idealna, saj je dovolj zmogljiv tudi za zahtevnejša opravila oz. za igre, in hkrati energijsko učinkovit, da lahko tudi ob dlje trajajočih obremenitvah dokaj dobro vzdržuje spodobne zmogljivosti, tablica pa postane le malce topla v levem predelu, okrog modula za kamero. Za razliko od večine tablic tu ni dveh različic, ki bi se ločili po povezljivosti, temveč ima že osnovna vgrajeno možnost povezovanja v mobilna omrežja (do 4G+) in zato tudi pladenj za kartico SIM.

Na biometrično zaščito na srečo niso pozabili, kakor je nazadnje Huawei. Kot običajno prepoznava prstnih odtisov v stranski tipki deluje brez težav, samo navaditi se treba, da mora prst ostati tam malenkost dlje kot samo hipec. Pisalo, ki se magnetno pritrdi na hrbtišče tablice, je majhno in dokaj debelo ter v natančnosti in povratnem občutku malo zaostaja za najboljšimi. Štirje zvočniki, ki se ponašajo z napisom Dolby Atmos so zelo dobri in dokaj glasni za tablico, vseeno pa ne bi govoril o kakšnem prostorskem zvoku. Bateriji malo zmanjka do uveljavljene norme desetih ur avtonomije, kakšnih osem pa jih uspeva zagotavljati.   

Na koncu je vrednost te tablice bolj kot od izvrstnega zaslona in zelo spodobnega procesorja vendarle najbolj odvisna od tega, koliko kupcu pomeni povezljivost LTE, in kakšna bo podpora s posodobitvami programske opreme. Za zdaj žal kaže, da ne posebej dobra.

Tehnični podatki:

Tablice z zasloni OLED so še vedno precej redke. Apple denimo takšne sploh nima v ponudbi, zgolj eno z zaslonsko tehnologijo mini LED. Zato je Lenovo Tab P12 Pro toliko bolj zanimiva. Četudi zanjo velja večino tega, kar sem povedal že pri opisu Samsungove trojice, od katerih se dve prav tako ponašata z OLED-om. Mnoge aplikacije video storitev namreč ne ponujajo tako dobrega vira slike, kot bi ga tak zaslon lahko sprejel. A vseeno se pri nekaterih, ko so Youtube, Nebula, tudi HBO Max, pozna razlika v primerjavi s polno visoko razločljivostjo, marsikje se vidi tudi učinek, ki ga naredi slika v enem od formatov HDR, vsekakor pa se vedno opazijo barve, črnina in kontrasti OLED-a. Osveževanje zaslon je sicer statično, torej ves čas 120 ali 60 Hz, bolje bi bilo dinamično prilagodljivo, toda vsaj na voljo je višja vrednost za tiste, ki s klasičnimi 60 herci ne morejo več shajati.

Velikost te tablice je zame sicer na zgornji meji obvladljive, a še ne prevelika. Če bi diagonalo zaslona še malo zmanjšali na približno 11 palcev, ne bi bilo nič narobe. Res pa bi bilo potem manj površine za resno delo, s povezano tipkovnico, in tudi za morebitno risanje, ki ga omogoča priloženo pisalo Precision Pen 3. To je morda malce prekratko in predebelo, sicer pa deluje v redu. Zakasnitev je minimalna in natančnost dovolj dobra tako za pisanje kot za risanje.

Tablico se da uporabljati tudi v produktivnostne namene. Obstaja Delovni način, ki spremeni okolje v namizje po vzoru operacijskega sistema Windows. Lenovo Project Unity pa je drugo ime za zmožnost, ki smo jo videli že pri kakšni drugi tablici. Ko namreč uporabnik na svoj PC namesti omenjeno aplikacijo, najde jo v trgovini Microsoft Store, lahko poveže obe napravi in tablica postane dodaten monitor za računalnik. Sistem razširi namizje še na ta zaslon, tako je denimo mogoče imeti na tablici odprto nekaj, kar občasno preverjamo, kot je e-pošta, kakšen spletni »forum« ali kaj podobnega (Discord, Reddit, …). Stvar deluje, sicer z rahlim zamikom, kar niti težava, malenkost bolj očitna je previsoka ločljivost tablice za ta namen, kar se odraža v premajhni vsebini na zaslonu, od besedila in ikon do ostalih elementov. Za vse to je tablica več kot dovolj zmogljiva in hkrati ne izkazuje kakšnega segrevanja ali upočasnjevanja. Oboje se, vendar v zelo majhni meri, dogaja kvečjemu med igranjem grafično zahtevnih iger ali med montiranjem videa, ki konstantno obremenjuje procesor na najvišjih vrednostih.  

Sama tablica je izdelana zelo kakovostno, aluminijasto ohišje je tanko in prestižno. Sčasoma bo verjetno pridobilo kakšno prasko, zato priporočam ovitek. Vgrajeni zvočniki dajejo dober in spodobno glasen stereo zvok, obljubljajo sicer tudi prostorskega, toda to je že nekoliko optimistično. Baterija realno zagotavlja od šest do osem ur delovanja, s priloženim napajalnikom se napolni dovolj hitro, da tega ni treba početi čez noč.

Za približno 800 evrov je opremljenost tablice dobra. Poleg zaslona OLED kupec dobi še 256 GB prostora za podatke (testni model je sicer imel 128 GB, vendar tega v Sloveniji nismo našli naprodaj) in vgrajen modem za povezovanje v omrežja LTE. To je lahko priročno, če je uporabnik veliko na terenu in ne želi konstantno uporabljati dostopne točke na telefonu. Tablica se je brez težav povezovala v 4G(+) in dosegala solidne hitrosti prenosa podatkov.

Kjer pa se ta izdelek konkretno spotakne in se pokaže prednost obeh najbolj uveljavljenih proizvajalcev tablic, so posodobitve programske opreme. Tab P12 Pro je prišel v prodajo z Androidom 11, čeprav je bila takrat že zdavnaj predstavljena različica 12. Toda te na tablico še zdaj niso prenesli, zadeva vztraja na izdaji 11, varnostni popravki pa so stari pol leta (iz letošnjega februarja)! Tudi sicer se Lenovo zavezuje k eni sami generacijski posodobitvi Androida, kar verjetno pomeni, da bo zadeva nekoč dobila ali 12 ali 13 in bo to to. Za dokaj drago napravo z odličnimi strojnimi predispozicijami, ki bi ji omogočale najmanj pet let brezhibnega delovanja, je tako uborna poprodajna skrb za uporabnike nesprejemljiva!

Strojno je Lenovo Tab P12 Pro odlična tablica in tudi programska oprema jo izkoristi podobno dobro kot lahko rečemo za Samsungove tablice. Tako se zelo dobro obnese pri zabavi in pri pisarniških opravilih. Toda zaradi skoraj popolne odsotnosti posodobitev smo nekoliko skeptični in ta izdelek težko priporočamo, dokler Lenovo ne oznani in tudi v praksi pokaže bistveno več na tem področju.   

HVALIMO:

• Izvrsten zaslon OLED
• Dobra izdelava ohišja
• Možnost povezovanja v mobilna omrežja
• Dober nabor pisarniških zmožnosti
• Priloženo pisalo
• Cenejša od glavne neposredne konkurence

GRAJAMO:

• Še vedno ni poceni
• Pisalo mi moralo biti daljše in tanjše
• Situacija s posodobitvami programske opreme meji na slabo šalo

The post Lenovo Tab P12 Pro: Cenejša in enako dobra tablica kot Samsung Galaxy Tab S8 Plus? appeared first on Tehnozvezdje.