Samsungovi tablici ponujata preveč in omogočata premalo
Matjaž Ropret 14. junija 2022 ob 06:19

Naslov je mogoče kontradiktoren. Vendar želim povedati, da sta tablična računalnika Samsung Galaxy Tab S8 Ultra in Galaxy Tab S8+ znova izjemna v strojnem pogledu in povsem preslabo izkoriščena v programskem, pri čemer je krivda tako pri same proizvajalcu kot pri ponudnikih storitev in razvijalcih aplikacij. Zaradi česar imam zadržke glede nakupa, še posebej, ker cene (z nujnimi dodatki) nikakor niso nizke!

Namera korejskega podjetja je več kot jasna. Tekmovati želi z najbolj prodajano družino tablic, vemo katero, in hkrati še koga prepričati, da lahko tako napravo uporablja namesto prenosnika in mogoče tudi namesto televizorja! Sploh Tab S8 Ultra je s svojim malodane orjaškim zaslonom OLED pravi prenosni TV. Če bi le … No, pridemo do tega. V glavnem, vse tri tablice Tab S8 so kakovostni in zmogljivi izdelki, še posebej modela Plus in Ultra, ki sem ju testiral. Toda večini potencialnih kupcev bi vseeno priporočal najcenejšo od trojice – Tab S8. Prav zaradi tega razloga. Ta ima resda zaslon LCD, še vedno sicer z osveževanjem 120 Hz, a je sicer strojna osnova, s procesorjem Qualcomm Snapdragon 8 prve generacije na čelu, enaka, reč pa je z zaslonsko diagonalo 11 palcev tudi najmanjša in posledično najbolj priročna. Srednji model Plus z 12,4-palčnim zaslonom OLED je še nekako obvladljiv kos kovine in stekla, medtem ko je gigantska Ultra s 14,6-palčno diagonalo res kot ultratanek monitor ali televizor (s skoraj komično zarezo) brez stojala. Kot samostojna tablica nima prav nobenega smisla, za razvedrilno uporabo zahteva najmanj ovitek, ki doda možnost postavljanja pod naklonom, za resno delo pa ovitek s tipkovnico. Žal proizvajalec ni zagotovil ničesar od tega za test, zato sem se moral spopadati z monitorjem na kolenih ali skoraj tričetrt kg mase v rokah, ne eno ne drugo ni posebej uživaško.

Obe tablici sta skoraj nemogoče tanki, Plus 5,7 mm in Ultra celo 5,5 mm. Ohišje je kovinsko in oblikovano minimalistično, brez kakšnih zaobljenih linij in česa odvečnega, zadaj je poleg fotografskega sklopa še pas, ki je namenjen magnetnemu pritrjevanju (priloženega) pisala S Pen. Mimogrede – ta dodatek mi ne pomeni nič, komu bolj umetniško navdahnjenemu pa je lahko ključen. Ob straneh so na hrbtišču opazne še antenske črte. Na vsaki od krajših stranic so dvoje reže za zvočnike. Slednji so sicer dokaj kakovostni, vendar bi lahko bili glasnejši.

Najboljša, a neizkoriščena slika

Zaslona OLED v Plusu in Ultri sta naravnost fantastična. Barve so izjemno živahne, svetilnost in kontrasti odlični, hitro osveževanje poskrbi, da ni nikjer občutiti kakšnega zatikanja, visoka ločljivost (2800 x 1752 oz. 2960 x 1848) za oster prikaz besedila in tudi videa pri tistih storitvah, ki to omogočajo. Ti dve tablici imata tudi čitalnik prstnih odtisov vgrajen v sam zaslon, kot smo navajeni pri telefonih, pri »osnovni« tablici je v stranski tipki za vklop. Podzaslonski po pričakovanjih deluje dobro, nisem pa prepričan, da ima na tablici to toliko smisla kot na telefonu.

Vedno sem zagovornik OLED-a, vseeno pa ravno pri tablicah vidim najmanj prepričljivih argumentov. Telefone uporabljamo ves čas in zato lepe barve, dobri kontrasti, prava črnina in ostale prednosti skoraj v vsakem trenutku pridejo do izraza. Pri televizorjih sploh ni dileme, kaj je bolje, in vsebin 4K (HDR) ali vsaj v zelo dobri sliki polne visoke razločljivosti je dovolj. Za tablice to žal ne velja. Večina televizijskih aplikacij (EON, Neo, Xplore TV, …) ne preseže meje HD (720p) in tudi storitve pretočnega videa ne ponujajo niti približno take slike kot na televizorjih, pri Netflixu je denimo zgornja meja polna visoka razločljivost. So tudi izjeme, denimo Youtube, Curiosity Stream ali Nebula, kjer gre vse do 4K in tudi HDR je na voljo. V povezavi s slednjim se pozna še vztrajanje Samsunga pri lastnem, sicer odprtem standardu HDR10+, ki pa ga ponudniki vsebin, razen Amazona, večinoma niso posvojili. Zato tam, kjer bi lahko uživali v sliki Dolby Vision (to je plačljiva ustreznica za dinamični standard HDR), tablici prikazujeta zgolj sliko s statičnim HDR10. Kupec torej pri Plusu ali Utri dobi izvrsten zaslon, najboljši, kar jih v tablicah sploh obstaja, vendar ga pri najboljši volji ne more v polnosti izkoristiti.

V različnih, a še premalo vlogah

O zmogljivostih za tablično uporabo ni dvoma, procesor je več kot dovolj zmogljiv, utrudila bi ga lahko kvečjemu kakšna igra, če bi jo želeli poganjati pri najvišjih grafičnih podrobnostih ali s 120 sličicami na sekundo. Povsem realno je tudi napredno obdelovanje fotografij ali montiranje videa 4K, le nekaj več segrevanja hrbtišča je takrat treba vzeti v zakup, tako ali tako pa med temi opravili ni mogoče naprave držati v rokah, saj ju rabimo za delo. Za razliko od iPada (vsaj do prihoda iPadOS 16) Samsungove tablice višjega razreda ne samo, da omogočajo večopravilnosti, ali z drugimi besedami hkraten prikaz več aplikacij na zaslonu, ampak so za to celo na voljo različni načini. To tu se kljub temu stvari začnejo dodatno zapletati.

Samsung ponuja možnost razdeljenega pogleda, kar pomeni dve aplikaciji druga ob druga ali druga nad drugo, pri čemer je razmerje, koliko zaslonske površine zaseda ena in koliko druga, poljubno. Mogoče je aplikacije tudi odpirati v »plavajočih« oknih (to se stori tako, da s potegom na prvo mesto ob desnem robu, kjer se vidi črtica, odpreš trak z ikonami aplikacij in potem željeno primeš in neseš na sredino zaslona ter držiš tam, da se pokaže sivo okno, nakar jo spustiš in odprla se bo v tem oknu. Potem je mogoče s pritiskom na črtico na vrhu okna priklicati možnosti glede tega okna. Ena od njih je pomanjšanje v poljubno premično »značko«, kamor se nato da »odlagati« vse odprte aplikacije. Značka pa služi kot bližnjica za preklapljanje med posameznimi okni. Na ta način se da bolje izkoristiti velik zaslon, ni pa tovrstna uporaba najbolj intuitivna in vse aplikacije niso najbolj »srečne«, če jih pomanjšujemo v okna.

Druga možnost je okolje DeX, ki prelevi uporabniški vmesnik Androida v skoraj Windows. Če je zraven priključena še miška (in tipkovnica), je uporaba res zelo podobna. A znova nekoliko omejena, ker se tudi tu pozna, da mnoge aplikacije še vedno niso prilagojene za poganjanje v oknih. Poleg tega pogrešam možnost, da bi v nekakšno sodelovanje vključil še telefon, kajti tablica denimo zna biti dodaten zaslon za prenosnik z operacijskim sistemom Windows, ne more pa na podoben način postati »podaljšek« telefona iste znamke.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Zmogljive tablice z najboljšimi zasloni imajo univerzalen problem, ne glede na operacijski sistem. Slednji, skupaj z aplikacijami, preprosto ne sledi strojni opremi in je zato še zdaleč ne izkoristi. Skupaj z nujnimi dodatki za resno delo pa to postanejo drage in enako težke naprave kot (zelo dobri) prenosniki, ki so za večopravilnost in produktivnost še vedno daleč spredaj. Zato ne vem, komu lahko priporočam Galaxy Tab S8+ ali Galaxy Tab S8 Ultra. Prvo bi vsekakor imel, njen zaslon je prečudovit, mogoče ga bodo video storitve počasi začele na pravilen način izkoriščati, velikost je v redu, zmogljivosti zelo obetavne in v kombinaciji s pravimi dodatki se da s to  napravo početi marsikaj. Zadržke imam zaradi cene, kajti 950 evrov za to reč je kljub izvrstnemu OLED-u preveč. Ultra pa se mi zdi prevelika, že sama po sebi predraga (1300 evrov), v navezi z nujno tipkovnico pa je cena naravnost astronomska.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.