SOBOTNO IZBIRANJE: Navdušujoč prenosnik za »normalno« ceno

Določeni nakupi so prvenstveno pogojeni s čustvi, ker si preprosto nečesa (predolgo) preveč želiš. Toda toliko je že treba biti racionalen, da spremljaš cene in zagrabiš šele takrat, ko se ti zdi res dobra (seveda znotraj kategorije določenega izdelka). Mislim, da je tak nakup ta čas ekstra lahek prenosnik Asus Zenbook S 13 (UM5302TA) za 1284 evrov, saj znajo biti nasledniki občutno dražji.

Asusovo serijo Zenbook S 13 že nekaj časa spremljam, ker so to eni tistih prenosnikov, ki ustrezajo mojemu opisu »sanjskih«. Tehtajo komaj nekaj čez kilogram (dotični konkretno 1072 g), imajo zaslone OLED, od lani z izvrstno razločljivostjo in pravim razmerjem stranic, dovolj zmogljivosti in baterijske kapacitete za resno delo, kakovostno izdelavo in še marsikaj drugega, skozi to bomo kasneje šli nekoliko podrobneje, tudi zato, ker se »papirnate« lastnosti ne prelevijo vedno v perfektne dejanske. Med konkurenti oz. drugimi možnostmi za tak nakup je denimo še Lenovo Yoga Slim 7 Carbon, za katerega pa se zdi, da ga je proizvajalec opustil. Podobno velja za enega mojih najljubših prenosnikov doslej, Huawei Matebook X. Ne smemo pozabiti na v tujini zelo čislanega LG Gram 14, ki ga do Slovenije nikoli ne zanese, ali HP Pavilion Aero 13, za katerega velja enako. A tudi v zunaj naših meja jih ni najlaže najti, sploh ne po dobrih cenah.

UM5302TA-LV628W je lanski model s procesorjem AMD Ryzen 7 6800U, zaslonom OLED brez podpore dotiku in v beli barvi (to pove tisti W kot White na koncu oznake). Obstaja še izvedba LX731X z zaslonom na dotik, približno 10 dag večjo maso in dobrih 200 evrov višjo ceno. Asus ga ni posebej uradno naznanil, toda na svoji spletni strani ima objavljeno letošnjo osvežitev s procesorjem Ryzen 7 7840U (ki je v bistvu enak kot Ryzen Z1 Extreme v igralni »konzoli« ROG Ally), vendar je v prodaji nisem zasledil niti v tujini, še manj v Sloveniji. Zato pa so veliko govorili o novem, še tanjšem in lažjem (1050 g) Zenbooku S 13 s kodno oznako UX5304VA. Tega smo ravnokar dobili na test in je kljub enakemu imenu modela popolnoma drugačen od UM5302TA, ki ga opisujem tokrat. Vendar o tem več, ko ga podrobno preizkusimo in objavimo članek o njem.

Zakaj kilogram?

Klasični tanki in lahki prenosniki, nekoč smo jim po Intelovem nareku rekli ultrabooki, imajo maso približno 1,35 kg, 5 dag gor ali dol. Njihova debelina je manj od dveh centimetrov na najdebelejšem delu, toda Zenbook S 13 gre še malo dlje. Največ je po mojem merjenju debel 15,4 mm, novi celo samo 13,4 mm, maso sem že omenil. S tem je za približno četrt kilograma lažji od večine in to se, verjemite, pozna. Morda celo bolj, kot se zdi po številkah, ker občutek teže ni povsem linearen. Pomeni občutno zmanjšanje obremenitve v torbi oz. nahrbtniku, na kolenih ali stegnih. Tako v nahrbtniku, tam se pozna tudi manjša debelina, kot med delom ali razvedrilom na kavču je tak računalnik izvrsten partner. Ker je tudi nekaj manjši, je takrat še njegovo ravnotežje lepše in ga je res prijetno uporabljati. Mislim, da je za vsakogar, ki veliko prenaša prenosnik naokrog, tovrsten model vreden razmisleka. Pohvalim lahko tudi samo ohišje, ki je vsaj delno iz magnezija, s čimer dosežejo nizko maso. Mogoče je na otip plastično, vendar ni, matirana površina, na kateri se ne poznajo prstni odtisi in kakšni odbleski od luči, pa mi je zelo všeč. Kot tudi nepričakovana trdnost pokrova (zaslona), saj se ob naviranju zvija precej manj od kakšnega pri ne tako zelo tankem in lahkem prenosniku. Mogoče belo ohišje ne bo za vsakogar, a meni je simpatično. Tudi zato, ker podobnih ni veliko in definitvno izstopa. Zaslon nekoliko privzdigne osnovo prenosnika, kar izboljša naklon tipkovnice in pretok zraka, a to hkrati pomeni nekaj zajedanja v stegna, vendar je to pri letošnjem modelu še precej bolj izrazito, in zaradi nizke mase ni preveč moteče oz. boleče.

Treba je sicer vedeti, da je večina tanke in lahke »klasike« prešla na nekoliko večje zaslone, tipično 14-palčne, določeni imajo tudi 13,5 ali 13,6-palčne, najde se kakšen s 14,2- ali celo 14,5 palcev v zadnjem času. Pri Zenbooku S 13 je diagonala še »starih« 13,3 palcev, toda ob razmerju zaslona 16:10, ki omogoča lažje delo. Za koga, ki ima odprtih več oken, morda ureja kakšne tabele, programira ali počne kaj drugega, kjer je vsak košček zaslonske površine pomemben, bo morda primernejši 14-palčni prenosnik. Toda razločljivost je tu z 2880 x 1800 ravno prava tako za ostro sliko in veliko elementov na zaslonu kot tudi za ne pretirano energijsko požrešnost grafične kartice, in tudi prednost kakšnega prenosnika z zaslonom, ki je resda večji (po površini), vendar nižje razločljivosti, hitro zbledi. Še toliko bolj, ker je OLED tega Zenbooka res fantastičen. Barve, kontrasti, svetilnost, vidni koti, vse to je neprimerljivo z običajnimi LCD-ji (IPS). Kdor dan ali dva uporablja tak zaslon, se mu hitro vse, kar ni OLED, zdi izjemno anemično in neatraktivno. Pri čemer sem večino časa zaslon imel na svetilnosti, nižji od polovične vrednosti.

Procesor celo za igre

Poleg ohišja in zaslona je tretji izvrsten vidik tega prenosnika procesor. Po mnogih testih je zmogljivejši od tistega, ki sem ga nazadnje srečal v igričarskem prenosniku (Ryzen 7 5800H). Je resda za generacijo novejši, a hkrati deluje z nižjo osnovno močjo, lahko pa gre za kratek čas nekoliko višje, dokler ga omejitve hlajenja znova ne postavijo na trdna tla. Ne glede na to omogoča povsem nemoteno delo tudi z baterije, sploh pa na napajanju. S tem mislim, da je mogoče z njim brez težav obdelovati fotografije in celo montirati video. Med običajno uporabo se tako malo segreva, da se ventilator zažene res izjemoma. Kadar se, je slišen, vendar daleč od nadležnega, se pa čuti topel piš ob levi dlani, kajti reže za izpihovanje toplega zraka so ob strani. Kar se mi zdi boljša rešitev kot zadaj, kjer zrak piha proti zaslonu, kot je primer pri UX5304. Najbolj neverjetne so grafične zmogljivosti, saj sem lahko igral grafično zahtevne igre. Toda, zakaj ne, saj je vendar Ally sestavljen na skoraj enaki osnovi. F1 22 je na srednjih grafičnih podrobnostih pri polni visoki razločljivosti gladko tekla s 60 in več sličicami na sekundo – zaslon je omejen na osveževanje s 60 Hz –, medtem ko sem pri igri Spider-Man: Miles Morales z vključenim izboljševanjem razločljivosti FSR in prav tako srednjimi podrobnostmi dosegal malo nad 40 sličic na sekundo, kar je pri tej igri še vedno več kot dovolj.

Baterija ima spodobno kapaciteto 67 Wh, povsem na ravni tistih za četrt kilograma težjih prenosnikov. Tudi avtonomija se zlahka kosa s tistimi. Nekje od šest do osem ur sem dosegal, seveda v odvisnosti od tega, kaj vse sem poganjal, toda pod črto se da s tem prenosnikom celoten dan v službi oddelati na baterijo.

Ena od redkih manjših pomanjkljivosti je osvetlitev tipkovnice. Tipke so namreč bele in tudi osvetlitev, zato se skozi črke in številke na tipkah dobro vidi samo takrat, ko ni dnevne svetlobe, in še to le pri najvišjem od treh nivojev. Podnevi se svetloba tako čudno razprši, ni pravega kontrasta, da je v resnici bolje imeti osvetlitev izključeno, kajti temni »napisi« na belih tipkah so takrat čisto v redu. Same tipke pa so dobre, imajo spodoben hod in so bolj klikajoče kot mehke, vzmetne narave, kar mi ustreza. Tako za tipkanje kot za igre. V zgornjem desnem kotu je malce ugreznjena tipka za vklop, ki hkrati vsebuje čitalnik prstnih odtisov za prijavo v operacijski sistem. Deluje brezhibno in omogoča že kje drugje viden uporaben trik, da si ob vklopu, če uporabnik malce dlje drži prst na njej, računalnik začasno zapomni prstni odtis, in potem ni treba še enkrat prislanjati prsta, ko se Windows 11 do konca zažene. Sledilna ploščica ni največja, vendar zadosti velika, in steklena, kar daje zelo dober občutek pri drsenju prstov. Če bi še za odtenek manj ropotala, bi bila perfektna.

Situacija s priključki je zadovoljiva, a daleč od idealne. Na voljo so trije USB-C (vsi USB 4), eden na levi in dva na desni, kjer je tudi izhod za slušalke. Dobro je, da so vsi priključki enaki in s tem uporabni za polnjenje, kar pomeni, da ne glede na lokacijo vtičnice ni treba peljati kabla okrog prenosnika. Žal pa ni priključka USB-A, le prilagojevalnik, dolg kakih 15 cm, ki neugledno binglja iz prenosnika, je priložen. Novi model ima znova USB-A in tudi HDMI, priključka USB-C pa sta dva, vendar oba na levi, kar je slabše z vidika polnjenja, če kabel pride z desne. Kamero so pri letošnjem modelu nadgradili na 1080p, tu pa smo imeli še primerek z nižjo razločljivostjo 720p. Vsekakor je boljša od tiste v igričarskem prenosniku, a ne na nivoju vsega ostalega pri tem računalniku.

Nisem prepričan, da je ta čas mogoče za približno 1300 evrov kupiti bolj navdušujoč prenosnik, sploh pa ne za manj. Zagotovo se tudi med »ultrabooki« najde kakšen z več zmogljivostmi ali večjo baterijo. Morda boljšo tipkovnico ali naborom priključkov. Nedvomno z večjim zaslonom. Toda take kombinacije »hitrosti«, tihega delovanja, trajanja baterije, fantastičnega zaslona, uporabne tipkovnice in sledilne ploščice ter dobre izdelave, zapakirane v res tanko in ekstremno lahko ohišje ne boste našli nikjer drugje, sploh na siromašnem slovenskem trgu.

Tehnični podatki:

HVALIMO:

• Tanko, lahko in presenetljivo trdno ohišje, vključno s pokrovom
• Eden najboljših zaslonov, kar sem jih doslej videl v prenosnikih
• Zelo dobre zmogljivosti za tako kategorijo prenosnika
• Večinoma tiho in hladno delovanje
• Konkurenčna avtonomija baterije
• Uporabna tipkovnica
• Priložen je fin in tanek ovitek
• Dobra cena

GRAJAMO:

• Bele tipke in bela osvetlitev tipkovnice so redko dobra kombinacija
• Ni priključka USB-A (je pa prilagojevalnik)
• Zaslon še ni prešel na 14-palčno diagonalo
• Pri delovanju z baterije se pozna padec zmogljivosti
• Med obremenitvami se kar segreje
• Kamera bi bila lahko boljša