Umetna inteligenca ni od včeraj, saj njen razvoj poteka praktično od začetka informacijske revolucije. Da je sploh nastal jezikovni model ChatGPT, se je moralo poklopiti veliko kamenčkov v mozaiku, a omejeno zmogljive inteligentne algoritme poznamo že od prej. Pomagajo skrbeti za optimalno porabo baterije v pametnem telefonu, skrbijo za pravilno nastavitev kamer, skrivajo se za spletnimi iskalniki, kartografskimi storitvami oziroma so praktično povsod, kjer izboljšajo storitve ali kako drugače nanje vplivajo. Čeprav le povečajo zanimanje zanje, saj je dandanes moderno, da se umetna inteligenca skriva za vsakim vogalom.

Ni dvoma, da so tehnike strojnega učenja in algoritmi umetne inteligence v zadnjih letih izredno napredovali, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo tehnološka podjetja predstavila uporabnejše storitve in celovitejša orodja, ki bodo v temeljih pretresli svet. Natanko to je uspelo algoritmom za ustvarjanje slik iz besedila (Stable Diffusion) in kasneje velikim jezikovnim modelom (ChatGPT), ki zelo ubrano barantajo z besedili v različnih jezikih. Ni malo tistih, ki menijo, da je vznemirjanje okoli jezikovnih modelov pretirano, saj so po njihovo predvsem neumni dopolnjevalci stavkov, ki vsako naslednjo besedo izbirajo na podlagi statistične verjetnosti. Povedano drugače, prepričani, da ne razmišljajo. Spet drugi jih vidijo v drugačni luči. Priznavajo princip delovanja algoritmov, vendar poudarjajo, da enako počnemo sami. Da bi predvideli naslednji besedo, moramo razumeti prej zapisane, torej smo tudi mi zgolj dopolnjevalci. Če je to res, potem algoritmi ravno tako razmišljajo.

Ne glede na vznemirjenje nekaterih in zanikanje drugih menim, da je resnica nekje vmes. Algoritme na trenutni razvojni stopnji vidim kot uporabna orodja, ki prvič v zgodovini posega v sfero, ki je bila do zdaj rezervirana za človeka. Naučiti se bomo morali živeti z njimi, jih uporabljati pri svojem delu in se sprijazniti, da bodo zaradi umetne inteligence nekateri izgubili službe in bili prisiljeni stopiti na nove poklicne poti.

Investicijska banka Goldman Sachs je v poročilu navedla, da bi lahko umetna inteligenca v naslednjih nekaj desetletjih po vsem svetu vplivala na 300 milijonov delovnih mest oziroma četrtino vseh v Evropi. V Sloveniji je trenutno po podatkih statističnega urada nekaj več kot 900 tisoč delovno aktivnih, od česar jih je torej 225 tisoč ogroženih. Obenem naj bi umetna inteligenca po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v istem obdobju ustvarila 97 milijonov novih delovnih mest, povezanih predvsem z razvojem in vzdrževanjem algoritmov in z avtomatizacijo industrijskih procesov. Vsaka industrijska revolucija je po ukinitvi nekaterih delovnih mest sprožila nastanek več novih, a tokrat naj ne bi bilo tako. Ukinjenih jih bo verjetno več, kot bo ustvarjenih, na kar se bomo prisiljeni kot družba odzvati.

Poročilo investicijske banke obenem odkriva, katere delovna mesta bodo najbolj na udaru. To so ponavljajoča se in preprosta intelektualna dela, pri katerih uporabljamo jezik in »premetavamo« podatke. Na udaru bodo pisarniški in administrativni delavci, bančni uslužbenci, računovodje, pravniki, novinarji in vodstveni delavci praktično na vseh ravneh razen najvišjih. Kasneje bodo ogroženi še oblikovalci, arhitekti, inženirji, informatiki in učitelji. Čistilk, gradbincev, serviserjev, zdravstvenih tehnikov in delavcev, ki večinoma poklic opravljamo s svojimi rokami umetna inteligenca in avtomatizacije za enkrat še ne ogrožata. To se bo zgodilo, ko bomo ustvarili uporabnejše robote in androide.

Poročilo strokovnjakov banke Goldman Sachs vseeno ne slika zgolj črne prihodnosti. Daleč od tega, da bodo zaposleni po tekočem traku zaradi umetne inteligence in avtomatizacije dobivali odpovedi. Predvsem ne takoj, kajti uvajanje bo postopno in umetna inteligenca bo uporabljane v številnih delovnih okoljih kot orodje, ki bo povečalo produktivnost in kakovost izdelkov in storitev. V naslednjih desetih letih bodo zato zagotovo spremembe, ene bolj druge manj boleče, ki se jim bomo morali tako ali drugače prilagoditi.

Naslovna fotografija DepositPhotos

The post Toliko delovnih mest v Sloveniji ogroža umetna inteligenca appeared first on Tehnozvezdje.

Prvič se je lahko vsak od nas na lastne oči prepričal o zmogljivosti generativne umetne inteligence, ki odgovarja na še tako zapletena vprašanja in na zahtevo ustvarja umetnine. Tehnologije umetne inteligence, ki za nekajkrat presegajo sposobnosti algoritmov za zaznavo fotografskega prizora in prilagajanje nastavitev ali algoritmov učinkovitejše rabe energije v telefonih, so po desetletjih razvoja postale zrele za komercialne aplikacije.

Novice o dosežkih so bile pogoste in večino njih sem obravnaval z dobršno mero zdravega razuma, medtem ko sem se vsakič znova skušal otresti spremljajočega nekritičnega navdušenja. A kljub dobršni meri skepse je tudi meni jasno, da smo bili priča nečemu, kar bo tako ali drugače vplivalo na prihodnost.

Aprila je podjetje OpenAi napovedalo model ustvarjanja slik (ISM – image synthesis model) Dall-E 2, ki uporablja tehniko latentne difuzije (latent diffusion). Model so urili z velikimi zbirkami slik, katerih vir je bil internet. Tam so namreč našli na milijarde fotografij in slik z besedilnimi opisi, ki so bili nujni del učenja umetno inteligentnega ustvarjalca digitalnih umetnin. Dobili smo dvornega slikarja, ki je vedno na razpolago in lahko skoraj v trenutku ustvari umetnino po naših zahtevah. Ker ni omejitev v ustvarjalnem opusu in tehniki, so splet hitro preplavila njegova dela. Od decembra je storitev odprta za vse in v demonstracijske namene omogoča ustvarjanje slik v relativno nizkih ločljivostih.

Julija je DeepMind objavil, da je njegov model umetne inteligence AlphaFold AI napovedal obliko skoraj vseh znanih beljakovin z zaporednim genomom. Model, ki je bil zagnana leta 2021, da bi napovedal obliko človeških beljakovin, je v enem leto zbirko razširil na več kot 200 milijonov beljakovinskih struktur. Hrani jih javna zbirka Evropskega inštituta za bioinformatiko pri Evropskem laboratoriju za molekularno biologijo (EMBL-EBI), kjer so na voljo raziskovalcem iz vsega sveta.

Avgusta sta Stability AI in CompVis izdala model sinteze slik Stable Diffusion. Podoben je že omenjenemu modeli DALL-E 2. Toda medtem ko je ta zaprt in s precejšnimi omejitvami, je Stable Diffusion prostokodni projekt in dovoli delovanje lokalno in zasebno na osebnem računalniku z dovolj zmogljivo grafično kartico. To je skoraj takoj sprožilo polemike. Decentralizacija omogoča zlorabe, kot so politične dezinformacije ali ustvarjanje pornografskih slik brez privoljenja. Kot problematično sta se izkazali še pristranskost nabora podatkov in tehnike učenje. Kljub temu (ali ravno zaradi tega) je model široko uporabljen v različnih spletnih storitvah sinteze slik. Tega meseca je ena od treh umetnin Jasona Allena zmagala v kategoriji digitalne umetnosti natečaja v Koloradu. Ustvaril jih je s komercialnim modelom za sintezo slik Midjourney (podoben modelu Stable Diffusion), ki deluje znotraj komunikacijske storitve Discord. Zmaga umetne inteligence nad človekom je pričakovano sprožila ostro razpravo o naravi umetnosti in kaj sploh pomeni biti umetnik. Strokovnjaki vidijo modele za sintezo slik kot neizogiben razvojni korak, umetniki pa kot eksistencialno vprašanje.

Novembra je Meta prestavila bota umetne inteligence Cicera, ki premaguje igralce iz mesa in krvi v spletni igri Diplomacy. Gre za dokajšen uspeh, kajti družabna igra od igralcev zahteva sposobnost prepričevanja, sodelovanja in pogajanja. V svojem bistvu so razbili preprečljivega bota, ki ga igralci ne prepoznajo kot umetnega. Mislijo, da pač igrajo s človekom. Jezikovno komponento so poleg številnih besedil igre učili tudi s 40 tisoč prepisov poteka že odigranih partij. Bot ima še strateško komponento, ki sledi poteku igre in predvideva, kako se bodo drugi igralci obnašali. Tehnologijo nameravajo uporabiti pri razvoju spletnih iger s pametnejšimi »računalniškimi igralci« ter za zmanjševanje komunikacijskih ovir med ljudmi in sistemi umetne inteligence. Možno so ravno tako zlorabe. Predvsem lažno predstavljanje stroja za človeka.

OpenAI nas je ponovno presenetil v začetku decembra, ko so predstavili ChatGPT. Temelji na velikem jezikovnem modelu GPT-3 in kot sem lahko prepričal, razume slovensko. Od vseh modelov umetne inteligence je ravno zadnji predstavljeni požel največ zanimanja. Med drugim so ga uporabili za simulacijo seje konzole sistema Linux, ustvarjanju receptov, pisanju pesem in še za marsikaj drugega. Nekateri so kmalu opazili njegove slabosti. Možno ga je pretentati. Nekdo je vprašal, kdo je predsednik Slovenije. Ko mu je bot vrnil pravilni odgovor, mu je dejal, da se moti. Sprejel je opozorilo in vprašal, kdo pa je predsednik. Lahko ste vpisali, kogarkoli in tega je potem ponudil kot odgovor na enako vprašanje nekoga drugega.

Leta 2022 se nam je razkrila sposobnost umetne inteligence. Čas bo pokazal, v kolikšni meri so letošnji dosežki pomembni oziroma uporabni. Ter še bolj. Kakšno skrinjico smo odprli. Pandorino ali skrinjo napredka?

The post KONEC LETA: Ali je s tem umetna inteligenca napovedala prevlado nad ljudmi? appeared first on Tehnozvezdje.

Kar imenujemo za umetno inteligenco, so statistični modeli, ki sklepaj na podlagi vzorcev dobljenih z analizo gore podatkov. Algoritmi še ne razmišljajo. Vsaj ne na način, kot razmišljamo mi. Ko otrok prvič vidi mačko in mu mati pove, da je to mačka, jo bo naslednjič prepoznal. Ne glede na pasmo, velikost ali kako dobro je zlita z okolico. Algoritem mora za podobno sposobnost analizirati na tisoče (ali več) fotografij. Pa še potem, ni sto odstotno zanesljiv. Količina podatkov, ki jih analizirajo algoritmi strojnega učenja, še nekaj časa ni več težava. Računalniške moči skokovito naraščajo in hkrati, če za hipec ostanem pri legendarni mački, na spletu smo objavili toliko javno dostopnih fotografij, da znanstvenikom ni težko oblikovati nabora primernih za analizo. Ne gre le za mačko. Verjetno je na svetu vedno manj ljudi, katerih obraz ni bil neposredno ali posredno objavljen na družbenih omrežjih. Če lahko algoritmi prepoznajo mačko, potem zlahka prepoznajo tudi mene. Povežejo obraz posnet z nadzorno kamero z mojim računom in me identificirajo. Kar je osnovno načelo delovanja osovražene ameriške storitve za identifikacijo ljudi Clearview AI. Katera ne bi bilo, če ne bi s svojimi podatki in fotografijami ravnali brezbrižno.

Daljši uvod je nujen za razumevanje algoritma Dall-E, kajti njegove sposobnosti gredo korak naprej od preproste prepoznave. A ravno tako se je moral na nečem učiti. Konkretno na naboru umetniških slik, da bi lahko razmišljal kot slikar in na osnovi ideje, ali v njenem primeru konceptualnega tekstovnega opisa želenega, ustvaril umetnino. O njegovih zmogljivostih se lahko prepričate na povezavi, kjer se skriva za uporabo preprosta demonstracijska storitev. V angleščini vpišete afirmacije in zaženete algoritem (ikona »RUN«). Ni nujno, da vas bodo rezultati že prvič navdušili. Poskušajte večkrat in razmišljajte, kakšna bi bila vaša risba- le tako je mogoče oceniti sposobnost algoritma, ki ga že nekaj časa razvija podjetje OpenAi.

Prvo generacijo algoritma so sicer predstavili že pred dobrim letom, ta, ki je del omenjene spletne storitve, pa je druge generacije. Ravno tako ni edini takšni. Pridružil se mu je Googlov algoritem Imagen. Kot večina podobnih, uporablja dvojni model. Najprej ustvari podobno v nizki razločljivosti, takšni so rezultati storitve Dall-E mini, ki jo nato raztegujejo algoritmi v podobo visoke razločljivosti. Žal slednjega ni v obliki demonstracijske spletne storitve.

Googlov algoritem ni prosto odprt, da bi ga preizkusili, toda ker ima enaki namen, verjetno tudi deluje podobno. Sposobnost algoritmov strojnega učenja je soodvisna od številčnosti in vrste podatke, na podlagi katerih se uči »umetna inteligenca«. Ni popolnoma nepomembno, kakšni in od kod so ti, saj bodo oblikovali algoritem, kot okolje oblikuje dojenčka. Kulturološko onesnaževane bo temu primerno večje in bolj pereče. Že zdaj je očitno. Na tekstovni opis »star avto na polju«, so na ustvarjenih slikah prepoznavni stari ameriški modeli. Ali veste, kaj dobite, če vpišete »football player«. Ni težko ugotoviti. Igralca ameriškega nogometa. Razlog, zakaj bi moralo biti strojno učenje mednarodno in manj usmerjeno zgolj na eno kulturno okolje. Vseeno katero – ameriško, kitajsko ali evropsko!

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Bo umetna inteligenca razmišljala po ameriško, kitajsko ali kako drugače? appeared first on Tehnozvezdje.

Kimi je pomočnica v slogu Alexe ali Siri, prav tako »živi« napravici, podobni zvočniku, vedno se odzove s »Tukaj sem,« povezana je z malodane vsemi napravami v stanovanju in obvlada zelo različne stvari, od prižiganja luči in predvajanja želene glasbe na komponentah hi-fi (ha!) do priklica včerajšnjega namizja na računalniku in naročanja izdelkov, ki jih je zmanjkalo. Samotarska, modrolasa Angela Childs (Zoë Kravitz) v svojem trendovskem stanovanju v Seattlu za podjetje Amygdala, ki ima sedež v istem mestu, razrešuje težave, na katere naleti Kimi. Kot že v uvodnem kadru, sijajnim prikazom ustvarjanja precej bolj grandiozne realnosti od resnične (možakar ima »studio« z nekaj omarami za seboj ter osvetlitvenim panelom pred seboj dobesedno sredi krame v kleti, »zgoraj« je oblečen v suknjič, »spodaj« v pižamo) v televizijskem intervjuju pojasni direktor podjetja Bradley Hasling (Derek DelGaudio), je njihova razlikovalna prednost pred omenjeno konkurenco ravno v tem, da posnetke poslušajo ljudje in pomagajo pri boljšem razumevanju. Novinarka se zdrzne in takoj vpraša, »Torej poslušate vse?« Vendar se direktor, ki poskuša družbo spraviti na borzo (in mimogrede obogateti), ne da in hitro pove, da le označujejo »nesporazume,« in te potem poskušajo razrešiti. »Da je pomočnica danes bolj pametna, kot je bila včeraj.«

Junakinja, ki ji hči slavnega rokerja in malenkost manj prepoznavne igralke vdahne prepričljivo paranoično osebnost, tako posluša posnetke neuspešnih ukazov. Ko ugotovi, za kaj gre, v programsko kodo glasovne pomočnice vpiše ustrezne nize, ki poskrbijo, da je Kimi naslednjič bolje pripravljena. V enem od primerov ji pojasni, da je izraz kuhinjske krpe sopomenka za papirnate brisače. In v naslednjem, da uporabnica ni želela predvajati sebe (angl. Me), temveč slišati pesem s takim naslovom, ki jo izvaja Taylor Swift. Taki in drugi popravki, da bi nas navidezni pomočniki oz. pomočnice bolje razumeli, se ne zdijo odveč. Še uporabniki, ki se s tovrstno tehnologijo »pogovarjajo« v maternem jeziku, pogosto ostajajo nerazumljeni in se začno prerekati z glasom v zvočniku ali ga preklinjati. Kaj šele, če to počnemo v tujem jeziku. Toda film že kmalu nakaže, kako se lahko dobri nameni hitro sprevržejo v težavno odločanje med tem, »kar je prav,« in interesi podjetja ali celo posameznikov.

V enem od posnetkov namreč Angela Childs med glasno glasbo izlušči boj neznane ženske proti nekomu, ki ji, tako se sklepati, poskuša nekaj storiti. Tu se začne pravo zapletanje zgodbe, ker v Amygdali niso najbolj dojemljivi za predlog, da bi zadevo razčistili, tudi z vključitvijo zveznih preiskovalcev. Ne bom šel dlje, če si še niste ogledali filma, lahko pa malce potožim, da ta zavzame za moj okus preveč »krimi« oz. akcijski pristop, pravih vsebinskih dilem pa ne poskuša razrešiti.

Za Alexo ali Googlovega pomočnika, malce manj za Siri, že ves čas krožijo domneve, da poslušajo »neprestano«, da se vse skupaj nekam shranjuje (kar bi zavzelo ogromno prostora, razen če dokaj sproti, po nekaj dneh, posnetke prepisujejo), da imajo do tega dostop državne institucije in podobno. V filmu je problem prej to, da v podjetju – zaradi takih in drugačnih interesov – ni posluha, da bi zadeva prišla do »organov« in bi ali zaščitili ogroženo žensko ali preganjali v morebitno kaznivo dejanje vpletenega moškega. Oboje je slabo – če ima do posnetkov, v kolikor se res shranjujejo, dostop še kdo zunanji, in če podjetje ne ukrepa, kadar zazna nekaj skrb vzbujajočega. Tako lahkotno, kot si predstavlja direktor v filmu (oz. to predstavlja navzven), seveda ne gre. Stvari morajo biti transparentne, vsaj želeli bi si, da bi bile. Prav tako bi moralo podjetje imeti jasno določene protokole, kako postopati v takih primerih.

Po eni strani bi lahko trdili, da upravljanje glasovnih pomočnikov ni dosti drugačno kot ponujanje spletne e-pošte ali oblačne shrambe. Tudi tam lahko ponudnik »bere«, kar pišemo, in gleda, kar shranjujemo. V praksi to verjetno večinoma počno boti, programska oprema, ki išče ključne besede ali prepoznava določene oblike, motive in drugo na fotografijah, da lahko s tem »uči« algoritme in ponuja boljše storitve. Ne samo neposredno povezane, ampak še kakšne druge. Brez tovrstnega strojnega učenja verjetno ne bi imeli učinkovitega portretnega načina fotografiranja s pametnimi telefoni in tudi ne samodejne transkripcije pogovora, ki so je deležni angleško govoreči uporabniki. Do kam iti in koliko se z zaposlenimi vpletati v zasebnost in življenja uporabnikov, pa je vprašanje, ki najbrž nima pravega odgovora.

Kaj: srhljivka Kimi

Kje: pretočna storitev HBO Max

Priporočilo: Krvavi prizori proti koncu niso za otroke in tudi ne za občutljivejše starejše gledalce

Ocena 3: Film je jedrnat (traja zgolj uro in pol), dobro posnet in po dokaj počasnem začetku odločno pelje zgodbo, vendar se omeji en vidik in niti ne poskuša izstopiti iz usmerjenosti v to, kaj se bo zgodilo z glavno junakinjo.

The post Kimi: Kaj pa, če nekje res poslušajo naše glasovne ukaze? appeared first on Tehnozvezdje.

Kot že v večini prejšnjih generacij so pripravili dvojico telefonov, le da večjemu tokrat niso namenili oznake XL, temveč Pro. Najbrž zato, ker je med njima več razlik kot zgolj velikost samega izdelka, zaslona in baterije. Pixel 6 Pro ima namreč konkretno drugačen zaslon in sprednjo kamero, dodaten objektiv v glavnem foto-videu sklopu in več pomnilnika. Za razliko od prejšnjih let, razen 2020, ko sploh niso izdelali telefona višjega razreda, so tokrat ubrali dokaj razumno cenovno politiko. Pixel 6 s 128 GB prostora za podatke bo v Nemčiji, ki bo ena od približno desetih držav, kjer bo na začetku na voljo, stal 649 evrov. Za Pixel 6 Pro pa bo treba odšteti 899 (128 GB) ali 999 evrov (256 GB).

V Googlu tokrat sveto zatrjujejo, da so se tokrat več kot resno lotili posla s telefoni. Vendar jih je že prvi večer, ko novincev v ZDA skoraj ni bilo mogoče prednaročiti na spletu, postavil malodane na laž. Dokler Pixlov ne bo pri operaterjih, povsod, ne zgolj v ZDA, Veliki Britaniji in morda še pri kakšnem v kateri od večjih držav, in po napovedanih, ne zaradi uvoznikov zasoljenih cenah, ter s konkretno podporo ob morebitnih okvarah – te pa so bile v preteklosti stalnica –, bodo to ostali izdelki za entuziaste in prikaz, kakšne rezultate je mogoče dobiti z vrhunsko računsko fotografijo, kar pa množicam uporabnikov pametnih telefonov nič ne pomaga.

Obe šestici ima procesor oz. sistem na čipu, ki ga Google predstavlja pod lastno znamko in imenom Tensor. Gre sicer v osnovi za Samsungov Exynos, ki pa so mu dodali precej umetne inteligence, del za varno shranjevanje podatkov Titan M2, posebej razvito enoto za obdelovanje signala s fotografskih tipal (ISP) in še nekatere druge lastnosti, zaradi katerih lahko Google uvaja funkcionalnosti, ki bi jih sicer težje, in tudi napoveduje petletno podporo s posodobitvami programske opreme, vsaj varnostnimi. Podatkom o zmogljivostih, ki so verjetno nekje na ravni procesorjev iz Samsungove serije Galaxy S21, so se na predstavitvi po hitrem postopku izognili, saj da so »bolj pomembne nove izkušnje, ki prej niso bile mogoče.«

Med temi prevladujejo izboljšave pri zajemanju fotografij in snemanju videa, triki pri obdelavi fotografij, strojno prepoznavanje govora in prevajanje, ter še nekatere druge zmožnosti, ki jih pri konkurenci ne najdemo. Na fotografskem področju so poleg dodatne moči umetne inteligence pomembna nova, bistveno večja tipala, ki zajamejo več svetlobe in imajo višjo ločljivost, kar omogoča dodaten manevrski prostor pri digitalnem zumu, čeprav so fotografije v osnovi še vedno 12-milijonske, saj sistem pike privzeto združuje. Glavno tipalo je veliko 1/1,3 palca in premore 50 milijonov pik. Tipalo za ultraširoki objektiv ostaja 12-milijonsko, a je prav tako večje kot prej. Teleobjektiv pri modelu Pro z odbojno optiko (zrcalom pod kotom 45 stopinj) pa ima tipalo z 48 milijoni pik, ki je enako veliko kot prejšnje glavno (1/2 palca).

Novi fotoaparat poleg bolj natančnih detajlov in barv menda zna pravilneje zadeti barve kože (tudi drugih ras, ne samo pri belcih). Umetna inteligenca mu pomaga prepoznati osebo na motivu, jo navidezno izločiti in umetno ustvariti učinek, da se v ozadju nekaj premika (denimo vlak). Pri fotografiranju otrok ali drugih premikajočih se oseb, zna uporabiti dodatne posnetke iz širokokotnega objektiva za preprečevanje, da bi bil obraz zmazan. Iz fotografij bo mogoče v aplikaciji Google Foto izrezati moteče elemente. Pri videu pa bo telefon v realnem času dodajal podatke o dinamičnem razponu, in s tem počel nekaj podobnega, kot pri fotografijah lahko ustvarja z lepljenjem več različnih fotografij v eno. V Googlu trdijo, da take sprotne obdelave videa, kot jim jo omogoča Tensor, prej niso mogli izvesti.

Uporabniki Pixla 6 bodo sicer vse to gledali na 6,4-palčnem, ravnem zaslonu OLED polne visoke ločljivosti z osveževanjem 90 Hz. Medtem ko bodo lastniki Pixla 6 Pro deležni 6,7-palčnega, rahlo ukrivljenega OLED-a z dinamično prilagodljivim osveževanjem do 120 Hz. Pri obeh je v zaslon integrirana prepoznava prstnih odtisov. Telefona sta kovinska s steklenim hrbtiščem in izrazitim, prepoznavnim pasom s fotografsko izboklino. Predstavili so nekaj zanimivih barvnih kombinacij, toda različica 256 GB bo denimo v Evropi na voljo zgolj v črni barvi. Manjši model ima 8 GB delovnega pomnilnika, medtem ko so ga pri večjem vgradili 12 GB. Oba ponujata polnjenje s 30W, vendar je treba polnilnik kupiti posebej, so pa tokrat poskrbeli za dovolj veliko baterijo, saj sta kapaciteti 4614 in 5003 mAh. Tudi brezžično se polnita dokaj hitro, lahko z več kot 20W. Sta vodotesna po standardu IP68 in seveda podpirata vse najnovejše načine povezovanja, Pro pa tudi radijsko tehnologijo ultraširoke pasovne širine (UWB).

Fotografije: Google

The post Brez prave globalne distribucije so napovedi o resnosti s telefoni Pixel prazno govoričenje appeared first on Tehnozvezdje.

Googlu skrivnosti vse prelahko uhajajo, zato jih raje kar sam izda oz. potrdi določene govorice, ki krožijo v panogi. Enako so storili z omenjenima telefonoma. Pokazali so namreč prve fotografije hrbtne strani v različnih barvah, z novo vodoravno foto-video ploščico čez celotno širino namesto klasične izbokline, in prvič javno obelodanili, kar so dobro obveščeni napovedovali že nekaj časa – poganjal ju bo Googlov lastni procesor Tensor.

Pixel 6 in Pixel 6 Pro bosta znova telefona višjega razreda, potem ko je Google lani s Pixloma 5 in 4a 5G poskušal srečo v srednjem cenovnem razredu. Približno enako uspešno kot prej v zgornjem, zato se zdaj vračajo sem, vendar tokrat menda končno brez kompromisov in, upajmo, čudnih odločitev, kot so orjaško velike zareze v zaslonu in robovi okrog njega, nesmiselna tipala za prepoznavanje kretenj in premikanja oči in še kaj. Dejansko tokrat vsi pričakujemo res dobra telefona, ki bosta končno prava alternativa Applovim, Samsungovim in ostalim.

Po letih uporabe enakih fotografskih tipal in nesledenja trendom glede števila in namembnosti objektivov, bo tokrat Google vsaj v model Pro vgradil vse tri ključne objektive. Glavni bo menda imel novo, precej večje 50-milijonsko tipalo, kar mu bo omogočalo zajemanje 150 odstotkov več svetlobe in tudi dalo dodaten manevrski prostor za računske trike, denimo digitalni zum, kot staro 12-milijonsko tipalo z bistveno manjšo površino. Poleg ultraširokokotnega objektiva, ki ga bosta imela oba modela, bo Pro deležen še teleobjektiva s 4-kratno optično povečavo. Žal ga manjši ne bo imel, zato bo za fotografsko in video srenjo Pro verjetno edina prava izbira.

Slednji naj bi sicer imel rahlo ukrivljen 6,67-palčni zaslon s 120-herčnim osveževanjem in ločljivostjo QHD+. Zaslon v manjšem Pixlu 6 pa bo raven, 6,4-palčni s polno visoko ločljivostjo (FHD+) in osveževanjem 90 Hz. Oba pa bosta skoraj zagotovo vrste OLED in bosta imela vgrajen čitalnik prstnih odtisov.  

Procesor Tensor, doslej poznan pod kodnim imenom Whitechapel, so zasnovali s poudarkom na umetni inteligenci in strojnem učenju. Vgrajeno ima tudi varnostno jedro Titan M2 za šifriranje in shranjevanje občutljivih podatkov. V Googlu prav veliko konkretnega o procesorju niso povedali, razen tega, da bo omogočal nove fotografske zmožnosti in izboljšal obstoječe (zgoraj omenjene). Tudi ne vemo, kako se bo zmogljivostno primerjal s Snapdragoni in Exynosi (na slednjih je menda osnovan), in kakšen modem za omrežja LTE in 5G bo imel. Skoraj zagotovo pa je bil namen razvoja lastnega procesorja prav v obdelavi fotografij, saj Qualcommove (in druge) rešitve očitno ne omogočajo vsega, kar si v Googlu želijo početi.

Zato še s toliko večjim vznemirjenjem čakamo na jesen, najverjetneje oktober, ko bodo telefona v polnosti razkrili in tudi začeli prodajati. Upamo, da tudi z nekoliko širšo distribucijo. Medtem ko za ugodne cene nimamo kakšnega upanja, Pixla 6 bosta brez dvoma med dražjimi telefoni.

Fotografije: Google

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Po več letih spet vznemirljiv Googlov telefon appeared first on Tehnozvezdje.

Nič pretresljivo novega, a vendarle so vse močnejši računalniki, statistične analize človeških obrazov in izpopolnjena programska oprema omogočili, kar je na prvi pogled videti kot čarovnija. Oseba na stari fotografiji, ki je verjetno že dolgo pokojna, naenkrat oživi. V očeh zagori iskrica, nekajkrat pomežikne, pogleda vstran in se poskuša nasmejati. Ne verjamete? Tudi sam nisem, zato sem poskusil in skorajda zazijal od presenečenja. Ne zato, ker bi bila animacija (oživitev) popolna, temveč ker je daleč presegla moja začetna pričakovanja. Da sem fotografiral umetniško sliko prednice, s čimer sem hotel prelisičiti algoritem, se je izkazalo kot prednost. Večji obraz, več podrobnosti, boljša je namreč animacija. Če je fotografija manjša, na primer kot ona iz vozniškega dovoljenja izpred več desetletij, potem na animaciji ni vseh podrobnosti. Na primer barve oči. A je še vedno srhljivo živa.

Kot pravijo, gredo zasluge umetni inteligenci. Ker je moderno, čeprav v praksi ni ravno tako. Metode niso nove, nova je sposobnost, da nekaj, za kar je nekoč animator porabil več ur ali celo dni, zdaj računalnik dokonča v dvajsetih sekundah. Naj mi oprostijo za naslednji oris postopka. Ni za občutljive. Kot bi vam olupili obraz in ga nalepili na obličje igralca. Posneli so namreč serijo video posnetkov oseb, zaposlenih v njihovem podjetju, ki so izvedli zapovedane gibe. Zaporedja so sicer različna in če želite in imate račun v omenjeni storitvi, potem jih lahko spreminjate. Gibi pa so enaki. Mežikanje, premikanje oči v različnih smereh, pogledi v vseh štirih smereh in nasmeh. Video posnetke so potem spremenili v brezizrazni model gibanja glave, animirano »lutko«, na katero algoritem nalepi obraz, ki ga zazna in prenese iz fotografije vrženo v njegovo kolesje.

Kaj storiti, če so fotografije še v albumih? Nič lažjega. Fotografirajte jih s telefonom, naložite preko njega in nanj prenesite animacijo, saj jo boste tako najlaže pokazali drugim!

Sodobni algoritmi nimajo nikakršnih težav natančno prepoznati obraz, nenazadnje to počnejo že na skoraj vsakem telefonu. Stare fotografije so nižje ločljivosti oziroma raje recimo, da so obrazi mehkejši in nič podobni obrazom na sodobnih. Če je treba, algoritem prilagodi razločljivost, jo poveča, zelo podobno kot to počne procesor v televizorju razločljivosti 4K, ko predvaja program v visoki ali celo standardni. Na koncu svoje delo opravijo še algoritmi olepševanja. Aken ne skrijejo in gub ne zgladijo, temveč dodajo obrazu nekaj tistih barvnih tonov, zaradi katerih je v video posnetku oseba videti živa.

Rezultat je resnično pretresljiv in splača se vam oživiti nekaj fotografij. Nikar vsake, ki vam pride pod roko. Število »brezplačnih« animacij je omejeno. Če niste naročnik na omenjeno storitev, raje dobro premislite, katere prednike bi radi opazovali v tej pretresljivi simulaciji!

The post Tako srhljivo preprosto je oživiti osebo na stari fotografiji! (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Ford je namreč z Googlom sklenil šestletno strateško partnerstvo, ki »bo pospešilo Fordovo preobrazbo in postavilo nove temelje izkušnji povezanih vozil.« Med drugim bo Googlov oblak postal ponudnik storitev v oblaku za tega avtomobilskega proizvajalca, s poudarkom na umetni inteligenci in strojnemu učenju. Ključno za kupce vozil znamk Ford in Lincoln vseh cenovnih razredov po celem svetu pa bo nedvomno dejstvo, da bo od l. 2023 uporabniški vmesnik osrednjega zaslona temeljil na sistemu Android in bo opremljen z Googlovimi aplikacijami in storitvami. Predvidevamo, da bo šlo na nadaljevanje projekta Android Auto, ki je sicer na voljo kot dodatna možnost ob priklopu telefona, v peščici avtomobilov (denimo znamke Polestar) pa je že oz. nameščen kot osnovni operacijski sistem.

V Fordu navajajo naslednje prednosti prehoda na Android. Za navigacijo bodo primarna možnost Googlovi zemljevidi s sprotnimi informacijami o prometu, samodejnimi obvozi, vodenjem po voznih pasovih in drugimi funkcijami. Že tako ali tako jih marsikdo uporablja na telefonu in tudi v avtu čez Android Auto ali Carplay ter prisega nanje kot na najboljšo izbiro. Potem bodo na voljo priljubljene aplikacije za poslušanje glasbe, podkastov, zvočnih knjig in drugih vsebin. Kot poudarjajo v Fordu, so te aplikacije optimalno prilagojene in integrirane za uporabo v vozilu. To tudi sam trdim že ves čas, saj je veliko bolje na zaslonu v avtu ali glasovno izbirati, kaj bi rad poslušal, kot pa med vožnjo »drsati« po zaslonu telefona. Nenazadnje pa je tu še Googlov pomočnik (Google Assistant), ki omogoča glasovne ukaze. »Voznikom omogoča vožnjo brez preusmerjanja pogleda s ceste in odmika rok z volana,« pravijo v Fordu.

V tem podjetju novo vodstvo zagovarja partnerstva in povezovanja. »Medtem ko Ford z elektrifikacijo, povezljivostjo in avtonomno vožnjo nadaljuje z najtemeljitejšo preobrazbo v zgodovini, povezovanje z Googlom vzpostavlja inkubator inovacij, ki bodo zagotovile vrhunsko izkušnjo našim uporabnikom in posodobile naše poslovanje,« je v pripravljeni izjavi poudaril Jim Farley, predsednik in izvršni direktor Forda.

Prvi mož Alphabeta in Googla Sundar Pichai pa je izpostavil Fordovo 120 let trajajočo vlogo pri inovacijah v avtomobilski industriji in dodal: »Kot partnerji bomo zagotovili najboljše s področij Googlove umetne inteligence, analize in obdelave podatkov ter platform storitev v oblaku, ki bodo pomagali preobraziti Fordovo poslovanje in razviti avtomobilske tehnologije za varno in povezano uporabo v prometu.«

The post V Fordova vozila prihaja Google appeared first on Tehnozvezdje.

Pravzaprav ni dejavnosti, kjer ji ne bi bilo mogoče uporabiti, pa tudi bati se je ni treba. Je pa besedna zveza malo srh zbujajoča tudi zato, ker ima v znanstvenofantastičnih filmih umetna inteligenca največkrat zle namene. Pa tudi prikazana je napačno. Vedno je pametna na podoben način, kot smo pametni mi, pa še svojega obstoja se zaveda. Dejanska umetna inteligenca pa je nekaj popolnoma drugega. Lahko ima inteligenco na ravni amebe, a če zna opraviti eno od nalog, ki smo jo do nedavnega poistovetili s človekom – načrtovanje, analiziranje in svetovanje, potem je še kako uporabna. Zato je na mestu mnenje profesorja filozofije na Oxfordu Luciana Floridija. »Ne mislim, da je moj iPhone pameten, pa me vseeno vedno premaga v šahu«. Umetne inteligence se nam ni treba bati, res bo spremenila svet in uničila nekaj delovnih mest, a bo prinesla več dobrega kot slabega. Pravzaprav ni podjetja v tehnološki industriji, ki ne bi bilo tako ali drugače povezano z njo, od zagonskih, pa do mnogo bolj uveljavljenih. IBM na primer ime računalnika Watsona, ki je premagal človeškega igralca v kvizu Jeopardy, zdaj uporablja za imenovanje okolja umetne inteligence s številnimi poslovnimi orodji.

Poslovna orodja z bolj ali manj dodelanimi algoritmi umetne inteligence so že postala stalnica finančnega sektorja, kjer pretežno pomagajo pri upravljanju S tveganji in z grožnjami. Uveljavila pa so se tudi v filmski industriji, čeprav uradno tega nočejo priznati, saj naj bi škodilo njenemu umetniškemu in kreativnemu ugledu. A vseeno uporabljajo algoritme, ki odločajo o marsičem. Berejo scenarije in ocenjujejo, ali bo film uspešnica, analizirajo, ali bi zamenjava glavnega igralca povečala ali zmanjšala prihodek ter ocenjujejo, kolikšen ta sploh bo. Po podatkih, ki so dostopni v javnosti, naj bi bila njihova učinkovitost na visoki ravni. Pred časom je bilo celo govora, da scenarije filmskih uspešnic pišejo algoritmi in čeprav ni bilo potrjeno, poteka razvoj tovrstnih algoritmov gotovo tudi v tej smeri.

Algoritmi strojnega in poglobljenega učenja

Strojno učenje je najpogostejša oblika umetne inteligence. Zaradi tega pristopa lahko kamera pametnega telefona kljub majhni luknji objektiva, skozi katero pride do tipala bore malo svetlobe, posname odlične fotografije. Podobni algoritmi pa so za zdaj najbolj pogosti tudi v poslovnih orodjih. Potrebujejo čas, da se učijo, pa tudi ogromno podatkov. Podatki so njihovi viri, več jih imajo, boljši postajajo, hkrati pa so sposobni v njih videti vzorce, ki jih mi nismo. Tipičen primer je tok podatkov strojev samodejne proizvodnje linije. Marsikaj skrivajo, vendar jih je preveč in prehitro »prihajajo«, da bi jih lahko operater za zaslonom popolnoma dojel. Algoritem pa brez večjih težav opazi, da na primer stroj ne deluje, kot bi moral, ter svetuje operaterju njegov preventivni pregled.

Algoritmi strojnega učenja imajo omejitve. Učijo se na »starih« podatkih in tudi če jih je dovolj, obstajajo zagate, ki jih ni mogoče rešiti le s poznavanjem preteklosti. Prej ali slej pa ne glede na količino podatkov pridejo do ravni, ko jih ni mogoče več izboljševati. Algoritmi poglobljenega učenja predstavljajo korak naprej. Niso zamenjava za prve, temveč pridejo prav v primerih, ki jim ti niso kos. V finančnem svetu na primer odkrivanje prevar. Sposobni so namreč sočasne analize več dejavnikov, dober primer pa so samovozeča vozila. Pomagajo jim pravilno razumeti okolico na podlagi podatkov, ki jih posredujejo tipala. Kot so na primer razdalje do predmetov okoli vozila, smeri in hitrosti, s katero se nekateri gibljejo, vključno z napovedjo, kje bodo čez nekaj sekund, da se vozilo na primer zna odločiti, kdaj zamenjati vozni pas. Tako kot algoritmi strojnega učenja se učijo na podatkih iz prejšnjih voženj, da razumejo podatke v realnem času, vendar znajo tudi »razmišljati«. So tudi manj omejeni, do kod jih je mogoče izboljševati, zato so modeli poglobljenega učenja bolj podrobno in prilagodljivi, posledično pa v svojem delu tudi bolj neodvisni.

Kje smo in kam nas bo vodil razvoj?

Kljub nekaterim pomislekom umetna inteligenca ni mišljena kot zamenjava za človeško inteligenco in iznajdljivost, temveč jo na splošno vidijo kot orodje podpore pri odločanju. Naj se ne bi smela odločati namesto ljudi, kar pa zna biti zaradi narave ljudi dvorezni meč. Možno je namreč, da bodo nekateri sprejeli vsak nasvet poslovnega orodja preprosto zato, da bodo lahko odgovornost zvalili nanj. Zaenkrat pa še nismo tam, kajti ne glede kaj govorijo ponudniki, je umetna inteligenca še daleč od zanesljivega svetovalca. Ni sposobna izvajati nalog, ki zahtevajo kanček »zdrave« pameti. Zato pa je sposobna obdelovati in analizirati podatke mnogo hitreje, kot to počnejo naši možgani ter odločevalcu predstaviti možne odločitev ter njihove posledice.

Razvoj umetne inteligence poteka izredno hitro, zato je težko napovedati, kako jo bomo uporabljali oziroma kako bo spremenila človeško družbo. Da pa jo bo, dvoma ni. Večina strokovnjakov meni, da bodo računalniki kmalu lažje opravljali »razumske« naloge, zato bo postala umetna inteligenca koristna v življenju. Prišlo bo tudi do še enega preskoka v poslovnem in zasebnem življenju. Danes je interakcija z digitalnim svetom, s tem pa tudi z umetno inteligenco, večinoma omejena z dvodimenzionalnimi zasloni. Nekoč pa bo namesto njih »vmesnik« postala okolica, ki obdaja posameznika.

The post Umetna inteligenca, cenjeni svetovalec ali krvnik človeštva? appeared first on Tehnozvezdje.

Nekaj izsekov iz slišanega si lahko pogledaš v vlogu, kjer sem o tem dogodku že na kratko govoril. Vsekakor pa se mi zdi že sama ideja inovativna in izvedba na nivoju. Res je pri komponiranju končne simfonije sodeloval pravi skladatelj (Mark Sayfritz) in orkester vodil dirigent James Shearman, toda doprinos umetne pameti, no morem natančno vedeti kako velik ali majhen, je prej dodal kot odvzel. Glasba je bila namreč koherentna, vzdušje se je dobro skladalo z vzorci avrore, ki smo jih videli na zaslonu, in prehodi so bili lepi. Animacija na posnetkih pa je tudi prikazala delček iz tega, kar je h končnemu rezultatu dodal AI.

Vse se je začelo s tem, da so se v Huaweiju povezali z Norvežanom, ki mu je ime Kjetil Skogli in ki je specialist za iskanje polarnih sijev na severu svoje domovine. Nato so posnetke avrore dali v obdelavo telefonu Mate 20 Pro s prosto dostopnim programom za strojno učenje TensorFlow, ki ga je razvil Google. Z njim je nevralna procesna enota (NPU) v »procesorju« Kirin 980 ustvarila deset kategorij sijev glede na njihove barve, velikosti, oblike in hitrost spreminjanja. Skladatelj je za vsako od vrst pripravil glasbeno podlago in potem je telefon to znova preučil, predlagal popravke in dopolnitve, iz česar je nastala končna simfonija.

V Huaweiju so prepričani, da je to dober pokazatelj, kakšne naprave nosimo v žepih. In da bo lahko še kdo naredil kaj podobnega, saj za tako uporabo umetne inteligence niso več potrebni superračunalniki. Razlika med lanskim Kirinom 970, ki je bil eden prvih mobilnih procesorjev z namenskim NPU in letošnjim 980 pa je v tem, da ima slednji dvojno nevronsko enoto in je temu primerno hitrejši. Poudarjajo tudi, da njihov eksperiment dokazuje še nekaj. Namreč, da je umetna inteligenca samo orodje, ne pa grožnja, da bodo stroji prevzeli oblast na človeštvom. Drugih podobnih projektov, denimo uglasbitve mavrice, nimajo v načrtu. Morda pa se bo tega z njihovim telefonom in omenjeno programsko opremo lotil sam.

The post Huaweijeva računalniška simfonija zasedla dunajsko dvorano appeared first on Tehnozvezdje.